Dan potem: zakaj je policija upravičeno prepovedala Thompsonov koncert

V nacistični pozdrav dvignjene roke in gromoglasni, ponavljajoči se vzkliki "Za dom spremni!". Tega prizora včeraj v Mariboru, zaradi odločitve mariborske mestne policije, da prepove Thompsonov koncert - nismo videli.

Za kaj natančno smo bili z odpovedjo Thompsonovega koncerta v Sloveniji "prikrajšani", pa smo si lahko še istega dne ogledali v Zagrebu in Splitu, kjer so tisoči v povorki "za življenje" poslušali Thompsonove pesmi, ponosno nosili zastave marionetne NDH in objemali obsojene vojne zločince. Istega dne je hrvaška predsednica v francoskem Lurdu skupaj s hrvaškimi vojaki pela pesem "Lijepa naša", ki v Hrvaško vključuje tudi "Herceg-Bosno" in reko Neretvo v Bosni in Hercegovini. 

In samo dan pred tem so z nacističnim pozdravom in ustaškim geslom po zagrebških ulicah korakali tudi hrvaški maturantje. 

Klanje v Jasenovcu - ponos naših dedkov?

Potem ko so po prepovedi koncerta v Mariboru Marka Perkovića Thomsona sramotno vzeli v bran predsednik hrvaške vlade in celo predsednica hrvaške države, je hrvaški spletni portal index. hr objavil še en posnetek Thompsonovega koncertnega nastopa, ki najbolj nazorno pokaže, za kakšno osebo in kakšne "koncerte" gre.

V tem posnetku Thompson napove pesem, "na katero so bili ponosni in jo prepevali naši dedki." Nanaša pa se na vsem znane zgodovinske dogodke iz druge svetovne vojne ter na koncu tudi tedanje aktualne politike.

Besedilo pesmi je naslednje:

"Jasenovec in Gradiška Stara, to je dom Maksovih mesarjev /

Skozi Imotski tovornjaki drve, vozijo črnosrajčnike Francetića Jure /

V Čapljini je klavnica bila, trupla Srbov je Neretva nosila /

Oj, Neretva, teci od tod stran, nosi Srbe v modri Jadran/

Kdo si je lahko zamislil še lani, da Božić bodo slavili partizani /

Kdo je rekel, jebal ga oče, da se Črna legija ne vrača /

Gospa sinjska, če si zmožna, vzemi Stipa (Mesića) in nam vrni Franja (Tuđmana) /

Oj Račan, naj ti jebe pes mater in tudi tistemu, ki glasuje zate /

Sijajna zvezda Metkovića, pozdravi nam Ante Pavelića!"

Tako prepeva Thompson v pesmi, ki hvali ustaško Črno legijo, ustaške zločince in izvajalce genocida nad nehrvaškim prebivalstvom Maksa Luburića in Juro Francetića ter se konča s poklonom hrvaškemu "poglavniku" in Hitlerjevem podrepniku Anteju Paveliću. To pesem je index.hr sedaj izzivalno posvetil predsedniku hrvaške vlade in predsednici države, ki sta kritizirala odločitev slovenske policije. Kolinda Grabar-Kitarović je namreč  dejala, da bi "glasba morala spajati ljudi", Andrej Plenković pa, da "prepoved nikakor ni dobra".

"Če Plenkoviću niti po tem ne bo jasno, zakaj je bil Thompsonov koncert prepovedan v Sloveniji, naj se obrne še na tiste, ki so prepovedali njegove koncerte v Avstriji, Švici in Nemčiji. In če že Plenkoviću ni znana situacija v Hrvaški, mu bodo morda kolegi iz Evropske Unije pojasnili, zakaj je Thompson v civiliziranem svetu še kako problematičen," je ob tem komentiral portal Index.hr.

Thompson - živ spomenik ustaštvu in nacizmu

Thompsonovi koncerti namreč niso le "koncerti." Z vsem, kar dela, govori in o čemur poje, je Thompson samega sebe preoblikoval v živ spomenik in raznašalca ustaštva in nacizma. Za kakšnega "umetnika" gre, kaže že dejstvo, da je Marku P.T. pred desetimi leti takrat vladajoča Hrvaška demokratična skupnost (HDZ) pod vodstvom Iva Sanaderja plačala pol milijona evrov, samo da med predvolilno kampanjo ne bi pel na zborovanjih drugih strank.

Prepoved Thompsonovega koncerta pa ni v ospredje postavila le vprašanja o prežetosti hrvaške družbe in države z ustaško ideologijo, pač pa je pokazala tudi na nerazumevanje nekaterih temeljnih sestavin sodobnih demokratičnih držav. Napake so pri tem naredili tako tisti, predvsem iz desnega spektra slovenskega javnega mnenja, ki so organizacijo Thompsonovega koncerta zagovarjali, kot tudi tisti, ki so ga kritizirali in se zavzemali za njegovo prepoved tako, da bi isto prepoved razširili še na nekatere druge pevce.

Retorične bitke so se odvijale predvsem na dveh bojnih poljih. Na prvem so se nasprotniki prepovedi koncerta sklicevali na liberalizem in svobodo govora, kritiki z levice pa so trdili, da poveličevanje ustaštva v pesmih Thompsona in ikonografiji njegove običajne publike predstavlja sovražni govor in kršitev svobode izražanja, zaradi katere je prepoved legitimna. Res je, kot pravi Vlado Miheljak, da je "strpnost do nestrpnosti posebna oblika nestrpnosti." V sodobnih evropskih državah, tudi v Sloveniji, je svoboda izražanja zaščitena z nekaterimi najpomembnejšimi mednarodnimi dokumenti s področja varstva človekovih pravic.

Nekaj povsem drugega bi bilo, če bi o teh zadevah razpravljali v ZDA. V ameriškem sistemu je svoboda izražanja skoraj absolutna in zaščitena s prvim amandmajem. Celo največje ameriške državne skrivnosti, ki jih je razkril "žvižgač" Edward Snowden, so bile zato najprej objavljene v ZDA in v ameriški izdaji britanskega Guardiana. Zaradi ameriške praktično neomejene svobode govora imajo tudi nemški pravosodni organi težave pri omejevanju domačih neonacistov, ki svoje nestrpne ideje preko spleta širijo prek strežnikov, ki so v ZDA. Vendar pa Thompsonov koncert ni bil organiziran v ZDA, pač pa v Mariboru. Tu pa svobodo izražanja uravnavajo drugačna pravila. Med njimi je najpomembnejši 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Res je, da v tej določbi ni neposredne prepovedi sovražnega govora, vendar jo je mogoče izpeljati iz določbe drugega odstavka 10. člena EKČP, ki navaja, da uporaba svobode govora vključuje tudi "dolžnosti in odgovornosti" ter je zato lahko podvrženo kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi. Nameni kaznovanja pa lahko vključujejo med drugim javno varnost, varnost države, preprečevanje neredov ali zločinov in zavarovanje ugleda in pravic drugih ljudi. Država mora tudi dokazati, da je bila intenzivnost uporabljenega ukrepa "sorazmerna z namenom", zaradi katerega je bil uporabljen.

Glede na to, da Thompsonova glasba z rasističnimi sporočili dosega milijone, na koncertih pa ustaške pozdrave navdušeno kličejo tisoči "poslušalcev" ter da v Sloveniji živi na stotine tisoče tistih, ki so izkusili grozote nacizma ali pa njihovih potomcev, ob njih pa še več deset tisoč pripadnikov manjšin, ki so bile na udaru ustaške genocidne politike, slovenska policija res ne bi smela imeti težav pri zagovarjanju prepovedi koncerta. Pri Thompsonu zato ne gre za cenzuro, pač pa za odločitev, da v Sloveniji ni dovoljeno širjenje idej, ki jih je zagovarjal ustaški režim.

Pri tem je zelo nazoren primer Nemčije, ki je prav zaradi svoje nacistične dediščine kot prva država v Evropi sprejela protirasistično zakonodajo, znotraj katere je uvedla prepoved spodbujanja rasne nestrpnosti ter kaznovanje vseh napadov na čast in dobro ime žrtev nacističnega režima. Poglejmo samo zadnji primer, ko so madžarske oblasti prijele 81- letnega "nacističnega simpatizerja" Horsta Mahlerja. Nekdanji pravnik je bil od leta 2009 na svobodi zaradi slabega zdravja, vendar so ga oblasti nato poklicale na nadaljevanje služenja zaporne kazni. Mahler je namreč dejal, da bi "milijarde ljudi Hitlerju odpustile, če bi pobil samo Žide." Ko so ga vendarle prijeli na Madžarskem, je potrto pristavil, da je to "morda zadnjič, ko bom lahko nagovoril moje drage rojake", ker mora znova v zapor za tri leta in pol. "Star sem 81 let, čakam na še tri obtožnice in vse so iste. Spodbujanje rasne nestrpnosti, tokrat proti Židom," je dejal Mahler. Tako je to v Nemčiji.

