ponedeljek, 02. december 2024 leto 29 / št. 337
»Toliko slabše za dejstva!«: »Lekcija pri Kursku«, tipičen primer enostranskega poročanja slovenskih medijev
Velika večina slovenske javnosti, tako kažejo ankete, ne verjame poročanju slovenskih medijev o vojni med Rusijo in Ukrajino.
To velja predvsem za vodilne in osrednje medije, iz katerih se napaja večina občestva.
Yes! And this Reichsadler with a trident is because Ukrainians are big fans of birds! The fact that it’s identical to what the Germans used is just a pure coincidence! Please, God, give me strength reading these comments ! how can people be so incredibly stupid? https://t.co/fItm6AjXdY pic.twitter.com/8Hk2kTZmFo
— WW2 The Eastern Front (@ShoahUkraine) September 1, 2024
Razlogi za to so številni, toda očitno je, da večina prebivalstva ocenjuje dogodke racionalno in ne naseda propagandi nobene od strani. To je vsekakor izjemen uspeh in nekaj, na kar velja biti ponosen.
Manj ponosni smo lahko na kvaliteto poročanja osrednjih slovenskih medijev.
To ostaja takšno, kot je bilo že vsa zadnja leta – stereotipno, neobjektivno, enostransko.
Pisano v skladu z željami in ocenami vodilnih urednikov, usklajenih s pogledi večinskih lastnikov, ki pazijo, da imajo usklajene poglede z vodilnimi v politiki.
Nekoč je zadevo vodila Partija in takrat je bilo vsaj bolj jasno, od kod prihajajo direktive.
Danes je sistem precej bolj zapleten, a končni rezultat je enak. Ljudje to vedo in ne zaupajo. Kot niso zaupali partijsko dirigiranim medijem nekoč ne zaupajo partijsko dirigiranim pisunom danes.
In seveda ti poročajo vedno tako, da v vsem, ker je Slovenija le kolešček v NATO mašineriji, sledijo zlasti ameriškim »mainstream« medijem, brez kakršnegakoli kritičnega pogleda, tehtanja dejstev in razmisleka.
Prema rezultatima izlazne ankete novi predsednik Ukrajine je komičar Volodimir Zelenski #UkraineElections2019 pic.twitter.com/hHylzdtPST
— Demostat (@Demostat1) April 21, 2019
Hvalijo na primer Zelenskega in njegove poteze, a pozabljajo, da je izdal vse - demokracijo, lastno ustavo in voljo volivcev.
Največ glasov je dobil na vzhodu države, proti kateremu se bori, najmanj pa ga je podpiral zahod Ukrajine...
Tipičen primer za to je na primer zlepljenka, ki jo je kot enega svojih vodilnih člankov pravkar objavilo nekoč prestižno Delo. Prosti spis Gorazda Utenkarja ima pretenciozen naslov »Lekcija pri Kursku«.
»Vdor ukrajinske vojske v Rusijo je pokazal, da je vojska agresorke daleč od popolne dominacije v vojni. Zdaj, ko je ukrajinska vojska z napadom prodrla globoko na pred letom 2014 nesporno rusko ozemlje Kurske oblasti, ruska vojska pa je očitno nemočna, da bi jo od tam pregnala, se v od daleč precej statičnih in taktičnih spopadih na vzhodu Evrope kaže nova dinamika... Kako je prišlo do nove realnosti v največji evropski vojni po letu 1945?« razglaša Utenkar.
In mimogrede navrže, da »vojna v Ukrajini povzroča strahovite žrtve na obeh straneh. Prave številke državi prikrivata, a samo na bojiščih je po ocenah do zdaj približno pol milijona mrtvih in ranjenih vojakov, večina ruskih.«
Gre za popoln nesmisel.
Russia continues to extract a terrible toll on Ukrainian forces in Kursk region.
— Chay Bowes (@BowesChay) September 2, 2024
Three more scarce Ukrainian HIMARS were wiped out across the border in Sumy.
Three APU escort vehicles, a transport-loading vehicle, and more than 30 troops were also died. pic.twitter.com/ZECrrtNVrO
Prodor v globino nekaj deset kilometrov v Rusijo zagotovo ni »globok« in nikjer ni dokazov, da bi se spremenila realnost vojne.
Ne pozabimo, da je Rusija Napoleonu prepustila Moskvo, po operaciji Barbarosa pa na stotisoče kvadratnih kilometrov ozemlja, a je na koncu vedno zmagala.
Situacija je v resnici za ukrajinsko stran čedalje slabša, o čemer pričajo tudi številna poročila zahodnih medijev, ki jih je Utenkar »spregledal« ob pisanju svojega umotvora, saj bi mu sicer preveč pokvarili koncept njegovega fantazijskega spisa.
Popolna neresnica je tudi, da naj bi imela Rusija v tej vojni več žrtev kot Ukrajina.
Večina neodvisnih ekspertov na podlagi podatkov opozarja, da je razmerje med padlimi od 1 proti 5 do 1 proti 8 v korist Rusije.
