sobota, 25. julij 2026 leto 31 / št. 206
Iran in nova pravila globalne moči: Šibkejše države so spoznale, da je kljubovanje ZDA mogoče
Ameriška revija Foreign Affairs je objavila zanimivo analizo, ki se ukvarja s spremenjenimi geopolitičnmi razmerami v svetu.
Avtor analize, ki jo je objavila ameriška revija Foreign Affairs, je Robert A. Pape, profesor politologije na Univerzi v Chicagu, direktor tamkajšnjega projekta za varnost in grožnje (Chicago Project on Security and Threats) ter avtor knjige Bombing to Win: Air Power and Coercion in War.
V tej knjigi na primer opozarja, da zgolj zračna prevlada že od prve svetovne vojne pa do danes še nikjer ni uspela pripeljati do zmag v vojni.
V tej knjigi na primer opozarja, da zgolj zračna prevlada že od prve svetovne vojne pa do danes še nikjer ni uspela pripeljati do zmag v vojni.
Pape, ki se že dvajset let ukvarja tudi z modeliranjem morebitne ameriško-iranske vojne, v članku trdi, da je spopad z Iranom razkril konec obdobja, ki se je začelo z zalivsko vojno leta 1991 – obdobja, v katerem je ameriška vojaška premoč veljala za jamstvo globalne stabilnosti.
Pape se najprej vrne v januar 1991, ko je svet prek CNN v živo spremljal, kako ameriške precizno vodene bombe zadevajo cilje v Bagdadu.
Pred vojno se je Sadam Husein s skoraj milijonom vojakov in eno največjih tankovskih sil na svetu zdel izjemno nevaren nasprotnik; obstajal je strah, da bo po Kuvajtu napadel še Savdsko Arabijo in prevzel nadzor nad četrtino svetovnih zalog nafte.
Ameriška javnost je zaradi sence Vietnama pričakovala krvavo vojno, Pentagon je na Bližnji vzhod pošiljal tisoče vreč za trupla, Sadam pa je ameriški veleposlanici dejal: »Vaša družba ne more sprejeti 10.000 mrtvih.«
Namesto tega je koalicija po petih tednih letalskih napadov Kuvajt osvobodila v približno sto urah, pri čemer je izgubila zgolj 147 vojakov.
IRAN'S REVENGE MOOD ERUPTS: SUPREME LEADER PROMISES "UNFORGETTABLE LESSONS"
— Mark (@Mark4XX) July 23, 2026
Professor Robert Pape has spent 20 years modeling the bombing of Iran and has advised every White House from 2001 to 2024. What he sees now is the exact nightmare scenario he warned about: Iran is… pic.twitter.com/bbgjuKa0i7
Svet po letu 1991 po Papejevi oceni ni postal miren, postal pa je predvidljiv – vlade, vlagatelji in trgi so svoja pričakovanja gradili na predpostavki, da nihče ne more izzvati Washingtona.
Ironija, ki jo Pape postavlja v središče članka, je, da je prav uspeh povojnega reda sprožil njegov razkroj.
Globalizacija je v treh desetletjih te redke vojaške zmogljivosti spremenila v množično komercialno blago.
Vsaka vojaška revolucija temelji na predhodni gospodarski spremembi: tehnologije prve »precizne revolucije« iz leta 1991 – vodeno strelivo, satelitska navigacija, senzorji, napredni procesorji – so bile takrat dostopne le peščici razvitih držav.
Globalizacija je v treh desetletjih te redke vojaške zmogljivosti spremenila v množično komercialno blago.
Polprevodniška industrija je leta 2025 presegla 790 milijard dolarjev prihodkov, sodoben pametni telefon pa premore več računske moči kot marsikateri vojaški sistem iz zalivske vojne.
Umetna inteligenca je proces še pospešila: zmogljivosti, ki so nekoč zahtevale vojaške programe, vredne milijarde, so danes dosegljive prek običajnih komercialnih kanalov.
Kot šolski primer Pape navaja iranski dron šahed-136, sestavljen iz komercialno dostopnih navigacijskih čipov, inercialnih merilnih enot, satelitskih sprejemnikov in procesorjev, pritrjenih na preprost trup z motorjem: »Bistvo ni v tem, da je šahed tehnološko dovršen. Bistvo je v tem, da ni.«
Če je bila simbolna podoba leta 1991 lasersko vodena bomba, ki zleti v jašek bagdadske stavbe, je simbolna podoba iranske vojne majhen dron za enkratno uporabo, izstreljen z mobilne ploščadi nekje ob iranski južni obali.
Bistvo ni v tem, da je šahed tehnološko dovršen. Bistvo je v tem, da ni.
Iranski cilj ni bil premagati ameriško mornarico v klasični pomorski bitki, temveč prepričati komercialne akterje, da jim ameriška moč ne more več zagotoviti varnosti.
To je zadostovalo: zavarovalne premije so poskočile, promet skozi Hormuško ožino je upadel. ZDA in Izrael sta uničila na tisoče ciljev v južnem Iranu, a je Teheran mobilne izstrelitvene sisteme razprševal, skrival in obnavljal hitreje, kot jih je bilo mogoče uničevati.
Junijska sestrelitev helikopterja apache je ameriško zagato strnila v eno samo številko: dron, vreden 20.000 dolarjev, je uničil 35 milijonov dolarjev vredno orožje.
Niti najmočnejša vojska na svetu ne more odpraviti grožnje poceni dronov, ugotavlja Pape. Iran medtem ločena bojišča – Hezbolah v Libanonu, milice v Iraku, hutije v Jemnu – vse bolj obravnava kot dele enotnega strateškega sistema in gradi vplivno sfero, ki ne temelji na osvajanju, temveč na vztrajnem povzročanju motenj.
Niti najmočnejša vojska na svetu ne more odpraviti grožnje poceni dronov, ugotavlja Pape.
Pape ob tem ne trdi, da bo Iran zavladal Bližnjemu vzhodu: njegovo gospodarstvo je šibko, konvencionalna vojska pa slabša od ameriške in izraelske. A operativni uspeh lahko preraste v politični vpliv, kajti pričakovanja se spremenijo prva, institucije jim praviloma sledijo pozneje.
Najbolj daljnosežen del analize se nanaša na Vzhodno Azijo. Klasični scenarij spopada za Tajvan predvideva kitajsko blokado otoka, druga precizna revolucija pa po Papeju odpira obratno možnost: Tajvan bi lahko z droni, mobilnimi raketnimi baterijami, komercialnimi senzorji in umetno inteligenco ogrozil kitajsko pomorsko trgovino.
Skozi Tajvansko ožino gre približno petina svetovne pomorske trgovine, od trgovine pa je odvisnih skoraj 40 odstotkov kitajskega BDP.
Tajvan je v tej logiki nepotopljiva izstrelitvena ploščad s tisoči droni z dosegom do 1.200 kilometrov, znotraj katerega ležijo vsa največja kitajska pristanišča – Šanghaj, Ningbo-Džoušan in Šendžen.
Prav ameriške težave v vojni z Iranom bi po Papejevi oceni Peking lahko prepričale, da bi bil napad na Tajvan nespameten.
Že peščica uspešnih napadov bi sprožila znano zaporedje: skok zavarovalnin, umik ladjarjev, zlom zaupanja – in za Kitajsko najhujši zunanji šok po reformah iz osemdesetih let.
Prav ameriške težave v vojni z Iranom bi po Papejevi oceni Peking lahko prepričale, da bi bil napad na Tajvan nespameten.
Sklep članka je oris novih pravil moči.
Prihodnji spopadi se bodo vse pogosteje odvijali okoli ključnih gospodarskih ozkih grl – od Tajvanske in Malaške ožine do Rdečega morja in Hormuza – svet, ki ga je globalizacija zravnala, pa bodo znova prebrazdale razpoke.
Ameriška vojaška premoč političnih izidov ne zagotavlja več poceni: Washington svoje nasprotnike še vedno lahko kaznuje, vse težje pa jih prisili, saj je izgubil tudi prevlado v zaostrovanju – šibkejši akterji lahko stroške dvigujejo hitreje, kot jih močnejši lahko zatrejo.
Šibkejše države so spoznale, da je kljubovanje ZDA mogoče: za uspeh ne potrebujejo zmage na bojišču, temveč vzvod, ustvarjen z motenjem.
Ameriške intervencije, ki so trge nekoč pomirjale, danes negotovost šele podžigajo.
Šibkejše države so spoznale, da je kljubovanje ZDA mogoče: za uspeh ne potrebujejo zmage na bojišču, temveč vzvod, ustvarjen z motenjem.
Moč velesile, sklene Pape, ni več merilo njene sposobnosti nadzorovati druge, temveč odsev zaupanja, ki ga drugi imajo v sisteme, ki jih ta velesila vzdržuje.
Hormuška ožina je bila morda šele začetek – naslednje obdobje mednarodne politike ne bo zaznamovalo širjenje globalizacije, temveč cena njenega varovanja.
