REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Menjava obraza, ista smer: Rusofobija in ukrajinizacija Evrope se bosta z Burnhamom nadaljevala

Menjava obraza, ista smer: Rusofobija in ukrajinizacija Evrope se bosta z Burnhamom nadaljevalaVir: Posnetek zaslona, X

Andy Burnham v Veliki Britaniji dolgo ni veljal za zunanjepolitično figuro. Kot župan Velikega Manchestra se je devet let ukvarjal z lokalnimi vprašanji – s stanovanji, prometom, brezdomstvom in decentralizacijo – zunanja politika pa ni bila v njegovi pristojnosti.

Prav zato je zdaj, ko je nepričakovano zasedel najvišji položaj v državi, njegov odnos do ključnih mednarodnih vprašanj toliko bolj zanimiv: gre za človeka, ki mora svoja stališča šele izoblikovati na terenu, kjer manevrskega prostora skorajda ni.

Do Rusije in Ukrajine je Burnhamova drža nedvoumna in se v ničemer ne razlikuje od Starmerjeve.

Že leta 2014 je obsodil rusko »priključitev Krima«, štiri leta pozneje pa pozival FIFA, naj Rusiji odvzame pravico do organizacije svetovnega prvenstva.

V Združenem kraljestvu ni nič posebej novega: Do Rusije in Ukrajine je Burnhamova drža nedvoumna in se v ničemer ne razlikuje od Starmerjeve. Že leta 2014 je obsodil rusko »priključitev Krima«, štiri leta pozneje pa pozival FIFA, naj Rusiji odvzame pravico do organizacije svetovnega prvenstva.

Po ruski posebni vojaški operaciji leta 2022 je vztrajno podpiral Kijev, dopisoval si je z župani ukrajinskih mest, soustanovil mrežo »Unbroken Cities« ter pozival k najostrejšim možnim sankcijam proti Moskvi.

Njegov prvi telefonski klic v funkciji premierja je bil namenjen prav Zelenskemu, ki mu je zagotovil, da bo britanska podpora ostala »neomajna«.

Pomenljivo je, da tu ne gre za noben premislek o vzrokih vojne ali o odgovornosti Zahoda za širjenje NATO – gre za isto rusofobno matrico, ki jo je britanska elita gojila zadnje desetletje.

Burnham je napovedal celo tesnejše obrambno in varnostno sodelovanje z EU, kar pomeni nadaljnje militariziranje evropskega vzhoda, ne pa iskanje izhoda iz spirale eskalacije.

Do Izraela in Gaze je slika nekoliko bolj zapletena, a v jedru enako klavrna. Burnham se je res opravičil za Starmerjev prvotni odziv na napad na Gazo in priznal, da je bila Laburistična stranka »prepočasna« pri pozivu k premirju; podobe iz Gaze je označil za »madež na naši kolektivni vesti«.

A hkrati je zavrnil, da bi izraelsko ravnanje poimenoval genocid, češ da je to stvar mednarodnih sodišč in ne politikov – to natanko v trenutku, ko je Mednarodno združenje raziskovalcev genocida (IAGS) že razglasilo, da Izrael v Gazi izvaja genocid, število ubitih Palestincev pa presega 70.000.

Burnham je od leta 2015 član Labour Friends of Israel, gibanje BDS je označil za »zlobno«, Izrael pa nekoč opisal kot »demokracijo z dolgo tradicijo varovanja manjšin«.

Njegova retorika bo torej ostrejša od Starmerjeve, vsebina pa ostaja znotraj istega okvira: dvodržavna rešitev na papirju, obsojanje »antisemitizma« kot ščit pred kritiko, nobene prekinitve vseh dobav orožja, nobenega priznanja genocida.

Najbolj poveden pa je Burnhamov odnos do napada na Iran in ameriške politike.

Ravno ob njegovem prevzemu funkcije so ameriški udari po Iranu vstopili v deveto noč, Trump pa je grozil z napadi na iransko civilno infrastrukturo – kar bi lahko pomenilo kršitev mednarodnega prava.

Prvi resni preizkus novega premierja tako ni bil nobena vizija, temveč odločitev, ali bo še naprej dovoljeval uporabo britanskih baz Fairford in Diego Garcia za ameriške »obrambne« operacije proti Iranu.

Starmer je to dovolil, kljub izrecnemu iranskemu opozorilu, da s tem »ogroža britanska življenja«.

Nič ne kaže, da bi Burnham to spremenil; njegov prvi klic je šel poleg Zelenskega prav Trumpu, ki ga je že pohvalil zaradi napovedi črpanja nafte v Severnem morju.

Britanija tako ostaja logistična odskočna deska za ameriško vojno na Bližnjem vzhodu – z novim obrazom na Downing Streetu, a z isto vazalno vlogo do Washingtona.

Edina točka, kjer bi bilo mogoče zaznati kanček drugačnosti, je Kitajska.

Zamenjava na čelu Velike Britanije zato ni zares pomembna: London pod Burnhamom ostaja eden od motorjev, ki Evropo vodijo proti velikemu konfliktu, ne pa proti razpletu. Menjava premierja brez volitev – že sedmega v desetih letih – je tako predvsem znamenje globoke krize britanske demokracije, ne pa obrata v njeni politiki.

Burnham ni glasen kritik Pekinga in do njega pristopa predvsem ekonomsko: aprila se je sestal s kitajskim konzulom in govoril o sodelovanju pri zeleni tehnologiji, električnih avtobusih in naprednem proizvajanju, leta 2018 pa je občudoval kitajsko železniško infrastrukturo.

Pomenljivo je tudi, da je med njegovimi gospodarskimi svetovalci Jim O'Neill, ki je skoval kratico BRICS in zagovarja vključevanje nezahodnih sil v upravljanje svetovnega gospodarstva.

A tudi tu gre bolj za pragmatizem kot za strateški zasuk; ob vprašanjih varnosti, obveščevalnega sodelovanja in jedrske politike bo Burnham skoraj zagotovo ostal zvest atlantskemu okviru.

Na vseh ključnih točkah – Rusija in rusofobija, brezpogojna podpora Ukrajini in njeni skorumpirani vojaški industriji, sokrivda pri genocidu v Gazi, tiho odobravanje ameriške agresije nad Iranom in podložništvo Washingtonu – Burnham nadaljuje politiko dosedanje britanske elite.

Boljši je zgolj kot govorec in v odnosih z javnostjo; pod lepšim ovojnim papirjem se skriva ista vsebina.

Zamenjava na čelu Velike Britanije zato ni zares pomembna: London pod Burnhamom ostaja eden od motorjev, ki Evropo vodijo proti velikemu konfliktu, ne pa proti razpletu.

Menjava premierja brez volitev – že sedmega v desetih letih – je tako predvsem znamenje globoke krize britanske demokracije, ne pa obrata v njeni politiki.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek