torek, 22. april 2025 leto 30 / št. 112
Severna morska pot: Alternativa obstoječim morskim potem pod nadzorom ZDA in jabolko spora med velikimi silami

Rusija, Ruska federacija, je v zadnjih štirih stoletjih dosegla presenetljivo povečanje svojega ozemlja. Jedro države leži v evropskem delu kontinenta, na Ruski plošči. Po stoletjih mongolske nadvlade v obliki Zlate horde se je v 16. stoletju Rusija pod vodstvom dinastije Rurik stabilizirala in postala mogočna država.
Cesar Ivan IV., v zgodovini precej bolj znan kot Ivan Grozni, je sredi stoletja proti vzhodu poslal kozake pod vodstvom hetmana Jermaka. To je bil začetek.
V naslednji štirih stoletjih, proces je bil končan tik pred 1. svetovno vojno, je Rusija osvojila 13 milijonov kvadratnih kilometrov veliko Sibirijo.
Postala je največja država sveta, ki se razprostira preko 11 časovnih pasov in ima površino 17.1 milijona kvadratnih kilometrov.

Proces nastajanja države ni bil enostaven in miroljuben. Država je bila zgrajena tudi s silo, vendar daleč od procesov, ki so po Ameriki, Afriki, Aziji in Oceaniji iztrebili celotne kulture.
Na severu državo obliva Arktični ocean. Začne se na skrajnem severu Skandinavije, na polotoku Kola ob mestu Murmansk, že v neposredni bližini Atlantskega oceana.
Ves čas teče proti vzhodu in se po 5.600 kilometrih konča v Čukotskem morju v Beringovi ožini med Kamčatko in Aljasko, že v Tihem oceanu.
Navkljub številnim prizadevanjem odprav, ki so jih vodili Barents, Bering, Dežnev, Cook in še kdo, je odprava Vega pod vodstvom finsko-švedskega pustolovca Adolfa Erika Nordeniolda, v letih 1878-1879 prva uspešno preplula Severovzhodni prehod.
Celotna morska pot leži znotraj ruske ekonomske cone. Ob njej se v Arktični ocean izlivajo velike sibirske reke kot so Ob, Lena, Jenisej in številne druge. Področje leži krepko severno od severnega tečajnika in obalni deli so praktično nenaseljeni.
Na celotni razdalji je le nekaj naselbin, ki istočasno služijo kot pristanišča. To so Sabetta, Dikson, Dudinka, Khatanga, Tiksi in Pevek.
Tisočletja so to področje naseljevali le maloštevilna nomadska ljudstva. Morje ob obalah je služilo le kot vir hrane ribičem, lovcem na tjulnje in kite. Potem pa je napočilo 20. stoletje. Nova, sovjetska oblast je v Sibiriji videla neskončen ekonomski potencial. Skozi obdobje sedemdesetih let je izgrajevala infrastrukturo.
Dostikrat tudi s prisilo v obliki gulagov. Zaradi specifičnih lastnosti obdobja, ki ga je opredeljevala Hladna vojna, Severna morska pot ni bila namenjena mednarodnemu transportu, ampak predvsem prevozu rudnin, nafte, lesa in drugih surovin iz Sibirije znotraj Sovjetske zveze.
Vse to je se je z danes na jutri končalo v začetku 90-tih let s propadom Sovjetske zveze. Ta je povzročil ekonomski zlom. Prav posebej na področjih, ki so bila podvržena ekonomski regulative države in subvencioniranju gospodarske dejavnosti.
Prav posebej v Sibiriji. Prišlo je do odliva prebivalstva za katerimi so ostala izpraznjena naselja in propadla vojaška oporišča.

