Padec Jensena Huanga: žrtev »kitajske vohunke«, zgodba brez dokazov – ali kirurška odstranitev zagovornika sodelovanja?

Kaj se je uradno zgodilo

Dejstva, ki jih ni treba spodbijati, so hitro povedana.

Jensen Huang, 63-letni ustanovitelj in izvršni direktor Nvidie, podjetja, ki obvladuje približno 90 odstotkov svetovnega trga čipov za umetno inteligenco, je v sporočilu zaposlenim priznal zunajzakonsko razmerje z Alice Huang (Huang Le), nekdanjo visoko izvršno direktorico singapurskega podjetja Megaspeed, ki oddaja računsko moč Nvidianih čipov.

»Bil sem nezvest ženi,« je zapisal.

»Za to, kar sem storil, ni opravičila. Globoko mi je žal.«, poroča AFP.

Nato pa se zgodba veji.

Po poročanju New York Timesa so anonimni ameriški obveščevalni uradniki novinarjem povedali, da obstajajo »sumi«, da je bila Alice Huang zaposlena pri Pekingu, da bi morebiti vplivala na šefa Nvidie, naj se zavzame za popustitev izvoznih omejitev za AI-čipe.

Dokazov niso predložili.

Huang je v četrtek odstopil.

Jensen Huang na Stanfordu, april 2026 – le pol leta pred prisiljenim odstopom. Foto: Anders Eidesvik / Wikimedia Commons, CC BY-SA 4.0

Vohunska zgodba se že sesuva

Najprej stvar, ki bi morala biti očitna vsakemu novinarju: obtožba o vohunstvu ni bila nikoli podprta z dokazi – in to priznavajo celo sami ameriški organi.

Singapur, ki je Alice Huang preiskoval že od februarja 2025 zaradi domnevnih lažnih navedb v zvezi s pošiljkami strežnikov, je izrecno poudaril, da je nikoli ni preiskoval zaradi vohunstva; februarja 2026 so ugotovili, da za osumljena dejanja ni dovolj dokazov, ji izrekli opomin in ji prepovedali vstop v državo, poroča RT.

Še pomembneje: po poročanju CNN so ameriški obveščevalni uradniki sami razklani glede tega, ali dokazi sploh kažejo, da je delala za Peking.

“中国制造”已经悄悄实现了产业升级并大规模出口海外？ 如果开始量产，这西方国家谁特么顶得住 这两天，HONEY TRAP火了！ 历史事实层面，中国情报部门确实长期使用“燕子”（honey trap / 色诱）战术，这不是秘密。美国、英国、澳大利亚等国的反间谍机构多次公开警告过： →针对高科技公司高管、研究人员、军方人员的接近行动，女性（或男性）情报人员通过商业、社交、约会软件、会议场合建立关系，再逐步获取信息或影响力。 →比较有名的案例包括：针对美国海军、航空航天工程师、半导体行业人员的接近行动；以及在硅谷、新加坡、香港等地针对科技圈的长期渗透。 →FBI、MI5、ASIO都出过公开警告，说中国国安部、总参等单位在这方面投入很大，而且手法专业化，不只是“临时找美女”，而是有长期培养、背景包装、多线操作的。 https://t.co/zsTmCoyHki

— Jacob (@Jacob43817149) November 10, 2026

Ameriški pravosodni minister Todd Blanche je dejal, da ministrstvo za pravosodje o njenih domnevnih obveščevalnih vezeh »ni prišlo do nobenih sklepov«.

Kakovost »dokaznega temelja« je jedrno povzel David Sacks na omrežju X: državni tožilec pravi ne (»nobenih sklepov«), CIA pravi ne (»še niso prepričani«), direktorica nacionalnega obveščevanja pravi ne (»ni povsem točno in je pretirano«).

Tudi sama ideja je, kot opaža publicist Nury Vittachi, »čisto smešna«: pretok legitimnih in nelegitimnih čipov čez mejo ni bil skrivnost, misel pa, da bi se »podrobnosti nano-inženirstva polprevodnikov izmenjevale med vzglavnikom«, pa je »smešna, celo komična«, ugotavlja Nury Vittachi.

Peking je obtožbe zavrnil kot »popolnoma neutemeljeno obrekovanje in blatnjenje«, poroča AFP.

Dvojna merila, ki jih ni mogoče spregledati

Vittachi problem postavi s preprosto, a ubojito primerjavo.

Bill Gates je imel vrsto nezakonitih ljubic – ni problema.

Elon Musk ima otroke z več ženskami – ni problema.

Šef konkurenčnega AI-podjetja Anthropic Dario Amodei je pred poroko hodil s Kitajko Jade Wang, njegova kasnejša žena pa je Jeffreyju Epsteinu ponujala posel s pornografijo – ni problema.

Jensen Huang pa stori staromodno nezvestobo – in to je tak problem, da mora odstopiti? »Nima smisla,« zaključi Vittachi, ugotavlja Nury Vittachi.

I would think an average man could easily turn down a "honey trap" set by a Chinese woman—is it actually difficult to do so? https://t.co/DAUKtoUe8m

— @airi_fact_555 (@airi_fact_555) November 9, 2026

Če morala samo nezvestoba res ne pojasnjujejo padca enega najmočnejših tehnoloških direktorjev Amerike, se – kot je zapisal novinar Glenn Greenwald – postavlja vprašanje o moči tistih, ki so hoteli njegov odhod: »Ne vem, kdo je hotel Jensena Huanga stran, vem pa, da kdor koli je bil, razpolaga z izjemno stopnjo moči.«

Pravi greh: zagovornik sodelovanja s Kitajsko

Za razumevanje Huanggovega pada se je treba vrniti v leto 2022.

Jeseni je Bidenova administracija – po Vittachijevi oceni ob kršenju temeljnih načel Svetovne trgovinske organizacije – izdelovalcem naprednih čipov in opreme na Nizozemskem, Tajvanu in Japonskem ukazala ustaviti prodajo Kitajski.

Uradni razlog, da so čipi namenjeni kitajski vojski, ni držal: ameriški varnostni establishment je sam priznal, da jih je 99,9 odstotka uporabljenih v civilne namene, od medicinske tehnologije do AI-računanja, ugotavlja Nury Vittachi.

Huang, reševalec problemov po poklicu, se je prilagodil: februarja 2024 je Nvidia predstavila H20, šibkejši čip, prilagojen kitajskemu trgu.

A tudi to ni bilo dovolj.

Po »trenutku DeepSeek« januarja 2025 – ko je kitajsko podjetje pokazalo, da je mogoče visokozmogljivo umetno inteligenco razviti poceni in brez ogromnih grozdov Nvidianih čipov – je Huang sredi aprila odletel v Peking in obljubil, da bo storil »vse« za kitajske stranke.

Odgovor ameriških jastrebov je sledil takoj: izvoz celo H20 na Kitajsko je bil prepovedan.

zdadeepseek.jpg

Huang je bil besen: »Kdorkoli je mislil, da bo en šahovski potez, prepoved H20, Kitajcem odrezal AI-sposobnost, je globoko neobveščen,« je dejal v Taipeiju, ugotavlja Nury Vittachi.

Nato je Huang pokazal svojo posebno veščino: lobiranje pri Trumpu.

Julija 2025 se je vrnil na Kitajsko – tretjič v dvanajstih mesecih –, namesto znamenitega črnega usnjenega jakna v tradicionalni kitajski obleki tang, del govora je povedal v mandarinščini in naznanil, da je Washington odobril izvoz H20.

Trump je v zameno zahteval delež od prodaje.

Decembra 2025 je Huang predsednika prepričal še o prodaji zmogljivega čipa H200 – pod pogojem, da ameriška vlada dobi 25 odstotkov prihodka, ugotavlja Nury Vittachi.

Huang je pri tem ves čas javno opozarjal na osrednjo protislovje ameriške politike: da bo odrezavanje Kitajske od ameriške tehnologije pospešilo njeno pot k neodvisnosti.

Maja je v intervjuju za Fox Business pokazal na rastoč vpliv Huaweija: »V naši odsotnosti cvetejo.«

In imel je prav: Nvidia je avgusta v regulativnem poročilu sama opozorila, da so jo ameriške izvozne omejitve, skupaj s kitajskimi omejitvami, dejansko izključile s kitajskih podatkovnih centrov, konkurentom pa omogočile širitev.

S 95-odstotnim tržnim deležem na Kitajskem je padel na nič.

»Ne morem si predstavljati politika, ki bi mislil, da je to dobra ideja,« je dejal novinarjem, ugotavlja Nury Vittachi.

Zakaj so ti čipi sploh pomembni – in komu škodujejo omejitve?

Da bi razumeli, zakaj je bila Huanggova odstranitev tako strateško pomembna, se je treba ustaviti pri vprašanju, ki ga zahodno poročanje o »vohunski aferi« praviloma preskoči: čemu sploh ves ta hrup okoli nekaj kosov silicija?

Nvidia, ki jo je Huang ustanovil leta 1993, je danes vodilni dobavitelj naprednih procesorjev, ki poganjajo globalni razmah umetne inteligence.N

Njeni čipi in programska oprema so temelj podatkovnih centrov in AI-sistemov po vsem svetu – zato je podjetje strateško sredstvo v washingtonskem tekmovanju s Pekingom.

Kdor nadzira izvoz naprednih procesorjev in tehnologije polprevodnikov, lahko vpliva na to, katere države bodo imele dostop do računske moči, potrebne za razvoj najsodobnejše umetne inteligence.

Washington trdi, da so omejitve nujne, da bi preprečili krepitev kitajskih vojaških in obveščevalnih zmogljivosti.

Kritiki – in med njimi je bil Huang najglasnejši – pa v njih vidijo širšo strategijo tehnološke zadrževalnosti, namenjene ohranjanju ameriške gospodarske in geopolitične prevlade.

Prav to je naredilo Huanggovo stališče tako usodno: izzval je osrednji instrument washingtonskega prizadevanja za ohranitev vodstva pred Kitajsko.

Kratkoročno so omejitve najprej udarile Američane same

Ko je Kitajska septembra 2025 naznanila, da Nvidianih čipov noče več kupovati, je izhlapelo 15 milijard dolarjev načrtovane prodaje, Nvidia je morala odpisati približno 5,5 milijarde dolarjev zalog, podjetje pa je popolnoma izgubilo dostop do kitajskega AI-trga, ocenjenega na 50 milijard dolarjev, ugotavlja Nury Vittachi.

Kitajsko je to seveda na kratek rok bolelo – njeni razvijalci so ostali brez najboljših orodij na svetu –, a bolečina je imela natanko predvidljiv učinek: spodbuda za lastni razvoj.

Dolgoročno pa se tveganje obrača proti Washingtonu.

Kampanja zadrževanja kitajskega tehnološkega vzpona tvega ravno nasproten učinek: pospešuje Pekingovo prizadevanje za izgradnjo AI-industrije zunaj ameriškega nadzora.

Kitajska podjetja, med njimi Huawei, razvijajo domače alternative ameriškim procesorjem, Peking pa silovito potiska tehnološko samozadostnost.

Že se pojavljajo trdi dokazi, da kitajska podjetja gradijo alternative celo za CUDA – edinstveni programski steber Nvidianih čipov, ki je bil doslej njen najmočnejši obrambni jarek –, Huaweijev čip Ascend 950 pa dohiteva zmogljivosti, ki posnemajo Nvidiane, ugotavlja Nury Vittachi.

Nvidia je to sama priznala: v avgustovskem regulativnem poročilu je opozorila, da so jo ameriške izvozne omejitve, skupaj s kitajskimi, dejansko izključile s trga kitajskih podatkovnih centrov – in da njena odsotnost konkurentom omogoča širitev mrež razvijalcev in strank, kar lahko dolgoročno izzove ameriško tehnologijo po vsem svetu.

To je bilo osrednje protislovje, ki ga je Huang neprenehoma izpostavljal: odrezati Kitajsko od Nvidie lahko oslabi ameriški vpliv in hkrati okrepi kitajske konkurente.

Jastrebi trdijo nasprotno – da prodaja zmogljivih procesorjev Pekingu tvega krepitev njegovih vojaških in tehnoloških zmogljivosti.

Huanggov odhod iz te razprave odstranjuje vidni glas – ne pa tudi dileme same.

In dilema je brutalno preprosta: če omejitve delujejo, Amerika izgubi trg, vpliv in standarde; če ne delujejo, izgubi še tehnološko prednost.

V obeh primerih se zgodba konča enako – s Kitajsko, ki se je naučila živeti brez Nvidie.

Cui bono? Jastrebi – in obveščevalna skupnost

Huangov odstop odpravlja enega najvidnejših zagovornikov ohranitve Kitajske v ameriškem tehnološkem ekosistemu – in to je, po navedbah virov, nemudoma izkoristilo kongresno jastrebje.

Republikanski poslanec John Moolenaar, predsednik odbora predstavniškega doma za Kitajsko, je povedal naravnost: Huang »je bil eden najmočnejših zagovornikov tega, da izvoznih kontrol ni« – afera »osvetli to razpravo v povsem novi luči«.

Časovnica je navodilo sama: do afere je prišlo le nekaj dni pred načrtovanim vrhom Trump–Xi, ravno ko so kongresni jastrebi že pritiskali za strožje omejitve.

Vittachi v tem vidi vzorec, ki sega globlje od kongresne politike.

Ameriško obveščevalno skupnost, opaža, si pogosto predstavljamo kot desničarske trde fante – resnica pa je nasprotna: vodstvo CIE je vedno imelo raje »preprosto, ploščato negativnost do 'sovražnika'« demokratskega stila, saj risanke zlobnežev upravičujejo letni proračun, večji od 15 milijard dolarjev.

Trumpova transakcijska narava – videnje ruskih, kitajskih in severnokorejskih voditeljev kot ljudi, s katerimi se je mogoče pogajati – je za to logiko izjemno problematična, ugotavlja Nury Vittachi.

In ko se ameriška obveščevalna skupnost in mainstream mediji združita, sta, piše Vittachi, »praktično nepremagljiva«.

Naslov v Economistu je bil značilen: »Jensen Huang mora odstopiti.«, ugotavlja Nury Vittachi.

Kaj je Washington vedel – in kdaj?

Najbolj zoprno vprašanje v celotni zgodbi je časovno.

Po poročanju Axiosa je strogo zaupni obveščevalni memorandum, ki ga je nadziral zunanji minister Marco Rubio, krožil že pred Trumpovim majskim obiskom na Kitajskem; opozorilo je doseglo ministra za trgovino Howarda Lutnicka, Rubio pa je naj bi o zadevi obvestil celo Trumpa.

New York Times poroča, da je bil Trump o obveščevalnih podatkih obveščen približno leto prej – in ni ukrepal, poroča AFP.

Če je bil Washington opozorjen mesece prej, zakaj so sumi postali javna kriza šele zdaj? 

Tudi pot zgodbe do tiska vzbuja vprašanja.

Tripp Mickle, novinar New York Timesa, ki je sodeloval pri razkritju, je v podcastu The Daily priznal, da sta s kolegico Ano Swanson Megaspeed začela preiskovati po namigu neimenovanega vira iz tehnološke industrije.

Kdo je dal namig – in zakaj?

Neodvisni novinar Lee Fang je šel še korak dlje in vzporednico potegnil z zgodovino: »Kakšne so možnosti, da pri odstranitvi Huanga sodelujejo ameriška AI-podjetja?

Tako kot je Cisco plačeval PR-agencije za širjenje strahu pred Huaweijem in je Meta plačevala PR-agencije za zahteve po prepovedi TikToka?

THINK ABOUT IT. - Bill Gates had lots of illicit girlfriends—no problem. - Elon Musk has multiple children with multiple women—no problem. - Dario Amodei dated a Chinese woman, Jade Wang, before marrying Cami Clark, who pitched a pornography business to none other than Jeffrey Epstein—no problem. - But Jensen Huang commits old-fashioned infidelity—and this is such a big problem that he has to resign? Doesn’t make sense. Here’s the real story. . CHAPTER ONE: BIDEN’S CHIP WAR Jensen Huang of Nvidia was puzzled. It was 2022, and his video-graphics processors had become globally popular as the heart of high-end computing across the planet. But that autumn, Biden violated the World Trade Organization’s most fundamental principles. He ordered the world’s makers of advanced semiconductor chips and chipmaking equipment (in the Netherlands, Taiwan and Japan) to stop sales to China. Biden’s administration implied that the chips were for China’s military gear, but this was a lie. The US’s own security establishment admitted that 99.9 per cent were used for civilian purposes, like medical technology and AI computing. Huang was dismayed. He could no longer sell Nvidia’s A100 and H100 to China. . CHAPTER TWO: SOLVING A PROBLEM Jensen Huang was a problem-solver. In February of 2024, Nvidia launched the H20, a made-for-China AI chip less powerful than its US-only top model. That way he could keep the US government happy but also have something to sell to the Chinese. Not everyone in the US was happy about this, and export rules fluctuated. . CHAPTER THREE: THE DEEPSEEK MOMENT In January 2025, a nerdy young man from the Chinese finance industry announced that his firm Deepseek had quickly and cheaply created a high-efficiency open-weight AI. The implication was huge: the Chinese were finding ways to develop top level AI functionality without massive clusters of top-tier Nvidia GPUs. Jensen Huang knew he had to respond urgently to keep his place in the China market. He flew to meet trade officials in Beijing in the middle of April and vowed to make "every effort" to serve the Chinese. The US anti-China hawks had been quietly mobilizing—and made an announcement. In April of 2025, the US banned all export of Jensen Huang’s H20s to China. Unbelievable! The Nvidia CEO was furious. "Anybody who thought that one chess move to ban China from H20s would cut off their AI ability is deeply uninformed," Huang told an interviewer at a trade meeting in Taipei. . CHAPTER FOUR: HUANG’S SPECIAL SKILL Then came some rare good news. The Nvidia CEO started lobbying Trump behind the scenes. Huang was a master negotiator – and his efforts proved successful. In the middle of July, 2025, Huang was back in China—his third trip in 12 months. Huang appeared without his signature black leather jacket. Instead, he wore a traditional Chinese tang suit, and made some of his speech in Mandarin. Washington had cleared the way for Nvidia to export the H20 to China, he said. We’re back! Trump had demanded a cash cut of H20 sales in return for approving the exports—US government policy appeared to be literally for sale. . CHAPTER FIVE: SPOOKS WERE NOT HAPPY Huang was moving chips to China again, and the anti-China hawks in the US government were unhappy—and so were the spooks. There’s a widespread tendency to visualize the US intelligence community as right-leaning hard men, Trumpites in black suits. This was the opposite of the truth. The CIA leadership greatly preferred the simple, blanket negativity towards “the enemy” characteristic of the Democratic Party. With Russians, Chinese, and North Koreans portrayed as cartoon villains, black ops were justifiable. But for all his bluster, Trump had a propensity towards treating the leaders of Russia, China and even North Korea, as actual humans who could be negotiated with. This transactional approach was enormously problematic for the CIA, which needed cartoon villains to justify their annual budget of more than US$15 billion. And Trump’s habit of parachuting unsuitable new leaders in to command the intelligence community—such as the widely disliked Mike Pompeo—crystalized the negativity, as CIA chroniclers have written. . CHAPTER SIX: A TWIST IN THE TALE Jensen Huang’s celebrations were short-lived. In an unexpected twist, China in September 2025 said it did not want Nvidia chips and would no longer buy them. - US$15 billion in sales projections vanished. - Nvidia had to write off a reported $5.5 billion in inventory losses. - The company had now completely lost access to China's AI market, estimated at US$50 billion. - And hard evidence was emerging that Chinese companies were building alternatives even for CUDA (a unique element in Nvidia chips). Huang wanted more positivity from the US. Nvidia was a US firm, and it went from having a 95% market share in China to 0%. “I can’t imagine any policymaker thinking that that’s a good idea,” he told reporters. . CHAPTER SEVEN: AGAIN, HE SOLVES THE PROBLEM But Huang’s extraordinary skill in dealing with Trump paid off again, and by mid-2026, the Nvidia business found a complex equilibrium had emerged in its China business. Huang had (in December 2025) persuaded the US President to allow Nvidia to sell even the high-powered H200 chip to China, as long as the US government got 25% of the take. So a range of Nvidia chips could again be sold in China. - Other Nvidia chips were arriving in China via the black market. - There were suspicions that companies in Singapore and Malaysia, such as Megaspeed, were flouting export restrictions, also delivering chips. - Some Nvidia chips were stuck in Hong Kong, trapped by the confusing, ever-changing rules, but were expected to be released eventually. - On the downside (from Huang’s point of view), new China-origin chips, notably Huawei’s Ascend 950, were catching up with advanced capabilities that mimicked those of Nvidia. In short, China was back in the game. . CHAPTER EIGHT: TAKING HIM DOWN Something had to be done. China had to be dealt with. But first, Huang had to be taken down. The US anti-China hawks saw Huang’s success in making deals with Trump as a key part of the problem. It was an element which had to be surgically removed. The CIA and their partners in the western mainstream media sprang into action. In October 2026, the US intelligence community told New York Times reporters that there were suspicions that Huang’s mistress, Alice Huang Le, was a Chinese spy. It provided no evidence. The allegation was plainly ridiculous—the flow of legitimate and illegitimate chips across the border was no secret, and the idea that discussions about the detailed minutiae of nano-level semiconductor engineering could be exchanged during pillow talk was ridiculous, even comedic. But when the US intelligence community and the mainstream media join forces, they’re virtually invincible. At this moment in the process, the complicit media are playing its role. A typical headline was that in the Economist yesterday: “Jensen Huang must resign.” . EPILOGUE Jensen Huang resigned. Trump has been weakened. The world’s public has been fooled with the “honeypot” story. China’s Huawei is pressing ahead—with new, powerful versions of its Ascend chips slated to come out in 2027 and 2028. . .

— Nury Vittachi (@NuryVittachi) November 13, 2026

Huang je edini tako odločno zagovarjal cenejše kitajske odprtokodne modele.«

Ustanovitelj Venice AI Erik Voorhees je odstranitev naravnost poimenoval »državni udar«.

Epilog: poraženec ni samo Huang

Silicon Valley je na odstop reagiral z neverico.

Ustanovitelj Binance Changpeng Zhao ga je označil za »napako«, šef Epic Games Tim Sweeney za »žalosten dan«, Elon Musk pa je dejal, da bi bilo zaposlitev Huanga »čast«.

Partner Andreessena Horowitza Martin Casado je zapisal: »Temni, temni dan. Grozna odločitev za ZDA in zahodni svet.«

Trump – oslabljen, ugotavlja Vittachi – je Huanga branil kot »zelo častnega človeka«, poroča AFP.

A zaman: ko je stroj zagnan, »medonosna« zgodba (honeypot) deluje sama od sebe.

Svetovna javnost je bila, sklepa Vittachi, prevarana z vohunsko pravljico, medtem ko Huawei napoveduje nove, zmogljivejše različice čipov Ascend za 2027 in 2028, ugotavlja Nury Vittachi.

Osrednje vprašanje pa ostaja in ga je Huang postavljal, dokler ni bil utišan: ali bodo ameriška prizadevanja za ohranitev tehnološke prevlade na koncu prav Kitajski pomagala ubežati izpod nje?

Njegov naslednik – interimsko vlogo je prevzela dolgoletna finančna direktorica Colette Kress, med imeni za stalnega naslednika pa krožijo Ian Buck, Rene Haas, Lisa Su in celo Tim Cook, ki ga je podprl Trump – bo podedoval podjetje, ujeto med dve velesili.

A resnično vprašanje ni, kdo bo zamenjal Huanga, temveč ali njegov odhod pomeni temeljni obrat ameriške AI-strategije – stran od sodelovanja, ki bi ZDA ohranil vpliv, in proti zidovom, ki so Kitajsko do zdaj le naredili močnejšo.

Viri za nadalnje branje: analiza Swentr/RT »Jensen Huang's exit removes a powerful opponent of US chip restrictions« (november 2026), pojasnilo AFP »What we know about the Nvidia CEO spy scandal« (10. november 2026) in razlaga Nuryja Vittachija »Think about it«.