Iranska vojna: zvita strategija »oddaljene blokade« in ropa neumnih zaveznikov - ali samomor ZDA?

Je v ameriškem ponovnem napadu na Iran – Donald Trump ga je po propadu junijskega premirja odredil že tretjič – kakšna skrita logika?

Gre zgolj za neverjetno neumno napako ameriškega hegemona ali pa za obupen poskus prevlade, ki v resnici meri na to, da se ogrozi Kitajska in hkrati oropajo lastni zavezniki ZDA?

Nekako v tej smeri se gibljejo razmišljanja znanega ameriškega geopolitika Johna Mearsheimerja, medtem ko drugi pogled zastopa publicist Brian Berletic.

Poglejmo si obe smeri razmišljanja nekoliko bolj podrobno – in preverimo, kako sta se njuni pomladanski napovedi obnesli do konca julija.

Tri Trumpove vojne proti Iranu

Vojna se je začela 28. februarja 2026, ko so ZDA in Izrael sredi pogajanj o jedrskem programu izvedle presenetljive zračne napade na Iran ter pri tem ubile vrhovnega voditelja Alija Hameneja in vrsto drugih funkcionarjev.

Prva faza, strateška bombna kampanja, je trajala do 8. aprila, ko je nastopil prvi premor. Ker so pogovori v Islamabadu propadli, so ZDA 13. aprila uvedle pomorsko blokado Irana – po ameriških podatkih je bilo prestreženih 85 plovil, tri zasežena, Iran pa naj bi po trditvah Washingtona izgubljal 500 milijonov dolarjev na dan; po podatkih Lloyd's Lista je blokado kljub temu prebilo 26 ladij.

Tudi blokada ni prinesla preboja: 17. junija sta državi podpisali memorandum o soglasju (MOU), ki ga Mearsheimer označuje kar za dejansko »kapitulantski dokument« Washingtona.

Premirje je zdržalo komaj teden dni. Že 25. junija je iranski dron zadel tovorno ladjo v Hormuški ožini, po napadih na tri ladje 6. in 7. julija pa je Trump razglasil, da je premirja konec.

Od takrat poteka tretja faza: obojestransko izmenjavanje udarcev, ki se stopnjuje. ZDA so udarile po protizračni obrambi, radarjih in več kot 60 čolnih Revolucionarne garde, Iran je z raketami zadel oporišče Prince Hassan v Jordaniji, jemenski hutiji pa so 23. julija v Rdečem morju napadli savdske tankerje in vojno razširili še globlje na Arabski polotok. Ameriški kongres je dan prej, 22. julija, potrdil paket 95 milijard dolarjev za financiranje vojne.

Nafta Brent je spet nad 100 dolarji za sod (vojni vrh je marca presegel 120 dolarjev), povprečna cena bencina v ZDA pa je znova nad 4 dolarji za galono – leto prej je znašala okoli 3 dolarje.

Tri faze ameriške vojne proti Iranu: strateška bombna kampanja, pomorska blokada in sedanje izmenjavanje udarcev. Grafika: insajder.com

Mearsheimer: vojna je strateška katastrofa

John Mearsheimer, profesor političnih znanosti na Univerzi v Chicagu in najpomembnejši ameriški realist, je jasen: Trump je 28. februarja storil usodno napako, ko je začel vojno proti Iranu.

Julija je oceno še zaostril – odločitev za napad zdaj označuje za »enega največjih spodrsljajev v zgodovini ameriške zunanje politike«, Trumpovo postopno stopnjevanje pa primerja z zabredanjem Lyndona B. Johnsona v Vietnam.

Mearsheimerjeva analiza temelji na strukturnem realizmu.

Trdi, da so ZDA od leta 2017 zavezane »pivotu v Azijo« za zajezitev Kitajske.

Vsak dan, vsak dolar in vsaka raketa, porabljena v Iranu, je dan, dolar in raketa, ki manjka v Pacifiku. »ZDA so zdaj obrnjene stran od Azije proti vrtincu na Bližnjem vzhodu,« ugotavlja.

