Danski kolonialni imperij: Malo znana usoda danskih kolonij

Deželica na jugu Skandinavije je poosebljenje uspeha. Majhna, komaj za dve Slovenije je velika, socialna država poskrbi za blagostanje prebivalstva. Vse je kot iz škatlice in njene blesteče gospodarske razmere jo delajo za eno najbolj privlačnih držav sveta.

Slika 1: Zemljevid danskega kolonialnega imperija

V takšne razmere je v letu 2025 kot strela iz jasnega prišla bombastična zahteva ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da Danska prepusti Američanom največji svetovni otok Grenlandijo. Že bežen pogled na zemljevid pokaže, da je otok na tisoče kilometrov od Danske in da je le ena izmed čezmorskih posesti države Evropske unije. Pojavlja se vprašanje kako  je prišlo do tega, da je ta mala država imela kolonije po celem svetu in da nekatere od teh v obliki področij z avtonomno  upravo še vedno spadajo pod njeno suverenost.

Človek presenečeno ugotovi, da v času kolonializma kolonije niso imele le nam vsem znane države, kot so Španija, Portugalska, Francija, Velika Britanija, ampak tudi nekatere, na prvi pogled eksotične države: Švedska, Danska, Norveška, Oman, Nova Zelandija, Škotska, Avstrija in Avstralija.

IN DENMARK we don’t celebrate Independence Day, because were never ruled by any other nation.

went to war more than 200 times & we lost some, but we never fully lost our sovereignty.

Foreign National flags are BANNED in our kingdom. Except the flag of #ukraine … pic.twitter.com/VnLpORuspB

— Joel The Dane (@JoelTheDane) June 29, 2026

Leta 1397 je Danska sklenila personalno unijo z Norveško in Švedsko. Danska je bila v tej zvezi nekakšen “starejši partner”, zato se zveza ni obdržala. V zgodnjem srednjem veku so norveški kmetje s svojimi dolgimi ladjami odpluli na morje. Malo so se naseljevali, malo trgovali in precej kot Vikingi, ropali.

Ugnezdili so se na Britanskem otočju in Normandiji, osvojili Sicilijo, ustanovili rusko tržavo in trgovali z Bagdadom. Poenostavljeno. Bili so povsod. V Atlantiku so poselii Orkneysko otočje, Shettlande, Fersko otočje, Islandijo, Grenlandijo in prišli do današnje Nove Foundlandije v Kanadi.

Slika 2: Danski naselji v Indiji (1620–1845)

Kalmarska unija je tako razpadla, leta 1536 je Danska sklenila unijo z Norveško in tako posredno vladala tudi področjem kamor so se naselili norveški kmetje že stoletja prej.

V času Napoleonskih vojn je Danska izbrala napačno stran in Norveška je pripadla Švedski, Danska pa je obdržala Ferske otoke, Grenlandijo in Islandijo.

V začetku 16. Stoletju je tudi Danska ustanovila Vzhodnoindijsko družbo. Ambicije so bile jasne: kot evropske konkurentke naj tudi Danska vzpostavi kolonialni imperij v Afriki in Aziji.

Z današnjega vidika se nekoliko posmehnemo….. Danska kot kolonialni imperij?

Pa je dejansko bila kolonialna velesila. V resnici je Danska na obalah Indije v začetku 17. stoletja oblikovala vrsto trgovskih postojank in vojaških oporišč. Ta sploh niso bila kratkotrajna in nepomembna.

Šele leta 1845 so bili Britanci zadosti močni, da so opravili z evropsko konkurenco in Dance prisilili k prodaji svojih zadnjih oporišč na celini, leta 1868 pa še Nikobarske otoke.

Danci v Indiji nikdar niso bili tako močni, da bi v tej mogočni podcelini lahko docela izvajali svojo voljo. Preprosto so bili prisiljeni v trgovanje z domačimi vladarji.

Slika 3: Fort Dansborg v Tranqueborju

V Afriki pa je bilo drugače. Tu se danski kolonialisti nikdar niso srečali z odporom domačih vladarjev, domače družbe pa niso zmogle nuditi evropskemu orožju ustreznega odpora. Danska je tako oblikovala v sredi 17. stoletja Dansko zlato obalo, Dansko Gvinejo.

Na obalah današnje Gane so oblikovali vrsto trgovski postojank kot Fort Frederiksborg, Kombo, Fort Christiansborg, Fot Kongensein, Fort Prinzenstein, Fort Augustaborg in grad Osu.

Danci nikdar niso silili v notrajost celine, ampak so se osredotočili na trgovanje s sužnji.

V dveh stoletjih so preko Atlantskega oceana v svoje kolonije na Karibih prepeljali 1.5 milijona sužnjev.

S tem grozljivim početjem so prenehali šele leta 1850, ko so zadnje postojanke prodali Veliki Britanji.

Pa to ne iz kakega posebnega človekuljublja. Zadaj je bila čista ekonomska logika: plantaže sladkornega trsa v Karibih niso bile več dobičkonosna, prišlo pa je do prepovedi trgovine s sužnji katero je izvajala Velika Britanija.

Danska je za urejeno trgovanje in vzpostavljanje kolonij v Karibih oblikovala Zahodno indijsko družbo.

Pri tem se je soočila s precejšno konkurenco drugih evropskih držav kot so Francija, Anglija in Nizozemska. Kljub vsemu se jim je uspelo vgnezditi na otokih St. Thomas, St. John, St. Croix in oblikovati Dansko Zahodno Indijo. Po bankrotu družbe je kolonije prevzela država.

Slika 4: Danska zlata obala na obali Gane

Gospodarstvo kolonije je temeljilo na suženjstvu. V obliki “prekletega trikotnika”. Na delo ameriških domačinov ni bilo za računati, pa so bili ali iztrebljeni, ali pa so pomrli od bolezni.

Zato so v Afriko izvažali orožje in manufakturno blago, s tem so spodbujali lokalne vojne in od gospodarjev vojne odkupovali sužnje, sužnje so vozili v Ameriko in jih tu prisilili v suženjsko delo na plantažah sladkornega trsta. Sladkor so nato z dobičkom prodajali v Evropi in zaprli vse stranice trikotnika.

Dobičkonosno početje je trajalo stoletja do leta 1848, ko je bilo suženjstvo v Evropi prepovedano. Takojšen rezultat prepovedi je bil propad danskih plantaž.

Danska vlada se je na vse način poskušala znebiti sedaj nekoristne kolonije, ki je pomenila finančno breme.

Danska ni kaj dosti igrala na patriotska čustva in ohranitve ozemlja, kot se dogaja v današnjem primeru Grenlandije.

Kupca je preprosto našla v Združenih državah Amerike. Do prodaje je prišlo 31. maja 1917. Kupnina je znašala 25 milijonov dolarjev.

V današnjem znesku bi to znašalo 628.250.000 dolarjev. Nekdanja danska kolonija je postala United States Virgin Islands.

Otočje ima podoben status kot Portoriko. Prebivalci so ameriški državljani, imajo predstavnika v Predstavniškem domu, ki zastopa njihove interese, a nima pravice glasovanja.

Slika 5: Plantaža Hogensborg na Karibih

V primeru danske kolonije v Karibih se je torej zgodilo naslednje: Danska je najprej iztrebila domačine, ki niso bili ne voljni, ne sposobni suženjskega dela na plantažah.

Na njihovo mesto je v grozljivi suženjski trgovini iz Afrike pripeljala sužnje, katerih potomci še danes štejejo več kot 80% prebivalstva.

Kolonijo, ki so jo v grozljivih razmerah ustvarili sužnji, pa je po tistem, ko ni bila več dobičkonosna, preprosto prodala, prevzela kupnino in se znebila vsake odgovornosti. 

Toliko o moraliziranju plavokih in plavolasih severnjakov.

Danska je drugo svetovno vojno pričakala s tremi čezmorskimi posestmi. Pa si poglejmo kako je ravnala z njimi.

