REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Strokovnjaka: Če bodo evropske države zavračale ameriško-ruski dogovor, bodo samo povečale katastrofo Ukrajine

Strokovnjaka: Če bodo evropske države zavračale ameriško-ruski dogovor, bodo samo povečale katastrofo UkrajineBolje, da na fronti ne vidijo, kako se je odrezal Zelenski...Vir: X

Dva dobra poznavalca ukrajinske vojne in mednarodnih odnosov, Anatole Lieven in George Beebe sta na strani Responsible Statecraft objavila zanimiv komentar, v katerem sta podala svoje videnje zadnjega razkola med ukrajinski in ameriškimi politiki.

Bilo bi zelo dobro, če bi njuno razmišljanje prebrali tudi slovenski politiki in njihovi, očitno precej zaplankani ali slabo podučeni svetovalci.

Pot, ki jo ubira slovenska diplomacija glede Ukrajine je namreč prav nasprotna od tega, kar predlagata oba strokovnjaka.

V začetku sicer ugotavljata, da tovrstni besedni spopadi, do katerega je prišlo med predsednikom Trumpom ter podpredsednikom Vanceom in »predsednikom« Zelenskim, med voditelji, ki se srečujejo za zaprtimi vrati ni nič posebnega in je dovolj pogost pojav.

Toda kot javni spektakel pa je dogodek skoraj brez primere, še posebej na parketu Bele hiše, ugotavljata avtorja in nadaljujeta:  

»Za to, da so stvari ušle izpod nadzora, sta bili krivi obe strani, vendar je bil Zelenski bolj nespameten udeleženec, saj je (kot je poudaril Trump) on tisti, ki je v šibkem položaju.

Razlogov za ta diplomatski polom je bilo več, vendar je bil najpomembnejši temeljno razhajanje v pogledih na to, kako se je vojna začela in kako jo končati.

Za to, da so stvari ušle izpod nadzora, sta bili krivi obe strani, vendar je bil Zelenski bolj nespameten udeleženec, saj je (kot je poudaril Trump) on tisti, ki je v šibkem položaju.

Predsednik Zelenski, tako kot veliko ljudi v ZDA in Evropi, vso krivdo za vojno pripisuje Rusiji in meni, da ruska vlada v Ukrajini še vedno zasleduje ne le maksimalistične cilje, ampak namerava napasti tudi baltske države in Nato.

Zelenski zato v resnici ne verjame, da je sporazumna rešitev mogoča ali da bo trajna; razen če bodo evropske članice Nata zagotovile sile za obrambo Ukrajine ob polni podpori Združenih držav.

Ker je ruska vlada to zamisel že večkrat zavrnila, bi njeno postavljanje kot pogoja v pogajanjih pomenilo, da mirovne rešitve ne bo in da se bo vojna nadaljevala v nedogled.

Na podlagi svojega pogleda na svet in mednarodne odnose (ki ga zasebno delijo številni trdo misleči člani ameriškega establišmenta) Trump in Vance nasprotno menita, da je imela Rusija določene legitimne razloge, da je v zahodnih ambicijah v Ukrajini videla grožnjo svoji varnosti in vitalnim interesom.

To vojno vidita kot del širšega geopolitičnega spora med Zahodom in Rusijo glede širitve Nata in evropske varnostne ureditve.

Menita, da se bo brez diplomacije spirala dejanj in odzivov v tem geopolitičnem konfliktu le še stopnjevala, kar lahko po Trumpovih besedah pomeni nevarnost "tretje svetovne vojne".

Trump in Vance vidita Putina kot neusmiljenega, a racionalnega akterja (morda podobno kot Trump sebe), ki bo sklenil dogovor in se ga držal, če bo izpolnjeval bistvene ruske pogoje.

Ne verjameta, da ima Putin kakršen koli namen napasti Nato. Predvsem pa so odločeni, da se ZDA ne bodo več zavezale k varnosti v Evropi zunaj obstoječih Natovih meja.

In čeprav so bile Trumpove besede o Zelenskem skrajno nediplomatske, je v nekem drugem odgovoru na vprašanje vendarle izrekel nekaj diplomatske zdrave pameti: "Želite, da govorim grozne stvari o Putinu in mu nato rečem: 'Hej, Vladimir, kaj pa dogovor?'"  Trump je izjavil tudi nekaj, kar bi moral biti truizem, vendar je ameriški zunanji in varnostni establišment na to prepogosto pozabil: da je njegova glavna odgovornost do Združenih držav Amerike.

