Zalivske države iščejo varnost brez ZDA: konec petrodolarja?

Savdska Arabija je s Pakistanom in Turčijo 7. avgusta 2026 v Meki podpisala trilateralni obrambni sporazum, imenovan Meška skupna obrambna pogodba (Mecca Joint Defence Agreement), po katerem se napad na eno od treh držav šteje za napad na vse tri.

Sporazum nadgrajuje lansko dvostransko pogodbo med Rijadom in Islamabadom, sklenjeno 17. septembra 2025.

This is unbelievable. 

Before February 28, the U.S. had 13+ major military bases in the Gulf countries, all fully functional.

Today, most of them are either completely destroyed or dysfunctional. 

A huge achievement for Iran.  pic.twitter.com/G7EYpkikwA

— Robert Bruce (@24_70xu) August 4, 2026

Za brazilsko analitičarko Patricio Marins, ki na omrežju X piše pod imenom @pati_marins64, je poteza jasen znak, da je ameriška bližnjevzhodna politika doživela polom.

Kot je zapisala na svojem kanalu Substack, so se zalivske države od geopolitičnega dogovora, ki ga je leta 1974 oblikoval Henry Kissinger, zavezale, da bodo presežke od nafte recikli nazaj v ameriški javni dolg v zameno za vojaško zaščito – v regiji je zato zraslo na desetine ameriških baz.

Po njeni oceni je ta model dokončno padel na prvem resnem vojnem testu.

Marinsova ocenjuje, da je zgodovinski finančni tok iz Zaliva v ZDA – med naložbami in poslovnimi pogodbami – v zadnjih desetletjih znašal med 3,5 in 4 bilijoni dolarjev, dodatnim 3 bilijonom dolarjev pa so se zalivske države zavezale v prihodnje; skupaj gre torej za razmerje, vredno več kot 7 bilijonov dolarjev.

Kljub temu je Donald Trump, ko je prisluhnil Benjaminu Netanjahuju in sprožil vojno v regiji, po njenih besedah povzročil hudo škodo prav zaveznikom, ki so v ameriško varnost vložili toliko denarja.

Samo pri obrambni industriji naj bi zalivske države ameriškim izvajalcem plačale med 1,0 in 1,2 bilijona dolarjev, pri čemer naj bi se za vsako milijardo dolarjev nakupljene opreme dodatno prelilo še 2 do 3 milijarde dolarjev v vzdrževanje, obveščevalno podporo in kibernetsko infrastrukturo.

The Gulf’s New Defense Diplomacy

Since the 1974 geopolitical arrangement structured by Henry Kissinger, the Gulf committed itself to recycling the cash surpluses generated by oil back into U.S. federal debt in exchange for protection.

Over the years, numerous American bases… pic.twitter.com/CZgdu2DQre

— Patricia Marins (@pati_marins64) August 8, 2026

V trenutku, ko Trump zapusti iransko vojno, bo petrodolar umrl za vedno, pa pojasnjuje profesor Jiang.

Ameriško-kitajski profesor pojasnjuje, kako je ameriško gospodarstvo velikanska Ponzijeva shema, odvisna od naložb držav Perzijskega zaliva v ameriško tehnologijo. Če Iran prisili države Perzijskega zaliva, da opustijo petrodolar zaradi prehranske varnosti, se bo ameriško gospodarstvo soočilo s popolnim zlomom in revolucijo na ulicah.

Jeff Currie, nekdanji vodja oddelka za surovine pri Goldman Sachsu in poznavalec dolarske sistema, je pravkar postavil edino mejo, ki je Amerika ne more prestopiti.

Predaja nadzora nad Hormuško ožino Iranu ni taktični umik. To je formalni konec Združenih držav kot globalnega hegemona in smrt dolarja kot svetovne rezervne valute.

Bank of America poroča, da imajo ZDA zdaj le še 43-dnevno rezervo surove nafte, kar je najnižja raven v 45 letih.

Savdska Arabija je medtem sporočila, da bo 80 odstotkov razpoložljivega kapitala svojega državnega sklada (Public Investment Fund) odslej vlagala doma, v podporo programu »Vizija 2030«, za mednarodne naložbe pa bo ostalo le še 20 odstotkov – še en znak umika od dosedanjega modela.

Kolikšna je dejanska škoda ameriške vojaške infrastrukture v regiji, ostaja predmet spora.

Uporabnik omrežja X Robert Bruce trdi, da je bilo pred 28. februarjem v Zalivu najmanj 13 večjih ameriških vojaških baz, danes pa naj bi bila večina uničenih ali nedelujočih.

Neodvisne ocene so nekoliko drugačne, a še vedno visoke: analiza časnika Washington Post je našla poškodovanih ali uničenih vsaj 228 objektov in delov opreme na 15 ameriških vojaških oporiščih, druge ocene govorijo o 11 do 17 prizadetih lokacijah.

Tako ali drugače gre za enega najresnejših udarcev po ameriški vojaški prisotnosti na Bližnjem vzhodu doslej.