REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Brezplačno bo plačljivo, to je zgodovinski polom ZDA: Iran trdi, da je sporazum o Hormuzu »skoraj sklenjen«

Brezplačno bo plačljivo, to je zgodovinski polom ZDA: Iran trdi, da je sporazum o Hormuzu »skoraj sklenjen«Vir: X, posnetek zaslona

Po navedbah zunanjega ministrstva v Teheranu je sporazum med Iranom in Omanom o ponovnem odprtju trgovske plovbe skozi Hormuško ožino skoraj sklenjen.

Prek te strateške plovne poti je v preteklosti potekala približno petina svetovnega pomorskega prevoza nafte.

Predlagani sporazum bi vzpostavil nov koridor skozi ožino, pri čemer naj bi Iran po poročanju medijev pridobil večji nadzor nad plovili, ki vplujejo v Perzijski zaliv, medtem ko bi Oman nadzoroval izhodni promet.

Tiskovni predstavnik iranskega zunanjega ministrstva Esmaeil Baghaei je v četrtek novinarjem povedal, da so se pogajanja »bližajo koncu«, saj sta se Iran in Oman dogovorila o poteh in sta v zaključni fazi priprave skupne izjave, pod pogojem, da »določene tretje strani ne ovirajo tega procesa«.

Uradniki v Teheranu trdijo, da je ponovno odprtje ožine odvisno od tega, ali bodo ZDA prenehale z mornariško blokado iranskih pristanišč in drugimi vojaškimi ukrepi proti Islamski republiki.

Cena ameriško-izraelskega napada na Iran februarja 2026 ni bila le zaprtje ožine za tri mesece in nafta po 120 dolarjev za sod. Cena je nova realnost: svetovna trgovina bo morala plačevati davek Iranu, da bo skozi ožino sploh lahko plula.

Ameriški predsednik Donald Trump je v začetku tega tedna dejal, da pogajanja »potekajo dobro«, in napovedal, da se bo ožina ponovno odprla »zelo kmalu«.

Reuters pa je ob sklicevanju na iranske vire poročal, da ključne podrobnosti ostajajo nerešene.

Teheran naj bi po poročanju arabskim državam Zaliva zagrozil, da bo izvedel povračilne ukrepe proti njihovi energetski in drugi strateški infrastrukturi, če jim ne bo uspelo prepričati Washingtona, naj ustavi vojaške akcije in se vrne k mirovnim pogajanjem.

Ameriško centralno poveljstvo (CENTCOM) je sporočilo, da nadaljuje z izvajanjem blokade, ter dodalo, da so ameriške sile preusmerile več deset trgovskih plovil v Zalivu.

Zakaj Oman? Geopolitika ožine, ki jo ne more nadzorovati le ena država

Hormuška ožina ni iransko ozemlje. Mednarodno pravo – Konvencija Združenih narod o pomorskem pravu (UNCLOS) – določa, da ožino, ki jo obdajata ozemlji dveh držav, obvladujejo obe.

V primeru Hormuza to pomeni, da Iran nadzoruje severno obalo, Oman pa južno.

Ožina je na najširšem delu široka le 39 kilometrov, kar pomeni, da celotno plovno območje leži znotraj teritorialnih vod obeh držav – nikjer ni mednarodnih voda.

V mirnih časih to ustvarja pravno in praktično omejitev: Iran brez omanjskega soglasja ne more samostojno uveljaviti nobenega režima prehoda, saj bi s tem kršil omansko ozemeljsko celovitost.

Če bi Iran poskusil pobirati »tranzitne dajatve« brez dogovora z Omanom, bi to pomenilo neposreden poseg v suverene pravice Omana in kršitev načela svobodnega prehoda skozi mednarodne ožine po 38. in 44. členu UNCLOS.

Če bi Iran poskusil pobirati »tranzitne dajatve« brez dogovora z Omanom, bi to pomenilo neposreden poseg v suverene pravice Omana in kršitev načela svobodnega prehoda skozi mednarodne ožine po 38. in 44. členu UNCLOS. V vojnih razmerah pa se pravilo spremeni.

V vojnih razmerah pa se pravilo spremeni. Če Iran trdi, da je v stanju samoobrambe – kot je storil po ameriško-izraelskih napadih februarja 2026 – lahko pod poglavjem VII. listine OZN samostojno zapre ožino za »neprijateljska« plovila, ne da bi potreboval omansko dovoljenje.