Slika 6: Prodaja Danske Zahodne Indije Američanom

Fersko otočje, oziroma Ovčje otoke so norveški kmetje naselili v zgodnjem srednjem veku in z njih pregnali irske naseljence.

Zaradi personalne unije med Dansko in Norveško je Danska obdržala otoke tudi še tudi po koncu Napoleonskih vojn in sicer v obliki kolonije. Domači prebivalci so od vlade v Kopenhagnu neprestano zahtevali avtonomijo, a ta ni bila uslišana. V aprilu 1940 so otočje zasedle britanske sile. Matična Danska je bila zasedena s strani Nemcev.

Britanci so skrbeli za vojaške zadeve, otočje pa prepustili samoupravi prebivalcev.

Po koncu vojne se je razmerje moči spremenilo. Leta 1946 so otočani izvedli referendum na katerem je 50,73 odstotkov volilo za samostojnost. Neodvisnosti ni bilo, zato pa so dobili avtonomijo in lastno vlado. V letu 1948.

Otočje skrbno varuje svoje ribolovno območje in zato sploh ni del Evropske unije. Kar pa se glasovanja tiče se zdi, da na svetu veljajo zelo različna merila.

Kosovo lahko dobi samostojnost, ker se nekomu zdi tako prav, pa čeprav referenduma sploh ni bilo in se Srbija nikdar ni strinjala k izgubi dela svojega suverenega ozemlja, Katalonija in Ferski otoki je ne morejo dobiti, pa čeprav uspešno glasujejo zanjo, uspešni rezultati glasovanja na Krimu in Donbasu v Ukrajini, oz. Rusiji pa naj bi bili protizakoniti, ker to pač nekomu ne ustreza. Toliko o mednarodnem pravu in na “On rules based order”.

Tudi veliki severni otok Islandijo so prvotno naselili keltski menihi nekje v 8. Stoletju. Dve stoletje so se na otoku naselili Vikingi, oziroma bolje rečeno, revni norveški kmetje brez zemlje. Tri stoletja so imeli samoupravo potem pa je začelo zmanjkovati rodovitne zemlje in otok se je zapletel v notranji kaos vseh proti vsem. Posredoval je norveški kralj in Althing, islandski parlament je leta 1262 imenoval Haakona IV za vladarja otoka.

Slika 7: Ferski otoki

Preko personalne unije Danske in Norveške je Danska pridobila oblast na otokom, ki ga je kot kolonijo obdržala tudi po koncu Napoleonskih vojn. Konec 18. Stoletja so odpravili monopol danskih trgovcev, ki je otok držal v primežu revščine in lakote.  Leta 1874 je otok dobil omejeno avtonomijo. Leta 1918 so ga razglasili za suvereno kraljestvo v uniji z Dansko.

Maja 1940 so ga zasedli Britanci in nato še Američani. Na plebiscitu leta 1944 se je večina Islandcev izrekla za samostojnost in razglašena je bila republika.

Otok ljubosumno varuje svoja ribolovna področja, tudi približno ne dopušča prihoda evropskih ribolovnih flot, drži se zunaj EU in njenega finančnega sistema, kar se je pokazalo pri ravnanju Islandcev obi propadu 4 največjih bank v letu 2008.

Grenladija oziroma Kalaallit Nunaat (Naša dežela) kot jo imenujejo domačini je na naslovnice svetovnih časopisov prišla v času 2. mandata ameriškega predsednika Trumpa.

Ta v imenu ZDA na podlagi številnih predhodnih ponudb ponovno želi pridobiti največji svetovni otok v svojo last.

Slika 8: Reykjavik – glavno mesto Islandije

Nerodna reč pa je, da domačinov nihče nič ne vpraša. Eskimi, ozioroma Inuiti na otoku žive že od nekdaj. Prvi evropski naseljenci so prišli z Erikom Rdečim konec 10. Stoletja. Tri naselbine na jugu otoka so v divjem podnebju živele nekaj stoletij, a konec 15. stoletja se je podnebje v obliki male ledene dobe tako spremenilo, da so naselbine propadle.

Evropejci so prišli ponovno leta 1721, ko je misijonar Hans Egede iskal potomce Vikingov, pa jih ni našel in ustanovil naselbino Godthab, ki je postala izhodišče za pokristjanjevanje in naseljevanje Dancev in Norvežanov. Trčenje krščanske in inuitske kulture se je za srednje izkazalo za katastrofo.

S pokristjanjevanjem so Inuitom iztrgali duše, s šolami, pa storili vse, da bi uničili njihovo kulturo.

Pogled na glavno mesto Nuuk pokaže tudi da so Danci vladali na otoku s svojega vidika in se le malo ozirali na potrebe prebivalcev.

Popolnoma noro je nomadske lovce na ledenem otoku prisiliti v bivanje v stanovanjskih blokih. Pa to bi bilo še nekako.

Danska se je lep čas bala visoke rodnosti domačinov, pa so ležerno še nekaj desetletij nazaj izvajali prisilne sterilizacije in splave.

Med drugo svetovno vojno je bilo na otoku ameriško oporišče, Danska pa je po vojni ponovno prevzela nadzor in otoku leta 1953 dala avtonomijo.

Leta 1979 se je na referendumu 70% Grenlandcev izreklo za postopno samostojnost. Iz tega ni bilo nič, dejstvo pa je, da Danska skrbi za tehnično pomoč na otoku in financira približno polovico proračunskih izdatkov.

Slika 9: Godthab (Nuuk) – glavno mesto Grenlandije

Na otoku živi nekaj manj kot 60.000 prebivalcev, od the je 88% Inuitov, preostalih 12% pa so Evropejci, pretežno Danci. Uradna jezika na otoku sta grenlandsščina (Kalaallisut) in danščina. Prebivalstvo v veliki večini govori oba jezika.  O odnosu Danske: Kalaallisut je postal uradni jezik otoka šele leta 2009.

Greenladija ni del Evropske unije, saj je iz tedaj Evropske skupnosti izstopila že leta 1985. Predvsem iz skrbi za svoje ribje jate.

Slika 10: Inuiti – domačini Grenlandije

Američani so otok od Danske želeli odkupiti že v 19. Stoletju v času predsednika Andrewa Johnsona, bili vojaško prisotni tako v času 2. Svetovne vojne, Hladne vojne in sedaj v času sodobnih geopolitičnih napetosti povezanih z Rusijo in Kitajsko.  Podnebne spremembe in tehnološki napredek Arktiko odpira gospodarskemu razvoju ter odpira transportne poti.

Grenlandija je tako strateško pomembna pri zadrževanju Rusije in Kitajske.

Leta 1916 so ZDA Danski ob podpisu pogodbe o prodaji Danske zahodne Indije izdale Lansigovo deklaracijo s kateri so ji priznali suverenost nad Grenlandijo.

Navkljub temu je ameriški predsednik Harry S. Truman leta 1946 Danski ponudil 100 milijonov dolarjev za odkup otoka, pa je Danska ponudbo zavrnila. ZDA so na otoku do današnjega dne ohranile svojo vojaško prisotnost kot sta oporišče Thule in Camp Century, kje je v letih 1959-1967 delovala jedrska podledna baza.

Dogajanje z Grenlandijo in vihravim ameriškim predsednikom v odnosih med Dansko in Grenlandijo sploh niso nekaj novega.

Novo je le to, da Američani danes uporabljajo grobo retoriko.

Pogled na Dansko z zgodovinskega vidika državo prikaže nekoliko drugače, kot se ta predstavlja v javnosti. Ni le urejena socialna država z veliko blaginjo prebivalstva.

Pokaže tudi njeno temno kolonialno plat in dejstvo, da je s svojimi kolonialnimi podaniki včasih ravnala kot svinja z mehom.

Današnje cviljenje, ko se je na malo državo spravil veliki svetovni igralec, je tako potrebno gledati tudi z druge strani.