Hegemonska logika ZDA: žrtvovanje lastnih vazalov v jedrski vojni zaradi ukrajinizacije Evrope in izčrpavanja Rusije

V poplavi analiz in komentarjev je težko odkriti tiste, ki razkrivaj pravo stanje stvari.

Zavajanj, laži in podtikanj je toliko, da se večina javnosti ne zmore orientirati. Celo nekateri Rusi imajo pri razumevanju konflikta, v katerega je Zahodu uspelo vplesti njihovo državo resne probleme, na primer tisti, ki so zbežali v tujino. Njihove izjave tudi slovenski mediji radi prenašajo.

Za kaj je šlo v resnici pa pojasnjujejo poznavalci mednarodnih odnosov in znanstveniki, ki desetletja proučujejo odnose med velikimi silami, na primer John Mearsheimer, v predavaju s preko 30 milijoni ogledov. 

Toda njihova mnenja skoraj nikoli ne pridejo v najbolj vplivne medije.

Osrednji mediji še vedno objavljajo popolnoma drugačne, propagandne neresnice.

Le kako potemtakem ne bi bili zmedeni ali protiusko nastrojeni milijoni, ki so bili desetletja pod antirusko, antisovjetsko in antikomunistično propagando, ki se je v zadnjih letih zgolj obnovila in okrepila ter zlila v novo protirusko demoniziranje?

To pa daje vladajočim proste roke pri upravljanju sveta.

Spodnji članek, "fantastičen prispevek", kot ga opisuje Thomas Fazi, je nekaj povsem drugega.

Gre za dolgo branje in esej Mattiasa Forsgrena z naslovom Hegemonska logika, a če želimo res razumeti, kaj se v tem trenutku dogaja med velikimi silami in zakaj so na prvi pogled "nore" poteze držav prepojene ne samo s patologijo, pač pa tudi s smrtonosno logiko - potem si morate prebrati spodnji esej.

Ne ustavlja se namreč pri ugotovitvi, da gre predvsem v potezah ZDA in evropskih držav za iracionalne odločitve, pač pa poskuša dešifrirati njihovo logiko, kar je neprecenljivo.

Fantastic piece!

“I argue that the United States is deliberately preparing to sacrifice Europe. When Ukrainian manpower is exhausted, European men and European territory are to become the next expendable resource in a proxy war against Russia.

For decades a networked elite has… pic.twitter.com/cpzANIH1Q8

— Thomas Fazi (@battleforeurope) September 28, 2026

Njegova velika prednost je tudi ta, da ga je pohvalil tudi znani švedski ekspert Ola Tunander, ki med svojim esejem, ki razkriva, zakaj in kako se je v resnici končala hladna vojna in esejem Mattiasa Forsgrena vidi veliko povezav.

Osnovna teza je trditev, da se Združene države namerno pripravljajo na žrtvovanje Evrope. Ko bodo ukrajinski človeški viri izčrpani, naj bi evropski moški in evropsko ozemlje postali naslednji potrošni vir v posredniški in morda celo termonuklearni vojni proti Rusiji.

Prevod je strojni, deloma popravljen. 

xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx

»Če lahko premagaš strateškega sovražnika brez uporabe ameriških vojakov, si dosegel vrhunec profesionalnosti.« – general Keith Kellogg

Mattias Forsgren

17. julij 2026

Hipoteza

Če predpostavimo, da je za ukrepi ZDA na vseh področjih nekaj logike in da obstaja splošna strategija - kakšna bi ta bila?

Temna, a verjetna hipoteza je, da je sedanja ameriška strategija »ukrajinizacija« Evrope, tako da bo mogoče, ko se bodo ukrajinski moški izčrpali, njihovo mesto zapolniti z Evropejci.

Pri tem ne gre za to, da bi posnemali vsak ukrep, uporabljen v Ukrajini. Gre za to, da se doseže isti rezultat: država, ki je tako revna, tako strogo nadzorovana in s propagando tako hermetično zaprta pred Rusijo, da jo je mogoče uporabiti kot material na fronti.

V Ukrajini so to dosegli s terapijo šoka Mednarodnega denarnega sklada, deindustrializacijo in dolgotrajno kampanjo, ki je državo spremenila v protiruski projekt. V Evropi so orodja drugačna – energetski šok, izguba poceni ruskih surovin, fiskalna obremenitev, ponovna oborožitev Nata in podobna informacijska vojna.

Da bi to delovalo, morata naraščati brezposelnost in obup, prav tako pa je treba izzvati ali si izmišljati kakršnokoli obliko napada s strani Rusije.

Ta priprava se ne konča na običajni fronti. Če jo spremljamo dovolj daleč, nas ista pot pripelje v jedrsko področje: Evropa, ki je dovolj obupana, da stopnjuje napetost, in Združene države, ki lahko ostanejo nedotaknjene pred posledicami.

V jedrskih spopadih, tako kot v šahu, cilj pogosto ni igrati partijo do konca, ampak spraviti nasprotnika v »zugzwang«: položaj, v katerem vsak možen potez poslabša situacijo.

Ola Tunander v »Od horizontalne eskalacije ZDA do prevlade Rusije na področju eskalacije,” opisuje, kako so Združene države v pozni fazi hladne vojne dosegle prevlado pri eskalaciji s pomočjo premoči na področju napadalnih podmornic.

Z grožnjo sovjetskim podmornicam, ki so prevažale sovjetske jedrske rakete za povračilni udar, je Washington spodkopal zanesljivost sovjetske zmogljivosti za drugi udar – sposobnosti povračilnega udarca po ameriškem prvem udaru.

Osrednji problem za sovjetske voditelje je bilo vzajemno zagotovljeno uničenje (MAD): doktrina, da nobena stran ne bi izvedla prvega jedrskega napada, ker bi jo druga stran še vedno lahko uničila v povračilnem udarcu.

Ko je bila ta zmožnost povratnega udarca postavljena pod vprašaj, se je logika MAD začela razpadati in Sovjetska zveza je bila prisiljena popustiti.

Z vidika vodilnih zahodnih vojaških strategov sta propad Sovjetske zveze in razpad Varšavskega pakta pomenila pravo vojaško zmago.

Politična elita je leto 1991 večinoma razlagala kot konec ideološkega boja, tisti pa, ki so ga videli kot vojaški triumf, nikoli niso opustili predpostavke, da zmagovalec ohrani pravico do določanja pogojev.

Putinova ponovna vzpostavitev ruske suverenosti se je zato dojemala kot kršitev te privilegirane pravice.

Danes se je razmerje obrnilo. Rusija je nadoknadila zaostanek na področju podmornic in razporedila hipersonične rakete – Avangard, Cirkon, Kinžal in Orešhnik –, ki letijo z izjemnimi hitrostmi in se med letom manevrirajo, zaradi česar jih je za sedanje obrambne sisteme ZDA in Nata izredno težko prestreči.

Prevladujoča vloga pri eskalaciji se je prenesla na rusko stran. Vsak korak, ki tvega vertikalno eskalacijo, zdaj za Washington pomeni večjo negotovost kot za Moskvo.

Zato je bila razvita nova strategija. Ker si Združene države ne morejo več privoščiti tveganja, da bi same stopale po lestvi eskalacije, prenesejo spopad – ob ohranjanju določene mere verodostojnega zanikanja – na svojega zastopnika: Evropo, ki je oborožena z jedrskim orožjem ali ima dostop do njega in je potisnjena v skrajno obupno stanje.

Takšna obupna situacija bi lahko nastala, ko bi ruske hipersonične rakete uničile ključne evropske tovarne orožja, ko bi v Ukrajini umrlo več deset tisoč evropskih vojakov in ko bi se ruske sile približevale Kijevu ali celo poljski meji.

V tem trenutku Evropa sama postane stranka z najmočnejšim neposrednim spodbudom za eskalacijo, medtem ko Združene države ohranjajo tako razdaljo kot tudi možnost zanikanja.

Evropa nima konvencionalnih vojaških virov, da bi sama sprožila kakršno koli odločilno eskalacijo; ocene uradnikov NATA in evropskih obveščevalnih služb kažejo, da je resna konvencionalna pripravljenost proti Rusiji malo verjetna pred začetkom do sredine 2030-ih let.

V takšni konvencionalni nemoči obstaja nevarnost, da se jedrsko orožje zdi kot edina razpoložljiva »hitra rešitev«.

Mantra, da so Putinove jedrske grožnje »blef«, znižuje psihološko oviro za eskalacijo, kar bi lahko prisililo Moskvo k uporabi jedrskega orožja, da bi ponovno vzpostavila verodostojnost svojega odvračalnega sredstva.

Ta logika je skladna s tem, kar je Tunander pokazal glede zgodovinska realnost ameriškega »jedrskega dežnika«. 

To ni pomenilo, da so bile Združene države pripravljene napasti rusko ozemlje, da bi rešile svoje zaveznike iz Nata in s tem tvegale uničenje ameriških mest. Ameriško taktično jedrsko orožje je bilo namenjeno uporabi znotraj Evrope, proti silam na evropskem ozemlju, prav zato, da bi bila morebitna jedrska izmenjava geografsko omejena.

Ker Varšavski pakt ni več na voljo kot primeren cilj in ker je prevlada ZDA v eskalaciji izginila, je ta zaščitni dežnik dejansko prenehal obstajati. V resnem spopadu bi imele Združene države vse razloge, da bi tako bojevanje kot tudi jedrsko tveganje prenesle na Evropejce.

Cilj te strategije je Rusijo postaviti v položaj, v katerem sta edini možnosti strateški umik ali uničenje Evrope kot nadomestnega cilja – uničenje, ki bi ga spremljala škoda, ki bi jo evropsko jedrsko orožje povzročilo na ruskem ozemlju in ruskim silam, medtem ko bi ameriško ozemlje ostalo zunaj dosega.

Upravičeno bi lahko pričakovali, da se bo Rusija pod takšnim pritiskom umaknila. Vendar ta metoda večkratno poveča tveganje za jedrsko vojno zaradi napake.

To Rusijo postavlja tudi v hudo dilemo.

Sergej Karaganov že več let odkrito zagovarja omejen jedrski napad na evropske cilje, da bi med evropskimi elitami in prebivalstvom ponovno vzbudil strah pred jedrskim orožjem in jih s tem prisilil, da opustijo podporo vojni.

Vendar bi vsak omejen jedrski napad na Evropo sam po sebi znižal prag za evropsko uporabo jedrskega orožja proti Rusiji ali pa bi tvegal sprožitev takojšnjega protinapada.

Rusija bi se zato soočila z izbiro brez optimalnega izida: bodisi dopustiti postopno oblikovanje obupane, jedrsko oborožene evropske fronte, bodisi ukrepati zgodaj in s tem tvegati prav tisto eskalacijo, ki jo želi preprečiti – vendar proti nasprotniku, ki je še vedno nekoliko manj močan, kot bi postal, če se Rusija ne bi odločila za napad.

Zdi se, da ameriški načrt temelji na predpostavki, da je to dilemo mogoče izkoristiti. S postopnim povečevanjem pritiska – tako da Rusijo zadržujejo v položaju »zugzwang«, ne da bi pri tem prešli v odprto strateško jedrsko spopadanje – Združene države upajo, da bodo Moskvo prisilile k umiku, namesto da bi ta sprejela posledice širše vojne.

Bolj ko se Evropa umešča v vlogo potrošne jedrske fronte, bolj se ta dilema zaostruje. Cilj je morda prisiliti Rusijo, da prizna poraz, za katerega mnogi na Zahodu še vedno menijo, da bi ga morala priznati po letu 1991. Praktični učinek tega je, da se celoten evropski kontinent – in rusko odločanje – postavi v stanje, ko je sprožitev vojne le še vprašanje trenutka.

V nadaljevanju bomo preučili motivacijo za to izredno nevarno (in psihopatsko) strategijo ter gospodarske, politične in vojaške ukrepe, ki so očitno namenjeni ustvarjanju prav teh razmer.

Motiv: imperialna prekomerna ekspanzija

Kaj bi lahko spodbudilo neko silo, da razmišlja o tako radikalnem zapustitvi in izdaji lastnih zaveznikov? Odgovor je sistem, ki se ne more več ohranjati pod starimi pogoji in katerega vodstvo se zaveda posledic neuspeha.

To ni »veliki načrt«, ki bi ga v zakajeni sobi sestavila peščica zarotnikov. Gre bolj za spontani rezultat sledenja poti najmanjšega upora znotraj kompromitirane mreže moči. Kot so pokazali Epsteinovi dokumenti, lahko sociološko okolje ohranja svoje skrivnosti ne prek formalne zarote, temveč prek skupne ranljivosti in vzajemnih interesov.

Ko so kariere, premoženje in pravne obveznosti vse povezane z istim sistemom, je racionalna odločitev vsakega akterja, da ta sistem za vsako ceno zaščiti. Rezultat je neprepoznaven od glavnega načrta, a ga je veliko težje ovreči.

Že desetletja se zahodno jedro preživlja s finančnostjo in sistematičnim seljenjem proizvodnje v tujino.

Industrijske zmogljivosti so bile preseljene v države z nizkimi plačami, medtem ko so se gospodarstva metropol usmerila v izkoriščanje rent, inflacijo premoženja in kroženje globalnih prihrankov prek dolarskega sistema.

Skorajšnji kolaps leta 2008 je razkril, kako blizu prepada je bila ta struktura.

Kot je pokazal Michael Hudson v Usmrtitev gostitelja, so bile banke rešene, medtem ko je ostala osnovna dolgovna obremenitev nespremenjena.

Ničelne obrestne mere in zaporedni krogi kvantitativnega sproščanja niso obnovili proizvodne zmogljivosti; namesto tega so povzročili še večje balone na trgih delnic, obveznic in nepremičnin. V letih pandemije covida se je ta vzorec ponovil v še večjem obsegu. Strukturni problemi ostajajo nerešeni.

Ustvarjen je bil sistem, ki je še bolj obremenjen z dolgom in krhek.

Hkrati so stari mehanizmi zunanjega nadzora začeli odpovedovati. Klasični Model »gospodarskega morilca« , dolg, privatizacija in politično podrejanje ne delujejo več proti državam, ki imajo na voljo alternative.

Sankcije, ki naj bi rusko gospodarstvo spravile v »razvaline« in rubelj spremenile v »ruševine«, niso dosegle niti enega niti drugega. Tudi Iran je to prestal.

Tehnološki napredek Kitajske Na večini ključnih področij se je razblinila predpostavka o trajni zahodni prevladi.

Afriški in drugi akterji iz Globalnega juga se vse bolj obračajo k novim partnerjem. Dolgoletna sposobnost, da se šibkejše regije ohranjajo v trajnem zaostanku, se izgublja.

Hkrati pa se vodilni zavedajo, da imajo na rokah kri – in da bi jih resničen propad sistema končno lahko pripeljal pred sodišče. Tiskovni predstavniki kitajskega zunanjega ministrstva so to izpostavili z osupljivo neposrednostjo.

Avgusta 2022 je Zhao Lijian javno razširil mem, ki je dejansko obtoževal Združene države, da so izvedle napade 11. septembra kot operacijo pod lažno zastavo – dejanje največjega kriminalnega obsega, katerega namen je bil pridobiti domačo in mednarodno podporo za vrsto vojn in vojnih zločinov, ki so sledili.

 

Govorec kitajskega ministrstva za zunanje zadeve Wang Wenbinje prav tako pozval mednarodno skupnost, naj preuči vojne zločine ZDA in odgovorne privede pred sodišče, pri čemer je dodal, da se pravičnost morda zamuja, a ji ne bo odrejeno.

Seznam kaznivih dejanj je obsežen: izmišljene zgodbe o grozodejstvih, ki so bile uporabljene za pridobivanje podpore za vojno (pričevanje o inkubatorjih v Kuvajtu, ki sta ga zrežirala Hill & Knowltona, obtožbe o posilstvih z Viagro proti Libiji, dosje o orožju za množično uničevanje v Iraku), dolga vrsta operacij za zamenjavo režimov ter uradni pravni mehanizmi, kot je Zakon o zaščiti ameriških vojaških pripadnikov – v ljudskem jeziku znan kot Zakon o invaziji na Haag –, ki je namenjen zaščiti osebja ZDA in zaveznikov pred Mednarodnim kazenskim sodiščem.

V skladu z načeli, določenimi v Nürnbergu, načrtovanje in sprožitev agresivne vojne predstavljata najhujši mednarodni zločin.

Elita, ki je desetletja delovala s skoraj popolno nekaznovanostjo, razume, kaj bi lahko resničen sistemski kolaps pomenil za njeno lastno varnost.

Boj za hegemonijo je eksistencialen za tiste, ki vodijo sistem. Ko ne bo več varnejših možnosti, bodo uporabili vsak ukrep, ki ima še vsaj majhno možnost uspeha.

Izkoriščanje vazalov

Varnost Evrope je bila za Združene države že dolgo draga.

Desetletja sta obe strani tvorili enoten imperialni vrh: zgodovinsko jedro sistema je ostalo kulturno in institucionalno evropsko, medtem ko sta se vojaška moč in finančna poveljniška struktura postopoma koncentrirali v Združenih državah.

Desetletja je Amerika igrala vlogo močnejšega partnerja, ki se je še vedno podrejal evropski civilizaciji.

Nedavni prizor, v katerem je generalni sekretar Nata Mark Rutte Trumpa imenoval »očka«, kaže, kako daleč se je ta odnos premaknil – in v katero smer zdaj teče ta podrejenost.

Ta ureditev se zdaj ruši. V Washingtonu so prevzele nadzor sile, ki so bolj nacionalistične in manj naklonjene idealiziranju Evrope.

Celina ni več obravnavana kot enakopravna partnerica na vrhu reda, ki temelji na pravilih, temveč kot vir, iz katerega se črpa: gospodarsko izčrpana, politično podrejena in vojaško pripravljena kot prizorišče, na katerem se bodo poravnali stroški imperialnega upada.

ZDA so veliko vlagale v povečanje domače proizvodnje energije, da bi preživele neizogibno motnjo – ali popoln kolaps – izvoza energije iz Perzijskega zaliva.

Na sedanji konflikt, ki so ga same sprožile, so se pripravile v skladu s strategijo, opisano v dokumentu iz leta 2009, ki ga je pripravil vojaško-industrijski raziskovalni inštitut Brookings Institution, Katera pot v Perzijo? 

Medtem ko se pretvarjajo, da iščejo rešitev, nenehno sprejemajo nove ukrepe, ki vodijo k zaostrovanju spora, med drugim tudi z izkoriščanjem Izraela kot orodja.

Evropa je zdaj odvisna od ameriške energije. Naj bo to zaradi obsežne vojne v Zalivu ali zaradi dolgotrajne zapore Hormuške ožine (in morda tudi Rdečega morja), bi bil učinek za Evropo enak.

Ko se bo kriza zaostrila, bodo Američani lahko rekli: »Žal nam je, fantje, ampak zdaj potrebujemo vso energijo zase.« Posledični energetski šok bi pospešil »ukrajinizacijo« Evrope – in verjetno tudi Japonske, Filipinov ter Južne Koreje –, s čimer bi se te države spremenile v še bolj obupane in obvladljive frontne enote proti vzhodnemu krilu Rusije in proti Kitajski.

Ni treba biti genij, da bi razumel, kaj eksplozija plinovoda Nord Stream ima s tem opraviti.

Biden je izrecno dejal, da bodo razstrelili plinovod, če bo Rusija napadla Ukrajino, Blinken in Nuland pa sta to odkrito proslavila, ko se je to zgodilo. Švedska, Danska in Nemčija so svoje preiskave razglasile za zaupne, pri čemer so se sklicevale na nacionalno varnost in zaupnost predhodnih preiskav.

V praksi to pomeni, da rezultatov ni bilo treba nikoli posredovati Rusiji – niti kateri koli drugi zainteresirani strani.

Združene države so več let počele natanko tisto, pred čimer je vrsta njihovih najizkušenejših geostrateških opazovalcev opozarjala, da bo to povzročilo rusko vojaško intervencijo v Ukrajini. Leta 2008 je takratni veleposlanik v Moskvi William Burns (kasnejši direktor CIA) poslal telegram, v naslovu katerega je pisalo »»Nyet« pomeni »Nyet«.

Napisal je, da je vstop Ukrajine v Nato »najbolj očitna od vseh rdečih črt za rusko elito (ne le za Putina)«, in dodal, da je Rusija še posebej zaskrbljena, da bi močna razdeljenost znotraj Ukrajine glede članstva v Natu »lahko pripeljala do velikega razkola, ki bi vključeval nasilje ali v najslabšem primeru državljansko vojno.

V takem primeru bi se »Rusija morala odločiti, ali bo posredovala – odločitev, s katero se Rusija ne želi soočiti.«

Desetletje prej je George Kennan, arhitekt politike zadrževanja, za časopis New York Times dejal, da je širitev Nata »najbolj usodna napaka »ameriške politike v celotnem obdobju po koncu hladne vojne« in »začetek nove hladne vojne.” Stephen Cohen in John Mearsheimer so že leta izrekali isto opozorilo: če se Ukrajino potisne v smeri NATA in Zahoda, bo to Rusijo prisililo k vojaškemu odzivu.

Opozorila so bila jasna, ponavljala so se, a so jih ignorirali. Politika se je nadaljevala.

Zakaj se evropske elite vedejo v nasprotju s svojimi nacionalnimi interesi

Skoraj vsi analitiki v alternativnih medijih so zmedeni ob prizoru, ko se evropski politiki vedejo, kot da njihove države nimajo lastnih interesov. Rusija ni zgolj konvencionalna vojaška velesila – v neodvisnih ocenah, kot je na primer Global Firepower Index, zaseda drugo mesto takoj za Združenimi državami Amerike, in jo je večkrat opisal tudi sam vrhovni poveljnik zavezniških sil Nata, General Christopher Cavoli, saj ohranja izjemne zmogljivosti na več področjih, na katere vojna v Ukrajini v glavnem ne vpliva.

Poleg tega je tudi jedrska velesila prvega reda. Dolgoročna varnost in gospodarsko preživetje Evrope sta odvisna od dostopa do ruske energije in surovin; to so nemški industrialci in številni bolj trezni politiki že zdavnaj spoznali.

Dejstvo, da se zdi, da sedanje vodstvo Evrope ni sposobno priznati te osnovne realnosti, še naprej preseneča opazovalce zunaj glavnega toka.

Po besedah izkušenega vojnega poročevalca Patrika Baaba, tako evropske kot ukrajinske elite potrebujejo nadaljevanje konflikta, da bi zavarovale svoje politično preživetje in ambicije. Zahodnoevropski voditelji, ki so svoje države popeljali v vojno in njene finančne posledice, ne morejo priznati poraza, ne da bi izgubili moč, zato konflikt še dodatno zaostrujejo. Nekatere nemške elite, dodaja, prav tako žene vztrajna želja po maščevanju za zgodovinske poraze, kot je Stalingrad.

To je vsekakor pomemben del razlage.

Vendar je težko verjeti, da takšno samouničevalno ravnanje ni tudi posledica zavestne ameriške manipulacije evropske politike.

Argumenti za sistematični vpliv ZDA na evropsko odločanje so močnejši, kot je večina vljudnih razprav pripravljena priznati.

Polkovnik Lawrence Wilkerson (nekdanji načelnik štaba Colina Powella) opisuje, kako je Združene države so sistematično vzpostavile politično poslušnost v Evropiin širitev Nata prek usklajenih operacij vplivanja. Po koncu hladne vojne se je Washington odločil, da bi se vsaka evropska država – ne glede na velikost, demokratično prepričanje ali voljo prebivalstva – morala pridružiti Natu.

Za tiste države, ki so se raje odločile za nevtralnost ali katerih prebivalstvo je nasprotovalo članstvu, so ZDA izvedle kampanje po vzoru »barvnih revolucij«.

Te so vključevale skupine nevladnih organizacij, kvazivladnih organizacij, uradnih agencij ter odmevnih obiskov ameriških senatorjev in predstavnikov, ki so namerno podpirali pro-NATO politične manjšine („tiranske manjšine“) namesto mnenja večine.

S tem so uspešno vključili države, kot sta Črna gora in Albanija, v zavezništvo.

Wilkerson dodaja, da so CIA, USAID in sorodni instrumenti služili za oblikovanje same Evrope po koncu hladne vojne – z usposabljanjem in povzdigovanjem voditeljev, ki so bili pripravljeni sodelovati, ter hkratnim izločanjem tistih, ki niso ustrezali želenemu profilu. Spominja se, kako so nenehno prepoznavali in izbirali politike, »ki jih potrebujemo«, druge pa so črtali s seznama.

To delo so opravljale državne ekipe in veleposlaniki na terenu, včasih pod vodstvom zunanjega ministrstva, včasih pa pod vodstvom CIA.

Ta vzorec vplivanja ni nov. Kot je v svoji knjigi v zvezi s programom vojaške pomoči pojasnil polkovnik L. Fletcher Prouty – ki je več let usklajeval vojaško podporo tajnim operacijam CIA – Skrivna ekipa:

»Pomembno pri programu vojaške pomoči je, da je prinesel nekaj novih opredelitev vloge in odgovornosti oboroženih sil države. Na prvi pogled so se te opredelitve zdele povsem pravilne in so prispevale k temu, da je Program vojaške pomoči postal pomembnejši za Američane. Vendar pa so se s potekom let, ko je delo v okviru MAP postalo rutina in so te zgodnje doktrine postale del ‚vojaškega jezika‘ obeh vpletenih držav – Združenih držav Amerike in države gostiteljice –, začele pojavljati subtilne spremembe v vlogi ameriške vojske. To je vodilo do zelo izpopolnjene oblike neposrednega poseganja v notranje zadeve štiridesetih gostiteljskih držav, v nekaterih primerih pa je neposredno povzročilo ločitev oboroženih sil te države od njenega političnega nadzora prek praks, ki bodo pojasnjene.

V tem smislu so podrobno oblikovane izjave o poslanstvu programov vzajemne varnosti le izpopolnjena krinka. Program vojaške pomoči postane sredstvo, s katerim lahko [tajna ekipa], kadarkoli odkrije ali sumi »komunistično navdihnjen subverzivni upor«, poveča svojo vlogo v oboroženih silah in političnih organizacijah gostiteljske države, dokler se težave ne razvijejo v izbruh odprtega sovraštva. Tako »gasilec« postane človek, ki podžiga požare, namesto tistega, ki jih gasi.«

S pojmom »tajna ekipa« je Prouty mislil neformalno mrežo visokih uradnikov CIA, pripadnikov vojaških posebnih enot ter njihovih zaveznikov v izvršilni veji oblasti in zasebnem sektorju, ki je delovala z omejenim nadzorom in uporabljala uradne programe, kot je vojaška pomoč, kot instrumente prikritega posredovanja.

Tisto, kar je opisal za tretji svet v obdobju hladne vojne, ima jasne vzporednice na evropskem prizorišču po hladni vojni: postopno vključevanje nacionalnih oboroženih sil v strukture NATA, neprekinjen pretok vojaške pomoči in usposabljanja ter postopna ločitev teh sil od izključno nacionalnega političnega nadzora – vse pod krinko medsebojne varnosti in »odvračanja«.

Uporabljale so se tudi brutalne metode, da bi politike, ki jim Washington ni bil naklonjen, odvrnili od oblasti.

Iz Mreže »Gladio« za delovanje v času po vojniki so vzpostavile tajne strukture tako znotraj držav članic Nata kot tudi v nevtralnih državah ter izvedle teroristične napade, ki so pomagali omejiti vsakršen resničen vpliv levice ali suverenosti, prek nerešenih ali umori osebnosti, kot so Aldo Moro, Olof Palme in Alfred Herrhausen, ki so se zgodili v sumljivem trenutku — voditelji, ki so ogrožali obstoječi atlantski red ali si prizadevali za bolj neodvisne gospodarske in varnostne poti—vzorec kaže na selektivni pritisk in odstranjevanje.

K temu se dodajajo potrjena dejstva o nadzoru Angele Merkel in drugih evropskih voditeljev s strani NSA ter tišje, a vztrajno oblikovanje kadrov prek obsežni propagandni programi, in elitni programi socializacijekot so na primer program »Mladi svetovni voditelji« Svetovnega gospodarskega foruma, ki je po celotnem kontinentu v ključna ministrstva, centralne banke in institucije EU umestil osebnosti, naklonjene atlantski usmeritvi.

Če te instrumente obravnavamo skupaj z dolgoletnim nasprotovanjem ZDA resnični evropski nevtralnosti, se izriše slika vztrajnih prizadevanj za zagotovitev, da evropske politične elite ostanejo strukturno poslušne Washingtonu, tudi kadar to očitno škoduje materialnim interesom njihovih lastnih prebivalcev.

Enak vzorec, ki je Ukrajino pripravil na popolno mobilizacijo, se zdaj uporablja tudi v Evropi, le v večjem obsegu in z večjo prefinjenostjo.

V Ukrajini je bil proces pospešen: uničenje industrije v Donbasu, prekinitev energetskih in trgovinskih vezi z Rusijo, sistematično osiromašenje velikega dela prebivalstva ter vzpostavljanje trajnega stanja eksistencialne grožnje.

Vzporedno z materialnim opustošenjem je potekala obsežna informacijska in politična čistka.

Opozicijske stranke, ki so podpirale kakršno koli obliko normalizacije odnosov z Rusijo, so bile začasno razpuščene, kasneje pa prepovedane.

Mediji v ruskem jeziku so bili omejeni ali ukinjeni. Prebivalstvo je bilo odrezano od narativa nasprotne strani.

Rusi so bili sistematično dehumanizirani, tako da je postala ideja o pogajanjih z njimi ali celo priznavanju njihove človeškosti politično nevarna.

Evropa je izpostavljena počasnejšemu, a strukturno identičnemu ravnanju.

Uničenje plinovoda Nord Stream, prisilna odvisnost od ruske energije in surovin, posledična deindustrializacija (najbolj vidna v nemškem kemičnem in avtomobilskem sektorju), strmo naraščajoče cene energije ter nenehno zmanjševanje realnih plač ustvarjajo enake materialne razmere: naraščajočo brezposelnost, padajoči življenjski standard in vse močnejši občutek, da je prihodnost odpovedana.

Hkrati je obsežna propagandna kampanja Rusijo in Ruse prikazala kot neljudi. Naslovnice tabloidov (kot je dokumentirano v analize naslovov švedskega časopisa »Expressen«) predstavljajo neprekinjen tok demonizacije.

Ruski športniki, vključno s tekmovalci s posebnimi potrebami, ruske kulturne osebnosti, celo ruske mačke na razstavah so bili izpostavljeni kolektivnemu kaznovanju.

Ruski državni mediji so bili prepovedani po vsej Evropski uniji, tako da državljani ne morejo slišati, kako druga stran predstavlja svoje stališče.

Politične stranke ali glasovi, ki pozivajo k pogajanjem ali normalizaciji odnosov, so potisnjeni na rob, preiskovani ali obravnavani kot varnostne grožnje – po isti logiki, ki je Ukrajino pripeljala do prepovedi enajstih opozicijskih strank v prvih tednih ruske invazije.

Tisti, ki postavljajo pod vprašaj uradno zgodbo, se soočajo s konkretnimi poklicnimi in osebnimi posledicami.

Švicarski veteran obveščevalnih služb in analitik Jacques Baud, ki živi v Bruslju, je bil decembra 2025 uvrščen na seznam sankcij EU: njegovo premoženje je bilo zamrznjeno, potovanja pa omejena – brez sodnega postopka – zaradi »kaznivega dejanja«, da je ponujal analize, ki so bile v nasprotju z uradno linijo.

Na Švedskem je bila strokovnjakinja za mednarodne odnose Frida Stranne žrtev dolgotrajne obrekovalne kampanje, zaradi katere je postala v medijskih in političnih krogih praktično nedotakljiva.

Na Norveškem se profesor Glenn Diesen že leta sooča s sistematičnim obrekovanjem, medijskimi kampanjami, ki ga označujejo za ruskega propagandista, pritiskom na njegovo univerzo, naj ga odpusti, ter ponavljajočimi se poskusi, da bi mu preprečili javna nastopa.

Sporočilo je nedvoumno: odstopanje od odobrenega okvira ni legitimno različno mnenje, ampak oblika nezvestobe.

Ko bo dovolj Evropejcev doživelo enako kombinacijo gospodarskega obupa, informacijske izolacije in umetno ustvarjene zunanje grožnje, s katero so se soočali Ukrajinci, se bo politični prag za pošiljanje evropskih moških v mlin za meso drastično znižal.

Jedrska vojna prek posrednikov

Poleg tega se ta vpliv na evropsko odločanje lahko izkoristi za ustvarjanje prav tistega položaja, ki je bil opisani zgoraj: jedrska Evropa, ki jo je mogoče postaviti kot žrtveno fronto v spopadu z Rusijo, medtem ko si Združene države ohranjajo tako geografsko razdaljo kot tudi določeno mero verodostojnega zanikanja.

V skrajni različici te logike bi evropske države – bodisi prek ameriških jedrskih bomb, za odmetavanje katerih so evropski piloti usposobljeni v okviru sporazumov NATA o skupni uporabi jedrskega orožja, bodisi prek kakšne oblike nacionalnih ali skupnih evropskih zmogljivosti – postale tiste, ki bodo dejansko prestopile jedrski prag.

Napad, izveden s skandinavskega ali nemškega ozemlja proti Sankt Peterburgu ali Moskvi, bi skoraj zagotovo sprožil ruski odgovor proti državam, ki so ga izvedle.

Vendar pa to ne bi avtomatično prisililo Rusije, da napade ameriško ozemlje, saj bi to pomenilo tveganje za vzajemno uničenje tistega, kar je ostalo od industrijske civilizacije, vključno z Rusijo samo.

Iz tega torej sledi, da je mogoče Rusijo prisiliti v strateški umik – ali v omejeno jedrsko spopadanje, omejeno na Evropo –, ne da bi morale Združene države prevzeti odgovornost za sprožitev grožnje.

To bi pomenilo jasnejše priznanje poraza, za katerega mnogi v zahodnih varnostnih krogih še vedno menijo, da je bilo po letu 1991 nujno.

Šele potem, tako pravi ta razlaga, bi Združene države lahko vso svojo pozornost usmerile v širši spopad s Kitajsko.

Ali je takšen nadzorovan izid dejansko dosegljiv, ko bo enkrat prekoračen jedrski prag, je drugo vprašanje.

Praktični učinek te strategije pa je, da se evropski kontinent postavi v stanje najvišje pripravljenosti, medtem ko ameriško ozemlje zaenkrat ostaja varno zaledje.

Profesor Ola Tunanders v svojem članku opisuje nekoliko podoben scenarij Kako se bo končala vojna v Ukrajini??:

Scenarij C: »Da se vojna nadaljuje z raketnimi napadi, ki sprožijo napad z jedrskim orožjem. Ruske konvencionalno oborožene rakete Avangard in Oreshnik bodo morda uničile evropske vojaške baze in delno civilno infrastrukturo. Britanci in Francozi se bodo morda počutili prisiljeni odgovoriti z uporabo jedrskega orožja.

Rusija bo nato prav tako odgovorila z jedrskim orožjem. Britanska in ameriška vojaška infrastruktura v Evropi bo v veliki meri uničena.

Umrlo bo več sto tisoč ljudi. Tudi ruske izgube bodo velike, medtem ko se bodo ZDA, podobno kot Kitajska, poskušale izogniti vstopu v vojno.

Prišlo bo do razkola med ZDA in Evropo, NATO pa se bo morda sesul. Vojaški cilji in infrastruktura, ne nazadnje v Združenem kraljestvu, bodo uničeni. Norveška bo na boljšem, vendar je to odvisno od tega, iz katere smeri bo pihal veter.«

Če se vrnemo nazaj in preučimo ameriške načrte za jedrsko vojno med hladno vojno, to ni nič nemogoče.

Odvisno je le od tega, katere sile imajo v ZDA oblast, in vsekakor menim, da se zdi, da se približujejo vse bolj ekstremnemu režimu. Ameriška blaginja temelji na zmožnosti izkoriščanja presežne vrednosti iz preostalega sveta.

Dolar kot rezervna valuta, tehnološka premoč, briljantna propaganda in vojska so bila orodja, ki so se uporabljala za ohranjanje sistema.

Ta orodja zdaj izgubljajo svojo funkcionalnost, med drugim tudi zaradi držav BRICS – vendar pa moramorajo ohraniti sistem, če se želijo izogniti gospodarskemu in političnemu zlomu. Vojna je za vse strani vprašanje preživetja.

Eskalacijska lestev

Ali bi Američani morda pripravljali teren za takšen izid? Veliko stvari, ki se na prvi pogled zdijo nesmiselne, se dejansko ujemajo, če predpostavimo, da je res tako.

Zdi se torej, da je odgovor pritrdilen. To, čemur smo priča, ni niz nepovezanih improvizacij, temveč skrbno načrtovana lestev eskalacije, pri kateri se je vsaka »rdeča črta« pomaknila naprej, takoj ko je postalo jasno, da Rusija ne bo odgovorila z vsestranskim povračilnim udarom, ki je bil prej naveden kot razlog za zadržanost.

V prvih mesecih vojne so zahodni voditelji govorili le o humanitarni pomoči in omejeni obrambni opremi. Sam Biden je marca 2022 izjavil, da bi dobava lovskih letal – kaj šele ameriških pilotov ali posadk – pomenila »Tretjo svetovno vojno«. Ta meja je bila prekoračena. Letala F-16 so bila dostavljena. Zahodni sistemi z dolgim dosegom (ATACMS, Storm Shadow in njihovi ekvivalenti) se zdaj redno izstreljujejo z ukrajinskega ozemlja globoko v Rusijo.

Ukrajinski droni so napadli letalske baze, v katerih so nameščeni strateški bombniki z jedrsko zmogljivostjo, tisoče kilometrov od fronte – operacija, ki je logistično tako izpopolnjena, da je težko zavrniti trditve o zahodni obveščevalni in tehnični podpori.

Dokumentirano je, da britanske vojaško-obveščevalne mreže načrtujejo in usposabljajo tajne ukrajinske partizanske in sabotažne enote za napade na ruske cilje.

Rakete in droni, ki pristanejo na poljskem ali romunskem ozemlju, se kot prvi odziv pripisujejo Rusiji – ne glede na poznejše tehnične ugotovitve. Uničenje plinovoda Nord Stream je bilo takoj predstavljeno kot rusko dejanje.

Vzporedno s to kinetično eskalacijo poteka sistematična kulturna in športna karantena vsega, kar je rusko, kar dopolnjuje psihološko pripravo s tem, da nasprotnika prikazuje kot absolutno drugega.

Vsak korak je bil nekoč označen za nemogočega. Vsak korak pa je, ko je bil enkrat narejen, postal nova izhodiščna točka.

Politični učinek je kumulativen: evropska javnost in njeni voditelji so se navadili, da kot nekaj običajnega sprejemajo tisto, kar bi se še pred nekaj leti štelo za neposredno vmešavanje.

Naslednji koraki na tej poti so že vidni. Odprta razprava o prisotnosti evropskih vojaških sil na ukrajinskem ozemlju – predstavljena kot »sile za zagotavljanje varnosti« po prekinitvi ognja – se v okviru Koalicije voljnih nadaljuje, kljub ruskim izjavam, da bi se takšne sile obravnavale kot legitimni cilji.

Obsežni programi ponovne oborožitve, ki se odkrito utemeljujejo s potrebo po pripravljenosti na visoko intenziven konflikt z Rusijo v naslednjih nekaj letih, ustvarjajo svojo lastno strateško logiko: Moskvi dajejo racionalno spodbudo za preventivni napad na evropske tovarne orožja in logistična središča.

Uspešen ruski napad te vrste bi po drugi strani evropskim vladam zagotovil notranjepolitični kapital, potreben za zlom preostale opozicije in pospešitev neposrednega vključevanja. Na ruski strani glasovi, ki pozivajo k omejeni uporabi jedrskega orožja proti evropskim ciljem, da bi vzbudili strah, niso več omejeni na obrobje.

To je operativno okolje, v katerem lahko Združene države obvladujejo eskalacijo. Stroški – konvencionalno izčrpavanje in, če se eskalacija nadaljuje, omejena jedrska izmenjava – bremenijo evropsko bojišče.

Ameriško ozemlje ostaja zaščiteno zatočišče.

Ista logika, ki je nekoč med hladno vojno izračunala »sprejemljive izgube« v višini več sto milijonov v evropski jedrski izmenjavi, zdaj najde svoj sodobni izraz v premišljeno odmerjenih tveganjih eskalacije prek posrednikov.

„Ukrajinizacija Evrope“ je postopna preobrazba celine v glavno bojišče spopada, katerega strateški cilj je izčrpati dva ameriška tekmeca, hkrati pa ohraniti jedro ameriške moči.

Evropa sama odpira vrata jedrskemu orožju na načine, ki bi bili še pred nekaj leti politično nepredstavljivi. Ukrajinski voditelji, vključno s predsednikom Zelenskim, so to izbiro večkrat predstavili kot binarno: bodisi članstvo v Natu z verodostojnimi varnostnimi jamstvi bodisi ponovna vzpostavitev jedrske zmogljivosti.

Javno mnenje v Ukrajini se je ustrezno spremenilo; ankete zdaj kažejo znatno podporo jedrskemu orožju kot boljši alternativi negotovim zahodnim zavezam.

V Nemčiji se je tabu začel krhati. Generali, nekdanji zunanji ministri in vodilni politiki so odprto razpravljali o potrebi po nemškem taktičnem jedrskem orožju ali evropskem odvračilnem sredstvu, neodvisnem od Združenih držav.

Medtem ko vlada še vedno zavrača nacionalno jedrsko bombo, potekajo pogovori s Francijo o »naprednem odvračanju« – vključno z morebitno začasno razporeditvijo francoskih letal z jedrsko zmogljivostjo na ozemlju zaveznikov.

Na Švedskem je minister za obrambo izjavil, da bi bilo jedrsko orožje v vojnem času sprejemljivo na švedskem ozemlju, vlada pa je potrdila začetne pogovore s Francijo in Veliko Britanijo o jedrskem sodelovanju.

Sporazumi o obrambnem sodelovanju, ki sta jih Švedska in Finska podpisali z Združenimi državami, namerno puščajo vrata odprta: ne vsebujejo izrecne prepovedi v mirnem času, ki bi preprečevala uvedbo ameriškega jedrskega orožja v kriznih razmerah ali v vojnem času. Švedska je že sodelovala v jedrski vaji NATO »Steadfast Noon«.

Po celotnem kontinentu se je razprava premaknila od absolutnega zavračanja k načrtovanju ukrepov za izredne razmere.

Praktični učinek tega je priprava evropskega ozemlja, evropskega političnega soglasja in evropskih nosilnih sistemov na jedrsko vlogo – prav tisto vlogo, ki je potrebna, če nameravajo Združene države Amerike kakršno koli omejeno jedrsko izmenjavo omejiti na evropsko območje in zaenkrat ameriško domovino obvarovati pred jedrskim armagedonom.

To razlago še dodatno podpira dejstvo, da podsekretar za obrambno politiko Elbridge Colby trenutno nadzoruje pregled tajne jedrske strategije ki namerno preusmerja poudarek na taktično jedrsko orožje krajšega dosega za regionalne konflikte z Rusijo ali Kitajsko.

Namesto da bi se opirala predvsem na grožnjo obsežnega strateškega povračilnega udarca, si ta revizija prizadeva razširiti »prostor za odločanje« predsednika s kredibilnejšimi sistemi manjše moči, ki bi jih bilo mogoče uporabiti proti konkretnim vojaškim ciljem, ne da bi to samodejno sprožilo totalno jedrsko vojno.

Uradniki, seznanjeni z delom, ga opisujejo kot okrepitev razširjenega odvračanja in obvladovanja eskalacije v senci jedrske grožnje – prav takšne kalibrirane zmogljivosti na ravni operativnega območja, ki bi naredile posredno jedrsko signaliziranje prek evropskega ozemlja verjetnejše, hkrati pa ohranile ameriško ozemlje kot strateško zaledje.

Opredelitev zmage

V tej luči dobivajo stari izračuni iz časa hladne vojne o »zmagi« v jedrski vojni novo in mrzlo aktualnost.

Te ocene iz 70. let prejšnjega stoletja, ki so bile znano povzete v izjavi ameriškega letalstva, da bi Amerika lahko izgubila dvesto milijonov ljudi in bi kljub temu imela preživelo prebivalstvo, večje kot v času državljanske vojne, so bile hladne, premišljene ocene, narejene z namenom zagotoviti preživetje vladajoče elite in ključnih institucij moči, četudi bi ogromno število navadnih ljudi pri tem izgubilo življenje.

Pravi pokazatelj zmage je bilo ohranjanje poveljniških struktur, protokolov nasledstva, utrjenih vodstvenih bunkerjev, zračnih poveljniških postaj ter zadostnih industrijskih in finančnih virov (valutne rezerve, ključni kadri), da bi lahko delujoči ameriški državni aparat ohranil vodilno vlogo v globalnem sistemu.

Programi za zagotavljanje neprekinjenega delovanja vlade (COG) kot so Mount Weather, Raven Rock, kongresni bunker Greenbrier, mobilne poveljniške kolone, in vnaprej razporejene naslednje podporne ekipe, ustanovljene za zaščito predsedstva, Nacionalnega poveljniškega organa, zmožnosti Zvezne rezerve za ponovno izdajo valute ter poveljniške verige, ki omogoča nadaljevanje izkoriščanja vrednosti v postapokaliptičnih razmerah. Ista logika, ki je v 70. in 80. letih dopuščala »sprejemljive izgube« na civilizacijski ravni, se zdaj odraža v premišljenih tveganjih eskalacije spopadov prek evropskih posrednikov.

Če bi se nordijska, nemška ali katera koli druga evropska ozemlja spremenila v izhodišče za napade, ki bi sprožili rusko povračilno akcijo, bi celinske Združene države Amerike, zaščitene z razdaljo in doktrino vzajemno zagotovljenega uničenja (MAD), ohranile svojo moč, prevlado na področju energije ter položaj, iz katerega bi lahko narekovale pogoje razbiti Evropi in okrvavljeni Rusiji.

Iste sile, ki so vlagale v energetsko neodvisnost ZDA, pretrgale neposredno energetsko povezavo Evrope z Rusijo in ohranile možnost posredne jedrske eskalacije, se zavedajo, da bi pravi strateški poraz za Ameriko pomenil izgubo njene sposobnosti, da določa pogoje globalnega izkoriščanja virov.

V ta vzorec se vklaplja omejena jedrska izmenjava, ki bi bila v glavnem omejena na evropsko in rusko ozemlje, čemur bi sledila obnova pod vodstvom ZDA po izredno ugodnih pogojih.

Ko se bosta Evropa in Rusija izčrpali v konvencionalni izčrpavajoči vojni ali omejeni jedrski izmenjavi, zaradi česar bo celina ostala razrušena, bo njena industrija na voljo za le nekaj centov za vsak dolar, preostale populacije pa bi bile v obupnem položaju, bi Združene države končno imele proste roke, da se odločno usmerijo proti svojemu edinemu resničnemu tekmecu: Kitajski.

Ameriški vojaški strategisti že dolgo trdijo, da prava eksistencialna grožnja ni Moskva, temveč Peking. Uradna doktrina to vedno bolj odraža: Nacionalna obrambna strategija za leto 2026 daje prednost obrambi domovine in odvračanju Kitajske v indopacifiški regiji.

Okrvavljena Rusija ne more učinkovito podpirati Kitajske; ZDA pa, ki so iz evropskega zloma iztisnile presežno vrednost, upajo, da se bodo lahko s Pekingu soočile iz položaja relativne moči, bodisi z gospodarskim davljenjem bodisi s skrbno premišljenim konfliktom v Tihem oceanu, ki ponovno poskuša ameriško ozemlje obvarovati pred spopadi.Ista logika, ki je nekoč določala sprejemljive izgube v primeru jedrske vojne v Evropi, je zdaj podlaga za načrtovanje v indopacifiški regiji: zmaga ni opredeljena z preživetjem prebivalstva ali celo uradnih zaveznikov, temveč s trajno zmožnostjo ameriškega sistema, da določa pogoje globalnega izkoriščanja v nasprotju s svojim glavnim tekmecem.

Komu to koristi?

Večina ljudi v dejanjih Amerike pod neokonzervativno vlado vidi le norost, toda kot nas je naučil Michael Parenti:

»Trditev, da politika Georgea Busha ne deluje, je nesmiselna. To ni politično opredeljena trditev. Vprašati se je treba: Deluje za koga? Cui bono?«

Ko misliš, da so tisti, ki te vladajo, ki obvladujejo bogastvo, ki nadzorujejo trge, delovno silo in družbene vire, ki določajo plače in nadzorujejo medijski trg – ko misliš, da so neumni, si sam neumen. Si razumel? OK!

Če veš to in ne veš ničesar drugega, veš več, kot če bi vedel vse ostalo, a tega ne bi vedel. Ko se zdi, da se vladarji z napakami zapletajo v katastrofo, vprašaj: »cui bono!«

Na koncu je morda najmočnejši motiv za celotno strategijo prav tisti najpreprostejši in najbolj oseben.

Mreže, ki so vodile red po hladni vojni, vedo, da bi resničen sistemski kolaps ne le končal njihovo geopolitično prevlado – razkril bi jih.

Zbirko nezakonitih vojn, lažnih izgovorov, gospodarskega izkoriščanja in namernega žrtvovanja zaveznikov ne bi bilo več mogoče prikriti.

Kitajski uradniki so že začeli javno imenovati te zločine; drugi jim bodo sledili, če bo zaščitni mehanizem sistema odpovedal.

Za tiste, ki so desetletja živeli nad zakonom, sta »ukrajinizacija« Evrope in premišljeno tveganje jedrske eskalacije dejanja samoohranitve.

Bolje je potisniti celino v obup in prisiliti k spopadu, ki sistem ohranja pri življenju, kot pa se soočiti z dnem, ko se glasba ustavi in se končno odprejo računi.

Strategija torej morda ni toliko usmerjena v zagotovitev trajne ameriške hegemonije, temveč v odložitev trenutka, ko bo pravica končno dohitela tiste, ki so države drugih obravnavali kot potrošno blago.

 

Hvala za branje! Naročite se brezplačno, da boste prejemali nove objave in podprli moje delo.

https://mattiasforsgren.substack.com/p/hegemonic-logic