Takšno je tudi razmerje med izstreljenimi granatami, ki jih navajajo tudi zahodni viri.
Ukrainian friendly fire incidents have increased 400% due to poor training and severe fatigue/depletion of the forces pic.twitter.com/gtLScVf3nE
— SIMPLICIUS Ѱ (@simpatico771) September 2, 2024
Iz zgodovine sodobnih vojskovanj je znano, da je večina padlih na fronti žrtev topništva.
Zato je lahko edini logičen le sklep, da Ukrajinci in ne Rusi trpijo največ žrtev.
S tem se strinjajo tudi najboljši poznavalci vojaške strategije in analitiki mednarodnih odnosov, na primer ameriški profesor John Mearsheimer.
Ampak Utenkar se z neprijetnimi dejstvi ne ukvarja – če se dejstva ne skladajo z njegovimi ocenami očitno ravna po tisti znani maksimi, ki jo pripisujejo Stalinu.
Ko se namreč dejstva ne skladajo z trditvami, potem je to »toliko slabše za dejstva!«
Nekako tako se je res ravnalo v času stalinizma, a tudi sodobno novinarstvo v korporativnih medijih se očitno te maksime drži kot pijanec plota.
A v resnici je stavek izrekel že Hegel, ki je dejal, da če se dejstva ne skladajo s teorijo, toliko slabše za dejstva.
Ukraine is a “gold mine” with $12 trillion worth of critical minerals, stressed US Senator Lindsey Graham.
— Ben Norton (@BenjaminNorton) September 2, 2024
He insisted the West “can’t afford to lose” access to these strategic natural resources. https://t.co/Gf46zMJH3w
»Po neuspehu protiofenzive se je zdelo, da je Ukrajina na kolenih, zdaj so razmere precej drugačne.
Že pred februarjem 2022, ko se je začela polnokrvna ruska invazija, je imel režim Vladimirja Putina pod nadzorom približno 42.000 kvadratnih kilometrov oziroma za več kot dve Sloveniji ozemlja Ukrajine. V začetnem obdobju invazije je zasedel dodatnih skoraj 120.000 kvadratnih kilometrov ozemlja. Skupno je bila pod oblastjo Moskve več kot četrtina Ukrajine,« nato nadaljuje avtor Dela.
To je tipičen primer slepe ulice v analizi. Zakaj, je na primer opozoril norveški profesor Glenn Diesen, ki ugotavlja, da je v »vojni izčrpavanja«, kar sedanja vojna med Rusijo in »kolektivnim Zahodom« vsekakor je, ni pomembno, koliko ozemlja kdo zasede.
Do zloma ene od strani bo prišlo zaradi izčrpanosti ene od strani, številke pa kažejo, da to ne bo Rusija.
Western globalism and its Nazi-fascist instrument will be defeated in kyiv pic.twitter.com/wGFpbNKYzu
— José Fernández (@Fern83142440Jos) September 1, 2024
In seveda je popolna neresnica tudi, da je Ukrajina »največja v celoti evropska država in ima približno 35 milijonov prebivalcev.« Bila je nekoč, ozemeljsko pa se hitro krči in postaja iz dneva v dan bolj okrnjena.
Toda še posebej ni res, da naj bi danes imela 35 milijonov prebivalcev. Realne ocene kažejo, da je v državi že bistveno manj od 20 milijonov prebivalcev, morda celo le okoli 17 ali 18, kar kaže število aktivnih uporabnikov mobilne telefonije in to število se vsak dan zmanjšuje.
NATO has nothing good to offer Europe or the world - Those who support NATO are Warmongers who just want to enrich the Military Industrial Complex... https://t.co/DRSCE7xY1K
— Mick Wallace (@wallacemick) September 1, 2024
»Bolj kot velikost zasedenega ozemlja in menda veliko število ruskih vojakov, ki so jih zajeli Ukrajinci, so pomembni drugi vidiki njihovega prodora. Najprej so Rusiji (in svetu) pokazali, da minimalni uspehi ruske vojske na dosedanjih bojiščih ne pomenijo, da je Ukrajina odpisana.
Drugič so Ruse več kot očitno šokirali, saj ti niso pričakovali, da so Ukrajinci sposobni česa takega. Ker zadnje dni ukrajinske rakete letijo tudi več sto kilometrov v notranjost Rusije, so njeni prebivalci lahko dejansko zaskrbljeni za svojo varnost.
In tretjič, ker ruska vojska že več kot tri tedne ne more niti ustaviti, kaj šele pregnati ukrajinskih enot z lastnega ozemlja, to kaže tudi na to, da Moskva nima dovolj virov, da bi vodila bistveno več kot strahovito počasno, skoraj statično vojno na dosedanjih bojiščih z Ukrajino. Celotni napad na zahodno sosedo, v kateri je pred poltretjim letom pričakovala lahko, hitro in triumfalno specoperacijo, se vse bolj spreminja v fiasko, s katerim Rusija vsemu svetu razkazuje predvsem svojo vojaško nemoč,« kljub temu ocenjue avtor Dela.
Watch an animation of the Russian breakthrough in Donbass; there are signs of a bit of collapse on the front, but quite early to tell.
— DD Geopolitics (@DD_Geopolitics) September 2, 2024
As Vladimir Putin stated today, the Russian Armed Forces last saw such a pace of advance a long time ago. pic.twitter.com/KAmXYk0yY7
Poglejmo na isto zadevo še iz zornega kota novinarskega veterana Patricka Lawrenca. Ta v začetku da nekaj novinarskih nasvetov, ki se jih pri Delu očitno v velikem loku izogibajo.
»Ko sem pred davnimi leti začel svoje pustolovščine v veliki obrti pri New York Daily News, sta bila dva izmed boljših drobcev modrosti, ki sem jih pobral, 'Pojdi s tem, kar imaš' in 'Če si v dvomih, izpusti to,'« navaja Lawrence.
Nato prizna, da je akcija Ukrajincev Ruse vsekakor presenetila in da za njih predstavlja določen udarec, a še zdaleč ne takšen, kot ga vidijo na Zahodu. Nasprotno, vdor v Rusijo je sedaj ruska vojska celo po svoje izkoristila, da uspešno in z veliko hitrostjo uničuje sredstva in vojake Ukrajine.
»Zahodni dopisniki so se znova vrnili v lepe stare čase, ko lahko poročajo, da se nerodna, šlampasta Moskva spet spotika, a tega ne verjamem. Po mojem mnenju je to verjetno še en primer ruske zadržanosti...
Ukrajina je 'spremenila pripoved', poročajo korporativni mediji z očitnim odobravanjem. Vdor označuje 'dramatičen premik' v smeri vojne, je New York Times poročal 15. avgusta. Zanesljivo neprofesionalen Anton Troianovski je v izdajah istega dne poročal, da ukrajinski vdor 'obrača scenarij Putinu'... Iz vseh teh želja, vrtenja in izkrivljanja dobimo le eno koristno točko: v veliki meri se ta neumnost dejansko nanaša na scenarije, nastope, prikaze, zgodbe.
Moj zaključek: nič se ni obrnilo. Ta operacija bo verjetno imela obraten učinek od tistega, ki ga napovedujejo korporativni mediji. Najboljša razlaga, ki so jo do zdaj iznašli, je, da je bil načrt Kijeva odtegniti ruske sile s fronte na ukrajinski strani meje. To se očitno ni zgodilo, čeprav The Times to točko zanika. 'In zdaj je Moskva začela umikati nekaj vojakov iz Ukrajine, da bi odvrnila ofenzivo Kijeva v zahodno Rusijo', je 14. avgusta poročal Constant Méthuet - preden je dodal 'po podatkih ameriških in ukrajinskih uradnikov.' Poden od novinarstva. Preprosto srhljivo. Za to ni nikakršnih dokazov – samo o nadaljnjih ruskih pridobitvah, kot je navedeno zgoraj.«
»Nasprotno pa je avantura v Kursku zahtevala veliko ukrajinskih enot in jih še več zahteva zdaj, da jih vzdržujejo. Kijev je tisti, ki zapravlja sredstva za to, kar se bo končalo z umikom.
Ruska vojska ni izvedla še ničesar, kar bi se približalo njeni polni moči. To se bo verjetno končalo, ko se bo Moskva odločila za to, medtem pa se zdi, da Rusi vodijo enako dolgočasno vojno izčrpavanja, ki je AFU zmanjšala na raven obupane sile na domači fronti...
Vsekakor je Zelenski izbral slabo odločitev, ko je AFU prestopila rusko ozemlje pri Kursku. Poraz Rdeče armade nad Wehrmachtom pri Kursku leta 1943 je bil največja bitka v zgodovini vojskovanja in je pustila za sabo približno 1,7 milijona Rusov mrtvih, ranjenih ali pogrešanih. Skupaj s Stalingradom je pomenila odločilen trenutek v zmagi zaveznikov nad Rajhom. Rusi tega ne pozabijo, še posebej sedaj, ko je nemško orožje del arzenala AFU,« opozarja Patrick Lawrence in celotno akcijo Ukrajine opiše kot veliko napako ukrajinskega režima.
Russians evacuated another Abrams and Leopard.
— Lord Bebo (@MyLordBebo) September 1, 2024
The new reality pic.twitter.com/8wXVye89w4
In ne pozabimo, da je Zelenski s hlapčevanjem neonacistom izdal tudi svoje volivce.
Komu boste verjeli, Lawrencu ali Utenkarju, pa je seveda vaša izbira.
Julian Röpcke:
— Zlatti71 (@Zlatti_71) September 2, 2024
“The situation along the front in eastern Ukraine is critical and continues to deteriorate.
Unlike before, it is now almost impossible to pinpoint the geographical focus of the Russian offensive.
Pokrovsk remains significant, but if we are honest, Russia… pic.twitter.com/un6pOuNL58
Ankete pa kažejo, da Delo nima prav veliko možnosti, da bi s svojim pravljičarstvom prepričalo večino.
In prav je tako.