nedelja, 01. november 2026 leto 31 / št. 305
Izključevalni Janša udaril znova: S poslanico ob dnevu reformacije poteptal manjšine, neverujoče in pluralizem
Protestniki 22. januarja 2022. Vir: Posnetek zaslona, X
Janez Janša je ob dnevu reformacije spisal in objavil poslanico, v kateri je ostal zvest svoji tradiciji – tradiciji razdvajanja in omalovaževanja tistih, ki jih tako ali drugače ne mara.
Praznik, ki bi moral povezovati vse, je znova izrabil za razdvajanje.
Poglejmo tri reči, ki v njegovem besedilu najbolj bijejo v oči.
@Stavenskovrhski Verjetno je mislil kar nase: »Janez živi Slovenijo!« https://t.co/SN6d0Ejj4L
— ᴍo (@krpan275356) October 31, 2026
Prvič: »Lubi Slovenci« – kaj pa vsi drugi?
Predsednik vlade je poslanico začel z nagovorom »Lubi Slovenci!« Da je tako pisal Primož Trubar leta 1550, je razumljivo. Takrat Slovenci niso imeli države, bili so jezikovna in politična manjšina v nemško govorečih deželah Habsburžanov, prvi slovenski knjigi, Katekizem in Abecednik, pa sta izšli v nemškem Tübingenu, njun avtor pa se je podpisal s psevdonimom Philopatridus Illyricus. Nagovor je bil dejanje narodnega prebujanja.
Trubar je vodil Južnoslovanski biblijski zavod v Urachu (1561–1565), ki ga je financiral baron Hans Ungnad. Tam niso tiskali le za »lube Slovence«, temveč v glagolici in cirilici za Hrvate in Srbe; pri prevodih sta sodelovala srbska pravoslavna duhovnika Jovan Maleševac in Matija Popović, Trubar pa je sanjal celo o tem, da bi evangelij v knjigah ponesel do Turkov v Carigradu.
Danes pa so Slovenci večina v državi, ki ima po podatkih Statističnega urada 2.130.850 prebivalcev (januar 2025). Med njimi je bilo aprila 2025 že 216.825 tujih državljanov ali 10,2 odstotka prebivalstva – njihovo število se je od leta 2014 podvojilo.
K temu je treba prišteti še državljane Slovenije neslovenskega porekla.
Ob zadnjem popisu, ki je še spraševal po narodni pripadnosti (2002), se je za Slovence opredelilo 83,1 odstotka prebivalcev; 2 odstotka je bilo Srbov, 1,8 Hrvatov, 1,1 Bošnjakov, sledili so Muslimani, Albanci, Makedonci, Madžari, Romi, Črnogorci in Italijani, več kot 10 odstotkov pa se jih ni opredelilo.
Že takrat skoraj vsak šesti prebivalec ni bil »lubi Slovenec« – danes jih je še precej več.
@vladaRS Za PV imamo genocidnega blazneža, ki ga NISMO izvolili. https://t.co/N6GMixPXC1
— ᴍo (@krpan275356) October 31, 2026
Država to ve tudi uradno. Ustava v 3. členu pravi, da je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov – ne le Slovencev.
64. in 65. člen posebej varujeta italijansko in madžarsko narodno skupnost ter romsko skupnost, Državni zbor pa je leta 2011 sprejel še posebno deklaracijo o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ. Vse to je trenutni predsednik vlade v enem samem vzkliku pometel pod preprogo.
In še nekaj je treba vedeti: dan reformacije je točno to – dan reformacije, ne dan Slovencev. Kaj reformacija pomeni, pa se Janša očitno sploh ne vpraša.
Najbolj ironično je, da je bila Trubarjeva reformacija veliko bolj vključujoča od Janševe proslave.
Mož, ki ga premier citira, je bil politični begunec: iz Ljubljane je moral zbežati leta 1548, po kratki vrnitvi so ga leta 1565 dokončno izgnali.
Umrl je leta 1586 v Derendingenu pri Tübingenu in tam je tudi pokopan.
Oče slovenske knjige je torej večino ustvarjalnega življenja preživel kot tujec med tujci – kot »migrant«, bi rekli danes na Janševem omrežju X.
Še več: Trubar je vodil Južnoslovanski biblijski zavod v Urachu (1561–1565), ki ga je financiral baron Hans Ungnad. Tam niso tiskali le za »lube Slovence«, temveč v glagolici in cirilici za Hrvate in Srbe; pri prevodih sta sodelovala srbska pravoslavna duhovnika Jovan Maleševac in Matija Popović, Trubar pa je sanjal celo o tem, da bi evangelij v knjigah ponesel do Turkov v Carigradu.
Tudi Dalmatinova Biblija (1584) ima na koncu register, ki besede, kakor jih govore Kranjci, razlaga še za Korošce, Štajerce in Hrvate.
Reformatorji so jezik gradili, da bi ljudi povezovali, ne da bi jih razvrščali.
