Invazija na Katar je morda le še vprašanje časa

Kakšni so pravi razlogi za nepričakovano prekinitev diplomatskih odnosov ter ob tem še cestno, zračno, medijsko ter celo delno pomorsko blokado Katarja s strani svojih sosed? Uradni razlog je znan - to naj bi bila podpora Katarja "teroristom". Vendar pa podatki in analize, ki se teden dni po blokadi nekoliko podrobneje ukvarjajo s tem vprašanjem, kažejo na bolj zapleteno ozadje spora, ki bi - če ne pride do kompromisa - lahko vplival tudi na bolj dolgoročen dvig cene nafte in plina na svetovnem trgu.   

Sosednje države, Savdska Arabija, Združeni arabski emirati in Bahrajn, so namreč pred tednom dni usklajeno prekinile vse diplomatske odnose s Katarjem in zaprle svoje meje s to državo ter pozvale svoje državljane, da v 14 dnevih zapustijo Katar. Sankcijam se je pridružil tudi Egipt. V 24 urah naj bi vse tri države prekinile tako zračne, kopenske in morske povezave s Katarjem. Saudska Arabija je pri tem zaprla svojo kopensko mejo s Katarjem, ki je ključna logistična vez polotoške državice, ter prekinila vse letalske povezave z Doho. V Savdski Arabiji, Egiptu in Združenih arabskih emiratih so takoj prepovedali tudi oddajanje katarske televizije Al Jazeera ter drugih katarskih medijev ter onemogočili dostope do njihovih spletnih strani. Pri tem bo vsako "simpatiziranje" prebivalcev z Katarjem kaznovano s petnajstimi (15) leti zapora (!).

Dvojna morala: ko podporniki terorizma kritizirajo terorizem

Obtožba Katarja o "podpiranju terorizma" ima na prvi pogled seveda svoj temelj, kajti Katar je - podobno kot številne druge zalivske države - finančno in diplomatsko pomagal organizacijam, ki so povezane s terorizmom, na primer fronti Al Nusra v Siriji. Država je sodelovala tudi pri drugih operacijah Savdske Arabije. Fareed Zakaria je v Washington Postu nedavno opozoril, da "savdski denar spreminja evropski islam", saj razkrite informacije nemških tajnih služb kažejo, da dobrodelne organizacije, tesno povezane z vladami Savdske Arabije, Katarja in Kuvajta, "podpirajo mošeje in imame, ki razširjajo fundamentalistično, netolerantno verzijo islama po Nemčiji". Na Kosovu pa je Carlotta Gall  v New York Timesu opisala, kako "je bila uničena 500-letna zgodovina zmernega islama". Katar torej ni vodil zelo različne politike od Savdske Arabije. Kljub temu pa se je ta politika Katarja od politike Savdske Arabije razlikovala dovolj, da je sprožila resen razkol.

Že prejšnja zaostritev odnosov med arabskimi državami leta 2014 kaže, da se vzorec ravnanja ponavlja. Tudi tedaj so namreč obveščevalne službe potrdile premike vojske Združenih arabskih emiratov nedaleč od katarske meje.  Vendar je bil leta 2014 na čelu vlade v Savdski Arabiji še zmeraj bolj previden kralj Abdulah. Sedaj pa vse vojaške zadeve vodi princ Mohamed bin Salman, ki je arogantno začel vojno v Jemnu, ki jo očitno izgublja, ob tem pa je izzval še humanitarno krizo v najbolj revni državi regije. Res je, da Katar podpira Muslimansko bratovščino, vendar gre za organizacijo, ki jo podpira tudi Turčija, in organizacijo, ki si vendarle prizadeva za oblast s pomočjo volitev. Katar je ob tem res dal tudi okoli 3 milijarde dolarjev fronti al Nusra, ki pa so jo tudi ZDA dolga leta označevale kot "zmerno opozicijo." V nasprotju s tem pa so razkritja ameriških poročil iz regije, ki so objavljena na strani WikiLeaks potrdila, da je Savdska Arabija "največji podpornik sunitskih terorističnih skupin v regiji".

Argumentacija o "terorizmu Katarja" je pri tem nekoliko privlečena za lase tudi zato, ker jo izrekajo predstavniki držav, ki so same še veliko bolj vpletene v terorizem.  Prav Savdska Arabija, Združeni Arabski emirati, Bahrajn, marionetna vlada v Jemnu ter oblasti, ki trdijo, da predstavljajo Libijo - to so danes glavni izvozniki terorizma v regiji in v svetu. Pri tem pa izstopa predvsem Savdska Arabija.

Če je terorizem lažni razlog, potem se pravi razlogi za razkol očitno skrivajo nekje drugje. Mediji so kot vzroke za spor navajali tudi menda zelo bogato odkupnino, ki naj bi jo v Katarju izplačali za osvoboditev talcev v Iraku, med katerimi naj bi bili tudi člani katarske kraljeve družine. Prav mogoče je, da je to bila ena od kapelj ki so prelile čašo, toda izplačevanje odkupnin za talce je tako splošna praksa na Bližnjem vzhodu, da bi to težko opredelili kot najpomembnejši razlog za spopad. 

Argumentacija o "terorizmu Katarja" je pri tem nekoliko privlečena za lase tudi zato, ker jo izrekajo predstavniki držav, ki so same še veliko bolj vpletene v terorizem.

Drug formalni razlog za diplomatski spopad naj bi bile domnevne izjave katarskega emirja šejka Tamima bin Hamada al Tanija v eni izmed častniških šol. Šejk naj bi v nagovoru častnikom izrazil tudi podporo Iranu ter Hamasu in Hezbolahu kot "odporniškim gibanjem" in celo Izraelu, pri tem pa ocenil, da mandat ameriškega predsednika Donalda Trumpa "ne bo trajal prav dolgo". Katarske oblasti so takšne izjave emirja nemudoma zanikale in jih razglasile za lažne novice, pozneje pa so tudi strokovnjaki FBI potrdili, da naj bi bila novica na spletno stran katarske tiskovne agencije "postavljena" od zunaj.

Nezadovoljstvo Savdske Arabije in njenih zaveznic ima globlje korenine. Katar podpira Muslimansko bratovščino, na katero vojaški režim v Egiptu - enako kot avtokratska kraljeva družina v Savdski Arabiji - gleda z odkritim sovraštvom. Ob tem ima Katar že dolga leta nekoliko drugačno zunanjo politiko od tiste, ki jo kot pravoverno zapoveduje Savdska Arabija. Katar podpira tudi Hamas in Hezbolah, različne palestinske organizacije, predvsem pa šiitov in Irana ne vidi kot smrtnega sovražnika v regiji. Pri tem ni potrebno pozabiti, da sta Hamas in predvsem Hezbolah odigrala izredno pomembno vlogo pri osvobajanju Sirije in uničevanju sil Islamske države.

Je blokada Katarja le uvod v invazijo?

Za pragmatizmom Katarja se skrivajo tudi geopolitični interesi. Katar je največji izvoznik plina v regiji, z Iranom pa si deli tudi največje nahajališče plina. Tudi zato Katar vodi bolj pragmatično politiko in nasprotuje ustvarjanju "enotne fronte" proti Iranu, ki jo je ob nedavnem obisku Savdske Arabije v Riadu poskusil oblikovati ameriški predsednik Donald Trump. Mediji so o tem novem zavezništvu pod okriljem Savdske Arabije poročali kot o "arabski zvezi NATO".