Če bi bili Thompsonovi koncerti v Nemčiji, bi zato morali policisti "poslušalce", ki pozdravljajo z nacističnim pozdravom po vsakem Thompsonovem koncertu (če ta ne bil prepovedan) kar skupinsko odpeljati najprej v "kible" in nato v njihova nova domovanja. Za zapahe, v zapore.  

Evropska praksa prepovedi šovinizma

Nacistični pozdravi in zanikovanje holokavsta so v sodobni Evropi kaznivi. Temu sledi tudi opredelitev kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti iz 297. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije. V tem členu je zapisano, da "kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let."

In na tej točki enačenje nacističnih in komunističnih simbolov preprosto ni mogoče. Evropa danes stoji na antifašističnih temeljih, ki so jih - ne glede na zločine, ki so se zgodili v komunističnih državah - pomagali postaviti tudi tisti, ki so se borili pod komunističnimi zastavami in simboli. Zato so to danes antifašistični simboli. In zato na tej točki ni mogoče izenačevati nacistične ter okupacijske in kolaboracionistične simbole ter simbole Sovjetske zveze ali partizanskih enot in vztrajati pri "enakih pravicah" do njihovega javnega razobešanja ter poveličevanja, kot si to želi del bolj desno usmerjene javnosti tudi v Sloveniji.

To se kaže tudi v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki je svojo prakso postopoma oblikovalo na podlagi različnih primerov. Najbolj pomemben je bil pri tem primer Handyside, po katerem 10. člen Konvencije varuje tudi tiste "informacije" in "ideje", ki "žalijo, šokirajo ali pretresejo državo ali katerikoli del njenega prebivalstva", saj je to nujno za svobodno, pluralistično in demokratično družbo, vendar pa varstva iz 10. člena konvencije ne uživa ekstremno politično izražanje. Če "vsebuje ideje in poglede, ki širijo rasno nestrpnost", ga smejo države pogodbenice omejevati. Pritožbe so bile večinoma zavrnjene kot nedopustne, z obrazložitvijo, da so obsodilne sodbe sledile enemu od namenov iz drugega odstavka 10. člena EKČP, zaradi katerih je dovoljeno omejevati svobodo govora in kaznovati sovražni govor.

Poglejmo nekatere primere: v primeru X proti Avstriji (1963) je bila tako na evropski ravni potrjena upravičenost kazenske sankcije zoper posameznika, ki je pripadal več organizacijam, ki so gojile ideje nacionalsocializma. V primeru T. proti Belgiji (1983) je bila zavrnjena pritožba ženske, ki je bila obsojena zaradi objave besedil avtorja, ki je izražal dvome o obstoju koncentracijskih taborišč. Upravičenost kazenske obsodbe zaradi zanikanja holokavsta je komisija potrdila tudi v primeru F.P. proti Nemčiji (1993). V primeru Leroy proti Franciji je karikaturist moral plačati globo, ker je ob karikaturi napada na newyorška "dvojčka" zapisal: "Vsi smo sanjali o tem … Hamas pa je to storil." Sodišče je ugotovilo, da je bila kazen upravičena. V primeru Féret proti Belgiji (2009) je ESČP potrdilo kaznivost izražanja proti islamističnih stališč in pozivov neevropskim iskalcem zaposlitve, da naj odidejo domov. V primeru Vona proti Madžarski (2013) pa je sodišče potrdilo upravičenost razpustitve organizacije, ki je dirigirala demonstracije proti Romom.

Evropsko sodišče (ESČP) je kot povsem pravilno sprejelo tudi obsodbo člana britanske nacionalne stranke, ki je na svoje okno obesil plakat z gorečima newyorškima "dvojčkoma" in ob tem zapisal: "Islam ven iz Britanije – zaščitimo britanske ljudi." Sodišče je odločilo, da je tako očiten, splošen napad na versko manjšino in povezovanje te manjšine kot celote s tako hudim terorističnim dejanjem - kaznivo dejanje. Kaznivo je torej predvsem pozivanje ali hvalisanje napadov, izgonov iz države ali pa poveličevanje nasilja proti celotnim družbenim skupinam - pa naj bodo to narodi ali pa kakšne druge manjšine. Glede na to, da je ustaška ideologija temeljila na izključevanju, rasističnih zakonih in genocidu, je zato povsem jasno, da vsakršno javno poveličevanje njenih simbolov in voditeljev, v Evropi ni sprejemljivo in ni dovoljeno. Odločitev mariborskih oblasti, ki so se sicer raje sklicevale na "javni red in mir" kot na odločitve ESČP pa je bilo ne glede na to vsekakor povsem utemeljeno.

Neutemeljeno enačenje četnikov z ustaši

Vendar pa so kritiki prepovedi Thompsonovega koncerta uporabili še en retorični argument, o navidezni "neenaki obravnavi" nekaterih drugih tujih, predvsem srbskih pevcev in pevk v primerjavi z obravnavo Thompsona. Slovenska oblast naj bi bila torej nedosledna in licemerna, ker prepoveduje le Thompsonove koncerte, ne pa tudi tistih, na katerih je menda mogoče videti četniška obeležja in slišati podobne žaljive refrene, usmerjene proti drugim narodom. Kritiki so se npr. spraševali, zakaj so v Ljubljani dovolili nastopati Svetlani Ražnatović - Ceci in zakaj policija ni prepovedala nastopa podobnega "velikosrbskega nacionalističnega pevca Baje Malega Knindže", ki je v Ljubljani gostoval že večkrat, čeprav je v svojih pesmih menda obujal "nacionalno in versko nestrpnost proti hrvaškemu in bošnjaškemu narodu."

Kot dokaze za to so pri "Ceci" navajali njeno sliko s kalašnikovko iz Vukovarja. "Njen mož je bil najprej likvidator Udbe, ki ga je za posel pridobil Stane Dolanc. Opravljal je najbolj umazana dela med jugoslovansko emigracijo. Ko je SFRJ razpadla, je spet sejal teror po Hrvaški in Bosni. Na Hrvaškem se je tudi specializiral za pobijanje civilistov," je zapisal eden od komentatorjev. Pri "Baji Malem Knindži"  pa so kritiki navajali dve pesmi. Pri drugi je Baja sodeloval tudi z rokerjem Borom Đorđevićem.

Na spletu se seveda da najti nekaj "nehrvaških" pesmi z nacionalistično in nestrpno tematiko, predvsem iz časov vojn na Balkanu, ki bi si zaslužile prepoved izvajanja povsod. Toda omenjeni primeri Cece, Bore Đorđevića in "malega Knindže" so bili izbrani zelo slabo. Kar se tiče Svetlane Ražnatović je zadeva zelo enostavna. Če je Mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo s sedežem v Haagu (ICTY) celo pri Vojislavu Šešlju presodilo, da njegovo slikanje s kalašnikovko v Vukovarju ne predstavlja kaznivega dejanja, potem to velja tudi za Svetlano Ražnatović, ki se je zaradi tega svojega lahkomiselnega dejanja sicer pozneje celo večkrat opravičila. Dejstvo je, da je bila poročena s kriminalcem in zločincem, toda sorodstvene vezi v civiliziranih državah pač niso dovolj za obsodbo posameznika. Ni treba biti sodnik ESČP, da bi se ti prepovedovanje petja ljubezenskih pesmi neki pevki zgolj zato, ker je bila v preteklosti poročena z zločincem (rojenemu leta 1952 v Brežicah, likvidiranemu leta 2000 v Beogradu) zdelo nekoliko privlečeno za lase. Komentatorji so zato primerjali neprimerljivo. Ne nazadnje, vzdevek Svetlane Ražnatović se glasi "Ceca" in ne - "Kalašnjikov." Že zato, pa tudi zaradi vsebine pesmi in njunih nastopov Thompsona in Cece res ni mogoče primerjati. Če bi policija naredila kaj takega in Ceci prepovedala koncert, bi zlorabila predpise. Pa še vsa Evropa bi se nam smejala. Čudi pa, da tega nekateri komentatorji v Sloveniji še vedno ne razumejo.

Enako velja za omenjenega "Bajo". V eni od inkriminiranih pesmi pravi: "Stojte paše in ustaši / ne dotikajte se tega, kar je naše / v nas bije levje srce / ko branimo pravoslavje." Vendar v teh stavkih nikjer ni opaziti poveličevanja zločinov nad celotnimi narodi. Ni povsem jasno, zakaj bi bili pozivi k obrambi nečesa, pa čeprav lastnega ozemlja ali vere pred ustaši ali "pašami" (turškimi guvernerji in generali, celo "gospodi") lahko že "šovinistični." Smešno je tudi, da omenjanje "paš", torej visokih "gospodov", moti tiste, ki ves čas opozarjajo na nevarnost novodobnih "turških vpadov" oziroma "migrantov" iz Bližnjega vzhoda. Opozorilo ustašem, da naj se ne dotikajo tistega, kar pač ni njihovo, pa tudi ne moremo izenačiti z mednacionalno nestrpnostjo. Sploh če vemo, kako so končali tisti, ki so se jih ustaši res "dotaknili".

Podobno velja za drugo pesem, kjer isti "Baja" in Bora Đorđević pojeta o nekakšnem pogovoru med vojaki različnih vojsk preko radijskih valov v času vojne v BiH, opisujeta izmenjevanje medsebojnih žaljivk, pri tem pa z majhnima pištolama bedasto poskakujeta po travi in se režita. Takšni pogovori so v tistih časih sicer res pogosto potekali. Inkriminiran stavek je tukaj "molči ujko, ubil te bom/ veš tisto našo, prihaja vojvoda." V drugem refrenu namesto "ujka", ki je lahko stric ali pa ustaš, nastopa še musliman "Mujo". Te pesmi se nam lahko danes zdijo odvratne in neumne, vendar pa grožnja s smrtjo vojaku druge strani v vojni ni mednarodnopravno prepovedana. Vsekakor so te pesmi zgolj odraz vojnega časa, toda v njih vsekakor ni mogoče opaziti navdušenja nad izvajanjem pobojev celotnih narodov ali poveličevanja nacizma - kar pa je v Thompsonovih pesmih še kako opazno.

Predvsem pa noben od teh kritiziranih pevcev vsega svojega glasbenega opusa ni zgradil izključno na takšni, ustašoidno-domoljubno-militaristični retoriki kot Thompson. Kar pa za Thompsona, ki si je za vzdevek vzel ameriško brzostrelko kalibra 11,43 milimetra iz skladišč nekdanje Teritorialne obrambe (TO) - ne bi moglo reči. Kljub temu pa so tudi na podlagi teh iztrganih primerov celo tisti komentatorji, ki so se zavzeli za prepoved Thompsonovega koncerta pristali na tezo komentatorjev desnih medijev o nujnosti izenačitve "ustašev" s "četniki" in splošno prepoved vseh takšnih nastopov glasbenikov.

Vendar zadeve niso tako preproste. Zaplete se že zaradi zgodovinskih dejstev. Kajti če ustaši, NDH in nacizem predstavljajo nesporno in absolutno zlo, to za četnike (ne pozabimo, da so njihove uniforme in ideologijo delili tudi številni Slovenci, npr. znani ekonomist Aleksander Bajt) ni mogoče pavšalno trditi. Res je, da so storili številne zločine v času druge svetovne vojne in da so zločine izvajale tudi novodobne paravojaške četniške enote ob razpadu druge Jugoslavije, toda četniki so imeli na zahodu v času druge svetovne vojne do decembra leta 1943 status zavezniške vojske. In res so se tudi borili proti nemškemu okupatorju, čeprav so svojo pot nato končali v kolaboraciji z njim.

