Evropejci kot žrtve suženjske trgovine: Drugačen pogled na trgovino s sužnji

V času kolonializma, med 16. in 19. stoletjem, smo Evropejci prek Atlantika v Ameriko prepeljali 12,5 milijona sužnjev iz Afrike. Liberalci in prebujenci, po možnosti bele polti, z največjim navdušenjem kažejo na belce kot osnovne krivce za tovrstno nečloveško početje.

Pa vendar, ali je to res in kako je potekala suženjska trgovina skozi stoletja?

Podroben pogled na početje pokaže, da je šlo pri trgovini in izkoriščanju sužnjev za običajno poslovanje zadnjih tisočletij, kjer razen tistih, ki so bili žrtve tovrstnega početja, ni bilo kaj dosti moralnih zadržkov.

Prav tako so iz trte izvite trditve, da so bili trgovci s sužnji in njihovi lastniki beli, sužnji pa črni. Ali pa da so bili trgovci in lastniki kristjani, sužnji pa pogani, muslimani, hindujci ali obarvani.

Prav nasprotno. Zdi se, da je slika v precejšnji meri izkrivljena, da smo bili beli Evropejci precejšen del zgodovine žrtve tovrstnega početja. Pa da so dejavnost izvajali tudi tisti, ki nam jih mediji predstavljajo kot žrtve.

Transatlantska trgovina s sužnji je le en del zgodbe: pregled izvoza sužnjev iz Afrike čez Atlantik, Saharo, Rdeče morje in Indijski ocean.

Sužnji, po katerih so Slovani dobili ime

Antične družbe so temeljile na suženjskem delu. Sužnji so bili vojni ujetniki, dolžniki ali njihovi potomci. 

V srednjem veku je klasično suženjstvo v večjem delu Evrope postopoma zamenjala uveljavitev fevdalizma, v katerem je bila velika večina prebivalstva (razen plemičev, duhovščine in dvorne birokracije) vezana na zemljo v obliki tlačanov. 

Trgovina s sužnji pa je v Evropi predvsem zaradi geopolitičnih razmer ostala živa na področju Sredozemlja in Balkana.

Pri tem smo bili žrtve suženjskih razmer v precejšnji meri Slovani. V številnih evropskih jezikih do današnjih dni ostaja sinonim za sužnja in Slovana isti (slave, Sklave, esclavo, schiavo).

Šest milijonov in pol sodobnih evropskih sužnjev

V Evropi smo suženjstvo v veliki meri prepovedali v začetku 19. stoletja. Vendar to še ne pomeni, da je suženjstvo danes, v 21. stoletju, izginilo.

Prav nasprotno, pojavlja se v obliki prisilnega seljenja ranljivih oseb zaradi finančnega izkoriščanja v delovno intenzivnih panogah in v prostituciji, kjer se izkoriščajo predvsem ženske. Pa tudi kot dolžniško suženjstvo, kjer so ljudje formalno svobodni, a ujeti v krog odplačevanja namišljenih ali oderuških dolgov. 

Tu ne gre zgolj za imigrante in pripadnike najnižjih družbenih slojev …

Kaj pa je drugega kot suženjstvo, če je mlad človek ujet v 30- do 40-letno hipoteko za nepremičnino, v kateri biva, v lizing avtomobila, neskončne obroke potrošniške družbe in v delovni teden, ki je sicer formalno v skladu z zakonodajo, v resnici pa je precej daljši in včasih znaša tudi 70 do 80 ur na teden?

Ocenjuje se, da v tem trenutku v suženjskih razmerah živi približno 6,5 milijona Evropejcev. V položaju prisilnega dela živi 0,4 % vseh zaposlenih, v oblikah seksualnega suženjstva in prisilnih porok pa 0,2 % evropskega prebivalstva.

Tveganje sodobnega suženjstva v državah EU. Oranžno so označene države, v katerih tveganje narašča, rdeče pa pet držav z najslabšimi rezultati v Uniji.

Praga, Verdun in trgovina z »nevernimi«

Po pokristjanjenju Zahodne Evrope je Cerkev zavzela stališče, da kristjani ne morejo imeti v lasti krščanskih sužnjev. Vendar pa je bil pretežni del Vzhodne Evrope tedaj še poganski, v Sredozemlju pa so vladali muslimani.

