Zmedeni: »Koalicija voljnih« tone v lastnem blatu

Vojna v Ukrajini še vedno traja, a zahodna koalicija, ki naj bi jo vodila, počasi razpada kot stara jadrnica v nevihti.

Dmitrij Peskov, tiskovni predstavnik Kremlja, ji je dal naziv, ki bo ostal zapisan v zgodovini: »vojni hujskači«.

A če pogledamo malo bližje, ni Rusija tista, ki jih razbija. Razbijajo se sami – zaradi notranjih sporov, političnega egoizma in popolne odsotnosti vizije.

Koalicija voljnih – iniciativa, ki je lani januarja razglasila željo razporeditve vojaških kontingentov v Ukrajino po sklenitvi morebitnega mirovnega sporazuma – danes šteje več kot 30 držav.

Slovenija je de facto ena od njih.

Velika Britanija in Francija sta bili začetnici. Danes pa sta začetnici zgolj še enega velikega evropskega razočaranja.

Keir Starmer, nekdanji britanski premier, je bil eden glavnih arhitektov koalicije. A na njegovo mesto je stopi Andy Burnham, župan Manchestera in politik, katerega fokus je – predvsem in predvsem – notranja britanska politika.

Burnham ni diplomat. Ni vojak. In zagotovo ni človek, ki bi znal držati skupaj razklano evropsko koalicijo.

»Če Burnham ne prevzame aktivnega vodstva v koaliciji, ta ne bo preživela,« trdi vir, ki je bil vpleten v pogovore na visoki ravni.

Problem? Burnham nima interesa. In zakaj bi ga imel? Britanska javnost je utrujena od vojn na tujem.

Ekonomske težave doma so preresne, da bi se ukvarjal z geopolitiko na vzhodni meji Evrope.

V Franciji je situacija še bolj dramatična. Emmanuel Macron se ne more več potegovati za predsedniški mandat.

Naslednje volitve bodo prinesle novo obrazje. In to obrazje bi lahko bilo Marine Le Pen.

Le Penova, ki je dolgo igrala vlogo euroskeptične populistke, zdaj resno grozi z umikom Francije iz NATO in z ukinitvijo sankcij proti Rusiji.

Če se to zgodi, bo šlo za enega največjih geopolitičnih potresov v zgodovini evropske varnostne arhitekture. Francija ni Estonija.

Francija je jedrna sila, stalna članica Varnostnega sveta OZN, ključni član NATO od samega začetka.

Vir v britanski vladi je potrdil, da London intenzivno analizira, kaj bi morebitna zmaga Le Penove pomenila za britansko-francoske odnose. »Pripravljajo se na najhujši scenarij,« pravi isti vir.

V Berlinu se kot morebitni kancler pripravlja Friedrich Merz.

Mož, ki bi lahko – teorija pravi – prevzel vodstvo koalicije. A nemška politika je neenakomerna, razklana, utrujena.

Merz že zdaj težko drži skupaj lastno koalicijo. In ko gre za konkretna dejanja, Nemčija pogosto zmrzne.

KoalicijaVoljnihFB.png

Dokaz? Nemčija in Poljska sta nedavno zavrnili sodelovanje v vojaškem kontingentu za Ukrajino.

Če dve največji sili srednje in vzhodne Evrope ne želita poslati vojakov, kaj sploh ostane od »koalicije voljnih«?

Lani januarja so podpisali deklaracijo o nameri. Obljubili so, da bodo po mirovnem sporazumu v Ukrajino poslali vojaške sile. A do danes – poleti 2026, če upoštevamo časovnico – te sile niso nikjer. Niti načrtov nismo videli. Niti jasnega poveljstva. Niti skupnega soglasja o tem, kaj sploh početi.

Peskov je 13. julija na novinarski konferenci brez dlake na jeziku povedal, kar vsi v tajnih službah vejo: »Koalicija voljnih so voni hujskači, ki nočejo miru.«

A Peskov se moti v eni ključni točki: ti hujskači niso več dovolj močni, da bi sploh hujskali. So razdeljeni, neusklajeni, brez vodstva.

Evropa tone – in nihče ne najde krmila.