Vodja četnikov oziroma "Jugoslovanske vojske v domovini" Draža Mihailović je še vedno največkrat odlikovan srbski častnik, boril pa se je v dveh balkanskih in dveh svetovnih vojnah. Francoski general Charles de Gaulle ga je februarja leta 1943 odlikoval z bojnim križem, ordenom legije za zasluge prve stopnje in izdal pohvalni ukaz, ki je bil prebran v vseh francoskih enotah. Ameriški predsednik Harry S. Truman je Mihailovića leta 1948 posthumno odlikoval z ameriško legijo zaslug prve stopnje zaradi reševanja zavezniških pilotov med drugo svetovno vojno. Mihailovićeva hčerka je odlikovanje prejela v veleposlaništvu ZDA v Beogradu šele leta 2005, ker ZDA pred tem niso želele političnih napetosti z oblastmi v Jugoslaviji. O vlogi Mihailovića je v Pentagonu odločala posebna komisija, v kateri je bilo šest senatorjev, osem kongresnikov in pet guvernerjev, odločitev pa so sprejeli po oceni posebnega Komiteja za pravično sojenje Draži Mihailoviću, ki je pretresel vsa dejstva o ravnanju četnikov med vojno.

V britanskem Timeu je bil 25. maja leta 1945 objavljen tudi velik članek o boju Draže Mihailovića pod naslovom "Orel Jugoslavije", kjer pa je bil ocenjen "kot najbolj zaslužen za to, da je moral Hitler imeti enote na Balkanu namesto na vzhodni fronti." Več kot 500 pilotov, ki so jih rešili četniki med drugo svetovno vojno je zato v času sojenja Mihailoviću s transparenti "Rešimo ga, on je rešil nas" zahtevalo svobodo zanj. Sestreljeni zavezniški piloti so ob pomoči pripadnika Jugoslovanske vojske v domovini, (JVuO) kot so se uradno imenovali četniki, z letališč Boljanići, Kociljevo in Pranjani transportirani v Italijo, na varno. Šlo je za operacijo "Halyard." V procesu rehabilitacije Draže Mihailovića je v Beogradu leta 2010 podpolkovnik Milton Friedman pričal o tem, kako so ga junija leta 1944 pred Nemci rešili prav četniki. Ob vsem tem bi mnogi danes radi pozabili, da je bil leta 1943 v Hollywoodu posnet film "Četniki, borbena gverila" v katerem Mihailovića igra Filip Dorn. Podoben film so predvajali tudi v Veliki Britaniji. To je bil čas, ko je nemško vrhovno poveljstvo na plakatih in letakih tako za informacije o "nevarnih banditih" Draži Mihailoviću kot tudi o Titu ter za tiste, ki bi ju pripeljali "žive ali mrtve" ponujalo po 100.000 rajhsmark v zlatu. In to za "vodjo band" Mihailovića ter "komunističnega vodjo" Tita. Da, Tito in Mihailović sta bila v tem času za Nemce enakovredna upornika in oba skupaj na tiralicah. Povojna propaganda je v učbenikih objavljala seveda samo polovico tega plakata. Ve se, katero.

Ameriški predsednik Franklin D. Roosvelt je Mihailoviću podaril tudi knjigo "Štiri svobode". Župan Los Angelesa Tom Brady pa je 17. julij leta 1986 razglasil za "dan spomina na generala Dražo Mihailovića". Zgodovinsko dejstvo je tudi, da so četniki 31. avgusta 1941 osvobodili  Loznico kot prvo od nacistov osvobojeno mesto v tedanji okupirani Evropi. Vloga četnikov v drugi svetovni vojni zagotovo ni bila enaka vlogi NOB in partizanov, vendar navkljub njihovi kolaboraciji z Nemci nekaterih vidikov pozitivnega ravnanja četnikov ni mogoče preprosto izbrisati, še manj pa je mogoče četnike, v vrstah katerih so se borili tudi nekateri Slovenci (Plava garda) enačiti z ustaši (in prav tako ne s slovenskimi domobranci) in marionetnim režimom Anteja Pavelića, ki je sprejel Hitlerjev nasvet, da mora "petdeset let voditi nacionalno netolerantno politiko."

No Pasaran!

Zagovorniki Thompsonovega koncerta v Mariboru seveda menijo drugače. "Pogosto poudarja tudi poštenost in življenje v skladu s krščanskimi vrednotami, govori tudi o odpuščanju. Žanrsko se njegova glasba bistveno ne razlikuje od glasbe številnih drugih hard rock in gothic rock bendov, nekatere bolj udarne vojne pesmi pa bi lahko primerjali tudi s kakšno kompilacijo navijaških nogometnih pesmi," meni komentatorka, ki si je že kupila njegov CD.