Poleg tega opozarja, da vojna proti eksistencialno ogroženi državi s pragom jedrske zmogljivosti ne more prinesti zmage. Iran ni Irak leta 2003 – ima okoli 90 milijonov prebivalcev, gorat teren, jedrsko znanje in sposobnost zapreti Hormuško ožino.

Če ZDA ne morejo zmagati, so izgubile; poraz v Iranu pa pomeni konec ameriškega ugleda »varuha« Bližnjega vzhoda.

Po njegovi julijski oceni ZDA nimajo strategije za zmago: strelivo se izčrpava, poškodovana oporišča v Zalivu silijo letalstvo v umik proti Jordaniji, edini realni izhod pa je nov memorandum – tokrat s trdorokci v Teheranu, ki so po junijskem zlomu prevzeli krmilo in bodo izsilili še trše pogoje kot pogajalci pred 17. junijem.

EU Mearsheimer vidi kot »zaslepljeno« in še bolj rusofobno od ZDA.

Evropski politiki po njegovem ne razumejo, da so v vojni v Ukrajini in zdaj v Iranu le orodje ameriške strategije, ne pa deležniki.

Blokada Hormuza po njegovem bolj škodi Zahodu kot Iranu, ker Iran ne potrebuje toliko izvoza nafte, kolikor je Azija in Evropa potrebujeta za uvoz.

Berletic: »oddaljena blokada« in energetska vojna

Brian Berletic, vojaški analitik in avtor kanala The New Atlas, ki se sklicuje na lastno vojaško izkušnjo in dolgoletno analizo ameriških operacij, vidi vzorec. Trdi, da ZDA že desetletja sistematično uničujejo energetske vire, ki niso pod njihovim nadzorom: Irak, Libija, Venezuela, Iran.

Cilj ni »demokracija« ali »varnost« – cilj je, da ZDA postanejo nezamenljiv dobavitelj energije.

Ključni element njegove teze je »oddaljena blokada« (remote oz. distant blockade).

ZDA po njegovem z zapiranjem Hormuza in uničevanjem iranske naftne infrastrukture dejansko blokirajo Kitajsko, največjo kupko iranske nafte: »vojna ZDA proti Iranu je vojna ZDA proti Kitajski.«

Če Kitajska ne more dobiti nafte iz Irana, mora kupovati dražjo nafto drugod – ali pa od ZDA.

To zvišuje cene, upočasnjuje kitajsko gospodarstvo in krepi ameriško energetsko industrijo.

Aprilski izstop Združenih arabskih emiratov iz OPEC je opisal kot »nadzorovano rušenje« bližnjevzhodnega izvoza energije, spomladi pa je poudarjal, da blokada deluje že s tem, da ladje same obračajo nazaj – ZDA jim ni treba zaseči vsake posebej.

Berletic tudi trdi, da pritisk na Rusijo prek vojne v Ukrajini »deluje« – ne v smislu, da bi Ukrajina zmagala, ampak v smislu, da EU postaja siromašnejša in vse bolj energetsko odvisna od ZDA.

In prav to je po njegovem cilj: ne zmaga v Ukrajini, temveč oslabitev Evrope!

Ozka grla svetovne energetike. Hormuška ožina je s približno četrtino svetovne pomorske nafte najbolj izpostavljena točka. Grafika: insajder.com

Razhajanja in skupne točke

Skupna točka: oba se strinjata, da je unipolarni red mrtev, da ZDA ne morejo več nadzorovati vsega in da je multipolarnost neizbežna.

A Mearsheimer verjame, da ZDA to nezavedno pospešujejo z napačnimi odločitvami, Berletic pa, da gre za zavestno strategijo.

Dve branji iste vojne: kjer Mearsheimer vidi verigo napak, Berletic vidi izvajanje načrta. Grafika: insajder.com

Berletic vs. Mearsheimer – kdo bolje bere svet?

Berletic, nekdanji ameriški marinec (prej je pisal pod psevdonimom Tony Cartalucci), Mearsheimerja redko napada neposredno.

Njegova implicitna kritika realistične šole pa je, da Mearsheimer in sorodni analitiki (Sachs, Diesen, Hudson) ameriško strategijo prepogosto razumejo kot serijo spodrsljajev, slepih napak in posledic notranjih političnih bojev (izraelski lobi, neokonservativci, nesposobni svetovalci).