Potem je prišlo do sprememb podnebja. Nekje leta 1800 se je končala mala ledena doba, ki je svetu zadnjih 500 let prinesla bistveno hladnejše podnebje. Svoje je prinesla še industrializacija sveta in izpusti toplogrednih plinov.
Rezultat je bilo ogrevanje ozračja glede na predindustrijsko dobo. Ne na vseh področjih sveta enako, a zdi se, da se najhitreje ogrevajo prav področja ob tečajih. Kar naenkrat so se zmanjšale površine ledu na Arktičnem oceanu.
Tu je potrebno nekaj previdnosti. Površine so še vedno orjaške.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je površina ledu v marcu, ko je ta največja, znašala 15 milijonov kvadratnih kilometrov. Led se vsako poletje topi in svoj najmanjši obseg doseže v septembru.
Ta je nekdaj znašal 10 milijonov kvadratnih kilometrov. Dandanes je položaj že precej drugačen. Marčne površine dosegajo deset milijonov kvadratnih kilometrov, septemberske pa le še bore tri milijone kvadratnih kilometrov.
Za povrh pa je treba vedeti še naslednje.
Led je v vseh obdobjih leta bistveno tanjši kot prej, preostali led pa vodni tokovi izrinejo ob obale Grenlandije in Kanade.
Ob severnih ruskih obalah se je tako oblikovala vodna pot, katere led ne prekinja led preko vsega leta.
Nekdaj je to bilo manj kot dva meseca letno, danes plovna sezona traja od konca maja do sredine oktobra.
Kar naenkrat je plovna pot postala zanimiva. Na svetu je oblikovani več ekonomski centrov. Eden teh je v Vzhodni Aziji in je skoncentriran okoli Kitajske, Južne Koreje in Japonske.

Drugi je v Evropi v obliki Evropske unije. Razdalje med obema so orjaške. Razdalja med Jokohamo na Japonskem in Murmanskom na meji Evropske unije znaša skozi Sueški kanal 12.840 morskih milj, okoli Afrike še za polovico več.
Po Severni morski poti ta razdalja znaša le 5.770 morskih milj. Pri tem je potrebno upoštevani še precej političnih dejavnikov. Odprta morja in ožine zaenkrat še nadzira ameriška mornarica.
Slabi obeti za Kitajsko, ki bi se ob morebitni pomorski blokadi, brez dvoma znašla v resnih težavah. Med Evropo in Kitajsko je cela vrsta držav, ki so ji izrazito nenaklonjene in bi zlahka blokirale transportne poti.
Nestabilnost na Arabskem polotoku pomeni, da Jemenski uporniki dokaj uspešno že nekaj let poizkušajo prekiniti pomorski promet skozi ožino Bab el Mandeb. Še nekaj tisoč kilometrov severneje morajo vse ladje prečkati Sueški prekop.
Prav na mestu kjer konflikt med Izraelom in sosednjimi Arabskimi državami, že skoraj 80 let poizkuša vreči svet s tečajev.
Severna morska pot je tako vsekakor zanimiva in bi pomenila izogib tovrstnim težavam.. Vendar ne gre tako enostavno.
Da bi lahko postala pomembna svetovna prometnica je potrebno zgraditi ustrezno infrastrukturo in omogočiti promet po njej.

Najmanj kar je potrebno: zgraditi pristanišča ob njeni poti, urediti navigacijo, enostavno pridobitev dovoljenj za plutje po ozemeljskih vodah Rusije in predvsem zgraditi floto ledolomilcev, ki bi omogočili trajno prehodnost in varnost plovbe.
Pogled na spisek ledolomilcev nam jasno pokaže, da je na svetu približno 110 takšnih ladij. Pri tem je potrebno pogledati kje se takšne ladje uporabljajo in predvsem kako velike so in kakšna je njihova vloga.
Finski in švedski ledolomilci v zvezi s Severno morsko potjo odpadejo, saj se uporabljajo le v Baltiku. Kot resni igralci ostanejo še Kanadčani, Američani in Rusi.
Kanada jih ima 18, Američani 5. Vendar pa sta ti dve državi palčka, ko se ozremo na rusko ledolomilsko floto. Ta jih ima reci in piši 57.
Klasično, dizelsko gnani ledolomilci imajo na Severni morski poti le pomožno vlogo, saj njihove kapacitete niso zadostne in tako so potrebni ledolomilci na atomski pogon.
Rusija ima še iz sovjetskih časov bogate tovrstne izkušnje. Prvi je bil ledolomilec je bila ladja Lenin, ki je svoje naloge začela opravljati davnega leta 1959.

Prvim začetkom so sledili ledolomilci projekta 10520 oziroma razred Arktika. Izdelali so jih šest, od tega sta dva še vedno v uporabi.
Tu gre za konkretne ladje z izpodrivom približno 24.000 ton in pogonom dveh reaktorjev tipa OK-900.
The nuclear icebreaker passed by the tent where the fisherman was sleeping. #Russia #Russian pic.twitter.com/jJbe8dmjd7
— Maimunka News (@MaimunkaNews) April 11, 2025
Z odločitvijo o ponovni vzpostavitvi Severne morske poti, ki bi bila odprta preko večjega dela leta rastejo tudi ledolomilci.
Projektu je sledil projekt 22200. Prva ladja tega razreda je svoje naloge nastopila leta 2020.
Do današnjega dne so štirje ledolomilci operativni, dva sta v gradnji, sedmi je naročen.
Tonaža ledolomilca je približno 35.000 ton, ladja ima dolžino 173 metrov in ga poganjata dva reaktorja RITM 200 z 175 MW moči.
Od te točke naprej Rusi prestavljajo v naslednjo prestavo. Projekt 10510 so ledolomilci – pošasti.
Prvo ladjo tega razreda so začeli graditi leta 2021 in se predvideva, da bo nastopila v uporabo leta 2030.
Rossiya, kot se bo imenovala, bo imela 70.000 ton izpodriva, 209 metrov dolžine in jo bosta poganjala dva reaktorja RITM-400 z vsak 315 MW moči. Naj spomnim. Nuklearka Krško ima moč 715 MW.
Pošast bo sposobna prebiti 4 metre debel led in se gibati po morski poti ne glede na razmere. Naročena je gradnja še treh.
Namen je jasen. S tovrstnimi ladjami Rusija želi, da bi bila Severna morska pot odprta in prehodna skozi vse leto.
Dandanes temu še ni tako. Tovorne ladje na Severni morski poti morajo predhodno pridobiti ledno kvalifikacijo.
Višja kot je ta kvalifikacija, daljše obdobje v letu lahko plujejo po njej. Brez ledne kvalifikacije morda tri mesece, od julija do septembra.
Today Russia celebrates the Day of the Nuclear Icebreaker Fleet
— Djole (@onlydjole) December 3, 2023
In December 1959, “Lenin” - the first nuclear-powered icebreaker in the world - entered into service.
Thus starts the history of Russia’s nuclear-powered icebreaker fleet, the most potent of its kind on pic.twitter.com/dY23amAUXI
Nekje maja, glede na ledno kvalifikacijo ladje začno s plovbo v ledu in same, a konec novembra z njo same zaključijo. Od decembra do aprila brez ledolomilcev ne gre.
Pri tem je potrebno upoštevati še naslednje dejstvo.
Z gradnjo jedrskih elektrarn doma in po svetu, jedrskih podmornic tipa Yasen in Borei, ledolomilcev na jedrski pogon in plavajočih jedrskih elektrarn, Rusija vzdržuje in razvija svojo tehnologijo in strokovni kader na področju jedrske energije.
Ne glede na čvekanje Zahoda so Rusi tu v izjemni prednosti in predstavljajo vrhunec tehnološkega znanja. Vse te jedrske naprave upravlja ruska agencija Rosatom. Atomflot pa je družba, ki upravlja civilna plovila na jedrski pogon.
Z morsko potjo pa upravlja Glavsevmorput (Glavni direktorat za Severno morsko pot). Ta upravlja plovbo, zagotavlja ledolomilce, vremenska obvestila in pogoje plovbe na poti, izdaja dovoljenja za plovbo.
Dejstvo je, da je jedrska katastrofa v Černobilu Zahod odvrnila od jedrske energije. S pogubnimi posledicami. Tehnološko usposobljen kader je odšel, ali pa se upokojil, tehnološko znanje je izginilo.
Francozi nekdaj velesila jih praktično ne znajo več graditi, Westinghouse je pred leti objavil stečaj in gre po poti Boeinga pri proizvodnji letal.

