Fizika poraza: Zakaj sankcije proti Rusiji ne delujejo in zakaj bodo Ukrajina, EU in NATO izgubili vojno

24. avgusta 2025 je The Brawl Street Journal na platformi Substack objavil članek »The Physics of Defeat«.

Gre za kanal o gospodarski politiki Evropske unije, ki ga anonimno piše nekdanji odvetnik velike mednarodne pisarne z doktoratom prava.

Danes, natanko leto pozneje, se ta članek bere kot napoved.

Vse tisto, kar se zdaj dogaja na ukrajinski fronti in kar postaja iz meseca v mesec bolj vidno, je avtor izpeljal iz enega samega, skoraj fizikalnega izračuna – iz energije.

Dolgo je bilo to prekrito z valovi propagandnih akcij: z napovedmi skorajšnjega zloma ruskega gospodarstva, s štetjem »zadnjih ruskih raket«, z devetnajstimi svežnji sankcij in z obljubami, da bo naslednji končno tisti pravi.

Na koncu pa o izidu vojn ne odloča propaganda, ampak fizika poraza.

Energija kot merilo civilizacije

Leta 1943 je ameriški antropolog Leslie White objavil razpravo Energy and the Evolution of Culture. Njegova teza je bila preprosta: civilizacije se vzpenjajo ali propadajo glede na to, koliko energije zmorejo obvladati na prebivalca.

Ponazoril jo je s sekiro. Če sta les in spretnost drvarja enaka, je količina posekanih drv odvisna samo od ene stvari – od vložene energije. Ko človeška mišica doseže svojo mejo, družba obstane. Napredek pride šele s priklopom na večji vir energije: od živali do premoga, plina in jedrske cepitve je vsak skok razpoložljive energije odprl novo stopnjo razvoja.

Denar je v Whitovem okviru zgolj knjigovodski pripomoček – način, kako beležimo terjatve in menjave. Družbe ne napredujejo zato, ker uravnotežijo račune, ampak zato, ker znajo na osebo obvladati več moči. Zato je osredotočanje na denarno blagajno neke družbe zavajajoče.

Evropa je nasedla prav tej prevari, nikjer bolj očitno kot v svojem sankcijskem režimu proti Rusiji. Sankcije so zasnovane tako, da bi »presekale dotok prihodkov« in Moskvi preprečile polnjenje vojne blagajne. Po podatkih britanskega zunanjega ministrstva naj bi Rusiji odvzele vsaj 450 milijard dolarjev vojnih sredstev – skoraj petino ruskega BDP iz leta 2024. Ubijanja to ni ustavilo za en sam dan.

Kmalu po srečanju Donalda Trumpa in Vladimirja Putina na Aljaski je Ursula von der Leyen napovedala pripravo devetnajstega svežnja in pribila: »Vemo, da sankcije delujejo.« Avtor to označi za nekaj, kar je zelo blizu manipulaciji: evropska obsedenost z rusko vojno blagajno in slepota za vlogo energije pojasnjujeta, zakaj lahko Bruselj napiše devetnajsti ali stodevetdeseti sveženj – in se ne bo spremenilo nič.

Rusija namreč dobesedno plava v energiji.

Vojna kot tekma proizvodnje

Če odmislimo tragično izgubo življenj, so izčrpavalne vojne tekma v izplenu: koliko tankov zapelje s traku, koliko granat je skovanih, koliko pogonskih polnitev zmešanih. Skratka – jeklo, aluminij in razstrelivo. In vsaka pretvorba surovine v končni izdelek požre energijo.

Jeklo in premog. Sodoben bojni tank tehta okoli 50 ton, tako rekoč v celoti jeklo iz plavža. Enako velja za vsako topovsko cev in vsak tulec. Plavži dosegajo do 2.000 °C, toploto zanje daje premog – Rusija pa ga je leta 2024 porabila manj kot polovico tistega, kar ga je proizvedla.

Graf 1: Rusija je leta 2024 porabila 3,8 eksadžula premoga in ga proizvedla 9,1.

Če pogledamo samo metalurški premog, se slika ne spremeni: letna poraba okoli 34 milijonov ton proti proizvodnji, ki presega 100 milijonov ton. Za rusko obrambno industrijo to pomeni stabilno domačo oskrbo, s sankcijami ali brez njih. Rusija ima poleg tega tretja največja nahajališča železove rude na svetu, njena proizvodnja jekla – 71 milijonov ton v letu 2024 – pa bi teoretično zadostovala za približno 1,4 milijona bojnih tankov letno. Izračun je seveda hipotetičen, a dobro pokaže red velikosti.

Aluminij in poceni elektrika. Če je jeklo hrbtenica tankov, je aluminij ključna sestavina lovcev in raketnih ohišij. Je eden energetsko najbolj požrešnih materialov na svetu, zato talilnice preživijo le tam, kjer je elektrika hkrati poceni in je je dovolj.

Rusija ima natanko to – sibirske talilnice Rusala stojijo ob velikanskih hidroelektrarnah. Leta 2015 so bili Rusalovi stroški elektrike ocenjeni na 128 dolarjev na tono aluminija; francoske talilnice so leta 2023 plačevale približno 2.350 dolarjev na tono. Osemnajstkratna razlika.

Razstrelivo in plin. Zemeljski plin je nenadomestljiv vir energije in hkrati surovina za amoniak po Haber-Boschevem postopku. Iz amoniaka nastanejo nitrati, iz nitratov pogonske polnitve in razstrelivo. Tudi tu ruska proizvodnja presega domačo porabo.

Graf 2: Leta 2024 je Rusija načrpala 630 milijard kubičnih metrov plina, porabila pa 477.

Rezultat: okoli 17 milijonov ton amoniaka v letu 2024 in trdno mesto med tremi največjimi dobavitelji na svetu. Presežni plin pa ne hrani samo kemične industrije – poganja tudi velik del ruskega elektroenergetskega omrežja, po cenah, o kakršnih Evropa lahko samo sanja.

Logistika in nafta. Tanki, tovornjaki, letala in neskončni logistični rep za njimi požirajo rafinirano nafto. Rusija je načrpa skoraj trikrat več, kot je porabi, njene rafinerijske zmogljivosti pa znašajo 6,8 milijona sodčkov na dan – udobno nad domačo porabo 3,8 milijona.

Graf 3: Ruska proizvodnja nafte proti domači porabi, 2024.

Zakaj sankcije ne ugriznejo gospodinjstev

Zdi se logično, da bi ta poplava vojaške proizvodnje morala iti na račun vsakdanjega življenja in da bi sankcije stisnile gospodinjstva dovolj, da bi se rodilo nezadovoljstvo. Številke govorijo drugače. Ruska gospodinjstva plačujejo med najnižjimi računi za energijo na svetu: okoli 6 centov za kilovatno uro elektrike in manj kot dolar za liter bencina. V Nemčiji družine plačajo šestkrat več za elektriko in dvakrat več za gorivo.

→ Za temi cenami stoji tisto, kar je White imel za odločilno: razpoložljiva energija na prebivalca. Povprečen Rus je je imel leta 2024 več kot dvakrat toliko kot povprečen Evropejec.

Graf 4: Ruska krivulja od leta 2000 vztrajno raste, evropska od leta 2006 pada.

To ni obrobna razlika – to je korenina tega, zakaj sankcije ne bolijo. Ko so leta 2022 svetovne cene poskočile, so se ruskim gospodinjstvom računi podražili za 8,5 odstotka; v Evropi so se več kot podvojili. Nobene krize »ogrevanje ali hrana«, nobenega občutka, da sankcije resno stiskajo vsakdan. Zahodni naslovi so takrat pisali o kopičenju sladkorja in zadnjem iPhonu v Moskvi, a to so bile nepomembne motnje. Temelj se ni spremenil: luči gorijo, stanovanja so ogrevana, rezervoar se napolni.

Evropa zadržuje dih, da bi zadušila drugega

Sklep je bil jasen že ob prvem krogu sankcij: Evropska unija jih lahko izda, kolikor hoče, ruski vojni stroj za svoje delovanje ne potrebuje tujega denarja. Edino, kar so evropske sankcije dosegle, je, da so lastni industriji odrezale poceni energijo. To je logika zadrževanja diha, da bi se zadušil nasprotnik. Evropa slabi samo sebe – po lastni izbiri –, medtem ko Rusija diha mirno.

V izčrpavalni vojni šteje eno: kdo zmore ohranjati plavže vroče in granate na traku. Bruselj bi si lahko prihranil devetnajst svežnjev sankcij, če bi prebral Leslieja Whita.

Ključne točke

 Denar ni merilo vojne moči. Merilo je energija, ki jo družba zmore obvladati na prebivalca.

Rusija porabi manj premoga, plina in nafte, kot jih proizvede – vojaška proizvodnja zato ni odvisna od uvoza energije ali tujega denarja.

Jeklo, aluminij in razstrelivo so v celoti domači: rudo, premog, boksit, plin in poceni hidroelektriko ima Rusija v lastnih rokah.

Sankcije ne dosežejo ruskih gospodinjstev, ker ta plačujejo energijo po cenah, ki so daleč pod evropskimi.

Energija na prebivalca v Rusiji od leta 2000 raste, v Evropi od leta 2006 pada. To razliko sankcije samo povečujejo.

Kaj kažejo podatki avgusta 2026

Vse spodnje številke prihajajo iz ukrajinskih in zahodnih virov – iz ukrajinske vojaške obveščevalne službe HUR, estonske obveščevalne službe, evropskega raziskovalnega centra CREA, Kijevske ekonomske šole (KSE) ter zahodnih medijev. To ni ruska propaganda; to je tisto, kar o stanju poročajo tisti, ki bi bili najbolj zainteresirani za nasprotno sliko.

 Ruska proizvodnja raket ni upadla, ampak se je podvojila. HUR ocenjuje, da Rusija mesečno izdela od 60 do 70 balističnih izstrelkov Iskander-M in od 10 do 15 hiperzvočnih Kinžalov. Maja 2024 je bila ocena 40 Iskanderjev, aprila 2024 pa štiri do pet Kinžalov – povečanje med 66 in 89 odstotki.

Graf 5: Mesečna ruska proizvodnja balističnih raket, 2024 proti 2026.

Zaloge se pri tem ne praznijo. Po oceni HUR lahko Rusija izstreli do 100 balističnih raket na mesec, ne da bi se njene zaloge zmanjšale. Julija 2026 je bil mesečni načrt za rakete H-101 presežen za 40 odstotkov (87 izdelanih namesto načrtovanih 72), za kalibre za 11 odstotkov, za H-35 pa podvojen. Proizvodnja izstrelkov RM-48U za sisteme S-300 in S-400, ki jih Rusi uporabljajo tudi za napade na kopenske cilje, se je z nekaj več kot 200 v letu 2025 povzpela na več kot 480 v letu 2026.

Granate: sedemnajstkrat več kot pred vojno. Estonska obveščevalna služba ocenjuje, da so ruske tovarne v letu 2025 izdelale okoli sedem milijonov artilerijskih, minometnih, tankovskih in raketnih izstrelkov – proti 400 tisoč leta 2021. Rusija je začela ne le pokrivati porabo, ampak tudi znova polniti strateške zaloge.

Energetski prihodki niso presahnili. CREA je za julij 2026 izračunala ruske prihodke od izvoza fosilnih goriv v višini 683 milijonov evrov na dan. Kijevska ekonomska šola v osnovnem scenariju pričakuje, da bodo prihodki od izvoza nafte narasli s 158 milijard dolarjev v letu 2025 na približno 183 milijard v letu 2026. Indijski uvoz ruske nafte je julija dosegel rekord – že drugi mesec zapored.

Na drugi strani fronte se dogaja nasprotno.

Vladimir Zelenski je 5. avgusta 2026 povedal, da so zavezniki Ukrajini letos dobavili le tretjino protiletalskih raket v primerjavi z letom 2025.

Graf 6: Dobave protiletalskih raket Ukrajini so upadle na tretjino.

Patriotov praktično ni več. Združene države so po izbruhu vojne z Iranom februarja 2026 ustavile dobave prestreznikov Patriot in jih zadržale zase; po oceni CSIS so lastne ameriške zaloge od takrat upadle za približno 65 odstotkov.

Ukrajina po poročanju CNN razpolaga z enim odstotkom ameriških zalog, čeprav je Kijev zaprosil za pet.

Nizozemska je sporočila, da iz svojih zalog ne more dati več ničesar. Izstrelišče blizu Kijeva po pisanju istega vira šest tednov ni izstrelilo niti ene rakete. V enem od avgustovskih napadov ni bila prestrežena nobena od 28 balističnih raket – po tem je ukrajinska stran nehala objavljati podatke o številu izstreljenih ruskih raket.

Pristanišča so zaprta

Rusija je julija 2026 spremenila taktiko in začela sistematično napadati ne samo pristaniško infrastrukturo, ampak tudi same ladje. Do 3. avgusta so ukrajinske oblasti zabeležile 67 napadov na pristaniške objekte in 57 na plovila.

Od približno 20. julija v pristanišča Velike Odese ni vplula nobena tuja tovorna ladja, okoli 90 odstotkov prevoznikov je ustavilo plovbe, zavarovalnice pa so odstopile. Prek teh pristanišč je šlo 80 do 90 odstotkov ukrajinskega izvoza po teži – letni tok, vreden približno 27 milijard dolarjev.

In končno, najbolj »Whitovski« podatek.

V napadu 12. avgusta 2026 je bila v Zaporožju uničena železarna Zaporožstal – po ocenah strokovnjakov brez možnosti obnove v doglednem času.

To je bila zadnja delujoča železarna na ukrajinskem ozemlju. Država, ki se bojuje v vojni izčrpavanja, je ostala brez lastnega plavža.

Leto po objavi »Fizike poraza« se torej škarje razpirajo natanko tako, kot jih je avtor narisal: na eni strani rastoča proizvodnja, ki jo poganja lastna energija, na drugi strani padajoče dobave, zaprta pristanišča in ugasli plavži.

O tem, kdo bo zdržal dlje, ne odloča devetnajsti ali dvajseti sveženj sankcij.

Odloča fizika.