Hipokrizija »obsodbe ruskih vohunov«: Kar Rusi počnejo pod krinko, Američani izvajajo pri belem dnevu

V Sloveniji aretirana ruska vohuna, ki sta se predstavljala kot argentinska državljana Ludwig Gisch in Maria Rosa Mayer Munos, v resnici pa sta Artjom Viktorovič Dulcev in Ana Valerjevna Dulceva, sta v tajnem sojenju pred okrožnim sodiščem v Ljubljani, priznala krivdo.

Tako kot večina obsojenih zahodnih vohunov, obsojenih v Rusiji in Belorusiji, ki so jih danes zamenjali v Ankari.

Na okrožnem sodišču v Ljubljani so v sredo prebrali izrek sodbe, ki so ga kasneje tudi objavili.

Zaradi vohunstva in overitve lažne vsebine sta obsojena na skupno kazen enega leta in sedmih mesecev zapora, kar je približno toliko, kolikor sta že preživela v priporu.

Pripor zoper njiju je zdaj odpravljen, sodba je pravnomočna, Slovenija pa ju bo izgnala.

Vse skupaj je seveda tudi del velike izmenjave vohunov med Rusijo na eni strani in članicami zveze NATO, ki večinoma postopajo po nareku ZDA na drugi strani.

Ta naj bi stekla med Rusijo, Združenimi državami Amerike, Nemčijo in Belorusijo.

guardianwsj.png

V Sloveniji so mediji vzhičeni, ker je Slovenija postala del zgodbe, v katero je vključena tudi izmenjava ruskega atentatorja FSB Krasikova, nemškega državljana Rica Kriegerja, obsojenega na smrt in pomiloščenega v Belorusiji in novinarja Wall Street Journala, ameriškega državljana Evana Gershkovicha, ki je bil v Rusiji obsojen na 16 let zapora, ker je zbiral podatke o tovarni Uralvagonzavod, ki izdeluje ruske oklepnike in se mu je to zdelo kot opravljanje »novinarskega dela.«  

Nad vključenostjo Slovenije v ta projekt je bil še posebej vesel Vojko Volk, državni sekretar za mednarodne zadeve in nacionalno varnost  v kabinetu predsednika vlade, ki je junija na predvolilno soočenje N1 pred evropskimi volitvami z Vladimirjem Prebiličem v spremstvu ekipe in kamere ameriškega Wall Street Journala.

A če pogledamo natančno, kaj naj bi počeli ruski vohuni v Sloveniji – navezovanje stikov z vplivnimi ljudmi v gospodarstvu in politiki, prenos domnevno »občutljivih« podatkov – gre za delo, ki ga v vsaki državi običajno delajo tudi tuji diplomati in vojaški atašeji, ki uživajo imunost.

Po izgonu številnih ruskih diplomatov je njihovo delo morda postalo pomembnejše, a še vedno v veliki meri gre za podatke, ki so v precejšnji meri zbrani iz javnih virov.

Skratka, tudi če je šlo za zaupne podatke in nedovoljeno dejavnost, kot sta oba vohuna priznala, ne gre ravno za izjemno pomembne in najstrožje varovane državne skrivnosti.

Hipokrizija slovenskih medijev in oblasti pa je ob obširnem poročanju o tem primeru še posebej očitna zato, ker druge plati zgodbe – da namreč tudi slovenske in evropske »zaveznice« delajo nekaj podobnega, a še veliko hujšega, a to počenejo veliko bolj javno in celo brez resnih konsekvenc sploh ne opazijo.

hisavohunov.jpg

Ne samo, da CIA in SOVA tesno sodelujeta, simbioza teh služb je takšna, da vse praktično delujejo kot celovita enota. Znano je, da te službe tudi svoje lastne državljane špijonirajo s pomočjo druga drugi, kadar to ni mogoče zaradi omejitev nacionalne zakonodaje.

To je javnost motilo pred desetletjem, od tedaj pa je zgražanje nad takšnim početjem izginilo z naslovnic medijev.

Britanski časnik The Guardian je oktobra leta 2013 objavil, da je ameriška agencija za nacionalno varnost (NSA) vohunila za 35 svetovnimi voditelji.

Zaradi dokumentov, ki jih v javnost spravlja nekdanji analitik NSA Edward Snowden, »se težki časi obetajo tudi State Departmentu«, razkritja pa bodo zagotovo povzročila »še več ogorčenja med svetovnimi voditelji,« so poročali slovenski mediji.

Guardian je namreč objavil tajni dopis iz leta 2006, v katerem piše, da je NSA pridobila telefonske številke od državnih uradnikov State Departmenta, Pentagona in Bele hiše.

Med drugim so prisluškovali tudi Angeli Merkel. Ti podatkipa so vsekakor bili strogo zaupni.

Ogorčeni so med drugim tudi v Franciji, Braziliji in Mehiki, kmalu pa še v kakšni drugi državi, saj NSA vohuni po vsem svetu.

Razkritja o prisluškovanju so vzbudila veliko ogorčenje pri zavezniških državah in nemška kanclerka Angela Merkel je prvi dan vrha voditeljev EU dejala, da je ameriško vohunjenje spodkopalo zaupanje, ki ga bo potrebno povrniti.

Po razkritjih o vohunjenju za Merklovo je tedanjo kanclerko poklical takratni predsednik ZDA Barack Obama in ji zagotovil, da ji ne prisluškujejo in ji niti ne bodo.

lesnina.jpg

Zgodilo se seveda ni nič.

Pred mesecem dni pa je moral Julian Assange, ki so ga zadrževali v zaporu brez sojenja podpisati, da je tudi z razkrivanjem teh podatkov, kar je sicer običajno novinarsko delo, storil kaznivo dejanje.

Namesto odškodnine od vlade ZDA, ki je avstralskega državljana preganjala v tujini in s tem ogrozila svobodo medijev po vsem svetu je sedaj dobil le »pravično kazen.«

To so sedaj novi »standardi« zahodne »svobode govora.«

Decembra lani je bila objavljena tudi zgodba o tem, kako so ZDA podkupile španska agenta za izdajo tajnih podatkov.

Odkritje, da sta bila dva agenta španske obveščevalne službe CNI podkupljena, da sta Združenim državam posredovala tajne podatke je sicer zaostrilo odnose med Madridom in Washingtonom, saj  takšna dejanja veljajo za sovražna in niso pričakovana med dvema zavezniškima državama, a v resnici se ni zgodilo nič posebnega.

Španske obveščevalne službe še naprej sodelujejo z ameriškimi.  

Notranja preiskava je potrdila, da so vsaj enega od agentov, uradnika srednjega ranga tajne službe, rekrutirale ZDA.

gerschkovich.jpg

Za veliko vsoto denarja naj bi pridobil tajne informacije.

In tu je seveda še tretji primer neposrednega vmešavanja ZDA, ki so pravkar zaradi sprejetja zakona o tujem vplivu Gruziji ustavile finančno pomoč.

Gre za finančno pomoč Gruziji, vredno 95 milijonov dolarjev.

To je odziv na potezo gruzijskega parlamenta, ki je maja sprejel sporni (za ZDA in EU) zakon »o tujih agentih«.

Paradoks je v tem, da imajo ZDA podoben zakon in ne dovolijo tujega vmešavanja tujih držav v svoje volilne procese in delovanje nevladnih organizacij.

Istočasno pa ne dovolijo, da države, na katere želijo vplivati, vzpostavijo podobno zakonodajo.

eu_gruzija.jpg

Ameriški državni sekretar Antony Blinken je dejal, da se je odločil finančno pomoč, ki bi jo dobila neposredno gruzijska vlada, ustaviti zaradi »nedemokratičnih potez« tamkajšnje vlade, je poročal Guardian.

»Nedemokratična dejanja in lažne izjave gruzijske vlade so nezdružljivi z merili za članstvo v Evropski uniji in Natu,« je dodal Blinken.

»Gruzijski režim je razkril svoj resnični cilj – popolni nadzor nad civilno družbo«, poroča medij, bogato podprt s slovenskim davkoplačevalskim denarjem.

In to se večini novinarjev v »osrednjih« medijih članic EU zdi povsem »normalno«.

Slovenski mediji celo povsem neprizadeto poročajo o tem, kako naj bi bila Gruzija zato, ker ščiti svojo suverenost, nekakšna diktatura.

Neposreden vpliv tuje, velike sile in bogatih zahodnih držav tudi na slovensko civilno družbo in tesno sodelovanje tajnih služb Slovenije z državami, ki podpirajo številne prevrate in nezakonite »intervencije« po svetu in omogočajo celo genocid v Gazi – to pa ne Vojko Volka in ne ostalih kreatorjev slovenske zunanje in varnostne politike prav nič ne moti.

Hinavsko in nemoralno.