Katar ob tem nudi zatočišče celi vrsti islamskih disidentov, hkrati pa ima v rokah zelo vplivno televizijsko postajo Al Jazeera, ki po odprtosti in kritičnosti presega vse druge medije v regiji in predstavlja resno grožnjo moči in vplivu Savdske Arabije kot najmočnejše države "sunitskega bloka". Če Katar popusti pred zahtevami Savdske Arabije, bi bila cena za to ne samo konec financiranja "teroristov", pač pa tudi omejevanje svobode izražanja in cenzura poročanja o različnih državah v regiji. V Bahrajnu, kjer oligarhija vlada šiitski večini, si ne želijo kritičnih poročil o svoji represiji, v Egiptu kritizirajo Al Jazeero zaradi simpatiziranja z Muslimansko bratovščino, Savdska Arabija pa ne želi razkrivanja vpliva njihove radikalne različice islama na nestabilnost v regiji.

Katar je obenem odprl  tudi prvi finančni center na Bližnjem vzhodu, ki omogoča nakupe nafte za kitajske juane. Saudska Arabija kaj podobnega ne načrtuje. Zelo verjetno je to bil tudi eden od pogojev ZDA pri okoli 100 milijard dolarjev vrednih pogodbah, podpisanih z Riadom (v nakupe je sicer interveniral predsednikov zet Jared Kushner in za Savdijce dosegel boljšo ceno), saj si ZDA ne želijo nakupov in prodaje nafte za druge valute. To bi namreč ogrozilo položaj "petrodolarja." Trgovanje z nafto brez dolarja je bilo tudi v načrtih iraškega voditelja Sadama Huseina in libijskega Moamerja Gadafija. Tudi zato se je njuna politična kariera na tej točki končala.  

Zato je zelo verjetno, da bo Katar že kmalu "kapituliral." Če ne, pa bi zadeve lahko postale še slabše, kajti nekateri ocenjujejo, da bi prekinitev odnosov sosed s Katarjem lahko postala uvod v vojaško invazijo. 

Ali al Ahmed, profesor in direktor Inštituta za zalivske zadeve je že dejal, da "predvideva invazijo na Katar…”, ker je dobil "poročila o premikih Savdijcev blizu katarske meje". Po njegovi oceni bi lahko prišlo do velike ofenzive veliko prej, kot to pričakuje kdorkoli. "Pazite na pogostost bombardiranja Jemna… Ključen signal bo, če bo prišlo do prekinitve ali velikega zmanjšanja števila savdijskih zračnih napadov proti upornikom v Jemnu. To bi lahko bila napoved, da Savdijci pripravljajo svoje sile za napad na Katar...", opozarja Ahmed in dodaja, da je prepričan, da je ob svojem nedavnem obisku Riada ameriški predsednik Donald Trump že dejal Savdijcem, da takšnemu napadu "ne bi nasprotoval".

Savdijska vrnitev - piratstvu in razbojništvu

Če bi Savdska Arabija napadla Katar, bi lahko računala tudi na močno podporo Egipta ter Združenih arabskih emiratov ter še posebej Bahrajna, v katerem je Savdska Arabija že vojaško intervenirala in kjer ima sedež ameriška peta flota. "Savdijci so zelo jezni na Katar … Savdijci niti Jemnu ne dopuščajo neodvisnosti, Bahrajn pa sovraži Katar. Savdijci imajo dva cilja. Prvič, Katar si želijo v podložniškem odnosu, ki bo podobno suženjstvu. Pri tem ne bodo polovičarski. Razen tega si Savdijci želijo velikih katarskih denarnih rezerv", dodaja profesor Ahmed.

Sedanje savdsko vodstvo se tako vrača h koreninam svoje vladavine, iz katerih je "oče naroda" kralj Abdelaziz ibn Saud ustvaril puščavsko kraljestvo, kjer so pozneje odkrili izjemne količine nafte. "Savdska Arabija je država, ustanovljena na načelu kraje in ropa. Prav to so bili pripadniki družine al-Saud v začetku: puščavski razbojniki in lopovi. Bili so puščavski pirati. In danes znova nujno potrebujejo denar", ocenjuje profesor Ahmed. Ob tem pa je tudi predsednik Donald Trump Savdijcem dal jasno vedeti, da pričakuje, da bodo kmalu plačali velike vsote denarja ZDA, da bi s tem financirali različne obrambne projekte, kar bo v trenutku nizkih cen nafte in drage vojne v Jemnu, ki ji ni videti konca, predstavljalo novo vzpodbudo za Savdsko Arabijo, da pristopi k novi "akciji" v regiji. Bombardiranje Jemna, ene od najbolj revnih držav v regiji in na svetu, kjer praktično ni več omembe vrednih ciljev, ki bi se jih še dalo uničiti, namreč ne daje učinkov, stane pa veliko.

Savdska Arabija se sicer lahko zanaša na velike devizne rezerve, vendar so tudi te omejene. Nizke cene nafte, ki jih je zavestno vzdrževala ta država, so imele doslej tudi namen škodovati Rusiji in ostalim geopolitičnim nasprotnikom Savdske Arabije (in ZDA), vendar niso dale pravega učinka. Ne glede na to je namreč teroristična koalicija, ki jo je financirala Savdska Arabija v Siriji po nekaj letih vojne pred propadom. Savdska Arabija na kaj takega ne more pristati. Poraz v Siriji bi jo skupaj z okrepljeno vlogo Irana, še zlasti po sporazumu o nadzoru iranskega jedrskega orožja prikazal v inferiorni vlogi. Discipliniranje Katarja zato služi utrjevanju njene vodilne vloge v Zalivu in med arabskimi proizvajalkami nafte.

Takšna politika pa ima očitno tudi podporo predsednika ZDA. In to kljub popolnoma drugačnim napovedim Donalda Trumpa iz časov predsedniške kampanje. Za spremembo Trumpove politike zelo verjetno stoji tudi Izrael - druga točka obiska ameriškega predsednika ob prvem potovanju v tujino. Strategijo pritiska na Iran ter "discipliniranja" Katarja podpira sicer zlasti Fundacija za obrambo demokracij, ki jo med drugimi financira tajkun Šeldon Adelson, zelo tesen sodelavec predsednika izraelske vlade Benjamina Netanjahuja. V zelo v podobni smeri deluje tudi veleposlanik Združenih arabskih emiratov v Washingtonu, Jusef al-Otaiba. Ob tem je Otaiba menda zelo blizu tudi Jaredu Kushnerju – zetu in svetovalcu predsednika ZDA, kar bi lahko še dodatno pojasnilo "pozitiven" odnos ameriškega predsednika do pritiskov na Katar.

Za razliko od Katarja sta Savdska Arabija in Združeni arabski emirati samo še korak od vzpostavitve diplomatskih odnosov z Izraelom. To naj bi bil tudi pogoj ZDA, ki si želi sodelovanja Izraela v novi arabsko-izraelski koaliciji proti Iranu.

Vse to so dodatne silnice, ki Turčijo in Iran, sprti zaradi vojne v Siriji, vodijo k zavezništvu z Rusijo. Turčija na primer želi v Katar poslati svojih 600 vojakov, z Rusijo pa je blizu dogovora tudi o nakupu protiletalskega sistema S-400. Zanimiva so tudi poročila, da je Iran ta teden uspel vzpostaviti kopensko zvezo s sredozemsko obalo Sirije. Kurdi, ki naj bi želeli to pot prekiniti so bili soočeni z nasprotovanjem - Rusije in Turčije.

Blokada kot agresija

V ozadju pa je še en spor, pomembnejši od vseh drugih, ki je bil tudi eden od glavnih razlogov za vojno v Siriji. Ne, vojna se tam v resnici ni začela zaradi "brutalnega režima", kot nas prepričujejo "vodilni" (tudi slovenski) mediji. V resnici je šlo za bolj pragmatično in finančno precej "težko" zadevo - za vprašanje, v katero smer proti Evropi bodo potekali plinovodi iz z plinom bogatih katarskih in iranskih plinskih polj. Iran namreč nadzoruje "Južni Pars", medtem ko ima Katar v lasti Severno plinsko nahajališče. Administracija Baracka Obame je želela, da plinovodi tečejo od Katarja do Turčije preko Sirije in Savdske Arabije. Sirija je to možnost zavrnila, ker je želela, da plin teče preko Irana in Sirije do Sredozemlja. Ruski Gazprom bi imel vlogo v drugem, ne pa prvem načrtu. To je bil pravi razlog upora zoper sirskega predsednika Bašarja Asada.

Po osmih letih vojne v Siriji je postalo jasno, da Iran in Rusija ne bosta dovolila "spremembe režima", ki je bila potrebna za "ameriško" in "savdijsko" smer plinovoda. Ruski mediji pa poročajo, da sta v zadnjem času , ko postaja jasno, da t.i. Islamska država v Siriji in Iraku izgublja vojno, Katar in Iran dosegla dogovor o deljenih pravicah za plinovod iz skupnega plinskega polja do vzhodnega Sredozemlja v Siriji, pod pogojem, da Katar preneha podpirati al Nusro. Verjetno je tudi zato Katar investiral 2,7 milijarde dolarjev v rusko naftno podjetje Rosneft. To bi bil lahko začetek povezave med Rusijo, Iranom in Sirijo. In glede na to, da je Katar država, ki ima na svojem ozemlju ameriško vojaško osrednje poveljstvo za Bližnji vzhod (CENTCOM), ter vojaško oporišče Al-Udeid, to seveda ni bilo posebej dobro sprejeto v ZDA. Prav zato so ZDA verjetno dale Savdski Arabiji "zeleno luč" za blokado Katarja.

"Savdska Arabija ni racionalen igralec, kot kaže že njena katastrofalna vojna v Jemnu. Zato je mogoče, da bodo naredili brezobziren poskus 'spremembe režima'. Zdi se, da smo v neznanih vodah", meni profesor mednarodnega prava na Univerzi Illinois Francis Boyle in ocenjuje, da ameriška vlada neodgovorno podpira savdsko agresivno politiko proti Katarju zaradi lastne politike, usmerjene proti Iranu. Vali Nasr, dekan Visoke šole Johns Hopkins za mednarodne odnose pa je prepričan, da je bil 31- letni kronski princ in obrambni minister Savdske Arabije Bin Salman opogumljen z nedavno odločitvijo predsednika ZDA Donalda Trumpa, da si Savdsko Arabijo izbere za prvo destinacijo svoje zunanjepolitične turneje: "To je znak, da bo Mohamed Bin Salman agresiven do vseh, ki bodo nasprotovali politiki Savdske Arabije do Irana, Muslimanske bratovščine ali česarkoli drugega. In prepričan sem, da je Trump, ki ga je dejansko okronal kot kralja zalivskih držav s tem opogumil, da naredi prav to."

Voditelji Savdske Arabije so očitno odločeni, da vlogo Katarja zmanjšajo na vlogo satelita Riada, tako da bi bil Katar v enaki meri odvisen od Savdske Arabije, kot je to sedaj marionetno vodstvo Jemna, ki ga Savdska Arabija v operaciji "Odločilna nevihta" že več kot dve leti neusmiljeno bombardira. Katar bo torej "discipliniran", če to ne bo uspešno, pa bo verjetno sledil tudi napad na to državo, ki bi Savdijcem omogočil, da se polastijo velikega bogastva Katarja, ugasnejo neprijetno televizijo, prispevajo k nekoliko višjim cenam nafte brez zmanjševanja proizvodnje (česar si Savdijska Arabija ne želi zaradi ohranjanja tržnega deleža), kar bi lahko posredno znova napolnilo savdsko državno blagajno. To bi bil seveda spektakularen polom ameriške zunanje politike, saj bi ZDA, ki so se leta 1990 proslavile z osvoboditvijo Kuvajta - na ta način podprle uničenja katarske neodvisnosti. In po svoje se to seveda tudi že dogaja - popolna blokada neke države se namreč tudi po določilih mednarodnega prava lahko že enači z oboroženo agresijo.