Korejci so minorni igralci. Indijci se še učijo. Glavno besedo imajo torej, kako presenetljivo Rusi in ... Kitajci.
Na Zahodu je v zadnjih letih veliko govora o modularnih jedrskih elektrarnah, a zdi se, da je to zaenkrat bolj fikcija, kot pa realnost.
Modularni reaktorji v Rusiji? Z lahkoto. Uporabiš tiste z jedrskih podmornic in ledolomilcev in to je to. Problem rešen.
Rusija ima s Severno morsko potjo velike načrte. Zavedajo se, da zaradi svojih karakteristik, ta nikdar ne bo postala popolna alternativa danes utečenim vodnim transportnim potem.
Vendar se na vse kriplje trudijo, da bi vsaj del transportnih tokov preusmerili na to vodno pot.
Del vse te logistike predstavlja tudi Murmansk kot prvo rusko pristanišče na severu, ki ga led nikdar ne vklene.
Ideja je, da bi se tu oblikovalo orjaško skladišče plina, nafte in razsutih tovorov, ki bi bili na razpolago vse leto in neodvisno od vremenskih pogojev vzhodneje na Severni morski poti.
Pri tem je potrebno pogledati o kakšnih številih in količinah se pogovarjamo. Glavna alternativa je seveda pomorska pot med Vzhodno Azijo in Evropo skozi Sueški prekop.
Preko v dolžini 113 kilometrov dnevno v povprečju prepluje 56 ladij, ki letno prepeljejo 1.600 milijonov ton tovora. Panamski kanal letno na primer pretovori 500 milijonov ton tovora.

V primeru Severne morske poti, ta izgleda kot da je palček v primerjavi s konkurenco. V letu 2024 je pretovor dosegel nov rekord, ne glede na vse mogoče sankcije, ki so usmerjene proti Rusiji. Pretovor je dosegel 38 (osemintrideset milijonov) ton tovora.
Severno morsko pot je v celoti preplulo 97 (sedemindevetdeset ) ladij. V največjem obsegu je to bil pretovor nafte, plina in razsutega tovora.
Vse preostale količine tovora so se prevažale le do polovice. Do in od polotoka Jamal, kjer so poglavitna ruska nahajališča zemeljskega plina in kjer stoje dve utekočinjevalnici plina.
Rusi poizkušajo na vse načine privabiti prevoznike.
Za razliko od Sueškega kanala, ki prehod zaračuna, je Severna morska pot ob predhodni registraciji brezplačna.
Ni nobene nevarnosti morebitne vojne in njenih posledic, ali pa napada piratov.
Obstajajo ocene, da naj bi bila morska pot brez ledu zaradi podnebnih sprememb že leta 2030, a vsaj zaenkrat je to še nejasno.
Navkljub temu konkurenca dogajanje opazuje z vse večjo zaskrbljenostjo.
Morebitno strateško partnerstvo med Rusijo in Kitajsko, bi ob uporabi in prehodnosti Severne morske poti zaobšlo vsakršno pomorsko blokado.
Za povrh pa se zdi, da so naravna bogastva Sibirije neizmerna.
Enako velja tudi za rusko ekonomsko cono, ki v obliki trikotnika s stranicami med norveško mejo, Beringovo ožino, otokom Diomede in Severnim tečajem, pokriva ogromno področje.
V tem trikotniku naj bi se pod morsko gladino skrivale velike količine nafte in plina, ki naj bi z novo tehnologijo postale prav kmalu dostopne.
Izjave in prizadevanje ameriškega predsednika Donalda Trumpa glede Kanade in Grenlandije v zadnjem času je tako potrebno jemati v tem kontekstu.
ZDA danes v Arktiko segajo le z Aljasko. Nove razmere, bi Američane pripeljale naravnost do meja Severne morske poti.
Že danes postavljajo pod vprašaj suverenost Rusije nad posameznimi področji v bližini Severne morske poti, konkretno otok Wrangel. Prav tako so vse bolj glasne trditve, da Severna morska pot tako ne poteka le po ozemeljskih vodah Rusije, kot ta trdi.
Rusija do tovrstnih pomislekov nima prav nobenega prizadevanja in obnavlja, gradi nove vojaške baze severno od Arktičnega kroga s katerimi bi v kali zatrla vsaka dejanja kogarkoli v tej smeri.
Zdi se, da vse skupaj ne ostaja le pri verbalnem obračunavanju.
Nasprotniki že posegajo po konkretnih dejanjih.
V tem kontekstu je potrebno pogledati, kaj se je dogajalo z ladjo Ursa major konec decembra 2024. Gre za tovorno ladjo, eno izmed več sto, ki so v lasti in registrirane v Rusiji.
Precej bolj zanimivo je, kaj je predstavljal njen tovor. Natovorjeni je imela orjaški loputi za ledolomilce razreda 10510 in masivna dvigala za ladjedelnico v Vladivostoku, kjer te ledolomilce gradijo.
Ladja je dva tedna prej izplula iz Sankt Petersburgu in bila skozi Sredozemlje in Sueški kanal namenjena proti Vladivostoku.