Torej, možnosti za suženjstvo je bilo še naprej obilo. Prav zato, ker so muslimani delili enako mnenje. Tudi njim ni bila blizu ideja, da bi muslimani imeli muslimanske sužnje, vsi ostali pa niso vzbujali pomislekov.

Razvila se je torej trgovina, v kateri so lovci na sužnje svoj krvavi plen lovili v ruskih stepah, oblikovali trgovski center v Pragi in sužnje pošiljali v Severno Afriko in tedaj muslimanski Iberski polotok. 

V tej trgovini so krščanski trgovci težko poslovali v muslimanskih deželah, muslimanski pa v krščanskih. So pa zato to vlogo prevzeli judovski trgovci.

Ženske so bile zasužnjene z namenom spolnega izkoriščanja. Moški za opravljanje del v rudnikih, veslanje na ladjah in vojsko. Številne od njih je bilo treba še ukrotiti.

To so dosegli s kastracijo in oblikovanjem evnuhov. Ta dejavnost se je pretežno opravljala v francoskem Verdunu. 

Ti brezspolneži – v arabskih virih so slovanske sužnje imenovali saqaliba – niso mogli oploditi potomcev, pa so bili zato primerni za opravljanje najpomembnejših služb, saj niso bili (toliko) nevarni svojim lastnikom.

Poti trgovine z ljudmi v zgodnjesrednjeveški Evropi: Anglosasi, Danci, Sasi, Turingijci, Bavarci, Avari, Langobardi in Vizigoti – lovišča in tržnice so bile povsod.

Benetke, Amalfi, Genova – toliko o krščanski morali

Velik suženjski center se je oblikoval v Benetkah, kjer so slovanske sužnje preprodajali v Severno Afriko.

Tudi nekatera druga italijanska mesta so bila specializirana za tovrstno dejavnost.

Recimo Amalfi, ki je preprodajal baltiške, slovanske, armenske, gruzinske in čerkeške sužnje.

Pa Genova na drugi strani polotoka. Toliko o krščanski morali.

Trgovske poti s sužnji v Evropi v 12. in 13. stoletju: od Lizbone, Barcelone in Genove do Benetk, Dubrovnika, Carigrada, Kaffe in Aleksandrije. (Vir: J. Heers, Esclaves et domestiques au Moyen Âge dans le monde méditerranéen, Pariz, Fayard, 1981)

V vmesnem času tudi Saraceni, torej Arabci z vzhodnega dela Sredozemlja, niso počivali.

Oblikovali so svoje baze na francoski obali, Balearih, v južni Italiji in na Siciliji. Iz teh oporišč so vpadali na krščanska ozemlja in s tako ujetimi sužnji oskrbovali trge v muslimanskih deželah.

Ocene govorijo, da je med 1 in 1,25 milijona krščanskih sužnjev prišlo na suženjske trge Severne Afrike.

Nevarnost suženjstva je za povprečnega Evropejca pretila od vsepovsod. Tudi s severa, kjer so se Vikingi s tovrstno trgovino ukvarjali pretežni del srednjega veka.

Predvsem z vpadi na Britansko otočje, področje današnje Francije in na Iberski polotok.

Pa po velikih ruskih rekah, kjer so tako pridobljeni sužnji končali na trgih Konstantinopla in Bagdada.

Tatarska lovišča: dva milijona ujetih

Kot da to ne bi bilo dovolj, so v tovrstno trgovino v Evropi v 13. stoletju stopili še Mongoli. 

Po odcepitvi od Zlate horde so se obdržali na Krimu in postali Tatari. 

Njihova glavna dejavnost je bil lov na sužnje.

Do leta 1783, ko jih je ukrotilo Rusko carstvo pod Katarino Veliko, so v suženjstvo spravili med 1 in 2 milijona ljudi. Toliko o krimskih Tatarih.

Že res, da se je nanje spravil Stalin v času druge svetovne vojne.

Nekaj zaradi zgodovinskega spomina, nekaj pa zaradi sodelovanja z nacisti.

Tudi približno niso bili vedno žrtve, pač pa ljudstvo, ki je okoli sebe sejalo strah in trepet.

Lovišča sužnjev v Vzhodni Evropi: kumulativno število tatarskih vpadov na ozemlja Poljske, Litve, Moldavije in Moskovije. Velikost kroga pomeni število vpadov, črtkane črte pa glavne roparske poti.

Otomani: krvni davek in janičarji

K vsemu temu pa lahko prištejemo še Otomansko cesarstvo. Turki so konec prvega tisočletja pridrli iz osrednje Azije in na Balkanskem polotoku, v Anatoliji in na Orientu oblikovali orjaško državo.

Pretežni del prebivalcev te države je bil krščanski oziroma dhimmis, drugorazredni, in Turki so z njimi delali kot svinja z mehom. Pustimo pri miru načelne govorice o humanem ravnanju muslimanov z »ljudstvi Knjige« (kristjani in Judi).

Dejstvo na terenu je pač tako, da je danes krščanstvo na področju Turčije in arabskega sveta v veliki meri izkoreninjeno. Zlepa, po potrebi tudi zgrda, kot se je izkazalo v času prve svetovne vojne.

Turki so oblikovali sistem harača, krvnega davka, ki so ga imenovali devširme.

Mlade krščanske fante so iztrgali iz njihovega okolja, jih spreobrnili v islam in najbolj talentirane zaposlili v vladnih službah, umetnosti in vojski.

Turki so oblikovali sistem harača, krvnega davka, ki so ga imenovali devširme.

Mlade krščanske fante so iztrgali iz njihovega okolja, jih spreobrnili v islam in najbolj talentirane zaposlili v vladnih službah, umetnosti in vojski.

Iz tega naslova izhaja tudi janičarska služba, kot posebna veja vojaške službe vojakov iztrganih korenin, ki so bili podrejeni neposredno sultanu.

Nekateri od teh spreobrnjencev, kot družini Sokolović in Pargali, so postali celo veliki vezirji, nekakšni predsedniki vlade otomanske države.

Pa vsem to seveda ni uspelo. Sistem devširme je v suženjstvo spravil med pol milijona in milijonom kristjanov pod turško vladavino.

Janičarja na upodobitvi iz 16. stoletja. Elitni sultanov korpus so sestavljali otroci, iztrgani krščanskim družinam v okviru krvnega davka.

Sužnje, ki so zavladale cesarstvu

Tudi nekatere redke ženske so se uspele dvigniti po družbeni lestvici iz neuglednega položaja suženj priležnic.

Ena takšnih je bila Kösem Sultan, nekdanja hči pravoslavnega grškega duhovnika, ki je kot žena sultana Ahmeda I. in pozneje kot mati dveh sultanov desetletja dejansko vodila državo.

Ali pa Roxelana, oziroma Hurem, ki se je iz položaja ukrajinske sužnje povzpela do položaja najljubše žene sultana Sulejmana Veličastnega.

Kösem Sultan, hči grškega pravoslavnega duhovnika, ki je iz položaja sužnje priležnice postala najmočnejša ženska v zgodovini Otomanskega cesarstva.

Roxelana ali Hurem, ukrajinska sužnja, ki je postala žena Sulejmana Veličastnega. Napis na sliki jo označuje kot »Bianche Rosa«, belo vrtnico.

Križarji brez tankovestnih pomislekov

Tudi križarji v svojih prizadevanjih osvojiti Sveto deželo, Jeruzalem in Kristusov grob, niso imeli nobenih tankovestnih pomislekov v zvezi s suženjstvom.

V svoji dvestoletni prisotnosti na Bližnjem vzhodu so prav kmalu vzpostavili trgovske vezi z Benetkami in Genovo in v suženjstvo spravili številne muslimanske vojne ujetnike.

Pa niso bili posebej natančni. Če se je pokazala prilika, so na drugi svet ali pa v suženjstvo spravili tudi orientalske kristjane.

Beli sužnji v Ameriki in konec berberskih vpadov

Suženjstvo se je v svoji prvobitni obliki v Evropi ohranilo do 19. stoletja.

V začetku 19. stoletja so evropske države najprej prepovedale suženjsko trgovino, nato pa nekaj desetletij pozneje še suženjstvo kot tako.

V času kolonializma so evropske države precejšnje število svojih prebivalcev poslale v kolonizacijo ameriških kolonij. 

Precejšnje število teh belih naseljencev v Ameriko ni prišlo kot kolonizatorjev, ampak v obliki suženjskih razmerij. 

Tako ameriško suženjstvo ni imelo le črnega obraza, ampak še marsikaj drugega.

Enako velja za berberske vpade v Evropo z namenom zasužnjevanja prebivalstva. Že mogoče, da je bil čas kolonializma brutalen.