@vladaRS Fašistično propagando prihranite za svoje nepismene in neizobražene vernike. https://t.co/SzsPM2UzoI
— ᴍoᴙᴤ (@krpan275356) October 31, 2026
Z izbiro arhaičnega nagovora je Janša – najverjetneje zavestno – izbral času neprimerno obliko, da bi lahko spet blestel v disciplini, ki jo ima najraje: v politiki izključevanja.
S tem je iz praznika izločil Srbe, Bošnjake, Madžare, Italijane, Hrvate, Albance, Rome, Makedonce, Turke in številne druge, ki živijo v Sloveniji.
Predsednica Slovenije je govor seveda začela povsem drugače...
@nmusar Če bi Slovenci presli k protestantom, bi bili danes ponemčeni
— Manja L. (@manja_s) November 1, 2026
Pri tem Janše očitno nič ne moti, da je med izključenimi tudi predsednik Državnega zbora Zoran Stevanović, ki ima srbske korenine.
In brez čigar glasov četrte Janševe vlade sploh ne bi bilo.
@Nacvrckan Sem prebral DEŽEVNIK STEVO and I think it's beautiful.
— Panonski (@Kolesariat) October 31, 2026
Za koalicijsko večino je Stevanović dovolj dober, ko ji pomaga na oblast, za praznični nagovor pa ne.
Očitno zato, ker Janša ve, da si to lahko privošči.
@resni_ca Tele si razbil sam sebe,niti ne razumes kaj je narobe ali pa si tak preprican da ti nihce nic ne more dokler ti hrbet sciti jansa
— stanko vrsic (@StankoVrsic) October 31, 2026
Drugič: reformacija, skrčena na šolsko spričevalo
Janševa poslanica reformacijo bere enodimenzionalno, kot domačo nalogo iz osnovne šole: dobili smo knjigo, slovnico in Biblijo, iz tega je zrasla narodna zavest, iz nje država, konec. Reformacija je v tej zgodbi le predpražnik pred osamosvojitvijo – zgodovina kot ravna cesta, ki pelje naravnost do SDS.
Za koalicijsko večino je Stevanović dovolj dober, za praznični nagovor ne. Očitno zato, ker Janša ve, da si to lahko privošči.
Toda Martin Luther leta 1517 ni pribil 95 tez zato, da bi Kranjci nekoč dobili samostojno državo. Bistvo reformacije je bilo drugje: v zahtevi, da vsak človek sam bere in razume sveto besedilo (sola scriptura), da med človekom in Bogom ni nujno potreben posrednik (»vesoljno duhovništvo vseh vernih«), in torej v osebni vesti in osebni odgovornosti.
Iz tega je Max Weber leta 1905 izpeljal svojo slavno tezo o protestantski etiki in duhu kapitalizma – o delu, varčnosti in odgovornosti kot posvetnih vrlinah.
O vsem tem v Janševi poslanici ni niti besede.
Proslava ob dnevu reformacije je bila posvečena jeziku. https://t.co/AoMPmPmfjA
— N1 Slovenija (@n1slovenija) October 30, 2026
Kaj pa pluralizem?
Reformacija je v tej zgodbi le predpražnik pred osamosvojitvijo – zgodovina kot ravna cesta, ki pelje naravnost do SDS.
Reformatorji sami niso bili strpni – Luther je pisal sramotilne spise proti Judom, v Calvinovi Ženevi so leta 1553 sežgali Miguela Serveta.
Toda prav zato, ker nobena stran ni mogla iztrebiti druge, je Evropa morala izumiti strpnost.
Prvi koraki so bili okorni – augsburški mir (1555) z načelom cuius regio, eius religio –, nato so sledili nantski edikt (1598), vestfalski mir (1648) in Lockovo Pismo o strpnosti (1689).
Iz verskega pluralizma je zrasel politični, iz njega pa moderna, sekularna, demokratična družba. Tudi na Slovenskem.
Leta 1578 je nadvojvoda Karel II. z brucško pacifikacijo plemstvu na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem priznal versko svobodo – prvi zametek verske strpnosti v naših deželah. Protestantski deželni stanovi so leta 1563 v Ljubljani ustanovili stanovsko šolo, ki jo je med drugimi vodil Adam Bohorič; Trubar je v Cerkovni ordningi (1564) zahteval šole po vseh večjih krajih; leta 1575 je Janž Mandelc v Ljubljani odprl prvo tiskarno; nastala je prva javna knjižnica. Pismenost, šolstvo, tisk, knjižnica – to je bila infrastruktura modernizacije.
Janez Janša je ob dnevu reformacije spisal in objavil poslanico, v kateri je ostal zvest svoji tradiciji – tradiciji razdvajanja in omalovaževanja tistih, ki jih tako ali drugače ne mara.
In potem je pluralizem ukinila oblast.
Ljubljanski škof Tomaž Hren je leta 1600 dal javno zažigati protestantske knjige, Mandelca so izgnali že 1582 – zato je bila Dalmatinova Biblija natisnjena v Wittenbergu in v sodih pretihotapljena domov –, leta 1628 pa je moralo protestantsko plemstvo zapustiti dežele.
Slovensko knjižno ustvarjanje se je nato za skoraj dve stoletji skrčilo na redke pobožne priročnike, dokler ga ni obudilo razsvetljenstvo.
Kaj se zgodi, ko pluralizem odpraviš, smo Slovenci torej preizkusili na lastni koži.
Janša o tem molči. Razumljivo: Hrenovi dediči so mu politično bližji od Trubarjevih.
Prav to je razlog, da je dan reformacije praznik tudi za neverujoče, za ateiste in agnostike. Brez pismenosti ni znanosti in ne napredka; brez pluralizma tudi ne. In pluralizem se je začel z verskim.
Aha...!? Od tu naša vizionarska @vladaRS narodnih veleizdajalcev, pobira ideje za razcvet čistokrvne družbe... Lubi Slovenci... Pocrkajte ali pa se prostovoljno včlanite v SDS in se naučite meketati...
— RK (@_wupe) August 8, 2026
Mimogrede, še ena podrobnost iz poslanice: »Kot štirinajsti narod v Evropi smo dobili celoten prevod Svetega pisma, kot osmi pa moderno slovnico.«
Oče slovenske knjige je torej večino ustvarjalnega življenja preživel kot tujec med tujci – kot »migrant«, bi rekli danes na Janševem omrežju X.
Te številke krožijo v različnih različicah, odvisno od tega, kako kdo šteje, kaj šteje za jezik in kaj za celoten tiskani prevod. RTV Slovenija je na primer ob dnevu reformacije 2020 zapisala, da je bila slovenščina 15. jezik s celotno Biblijo in 9. z moderno slovnico.
Dosežek je velik ne glede na mesto na lestvici – pri štetju pa je predsednik vlade očitno zaokrožil v prid narodu.
Nemara bi kazalo omeniti še to, da je bila Bohoričeva »slovenska« slovnica napisana v latinščini, z naslovom Arcticae horulae succisivae (Zimske urice proste), in natisnjena v Nemčiji – tudi zato, da bi se slovenščine lahko naučili tujci.
— (@nadakoder) October 31, 2026
Tretjič: Bog za svoje
Janša poslanico konča z »Bog živi Slovenijo in slovenski narod« – kar je prav tako njegova znana praksa.
Boga rad vtakne povsod, kot da bi hotel praznike prilastiti samo svojim.
Pri tem pozablja, da 7. člen ustave določa: država in verske skupnosti so ločene. Predsednik vlade ni pridigar in poslanica vlade ni nedeljska pridiga.
Ob popisu leta 2002 se je za katoličane opredelilo 57,8 odstotka prebivalcev, za ateiste 10,1 odstotka, več kot četrtina pa ni odgovorila ali se ni opredelila; po Eurobarometru (2005) jih je v Boga verjelo le 37 odstotkov. Če je Janša v uvodu iz praznika izločil narodne manjšine, je v sklepu poskrbel še za ateiste in agnostike. Dosleden je, to mu je treba priznati.
Še lepša pa je ironija s himno. Janšev »Bog živi« je odmev tretje kitice Prešernove Zdravljice – »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet«. Država si je za himno izbrala drugo, sedmo kitico, tisto brez Boga in brez »lubih Slovencev«: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat' dan …«
Od vse Prešernove pesmi je torej trenutni premier izbral ravno tisti verz, ki ga himna ni vzela. Ne zato, ker pravega ne bi poznal – ampak ker mu je ožji bolj pri srcu.
Rašica – birthplace of Primož Trubar The tiny village of Rašica in the municipality of Velike Lašče, not far from Ljubljana, is the birthplace of Primož Trubar. FB Trubarjeva domačija, Boštjan Podlogar #ifeelsLOVEnia #sloveniaculture #danreformacije https://t.co/w2NFomsEmA
— Feel Slovenia (@SloveniaInfo) October 31, 2023
In še to: Bog, h kateremu je molil Trubar, je bil protestantski Bog, zaradi katerega so ga katoliške deželne oblasti preganjale in izgnale.
Praznika nam ni mogoče vzeti.
Kdor danes ob dnevu reformacije kliče Boga v podporo narodnemu enoumju, ne stoji na Trubarjevi strani grmade, ampak na Hrenovi.
Janša ukinja, zamolčuje in tepta, a Dan reformacije pripada vsem
Toda vse to drži samo na videz. Praznika nam ni mogoče vzeti.
Vsi, ki se zavedamo, kaj je njegovo bistvo, ga praznujemo – zaradi pismenosti, zaradi etičnih načel, ki jih prinaša tudi Biblija, in zaradi pluralizma, ki ga je reformacija s Trubarjem na čelu prinesla tudi na Slovensko.
Pluralizma, ki ga Janša s svojo politiko in svojimi nastopi ukinja, zamolčuje in tepta. In to je znova dokazal – paradoksalno, prav s svojo poslanico ob dnevu reformacije.