Thompson zase res pravi, da ima rad Hrvaško - toda "ljubezen do domovine kaže s pesmimi, ki slavijo ustaško NDH, in privrženci, ki v ritmu glasbe skandirajo ustaški pozdrav. Gre za tisti pozdrav, zaradi katerega je mednarodna nogometna federacija FIFA leta 2013 suspendirala hrvaškega nogometnega reprezentanta Josipa Šimunića. Pri FIFI so se zavedali, zakaj na športnih igriščih ni prostora za rasizem, Thompsona pa rasistični vzkliki ne motijo, saj jih na koncertih uporablja tudi sam," opozarja Jure Trampuš v Mladini.

Povedano drugače: za ljubitelje neonacistične ikonografije, oboževalce rasističnih teorij, zanikovalce holokavsta in navdušence urejanja mednacionalnih nasprotij s pomočjo genocidov je bil včeraj zelo žalosten dan. Dan, ko je bil prepovedan Thompsonov koncert. Dan, ko so padle vse maske in se je povsem jasno razkrila represivna narava totalitarističnega, komunističnega podzemlja, ki v Sloveniji vlada s pomočjo udbomafijskih navez in stricev iz ozadja.

Toda za veliko večino ljudi v Sloveniji je bil to povsem običajen, normalen dan. Dan, v katerem so bile znova začrtane meje med dopustnim in nedopustnim. Tako kot veliko pred tem že v Nemčiji, Švici in nazadnje Avstriji, kjer so Thompsonu prav tako prepovedali njegove "koncerte." In na Hrvaškem, kjer so mu zaradi propagiranja ustaškega režima leta 2009 prepovedali nastopiti v znameniti puljski Areni. Očitno je, da ima Hrvaška velik problem sama s seboj in z lastno zgodovino. Poveličevanje ustaštva je pokvarilo kar nekaj generacij dobrih ljudi, zato bo trajalo še kar nekaj časa, da simptomi te duhovne epidemije nekoliko popustijo. Medtem pa je najbolje tiste najhujše osebke, okužene s proustaško ideologijo imeti nekoliko na distanci. In po potrebi tudi v karanteni.

Če morda komu še vedno ni jasno, zakaj je mariborska policija upravičeno prepovedala Thompsonov koncert, potem naj si prek povezav na začetku tega članka ogleda neonacistično rajanje hrvaških maturantov sredi Zagreba 19. maja leta 2017, posluša Thompsonove koračnice iz razglasov v hrvaški prestolnici ter se zabava ob poskakovanju hrvaške predsednice ob Thompsonovih taktih v Lurdu. Nato pa lahko prebere še sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice.

Po tem pa si lahko tudi sam odgovori na vprašanje, ali je Slovenija, ki je trpela pod fašistično in nacistično okupacijo, takšno poveličevanje ustaštva in nacizma res nujno potrebovala sredi Maribora? Maribora, priključenega tretjemu rajhu, iz katerega so nacisti izseljevali duhovščino, učitelje in intelektualce v Srbijo, Maribora, v katerem so zavezniki ustašev ubijali talce, pripadnike NOB in med njimi tudi vse pripadnike Pohorskega bataljona?

Glede vprašanja o morebitni nevarnosti, da bo Thompson od Slovenije lahko iztožil visoko odškodnino zaradi prepovedi koncerta in s tem omejevanja "svobodne gospodarske pobude" v okviru EU, je odgovor preprost: nevarnosti ni.

Kot kažejo že sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, bo v doglednem času morda tudi Thompson spoznal, da postavljanje podjetniške ideje na proustaško in nacistično osnovo sredi antifašistične Evrope - ni prava ideja. Nikakršnega dvoma sicer ni, da bodo na z ustaštvom dolgoročno kontaminiranem trgu Hrvaške Thompson in njegovi posnemovalci še dolgo časa lahko prodajali svoje strupene produkte.

Toda vsaj v civiliziranih evropskih državah bo vse več takšnih mest, ki bodo Thompsonu sporočila enako, kot so mu že prebivalci in policija v Mariboru: No Pasaran!