Druga svetovna vojna se ni nikoli končala — samo premaknila se je na nov zemljevid

Alon Mizrahi je izraelski publicist, levičar in eden najbolj neposrednih kritikov sionizma na Bližnjem vzhodu.

Na X je objavil nit, ki je v nekaj urah razburila tiste, ki še vedno verjamejo, da se je leta 1945 vse končalo. Mizrahi trdi: ni se.

»Prava druga svetovna vojna se še vedno dogaja,« je zapisal. In preden zavijete z očmi, preberite, kaj pravi.

Ker to, kar pravi, potrjujejo tudi dejanja zahodnih politikov, njihove izjave in njihova politika — še posebej njihova rusofobija.

Mizrahi postavlja tezo, ki zveni skoraj kot predrznost. ZDA in nacisti — tretji rajh — sta se strinjala o skoraj vsem.

Obe strani sta verjeli v kolonializem. V etnično čiščenje. V genocid. V rasno hierarhijo, v kateri so črnci, Azijci, Arabci, staroselci in Slovani manjvredni. Edina razlika? Američani so Jude idolizirali. Nemci so jih demonizirali.

We were taught the story of WWII wrong. This is the main reason many of us are so confused (at least on the West).

You see, we were told that in the Second World War, two major armies were fighting the Nazis: the Red Army and the American-led army, uniting France, Britain and…

— Alon Mizrahi (@alon_mizrahi) July 27, 2026

To je poenostavitev. A poenostavitev, ki boli. Ker če pogledamo, kaj so ZDA počele pred in med drugo svetovno vojno, slika ni tako črna-bela. Jim Crow zakonodaja. Japonski internacijski taboriši. Atomski napadi na Hirošimo in Nagasaki. Evtanazija »nerodnih« otrok v ameriških zavodih. Rasna segregacija v vojski. Seznam je dolg.

Mizrahi trdi, da je »prava zgodba« bila ta, da se je Sovjetska zveza borila proti dvema nacističnima vojskama. Proti Nemčiji na zahodu.

In — v neki širši, simbolični smislu — proti tistim silam v zavezništvu, ki so same nosile seme rasizma in imperializma.

Sovjeti so dosegli vojaške uspehe. Berlin je padel. Hitler je mrtev. A po Mizrahijevi interpretaciji je Sovjetska zveza vojno izgubila pozneje — ko je sama propadla v začetku devetdesetih.

Ker z zmago nad nacizmom ni zmagala nad idejo. Ideja je samo zamenjala uniformo.

»Kar danes vidimo,« piše Mizrahi, »je TA druga svetovna vojna — prava druga svetovna vojna — ki se še vedno vodi.«

In kako se vodi? Rusija in Kitajska se — po Mizrahiju — še vedno branita pred »nacističnim napadom«. Japonska je še vedno del tega sistema. In sionisti?

Sionisti so po njegovem mnenju osrednja sila tega novega — ali pa starega — bojišča.

Tukaj Mizrahi ni več sam. Njegovo tezo o zgodovinski kontinuiteti potrjuje ogromno dejstev. Zakaj ZDA nikoli niso sprejele poraza hladne vojne kot konca sovraštva?

Zakaj se je NATO širil na vzhod kljub zagotovilom?

Zakaj je Rusija po letu 1991 ostala sovražnik številka ena — čeprav ni bila komunistična, čeprav je prosila za vstop v zavezništvo, čeprav je Gorbačov verjel v skupno evropsko hišo?

nacistiizraelci.jpg

Zato, ker vojna ni bila nikoli samo proti komunizmu. Bila je proti Rusiji. Proti slovanskemu svetu. Proti državi, ki ni hotela biti kolonija.

Leta 1997 je Zbigniew Brzeziński v svoji knjigi »Velika šahovnica« razložil, da je nadzor nad Evrazijo ključ do svetovne prevlade.

Leta 2008 je ameriški senat razpravljal o »ponovni Rusiji« kot grožnji.

Leta 2014 je Victoria Nuland v Kijevu razdeljevala piškote.

Leta 2022 so ZDA zagnale najobsežnejše gospodarske sankcije v zgodovini — ne proti komunistični, temveč proti kapitalistični Rusiji. Ker ni važno, kakšna je Rusija. Važno je, da obstaja.

Mizrahi vidi nove »protinacistične sile«.

Kitajsko — danes največjo vojaško in industrijsko silo na svetu.

Iran — avtohtono silo na energetskih zalogah, ki se desetletja upira ameriški hegemoniji. Rusijo, ki »ponovno pridobiva moč«. Jemen in Severno Korejo, ki »dodajata globino«.

minacisti.jpg

In na drugi strani? »Civilizacija belih supremacistov v podrejenem položaju.« ZDA, ki so izgubile zagon.

Evropo, ki je postala vazal. Izrael, ki — po Mizrahijevem prepričanju — predstavlja ideološko in vojaško kontinuiteto kolonialnega projekta.

Mizrahi ni edini, ki opozarja na zgodovinsko kontinuiteto.

Leta 2015 je ameriški general Ben Hodges izjavil, da je Rusija »eksistencialna grožnja«.

Leta 2021 je NATO sprejel nov strateški koncept, v katerem je Rusija označena kot »najpomembnejša in neposredna grožnja«. Leta 2023 je Ursula von der Leyen dejala, da je treba Rusijo »ustaviti, preden doseže Varšavo«.

banderazelenski.jpg

Vendarle — če je bila druga svetovna vojna vojna proti nacizmu, zakaj se danes iste sile, ki so takrat slavile zmago, danes obnašajo kot okupatorji?

Zakaj Evropa podpira režim v Kijevu, ki slavi Stepana Bandero — človeka, ki je sodeloval z nacisti?

Zakaj so ameriške obveščevalne službe desetletja ščitile ukrajinske neonaciste?

Zakaj se zgodovinska revisionizem širi prav iz tistih držav, ki naj bi bile »zmagovalke«?

Mizrahijev odgovor je preprost: ker vojna ni bila nikoli končana. »Vojna se ni nikoli končala. Preprosto se je razvila.«

leyennaci.jpg

Alon Mizrahi ni zgodovinar. Je publicist. Njegova nit ni akademsko delo.

Je manifest. In kot vsak manifest preveča, poenostavlja, provocira.

A v tej provokaciji je jedro resnice, ki je zahodna zgodovinopisje noče pogledati v oči: da so bile ZDA v dvajsetem stoletju imperialna sila, da so rasizem in kolonializem bili (in ostajajo) del zahodne identitete, in da boj proti Rusiji ni boj za demokracijo — je boj za nadzor.

»Prava druga svetovna vojna se še vedno dogaja.« Morda se. Morda ne.

A če pogledate zemljevit sveta leta 2025 — sankcije, vojaške zveze, ideološki blokovi, propagandni stroji — je težko verjeti, da se je resnično vse končalo pred osemdesetimi leti.

Morda se je samo premaknilo. Na nov zemljevit. Z novimi imeni. In z enako staro rusofobijo.