22. decembra je na odprtem morju med Španijo in Alžirijo na ladji prišlo do silovite eksplozije.
Umrla sta dva od šestnajstih mornarjev, ladja pa se je z vsem tovorom naslednji dan potopila. Zanimivo pa je bilo dogajanje v okolici potopitve.
Prav blizu je plula norveška ladja Oslo Carrier 3. Ta je dobila ukaz, da ne rešuje posadke. Ta je obtičala na odprtem morju in bila šele po potopitvi ladje rešena s strani španske obalne straže.
Zanimiv je bil ruski odziv.
Russian cargo ship sinks in Mediterranean after explosion in engine room
— Russians With Attitude (@RWApodcast) December 24, 2024
On 11 December 2024, Ursa Major left St Petersburg for Vladivostok. It's winter, so the only way to get to Vladivostok is via the Suez Canal. Her cargo included two 45-ton hatches for a Project 10510… pic.twitter.com/Bo7jrqriAd
V zahodni javnosti skorajda neznan dogodek je na ruski strani sprožil žolčno reakcijo. Dimitrij Medvedjev, nekdanji predsednik vlade, predsednik države, namestnik ruskega varnostnega sveta, zaupni prijatelj Putina in tisti, ki v javnosti pove tisto, kar Putin ne sme, je jasno povedal, da je šlo za teroristično dejanje, ki ne bo ostalo nekaznovano.
Severna morska pot je izredno zanimiv projekt, ki pa šele odrašča in se postavlja na zemljevid sveta.
Nudi neizmerno možnosti in je podvržen številnim izzivom. Vse kaže, da je to še ena točka na kateri je prišlo do sedaj še prikritega spopada velesil.
Za grškega boga Kronosa pravijo, da je star, da pa drži z mladimi. Lahko le spremljajo razvoj dogodkov na daljnem severu, ki vse bolj postaja točka, kjer se tvori svetovna politika.
Za ogled spodnjega videa s samodejnim prevodom podnapisov v slovenščino:
1. Odprite spodnji video s klikom na puščico: [YouTube Video](https://www.youtube.com/watch?v=7DaVBp3IUO0)
2. V spodnjem desnem kotu videopredvajalnika kliknite "Nastavitve" (ikona zobnika).
3. Izberite "Podnapisi/CC".
4. Izberite "Samodejno prevajanje".
5. Iz seznama jezikov izberite "Slovenian".
Uživajte ob gledanju pogovora s slovenskimi podnapisi!