To je tudi storil: marca 2026 je Iran enostransko zaprl Hormuz in zahteval dovoljenja za prehod.

Vojna mu je torej dala pravno pokritje, ki ga v miru nima.

Zdaj Iran to vojno izkorišča kot pogajalski kapital. S sporazumom z Omanom bi v mirnih časih pridobil pravno legitimnost za nadzor nad polovico ožine – in de facto tudi nad celotnim koridorjem, saj brez obeh strani prehod ni mogoč.

Oman v zameno dobi nadzor nad izhodnim prometom in zagotovilo, da Iran ne bo enostransko zaprl ožine, kar bi uničilo omanjsko gospodarstvo, ki je skoraj v celoti odvisno od tranzitnega prometa.

Koliko stane prehod drugje?

Iranove zahteve po »tranzitnih dajativah« postavljajo nevaren precedens, a niso brez tržnih analogij. Sueški prekop, umetna plovna pot v suverenem egiptovskem ozemlju, za enosmerni prehod polno obteženega tankerja zahteva približno 380.000 dolarjev.

Panamski prekop, tudi suverena infrastruktura, zaračuna srednje velikemu tankerju med 350.000 in 400.000 dolarjev, v obdobjih suše ali visokega povpraševanja pa se cena na dražbah povzpne do milijon dolarjev.

Naravne ožine po navadi ne morejo pobirati takšnih dajatev.

Iran torej poskuša naravno ožino – ki je bila več stoletij brezplačna – spremeniti v dohodkovni vir, primerljiv s suverenimi prekopi.

Bosporska ožina in Dardanele, ki povezujeta Črno morje z Sredozemljem, so po Montreuxski konvenciji iz leta 1936 proste za trgovsko plovbo; Turčija lahko zaračuna le storitve (svetilniki, piloti, reševalne storitve), ne pa samega prehoda.

Oresund med Dansko in Švedsko ter Gibraltar med Španijo in Marokom sta prav tako brezplačna.

Malaka, čeprav jo obdajajo tri države, ne pobira tranzitnih dajatev; namesto tega Singapur, Indonezija in Malezija prejemajo prostovoljne prispevke za vzdrževanje plovnih poti.

Iran torej poskuša naravno ožino – ki je bila več stoletij brezplačna – spremeniti v dohodkovni vir, primerljiv s suverenimi prekopi.

Po poročanju semiofficialne agencije Tasnim je Teheran izračunal dva scenarija: enega z 2 milijonoma dolarjev na plovilo in drugega s 400.000 dolarji, kar naj bi ustrezalo ceni prehoda skozi Suez ali Panamo.

Po najnovejši zkonodaji bi lahko bila cena celo 10 milijonov dolarjev in prepoved plovbe sovražnih plovil - kar bi ZDA lahko prisililo v kopensko operacijo.

Vprašanje pravice Omana in Irana do uveljavljanja ekoloških ali navigacijskih pristojbin v Hormuški ožini sicer posega v samo jedro mednarodnega pomorskega prava.

Na kratko: vsako enostransko zaračunavanje pristojbin za prehod skozi Hormuško ožino — tudi pod pretvezo ekologije ali varstva okolja — je s stališča mednarodnega prava sporno in nezakonito.

Po najnovejši zkonodaji bi lahko bila cena lahko celo 10 milijonov dolarjev in prepoved plovbe sovražnih plovil - kar bi ZDA lahko prisililo v kopensko operacijo.

Hormuška ožina namreč povezuje odprto morje (Omanski zaliv / Indijski ocean) z izključno ekonomsko cono (Perzijski zaliv). Mednarodna konvencija o pomorskem pravu (UNCLOS) iz leta 1982 v takšnih mednarodnih ožinah opredeljuje režim tranzitnega prehoda:

  • Pravica do neoviranega prehoda: Vse ladje (in letala) uživajo svobodo plovbe izključno za namen hitrega in neprekinjenega prehoda.

  • Prepoved dajatev (člen 26 UNCLOS): Obalne države na tujih ladjah ne smejo pobirati nikakršnih pristojbin ali dajatev zgolj zaradi dejstva, da ladje plujejo skozi njihovo teritorialno morje.

  • Izjema za storitve: Dajatve se smejo zaračunavati izključno kot plačilo za posebne dejansko opravljene storitve ladji (npr. če ladja izrecno naroči in uporabi lokalno pilotžo ali vlačilce).

Nekatere obalne države poskušajo ekološke pristojbine utemeljiti s stroški nadzora onesnaževanja, odzivanja na naftne izlitja ali vzdrževanja okoljske opreme. Vendar je uveljavitev takšnih dajatev v Hormuški ožini sporna iz več razlogov:

  1. Člen 42 UNCLOS (Prepoved diskriminacije in oviranja): Zakoni in predpisi obalnih držav glede varovanja okolja in preprečevanja onesnaževanja ne smejo imeti praktičnega učinka zaustavitve, oviranja ali pogojovanja pravice do tranzitnega prehoda. Če država prehod pogojuje s predhodnim plačilom "takse", to predstavlja nezakonito oviro.

  2. Različno stališče do UNCLOS:

    • Oman je ratificiral UNCLOS, vendar je ob podpisu podal izjavo, da zahteva predhodno obvestilo za tuja vojaška plovila. Kljub temu Oman na splošno spoštuje komercialno plovbo in ne zaračunava enostranskih tranzitnih taks.

    • Iran je konvencijo UNCLOS podpisal, a je ni nikoli ratificiral. Iran trdi, da v ožini velja le blažji režim "neškodljivega prehoda" (innocent passage) ter da se določbe UNCLOS ne uporabljajo samodejno zanj. ZDA in večina pomorskih velesil temu odločno oporekajo in trdijo, da so pravila o tranzitnem prehodu del mednarodnega običajnega prava, ki obvezuje vse države. Toda tudi ZDA niso podpisnice UNCLOS-a!

    • Toda ob tem tudi vojno stanje - stanje, ki lahko traja v nedogled brez sporazuma z Iranom - daje Iranu pravno podlago, da v celoti zapre ožino za sovražne ladje. To pa ne pomeni le ladje Zahoda, pač pa tudi zalivskih držav, kjer imajo ZDA svoja oporišča, iz katerih so napadle Iran. Vojna je zato Iranu dala nekaj, česar prej ni imel in ne bi imel.

Ameriški polom in novi svetovni red

Rezultat je kljub temu je že danes položaaj precej jasen: ožina, ki je bila stoletja odprta za vse, bo po koncu te vojne postala pogojno prehodna.

Ne glede na to, ali bo sporazum podpisan takoj ali čez nekaj mesecev, je precedens postavljen.

Iran bo imel pravno in praktično orodje za nadzor nad eno petino svetovnega pomorskega prometa nafte.

In to nadzor ne bo brezplačen.

To je dokaz ameriškega strateškega poloma. Washington je v Hormuz vložil desetletja vojaške prisotnosti, občasno bombardiranja in mornariške blokade, da bi zagotovil »svobodo plovbe«. Rezultat? Iran, ki ga je ZDA skušala izolirati in oslabiti, zdaj iz pogajalske pozicije moči postavlja pogoje za prehod skozi ožino, ki jo ne more nadzorovati brez omanskega partnerja – partnerja, ki ga je prav ameriška politika prisilila v iranski objem.

To je dokaz ameriškega strateškega poloma.

Washington je v Hormuz vložil desetletja vojaške prisotnosti, občasno bombardiranja in mornariške blokade, da bi zagotovil »svobodo plovbe«.

Rezultat?

Iran, ki ga je ZDA skušala izolirati in oslabiti, zdaj iz pogajalske pozicije moči postavlja pogoje za prehod skozi ožino, ki jo ne more nadzorovati brez omanskega partnerja – partnerja, ki ga je prav ameriška politika prisilila v iranski objem.

Po vojni bo Hormuz očitno prehodna le ob plačilu »okoljskih« dajatev – tranzitnih pristojbin, ki bodo obremenile vsako plovilo, ki bo vplulo v Perzijski zaliv.

Ameriška mornarica bo lahko še naprej patruljirala, a dejansko oblast nad prehodom bo imel Teheran – in Muscat.

Cena ameriško-izraelskega napada na Iran februarja 2026 ni bila le zaprtje ožine za tri mesece in nafta po 120 dolarjev za sod.

Cena je nova realnost: svetovna trgovina bo morala plačevati davek Iranu, da bo skozi ožino sploh lahko plula.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke