Ko zadiši po genocidu: Vzpon in padec nizozemskega kolonialnega imperija na otočju Banda

Na ravnini pa se skorajda v nedolgled razprostirajo polja, nasadi sadja in zelenjave ter predvsem tulipanov, ki v času cvetenja pokrajino spremenijo v mavrico najrazličnejših barv.

Množica kanalov odvaja vodo iz polderjev in marsikje so ohranjeni vetrni mlini, ki so nekdaj poganjali črpalke, ki so skrbele, da je dežela ostala suha.

Nič drugače ni v mestih. Ta so kot iz škatlice.

Srednjeveška mesta, starodavna mestna jedra, kanali po katerih plujejo barkače in turistične ladjice, lokali pod senčniki in množica kolesarjev.

Zdi se kot podoba iz raja, vendar se nekje zadaj vedno pojavi vprašanje, ali se za idilično podobo skriva tudi še kaj drugega, morda ne tako prijetnega.

So Nizozemci z delom svojih rok zaslužni za blaginjo svojo države, ali pa so jo morda zgradili na plečih in trpljenju drugih?

Temelji današnje države so bili položeni sredi 16. stoletja, ko se je po Evropi širil protestantizem. Tudi v Nizkih deželah, ki so bile tedaj pod oblastjo Habsburžanov.

Slovita plemiška družina je bila neločljivo povezana s katolištvom in habsburški španski kralji so storili vse, da bi protestanstvo izkoreninili. Neuspešno.

Po silovitih, več desetletjih trajajočih vojnah se je severnih 7 provinc odcepilo in v nadaljevanju postalo današnja večinoma protestantska Nizozemska.

Preostale province so ostale katoliške pod habsburško oblastjo in postale današnja Belgija.

Novo nastala dežala se je v trenutku zavedla, da njena prihodnost leži na morju, ki sta ga do tega trenutka obvladovali Španija in Portugalska.

Na morje je postavila vojaško in trgovsko mornarico in v nadaljevanju oblikovala svetovni imperij, ki je imel postojanke od Karibov pa do Indonezije.

Čisto mimogrede. New York se je nekdaj imenoval Novi Amsterdam. Tovrstno početje seveda ni šlo zlahka od rok.

Z ognjem in mečem so morali izriniti Špance in Portugalce, zlomiti odpor prebivalcev kolonij in ubraniti kolonije pred drugimi kolonialnimi narodi kot so bili Francozi in Angleži.

V ta namen so ustanovili Nizozemsko vzhodnoindijsko družbo, ki je koordinirala poslovanje trgovcev in preprečevala, da bi si ti medsebojno konkurirali. Sistem je deloval in Nizozemska je bila kolonialna sila do konca 2. svetovne vojne.

Iz delovanja Nizozemcev se jasno vidi koncept delovanja drugih kolonialnih sil. Ni važno, koliko žrtev to delovanje zahteva, kakšno škodo povzroči, važno je le-to, da obogati agresorja, ne da bi se kaj dosti ukvarjali z moraliziranjem.

V času kolonializma so bile začimbe eden izmed glavnih virov bogastva. Evropsko prebivalstvo je bilo naveličano puste hrane in je hrepenelo po začinjeni.

Prav tako so začimbe poskrbele, da se je hrana ohranila čez daljše časovno obdobje. Stoletje so začimbe v Evrope prihajala z vzhoda preko muslimanskim posrednikov.

V 16. stoletju so Portugalci obpluli Afriko in zlomili arabski monopol. Še vedno pa ni bilo jasno, od kod začimbe pravzaprav prihajo in kje jih pridobivajo.

Odgovor se je skrival na daljni Molukih. Otočju na skrajnem vzhodu današnje Indonezije, že blizu Nove Gvineje.

Del Molukov je tudi otočje Banda. Na teh malih otokih so domačini že stoletja vzgajali večji del svetovne proizvodnje muškatnih oreškov in nageljnih žbic oziroma klinčkov.

Myristica fragrans je drevo iz katerega pridobivajo muškatni orešek in muškatni cvet.

Drevo vsako leto rodi do 2000 plodov, ki so podobni marelicam.

V notranjosti je kot manjši oreh veliko semensko jedro. V srednjeveški kulinariki so ga uporabljali kot aromo, zdravilo in konzervans.

Za povrh pa so verjeli, da lahko odvrne kugo. Vse to je njegovo ceno dvignilo v višave.

Nageljnove žbice pridobivajo iz zimzelenega drevesa, ki zraste do 12 metrv višine. Popke cvetov se suši 3 dni, da njihova rožnata barva pride v rjavo.

Takšno ime so dobile zato, ker imajo obliko starinskega žeblja.

Uporablja se kot začimba v kuhinji.

Vse do sredine 19. stoletja so bili majhni otoki Banda edini vir muškatnega oreščka in muškatnega cveta. Odkritje vira je bila zasluga Portugalcev.

Leta 1511 je Alfonso de Albuquerque, podkralj portugalskih kolonij v Indiji poslal tri ladje, da odkrijejo Dišavne otoke. To jim je uspelo.

Našli so otočje, od muslimanskih prebivalcev kupili dišave in se vrnili.

Portugalci so navkljub neverjetnim prizadevanjem, da bi osnovali svetovni imperij, bili majhen narod.

V 16. stoletju jih je bilo le dober milijon. Otočja Banda na drugem koncu sveta jim nikdar ni uspelo osvojiti, ampak so bili prisiljeni v trgovske stike.