Berletic trdi, da je to napačna analitska optika: ZDA po njegovem že od Busheve administracije izvajajo dolgoročno, dokumentirano načrtovan projekt obkroževanja Irana, Rusije in Kitajske, ki ga je mogoče prebrati v dokumentih think tankov (PNAC, RAND, CFR) in v »sedmih državah« generala Wesleyja Clarka.

Z drugimi besedami: kjer Mearsheimer vidi nočno moro, quagmire, Berletic vidi strategijo.

V pogovoru z Glenom Diesenom je že 29. aprila eksplicitno govoril o »delitvi dela« med ZDA in Evropo, kjer Evropo pripravljajo na vojno z Rusijo, medtem ko se ZDA lotevajo Irana in pripravljajo teren proti Kitajski.

Skupne točke. Oba analitika se strinjata o naslednjem:

• ZDA so v hkratnem konfliktu z Rusijo, Iranom in Kitajsko;
• Izrael in Ukrajina sta v mnogih pogledih ameriški podaljšani roki;
• pomorska kontrola Hormuza, Malake, Gibraltarja in Panamskega prekopa je geostrateški cilj;
• evropske elite sledijo ameriškim pritiskom zoper Rusijo bolj zagrizeno, kot bi narekovali interesi same EU;
• končni cilj je preprečiti nastanek multipolarnega evrazijskega bloka

Največja razhajanja so štiri:

(a) Racionalnost ameriške strategije. Mearsheimer trdi, da je vojna proti Iranu kolosalna napaka – Iran po njegovem »dobiva«, ZDA pa so v nočni mori brez izhoda; iste dinamike, ki so Trumpa junija prisilile v podpis memoranduma, so na delu tudi zdaj. Berletic trdi nasprotno: navidezna iracionalnost je le videz, dejansko gre za »oddaljeno blokado« Kitajske in vojna deluje tako, kot je bila zamišljena.

(b) Hormuz. Mearsheimer: blokada škodi predvsem ZDA in Zahodu, Iran ima »vse karte«. Berletic: blokada koristi ZDA, ker prizadene kitajske rezerve (ocenjene na 100–130 dni), usmerja kupce LNG iz Azije in EU k ameriškim dobaviteljem, ameriške rafinerije ob Mehiškem zalivu pa žanjejo arbitražne dobičke.

(c) EU. Mearsheimer: EU je še bolj rusofobna kot Washington, a ravna proti svojim interesom – torej slepo, ne računsko. Berletic: EU ne ravna proti svojim interesom, ampak proti interesom evropskega prebivalstva – evropske elite namenoma sprejemajo osiromašenje, ker jim energetska odvisnost od ZDA prinaša koristi v drugih razrednih in geopolitičnih dimenzijah.

(d) Usmeritev proti Aziji. Mearsheimer: vojna v Iranu je odmik od nagibanja k Aziji, izčrpavanje virov, ki bi morali iti v zadrževanje Kitajske. Berletic: vojna v Iranu je pivot k Aziji, ker je Iran kitajska energetska arterija.

mearsheimerjudge.jpg

V prid Mearsheimerju govorijo naslednja dejstva

• Politični stroški so resnični in rastejo. Trumpova skupna podpora je julija pri 37 % (Washington Post/Ipsos: 37 : 61; Economist/YouGov: 37 : 59), neto ocena pri cenah in inflaciji pa pri –42. Podpora vojni je z aprilskih 30 % padla na 27 %, kar 57 % Američanov pa meni, da je bila vojna napačna odločitev.
•  
• Bencin je spet nad 4 dolarji za galono; 51 % Američanov za cene goriva krivi neposredno Trumpa in 59 % jih je moralo zaradi dražjega goriva krčiti drugo porabo. Demokrati na generični glasovnici vodijo s 7 točkami prednosti.
•  
• Goldman Sachs je že aprila ocenil, da je tveganje recesije v naslednjih 12 mesecih naraslo na 30 %, in napovedal dvig brezposelnosti na 4,6 % do konca leta; julijska anketa CNBC ugotavlja, da se gospodarski obeti slabšajo in da javnost krivdo pripisuje Trumpu.
•  
• Iran je preživel dekapitacijski udar (Hamenej mrtev, režim stoji), vztraja, da smejo skozi Hormuz le ladje z izrecnim dovoljenjem Teherana, uvaja pristojbine za prehod in je oblikoval lastno »upravo« za ožino. Mearsheimerjev povzetek: strateška bombna kampanja (februar–april) in pomorska blokada (april–junij) sta propadli, sledilo je obojestransko izmenjavanje udarcev brez izhoda.
•  
• Po Mearsheimerjevi oceni se Rusija zdaj zavezuje, da bo Iran v vojni proti ZDA in Izraelu vztrajal do konca; iranski načrt zahteva najprej konec vojne, nato nadzor nad Hormuzom in šele nato jedrska pogajanja – kar bi pomenilo jasen poraz ZDA in Izraela.
•  
• Ameriški ključni cilji (sprememba režima, razorožitev, konec podpore zaveznikom) niso doseženi, vojna pa zahteva vedno nov denar – kongres je 22. julija odobril novih 95 milijard dolarjev.
•  
• Zalivski gospodarski model se je sesul; Savdska Arabija in Emirati nista pridobljena zaveznika, ampak tarči – hutiji so 23. julija zadeli savdske tankerje v Rdečem morju, poškodovana pa so tudi ameriška oporišča v Zalivu.

Shema »oddaljene blokade«: pritisk na Iran, Rusijo in Venezuelo naj bi po Berleticu zadel Kitajsko in Evropo, ne da bi ZDA morale neposredno napasti katero koli od njiju. Grafika: insajder.com

V prid Berleticu

• Kitajska je resnično prizadeta: približno 38 % nafte in 23 % LNG, ki običajno potuje skozi Hormuz, je namenjeno kitajskim pristaniščem, kar pomeni okrog polovico kitajske uvožene nafte. Cene LNG v Aziji so se že 4. marca podvojile na 25,40 dolarja/MMBtu, ko je QatarEnergy razglasil višjo silo, Kitajska pa je morala uvoz surove nafte občutno skrčiti.
•  
• ZDA imajo »offshore« imuniteto: skozi Hormuz uvozijo le okoli 400.000 sodov dnevno, ameriške domače cene plina so se od začetka vojne zvišale le za približno 7 %, medtem ko so evropske in azijske poskočile (nizozemski TTF v začetku marca v enem dnevu tudi za 49 %). Rafinerije ob Mehiškem zalivu žanjejo arbitražne dobičke.
•  
• Evropa plačuje dodatne milijardne stroške za LNG (aprilska ocena okoli 24 milijard evrov), delež katarskega plina v evropskem uvozu LNG pa je v prvem četrtletju padel na vsega 6 % – s tem je Evropa še bolj odvisna od svojih dveh največjih dobaviteljev, ZDA in Rusije. Najbolj izpostavljene so Italija (33 % lanskega uvoza LNG iz Katarja), Poljska (25 %) in Belgija (16 %). Evropa je v vojno vstopila z izpraznjenimi skladišči: konec februarja le 46 milijard kubičnih metrov plina (leta 2024: 77).
•  
• ZDA so v zadnjih mesecih utrjevale dostop do ozkih prehodov (Indonezija/Malaka, Maroko/Gibraltar), s pomorsko blokado pa so pokazale, da znajo pretok skozi Hormuz nadzorovati tudi »na daljavo« – to podpira Berleticovo tezo o sistematičnem zavzemanju ozkih grl.
•  
• »Oddaljena blokada« Kitajske narativno drži: kombinacija pritiska na Iran, napadov na rusko energetsko infrastrukturo in ameriškega poseganja v Venezueli zares omejuje kitajsko energetsko diverzifikacijo. Mednarodna agencija za energijo je dogajanje označila za največjo motnjo v oskrbi v zgodovini svetovnega naftnega trga.

Insajderjeva ocena verjetnosti

Toda glede na dogajanje v svetu je Berleticova analiza preveč deterministična.

ZDA niso monolit – Trumpova administracija je kaotična, ne pa genialno zlobna.

Vojna je povzročila draginjo, ki najbolj neposredno udarja prav ameriške potrošnike, in Trump se nanjo ne odziva s spremembo bližnjevzhodne politike, temveč s preiskavami zoper domnevne oderuške naftne družbe – česar volivci očitno ne kupujejo.

Njegov lastni odgovor na vprašanje o draginji je bil zgovoren: »Ne razmišljam o finančnem položaju Američanov.«

A Berletic ima prav v eni ključni točki: energetska vojna je resnična.

ZDA so postale največji izvoznik LNG in nafte, vsaka vojna na Bližnjem vzhodu, ki zapre alternativne dobavitelje, pa koristi ameriškim energetskim korporacijam.

letalonosilka_gerald_ford.jpg

To ni teorija zarote – to so tržni podatki: ameriške cene plina skoraj nespremenjene, evropske in azijske v nebo.

Mearsheimer ima prav v tem, da je vojna strateška katastrofa za ameriško hegemonijo.

A njegova slabost je, da predpostavlja racionalnost ameriške elite.

Če bi bile ZDA racionalne, ne bi napadle Iraka leta 2003, ne bi podpirale ukrajinske ofenzive leta 2023 in ne bi zapustile Afganistana tako, kot so ga.

Berleticov razlagalni okvir je v bistvu »nefalsifikabilen«: vsako ameriško kaotično, izgubljajoče, politično samouničujoče dejanje (padec priljubljenosti, gospodarska kriza, odtujevanje EU, preživetje Irana) vidi kot del načrta. To je klasična past konspirativnega mišljenja – če vse, kar se zgodi, dokazuje tezo, teza pravzaprav ne pojasni ničesar.

Konkretni primer: Trump je spomladi sam zahteval, naj Nato in Kitajska pomagata odpreti Hormuz. To ni vedenje akterja, ki izvaja načrtovano »oddaljeno blokado« – to je vedenje akterja, ki je v Hormuzu pristal po nesreči in ne najde izhoda.

Tudi tretji zagon vojne julija bolj spominja na jezno improvizacijo kot na izvajanje načrta: podpredsednik Vance javno brani pogajanja in priznava, da vojne ni mogoče dobiti zgolj z vojaško silo, Trump pa hkrati napoveduje, da bo Iran »zadel zelo močno«.

Po drugi strani Berletic poudarja strukturni argument, ki ga Mearsheimer podcenjuje: ZDA imajo zaradi šejlne revolucije in dolarskega sistema resnično asimetrično vzdržljivost.

Lahko absorbirajo stroške, ki bi katerokoli drugo silo strli – sveži 95-milijardni paket to samo potrjuje. Mearsheimer v svojem realističnem računu predpostavlja, da bodo materialni stroški silili Washington h korekciji; a če imajo ZDA strukturno energetsko in finančno rezervo, lahko vzdržijo dlje, kot pričakuje.

Kaj se torej dogaja?

Poskusimo poiskati srednji odgovor na podlagi obeh branj svetovne politike: ZDA poskušajo izvajati nekaj podobnega Berleticovi »oddaljeni blokadi«, a ne tako disciplinirano in ne tako uspešno, kot trdi Berletic.

colniiran.jpg

Strategija razpada na križišču med (a) realnimi koristmi za del ameriške energetske oligarhije, (b) realno politično krizo (Trumpove ocene, novembrske vmesne volitve) in (c) realno konsolidacijo nasprotnega bloka – Rusija, Iran in Kitajska se zaradi vojne še tesneje povezujejo, kar je nasprotje tega, kar naj bi strategija dosegla.

Celo Mearsheimerjevi sogovorniki priznavajo, da so bili Moskva, Peking in Teheran nad iransko odpornostjo proti ZDA sami presenečeni.

Z drugimi besedami: Berleticova analiza dobro popisuje namene in strukturne pogoje, Mearsheimerjeva pa bolje napoveduje rezultate.

Mearsheimerjev scenarij je verjetnejši na srednji rok, in julijski razvoj to potrjuje celo hitreje, kot smo to pričakovali: dve ameriški strategiji sta že propadli, tretja (izmenjavanje udarcev) po Mearsheimerju nima stopnjevalne možnosti, ki ne bi bila še slabša, Washington pa bo moral nazaj za pogajalsko mizo – k še tršim pogojem.