Dejstvo pa je, da je bilo severnoafriške trgovine s sužnji konec, ko so evropske topnjače opravile z lokalnimi vladarji. Kolonialne sile navkljub vsemu niso igrale le negativne vloge, ampak so opravile tudi z zločinskimi praksami.

Nekaj podobnega kot na Tibetu, ki je bil še v petdesetih letih prejšnjega stoletja sužnjelastniška država v popolni revščini in je bilo vse, kar je bilo vrednega, v lasti samostanov in nekaj redkih veleposestnikov. Pa pridejo Kitajci in temu naredijo konec.

Sam sem bil na Tibetu preteklo leto in praktično nikjer ni več sledu o revščini, na nekaterih področjih pa so že daleč pred nami.

Navkljub temu je dalajlami uspelo prepričati nekaj zahodnih filmskih zvezd, da je bil Tibet v času neodvisnosti nekakšna rajska dežela, Šangrila, da pa so Kitajci neusmiljeni zatiralci.

Morda nekaj v smislu neprijetne izjave sovjetskega diktatorja Stalina: »Če hočeš narediti omleto, je treba ubiti jajce.«

Amerika: formalna svoboda, dejansko suženjstvo

Zora industrijske revolucije je formalno ukinila suženjstvo.

Vendar pa so se vzpostavili novi odnosi, ki so veliko večino sveta in njegovih prebivalcev pustili v prav takšnih razmerah, kot so bile prej, ko je bilo suženjstvo še formalizirano.

Mimogrede: zadnja država, ki je formalno odpravila suženjstvo, je bila Mavretanija.

Leta 1981. Torej formalno vse drugače, v realnosti enako kot prej.

Poglejmo si na primer Združene države Amerike.

Potrebna je bila strahovita državljanska vojna 1861–1865, da je predsednik Abraham Lincoln leta 1863 formalno odpravil suženjstvo.

Že nekaj let po vojni je bilo vse po starem.

Formalno svobodni nekdanji sužnji so bili prisiljeni v sistem spolovinarstva, ki je neformalne suženjske razmere in segregacijo ohranil še v drugo polovico 20. stoletja.

Atlantski trikotnik smrti: orožje, tkanine in žganje v Afriko, sužnji čez »srednji prehod« v Ameriko, sladkor, tobak in bombaž nazaj v Evropo.

Otroci, prodani lastnim sovernikom

Evropejci tako nismo bili le izvajalci suženjske politike, ampak tudi njene tragične žrtve.

Pa si poglejmo nekaj najbolj tragičnih primerov.

Leta 1212 je bil Jeruzalem navkljub prizadevanjem stotisočev križarjev ponovno v rokah muslimanov.

Pa je tega leta prišlo do pojava otroških križarskih pohodov. Vodila sta jih dva mladostnika, nekakšna Greta Thunberg svojega časa.

To sta bila Nikolaj iz Kölna in Štefan iz Cloyesa.

V histeriji osvobajanja Kristusovega groba se je na pohod proti Sveti deželi odpravilo na desettisoče otrok. Njihova vera naj bi razmaknila morje in storila tisto, česar odrasli niso zmogli.

Ob prihodu do morja se ni zgodilo nič od tega. Prav nasprotno.

Pojavila sta se dva francoska trgovca, Hugo Železni in Viljem iz Posquièresa, ki sta obljubljala prevoz čez morje. In sta ga izpeljala.

Do Tunizije, kjer sta otroke prodala v suženjstvo. Da ne bo pomote: krščanska trgovca sta krščanske otroke prodala muslimanskim kupcem.

Leta 1627 se je na Islandiji zgodilo nekaj, česar si nihče ne bi predstavljal niti v najbolj divjih sanjah.

Iz Magreba je priplula serija piratskih ladij pod vodstvom spreobrnjenega Nizozemca Murata Reisa. Napadli so vzhodne fjorde in Vestmannaeyjar na jugu. Ubili so 51 ljudi in ujeli 400 domačinov, ki so jih prodali v suženjstvo.

Leta 1480 je turški kapudan paša Ahmed z ladjevjem prečkal Otrantsko ožino in napadel istoimensko mesto.

Mesto je bilo zavzeto in v ujetništvo je padlo vseh 22.000 prebivalcev.

Turki so pobili 12.000 prebivalcev, ki niso bili zanimivi kot sužnji.

To so bili otroci, stari, bolni in invalidi.

Preostale so odpeljali v suženjstvo. 800 izmed teh je zavrnilo sprejem islama in so bili pobiti v množičnem pokolu.

Leta 1631 je pred irsko obalo priplula flota berberskih gusarjev, katero je vodil isti spreobrnjeni Nizozemec Murat Reis mlajši. 

Do ribiške vasice Baltimore ob obali jih je pripeljal ribič John Hackett, ki so ga ujeli tik pred napadom.

Napadalci so zajeli do 237 prebivalcev, jih vklenili in odpeljali v Alžir, kjer so bili prodani na suženjskih trgih. 

Le trije so se po dolgih letih suženjstva vrnili domov.

Dolga leta so berberski pirati pluli po vodah okoli Britanije in plenili po izoliranih obalnih predelih. Leta 1625 jim je uspel napad na Mount's Bay v Cornwallu, kjer so ujeli 60 ljudi, leta 1640 so napadli Penzance in ujeli podobno število ljudi.

V dolgih letih plenjenja so napadli več kot sto angleških ladij in v suženjstvo odpeljali na tisoče ljudi. Pa Anglija, vladarica morja, ali pa tudi ne.

Z Berberi v današnjem Magrebu smo Evropejci stoletja imeli resne težave.

Eden njihovih ujetnikov je bil tudi Miguel de Cervantes Saavedra, poznejši avtor Don Kihota, ki je bil ujet na poti domov po pomorski bitki in je bil kar nekaj let suženjski ujetnik, dokler ga domači niso uspeli odkupiti.

Mameluki: sužnji, ki so prevzeli oblast

Niso pa se vse suženjske zgodbe končale popolnoma tragično. Res, uspela je le ena suženjska vstaja.

To je bila tista na Haitiju v času francoske revolucije.

Uspel pa je tudi prevrat v Egiptu leta 1250.

Vladajoča egiptovska dinastija Ajubidov je imela pomisleke do lastnih podložnikov in je zato vojsko raje oblikovala iz sužnjev, mamelukov, ki so v pretežni meri prihajali s področja Kavkaza.

Ti sužnji – vojaki so svojo moč izkoristili za prevrat in vladali Egiptu skozi tri stoletja. 

Iz tega okolja prihaja tudi še ena sužnja, ki se je iz suženjskega položaja povzpela prav do vrha.

To je bila Nafisa al-Bayda (Nafisa Belopolta), ki je postala žena kar dveh vladarjev Egipta, in sicer Ali Beja al-Kabirja in Murada Beja.

Mameluk v boju na upodobitvi Carla Verneta iz leta 1821. Sužnji s Kavkaza, ki so v Egiptu prevzeli oblast in jo obdržali tri stoletja.

Suženjstvo ni izginilo – le skrilo se je

Širši pogled na suženjsko trgovino in gospodarjenje s sužnji tako pokaže precej drugačno sliko. 

Suženjska trgovina z Ameriko je le majhen del zgodbe. Skozi tisočletja je bilo suženjstvo običajen del družbe in ni vzbujalo posebnih pomislekov.

Seveda brez pomislekov le za tiste, ki jarma suženjstva niso izkusili na lastnem hrbtu.

Tudi predsodek o belih gospodarjih in črnih sužnjih niti približno ne drži.

Suženjska dejavnost je bila izredno dobičkonosna.

Zaradi tako želenih dobičkov so bila ogrožena velika območja Sredozemlja. Obale otokov, kot so Baleari, Korzika in Sardinija, so še danes obkrožene z opazovalnimi stolpi in utrjenimi mesti.

Praktično vsako sicilsko naselje pa ima še danes staro naselje v notranjosti otoka, ki je zagotavljalo varnost, in naselje ob obali, ki so ga prebivalci zgradili po tistem, ko je v začetku 19. stoletja nevarnost končno le minila.

Po vsej Evropi je praktično do sredine 19. stoletja potekala trgovina s sužnji. 

To ni bila delitev po rasah ali veri, ampak po premoženjskem stanju. 

S pozicije moči in premoženja so jo izvajali vsi po vrsti. Žrtve pa so bili običajno tisti na dnu družbene lestvice. 

Suženjstvo do današnjih dni niti približno ni izginilo. Dobilo je le drugačne, nekoliko bolj skrite oblike.

Posledice pa so bolj ali manj enake.

Janez Mihovec