Stike, kjer se je blago prodajalo najboljšemu ponudniku in ne tistemu, ki vsiljuje svojo voljo.

V 17. stoletju so Portugalce začeli izrinjati druge kolonialne sile, med njimi so bili dominantni prav Nizozemci. Ti so uporabili precej bolj krute metode.

Nobenih t.i. »evropskih vrednot« na katere se danes tako radi sklicujemo, niso poznali..

Otočju Banda so pred prihodom Evropejcev vladali oligarhi v obliki najbogatejših prebivalcev muslimanske vereizpovedi. Dišave so prodajali najboljšim ponudnikom.

Ti so jih preprodajali naprej in preden so prišle do Evrope je njihova vrednost na račun marž posrednikov strahovito narasla. Tudi do 300-krat.

Nizozemci so temu imeli namen narediti konec. Opraviti so želeli s posredniki in vse dišave kot edini kupec neposredno prodajati končnim potrošnikom, vso maržo pa obdržati za sebe.

Ni šlo drugače, kot da to storijo s silo. Ustanovili so Nizozemsko vzhodno indijsko družbo, ki je delovala kot enotna sila.

V začetku 17. stoletja prispeli na otočje in zgradili trdnjavo Fort Nassau, otočje pa razglasili za svojo last.

Otočanom to tudi približno ni bilo všeč, nobenemu Evropejcu pa ni prišlo na misel, da bi jih povprašal po mnenju.

22. maja 1609 je prišlo do sestanka med obema stranema, na katerih naj bi se dogovorili o cenah. Sestanek je propadel, Nizozemci pod vodstvom Verhoeffa so padli v zasedo in imeli 46 mrtvih.

Nizozemci so dobii okrepitve, odstanili so konkurenčne Angleže in najeli japonske bojevnike.

Novi guverner Jan Pieterszoon Coen je dobil nalogo, da zagotovi nizozemski monopol. Leta 1621 so okupirali otočje in domačinom vsilili podpis podrejenega sporazuma.

Domačini so se položaja prav hitro zavedli in izvedli upor. Nizozemci so sneli rokavice.

Preprosto so izbrisali celotno prebivalstvo otočja z izjemo tistih, ki so imeli znanje pridobivanja dišav. Otočje je imelo v tem času 15.000 prebivalcev.

Na njihovo mesto so naselili sužnje, kaznjence in prisilne delavce.

Rodovitno zemljo so razdelili na 68 parcel in jo dali v upravljanje nizozemskih plantažnikom, ki so jih imenovali »Perkeniers«.

Cene so bile sedaj monopolne.

Vzhodnoindijska družba je plačevala 1/122 cene, ki so jo dišave dosegle na trgu v Amsterdamu.

Neverjetna razlika, a kljub vsemu dovolj, da so nekateri plantažniki neverjetno obogateli. O domačinih ni potrebno izgubljati besed.

Skozi ves čas so živeli in delali v polsuženjskih razmerah.

V naslednjih desetletjih so Nizozemci svojo oblast razširili na celotno področje današnje Indonezije. Svojo oblast so obdržali skozi tri stoletja navkljub občasnim sporom z Britanci.

Njihova vladavina po celotni koloniji ni bila prav nič drugačna kot na vzorčnih otokih Banda.

Deželi so vladali s kruto silo in domačine držali v podrejenosti. Njihove vladavine je bilo konec šele v začetku 2. svetovne vojne.

Matično državo so jim zasedli Nemci, oslabljeno kolonijo pa so v svojih zmagoviti ofenzivi leta 1942 zasedli Japonci.

Poti nazaj ni bilo več. Po koncu vojne so sicer želeli  vzpostaviti nekdanjo oblast. Pa ni šlo. Sledila je vojna za neodvisnost, ki je trajala do leta 1949 in se je končala z njihovim odhodom.

Dandanes po Nizozemski lahko opazujemo idilično deželo in veliko blagostanje.

Precej manj znano pa je, da je ta bila vzpostavljena na podlagi stoletnega izkoriščanja kolonialnega imperija in njegovih prebivalcev.

Vse skupaj je postalo le spomin. Indonezija ima danes skoraj 300 milijonov prebivalcev in postaja vedno bolj še ena vedno hitreje razvijajoča država tretjega sveta.

Po PPP (purchasing power parity) je njihovo gospodarstvo že 7. na svetovni lestvici.

Država se je pred kratkim pridružila skupini BRICS in se otresa nekdanje ekonomske in politične odvisnosti.

Dogajanje na Dišavnih otokih, otočju Banda, služi kot še en opomin nato kako so delovale nekdanje kolonialne sile.

vecernovzdusjebanda.jpg

Nasilje in stoletno izkoriščanje so bile stalnica, ki se je v novih oblikah ohranilo do današnjih dni.

Pa vendar..... kdo ve, koliko časa še. Stara razmerja se rušijo, zahodni svet poskuša svoj nekdanji položaj ohraniti z vedno bolj nasilnimi metodami.

Kar naenkrat se ne skriva več za leporečenjem o demokraciji, človekovih pravicah in svobodnem gospodarstvu, ampak odkrito s silo uveljavlja varovanje svojih interesov.

V svetu,  kjer velja »Vae Victis«, gorje poraženim, je primer prebivalcev otočja Banda jasen opomin, kako je svet nekdaj deloval in deluje še danes.