Ker v zgodovinopisju štejejo dejansko doseženi rezultati in ne projicirani načrti, še naprej dajemo prednost Mearsheimerjevi oceni – z opozorilom, da Berleticova teza o evropskem osiromašenju kot strukturni koristi ZDA ostaja prepričljiva in jo bo treba spremljati naprej, neodvisno od izida iranske vojne.

Evropa bo plačala najvišjo ceno

Zgodovina imperijev namreč kaže, da ti ob propadanju najprej oropajo in do konca izkoristijo svoje zaveznike.

Ciničen, a realističen pogled na dogajanje bi bil naslednji: ZDA morda res ne bodo zmagale v vojni z Iranom, a če bo ta vojna uničila še edino energetsko žilo na Bližnjem vzhodu, iz katere se je Evropa napajala neodvisno od ZDA, bo Evropa ne samo vojaško, pač pa tudi gospodarsko, energetsko in politično povsem odvisna in podrejena ZDA.

euplin.jpg

S tem bo podvržena neenakim pogodbam in ukrepom, ki bodo kapital, najboljšo delovno silo in podjetja selili iz Evrope v ZDA. Evropa in predvsem EU bo vsak dan bolj siromašna prav zato, ker imamo politike, ki jo vodijo v to smer – in da bi to dosegli, Evropejce neprestano strašijo z »agresivno Rusijo«.

In prav to se dogaja. Berliner Zeitung je 22. julija izračunal, da Nemčija za uvoženi plin danes plačuje približno petkrat več kot v času dolgoročnih ruskih pogodb: leta 2020, ko je večina plina prihajala iz Rusije, je uvoženi plin na nemški meji stal okoli 12 evrov za megavatno uro, ta teden pa se evropska referenčna cena giblje okoli 60 evrov – pred iransko eskalacijo je znašala približno 31 evrov.

Norveška, ki danes pokriva 44 % nemškega uvoza plina, proizvaja komaj kaj več kot pred krizo; njen državni Equinor je ob vsega 3-odstotno večji proizvodnji za drugo četrtletje prijavil 77 % višji dobiček.

Razlika torej ni v količini, ampak v ceni: poceni dolgoročnih ruskih pogodb ni več, Evropa pa kupuje na svetovnem trgu LNG, ki se odziva na vsako motnjo iz Perzijskega zaliva.

Druga potrditev je prišla dobesedno na dan te dopolnitve: 24. julija 2026 je znameniti nemški proizvajalec baterij Varta vložil predlog za insolventnost v samoupravi in mu grozi razpad; za delovna mesta trepeta 3.260 zaposlenih.

Poleg izgube ključnega kupca – Apple bo akumulatorske gumbne celice za svoje slušalke odslej kupoval na Kitajskem – so med razlogi izrecno navedene visoke cene energije in stroškovna nekonkurenčnost Evrope v primerjavi z Azijo.

Iranska vojna je evropske cene plina medtem spet pognala navzgor in povzročila cenovne šoke pri elektriki prav v Nemčiji in Italiji, državah, kjer plin določa mejno ceno elektrike.

Nemčija za plin plačuje petkratnik cene iz časa dolgoročnih ruskih pogodb, Equinorjev dobiček pa je ob skoraj nespremenjeni proizvodnji poskočil za 77 odstotkov. Vira: Berliner Zeitung, Equinor. Grafika: insajder.com

Slovenski politiki pa vsi, brez izjeme, pridno podpirajo prav te načrte, ki vodijo v vse večji propad EU in Slovenije.

Viri, uporabljeni pri preverjanju in dopolnitvi (julij 2026): mearsheimer.substack.com (10., 15., 16., 19. in 20. julij), Dialogue Works / Glenn Diesen (15. in 20. julij), The New Atlas / Brian Berletic, Britannica (2026 Iran war), CNN in NPR (kronologija julijske eskalacije), Washington Post/Ipsos, Economist/YouGov, Strength in Numbers/Verasight in CNBC (ankete), IEEFA in Bruegel (energetski podatki), Congressional Research Service, Berliner Zeitung (cene plina), Handelsblatt in dpa (Varta).