Zato so bili besni, ko je Zelenski na tiskovni konferenci javno pritiskal nanje, naj obljubijo ameriško vojaško "podporo" za evropske "mirovne" sile v Ukrajini.

In čeprav so bile Trumpove besede o Zelenskem skrajno nediplomatske, je v nekem drugem odgovoru na vprašanje vendarle izrekel nekaj diplomatske zdrave pameti: "Želite, da govorim grozne stvari o Putinu in mu nato rečem: 'Hej, Vladimir, kaj pa dogovor?'"

Trump je izjavil tudi nekaj, kar bi moral biti truizem, vendar je ameriški zunanji in varnostni establišment na to prepogosto pozabil: da je njegova glavna odgovornost do Združenih držav Amerike.

Zdi se, da Zelenski ni razumel, kako zelo drugačen značaj ima Trumpova administracija od Bidenove ali evropskih vlad.

Zelenski in drugi ukrajinski uradniki so se navadili, da v javnosti kritizirajo zahodne vlade, ker ne dajejo dovolj pomoči Ukrajini, in jim presedajo z javnimi pozivi zahodnim medijem, javnostim in parlamentom.

Zelo pogosto so Biden in njegovi evropski kolegi pristali na ukrajinske zahteve, ki so jih pred tem zavrnili.

Zdi se, da je Zelenski zaradi tega verjel, da bosta javni pritisk in moralno izsiljevanje Washingtona še vedno pot do uspeha v odnosu s Trumpom.

To, da se je Zelenski na to srečanje odpravil tako strašno slabo poučen, ne pove kaj dobrega o njegovih ukrajinskih svetovalcih.

Ukrajinska veleposlanica je bila med prepirom opažena z glavo v rokah, za kar je imela dober razlog.

Trump in Vance sta se na javni pritisk Zelenskega odzvala zelo različno. Vendar je bilo nepotrebno, da sta se tako ostro odzvala v javnosti.

Kot je poudaril eden od avtorjev v članku za Responsible Statecraft v začetku tega tedna (ki ga žal nihče od voditeljev na tem srečanju očitno ni prebral), je za javni molk pri vodenju mednarodnih zadev treba povedati zelo veliko.

Iluzije Zelenskega je bilo treba razbliniti z jasnimi in odločnimi ameriškimi besedami, vendar jih ni bilo treba izreči javno.

Tovrstni incidenti niso v skladu z dostojanstvom Bele hiše ali podobo Združenih držav.

Trump bi moral novinarsko konferenco končati, preden je pogovor postal sporen, in Zelenskemu izreči opomin na štiri oči.

Zelenski in drugi ukrajinski uradniki so se navadili, da v javnosti kritizirajo zahodne vlade, ker ne dajejo dovolj pomoči Ukrajini, in jim presedajo z javnimi pozivi zahodnim medijem, javnostim in parlamentom. Zelo pogosto so Biden in njegovi evropski kolegi pristali na ukrajinske zahteve, ki so jih pred tem zavrnili. Zdi se, da je Zelenski zaradi tega verjel, da bosta javni pritisk in moralno izsiljevanje Washingtona še vedno pot do uspeha v odnosu s Trumpom.

Način, kako je ta prepir ušel izpod nadzora, deloma odraža Trumpove in Vanceove osebne zamere (ki bi se jih Zelenski moral zavedati in zaradi katerih bi moral biti bolj previden in vljuden) zaradi domnevne politične podpore Zelenskega demokratom, vključno z njegovo vlogo pri prvem Trumpovem impeachmentu in dejanskim nastopom v kampanji za Bidena v Pensilvaniji na volitvah leta 2024.

To globoko javno razhajanje in propad dogovora o redkih zemljinah, ki ga je Trump očitno štel za osrednjega v ameriško-ukrajinskem delu mirovnega procesa, povzročata, da je ta proces v klavrnem stanju.

Ruska vlada ima dve možnosti, kako se odzvati.

Na eni strani bodo nedvomno obstajali privrženci trde linije, ki bodo Putinu dejali, da mora Rusija zaradi močno oslabljenih odnosov Ukrajine z ZDA zaostriti svoje pogajalsko stališče in zavračati kompromise glede svojih zahtev.

Vsekakor pa je mogoče, da bodo prevladali pametnejši nasveti in da bo Putin v tem videl priložnost, da Rusijo predstavi kot stran, ki si prizadeva za mir.

To si želi večina ruskih partnerjev na globalnem jugu (ki ga Rusi radi imenujejo "globalna večina").

To je seveda tudi največja priložnost za vzpostavitev povsem novih odnosov z ZDA in dosego širših sporazumov o skupni varnosti, za katere si Moskva prizadeva že toliko let.

Ukrajinski položaj je močno oslabljen in če bosta v naslednjem krogu pogajanj ameriška in ruska ekipa prišli do razumnega kompromisa, bi bilo dobro, da ga Ukrajina načeloma sprejme in se poskuša pogajati o čim več prednosti glede podrobnosti prekinitve ognja in morebitnih sprememb ukrajinske ustave - pogajanja, v katera bo Ukrajina seveda morala biti vključena ne glede na stanje odnosov med Trumpom in Zelenskim.

Ukrajinski položaj je močno oslabljen in če bosta v naslednjem krogu pogajanj ameriška in ruska ekipa prišli do razumnega kompromisa, bi bilo dobro, da ga Ukrajina načeloma sprejme...Če pa bodo (evropske vlade) pri Trumpovi administraciji še naprej vztrajale, da se v prve kroge mirovnih pogajanj vključi njih in Ukrajino, vztrajale pri evropskih mirovnih silah in spodbujale Ukrajino k zavrnitvi dogovora, bodo izgubile ves vpliv, ki ga imajo v Washingtonu, in se lahko izpostavijo tudi povračilnim ukrepom v obliki carin. Poleg tega bodo močno povečale tveganje katastrofe za Ukrajino.

Če bo namreč Ukrajina še naprej nasprotovala dogovoru in bo Trump umaknil ameriško podporo (vključno z orožjem, a še pomembnejšimi storitvami Starlink in obveščevalnimi podatki o bojišču v realnem času), bodo ukrajinske sile imele velike težave pri ohranjanju sedanjih položajev in odvrnitvi katastrofalnega poraza.

To bo veljalo tudi, če bodo evropske države še naprej zagotavljale podporo.

Vlade EU in Združenega kraljestva so zdaj pred kritično dilemo, na katero se bodo morale odzvati na vrhu (vključno z Zelenskim) to nedeljo, 2. marca. Nedvomno se bosta zavezali, da bosta Ukrajino še naprej podpirali s pomočjo.

Če pa bodo pri Trumpovi administraciji še naprej vztrajale, da se v prve kroge mirovnih pogajanj vključi njih in Ukrajino, vztrajale pri evropskih mirovnih silah in spodbujale Ukrajino k zavrnitvi dogovora, bodo izgubile ves vpliv, ki ga imajo v Washingtonu, in se lahko izpostavijo tudi povračilnim ukrepom v obliki carin.

Poleg tega bodo močno povečale tveganje katastrofe za Ukrajino.

Nenazadnje ta incident odpira temeljita vprašanja o politični prihodnosti Zelenskega.

Morda bo v Ukrajini začasno povzročil učinek zbiranja okoli zastave in povečal njegovo priljubljenost, ker se je uprl pritiskom ZDA.

Vendar pa se lahko kmalu, ko se bodo Ukrajinci soočili s težkimi razmerami, s katerimi se že srečujejo, in potrebo po popravljanju stikov s Trumpovo administracijo, pojavili izzivalci Zelenskega, ki bodo sprožili pozive k predsedniškim volitvam,« opozarjata avtorja Anatol Lieven in George Beebe.*

*Anatol Lieven je direktor Evrazijskega programa na Inštitutu Quincy za odgovorno državotvornost. Pred tem je bil profesor na Univerzi Georgetown v Katarju in na oddelku za vojne študije na Kraljevem kolidžu v Londonu.

*George Beebe je več kot dve desetletji delal v ameriški vladi kot obveščevalni analitik, diplomat in politični svetovalec, med drugim je bil direktor »ruske analize« Cie in svetovalec podpredsednika Cheneyja za ruske zadeve. Je avtor knjige "The Russia Trap: How Our Shadow War with Russia Could Spiral into Nuclear Catastrophe" (2019).

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke