Dan poraza? EU s svojim praznikom »izbrisala« dan zmage, tudi Slovenija sramotno pozablja na osvoboditev Ljubljane!

Ob 9. maju, dnevu zmage nad nacifašizmom, v številnih državah naslednicah nekdanje Sovjetske zveze, pa tudi v državah članicah Evropske unije potekajo številne manifestacije.

V Moskvi je danes potekala tradicionalna vojaška parada, na kateri je govoril tudi ruski predsednik Vladimir Putin.

V številnih evropskih mestih se vijejo povorke »regimentov nesmrtnih«, v katerih potomci nekdanjih borcev proti nacifašizmu nosijo slike svojih prednikov.

All respect to the Soviet peoples and their Red Army for their victory over fascism 78 years ago. We can never forget the sacrifice of 27 million Soviet citizens in the war against Nazi Germany.

Despite this victory, the U.S. govt has since 1945 rehabilitated & recycled Nazis… pic.twitter.com/xxgDmPeLNo

— Manolo De Los Santos (@manolo_realengo) May 9, 2023

Toda v članicah EU je politična klima drugačna.

V EU so že pred leti dan Evrope razglasili prav na dan zmage, ki se je 9. maja praznoval v večini nekdanjih držav vzhodnega bloka in tudi Jugoslaviji, s tem pa so simbolno prekrili ta praznik z evropskim.

Ker se kot dan zmage v nekaterih državah zahodne Evrope praznuje 8. maj, je bila tako zmaga nad nacifašizmom potisnjena na obrobje dogajanja in iztisnjena iz javnega prostora.

S tem se seveda želi tudi zmanjšati pomen, ki so ga imele Rusija in celotna nekdanja Sovjetska zveza za osvoboditev Evrope, čeprav je sovjetska Rdeča armada dala največje žrtve za zmago nad tretjim rajhom in njegovimi zavezniki.

Praznik zmage nad nacifašizmom zato tudi v Sloveniji prekrivata molk in pozaba.

V Sloveniji se tudi nobeden od večjih medijev in portalov – Delo, Dnevnik, SiOL, RTV SLO, N1 in ostali – ni niti spomnil, da gre za pomemben dan, ko je bila končana druga svetovna vojna na slovenskih tleh, razen ob poročilih o proslavah v Moskvi ali dnevnopolitičnemu poročanju o prepovedi ruskih zastav na proslavah v Berlinu.

Ta očitno namerna cenzura gre celo tako daleč, da se pozablja, da je ta dan pomemben tudi za Ljubljano.

Takole praznujejo danes Dan Zmage v Dudinkah, Krasnojarski kraj, enem najsevernejših mest na planetu. pic.twitter.com/PFyDT0pJox

— Just Rugel (@ZaVedomoPobeda) May 9, 2023

Deveti maj je namreč dan mesta Ljubljana, v spomin na dan, ko je bila tudi Ljubljana osvobojena, saj so vanjo vkorakale partizanske enote.  

9. maja 1945 je bila torej osvobojena Ljubljana.

Kako je bil ta dan pomemben je posneto tudi na filmskih trakovih in slikah.

Kot poroča dr. David Petelin v Zgodovini na dlani, je bilo ta dan vreme v Ljubljani - lepo.

»Bilo je blešče majsko jutro. Topovi, ki so še prejšnji večer grmeli z Gradu proti Črni vasi in Krimu, so že, preden sem se zbudil, utihnili. Mirno je bilo. 'Mir je,' je rekel oče. Vojne ni bilo več. Ko sem stekel na cesto, ni bilo več ne vlasovcev, ki so s svojimi konji in vozovi zasmrajali Rastoharjeve hleve in dvorišče ter lovili vse služkinje okoliških gospodarjev in jih vlačili nekam na seno, ne Nemcev in belih, ki jih je bilo še prejšnji večer polno vsenaokrog.

Pogledal sem na Gruberjevo nabrežje: vozovi z begunci z Dolenjskega so odšli menda že sinoči. Mir je bil. Potem so pridrli ljudje na cesto, vsi, ki so se že dolgo prej raje tiščali v varnih ali vsaj pogojno varnih stanovanjih za zaklenjenimi vrati, po cesti so se začeli v mesto usipati partizani, ljudje so se smejali, jokali, vsi iz sebe so bili od navdušenja nad 'mirnimi časi', ki so očitno tu, zdaj, ko je konec vojne.«

Zadnje tedne pred koncem vojne je Ljubljana preživela v pripravah na prihod osvoboditeljev. Oddelki Narodne zaščite so bili pripravljeni, da sodelujejo v zadnjih bojih.

Partizanske enote so se približale Ljubljani v začetku maja 1945.

»Bili smo pred našo Ljubljano. Želja po osvoboditvi je bila velika. Osvobodimo Ljubljano. Na juriš! Šli bi kar naprej. Saj je skoraj konec vojne. Ampak proti sebi smo imeli en bataljon 19. polka SS in dva bataljona 17. policijskega polka SS. Z njimi so bili bataljon policijske šole SS ter četrti in peti domobranski bataljon.

Na Ljubljanskem gradu je bila težka artilerijska baterija s 175-milimetrskimi topovi, 105-milimetrski topovi so bili na Golovcu, Šišenskem hribu, pri Iški vasi in na Barju. Ko smo se približali in je vse hkrati odprlo ogenj na nas, je nastal pekel. S hribov kanonade, rafalno in plutonsko streljanje z njihovih položajev. Minometi. Mi smo z našo artilerijo streljali nanje. Vsi hkrati. Nisi slišal drugega kot bobnenje. Grmelo je na naši fronti in v celi globini po rezervnih enotah in logistiki. Granata je padla na komando v Lisičjem gradu. Od topniškega ognja smo imeli največ izgub. Medtem smo z jurišem šli na njihove položaje. Bombaši pred nami, mi za njimi. Med strojnicami, topovi, minometi in ročnimi bombami nisi slišal niti samega sebe. Samo bobnenje. Zavzeli smo rove, bunkerje, oni nad nas s tankovsko rezervo. Naprej, nazaj. Dva dni brez predaha, brez počitka. Šestdeset mrtvih. Policijski bataljoni SS so imeli 120 mrtvih. Tako je bilo, dokler nismo zavzeli Sela in začeli prodirati proti Orlam. Tam se je ustavilo«, se je spominjal komandant ljubljanskega bataljona in osvoboditelj mesta Alojz Kajin.

7. maja so se razvneli hudi boji na vsej obrambni črti, najmočnejša je bila sovražnikova obramba na Orlah, ki jo je 15. partizanska brigada strla šele 9. maja ob treh zjutraj, čeprav je brezpogojna kapitulacija vseh nemških oboroženih sil začela uradno veljati že 8. maja ob 23. uri.

»Zgodaj zjutraj 9. maja je prišla do nas novica, da so partizani prišli v Ljubljano … Bolj ko sva se bližala Ljubljani, bolj so bili ljudje videti navdušeni…

Na ljubljanskih ulicah so bile množice ljudi; pozdravljale so vsakega partizana, ki se je pojavil in metale rože. Tedaj me je to zelo razjezilo in danes priznam, da je bila moja jeza krivična. Zakaj bi se ljudje navsezadnje ne veselili, ko pa so bili po štirih letih tuje okupacije spet svobodni?

Zakaj bi se ne radostili prihoda tistih, ki so jih imeli za svoje osvoboditelje? Saj niso mogli vedeti, kakšno svobodo prinašajo.«

Skorajda vsak prebivalec je imel določeno nalogo za sprejem partizanov, za vzpostavitev oblastnih organov ter za normalizacijo življenja.

»Tisoče žena je v nočni tišini barvalo blago in šivalo dolge zastave, lepilo papirnate zastavice, pripravljalo transparente. Zbirale so cigarete in zadnje ostanke moke in sladkorja za priboljške za borce. V vsej tajnosti se je pripravljal in tiskal Slovenski poročevalec, da bo izšel ob uri osvoboditve.

Ob peti uri zjutraj 9. maja sta sirena na glavnem kolodvoru in velika zastava na Gradu oznanili, da je konec štiriletne okupacije. Ob pol sedmih se je prvič oglasila znamenita kukavica radijske postaje – radia Svobodna Ljubljana. Kmalu zatem so se slavnostnemu razpoloženju pridružili zvonovi vseh ljubljanskih cerkva. Partizan Ljubljanske brigade Alojz Kajin je na belem konju 9. maja 1945 prijahal v Ljubljano in na Magistratu razvil zastavo z rdečo zvezdo ter s tem simbolično oznanil osvoboditev mesta.«

Dan osvoboditve, sončna sreda 9. maja, in naslednji dan sta bila praznična dneva.

Naslednjega dne, 10. maja, je v Ljubljano prišla Narodna vlada Slovenije, ki je bila imenovana 5. maja v Ajdovščini.

Z balkona Univerze so spregovorili Oton Župančič, Josip Vidmar in glavni govornik Boris Kidrič, prvi povojni predsednik slovenske vlade.

Evrope,” je zapisala.
Evropski uradniki menijo, da je Ukrajina eno najprimernejših krajev za ta praznik.
Ko položaj, oblast in , odnese pamet

— cebelica (@cebelica4) May 9, 2023

Slovensko vodstvo je na Kongresnem trgu pričakala velikanska množica z zastavami, napisi in cvetjem.

Na večer Titovega rojstnega dne, 25. maja, so zagoreli kresovi na okoliških hribih, naslednji dan pa je Tito obiskal Ljubljano in spregovoril velikanski množici z balkona Univerze: »Zahtevamo, da bo vsak gospodar na svojem in nočemo plačevati tujih računov. Nočemo biti drobiž za podkupovanje. Nočemo, da nas mešajo v neko politiko interesnih sfer. Zakaj bi se našim narodom štelo v zlo, ker žele biti v vsakem pogledu neodvisni in nam hočejo zdaj to neodvisnost omejevati ali kratiti.«

»Nočemo biti več od nikogar odvisni, in to ne glede na to, kar pišejo, kar govore, a piše se mnogo, piše se grdo, piše se nepravično, piše se nedostojno za one ljudi, ki žive v zavezniških državah. Krivica se dela s takšnim pisanjem naši izmučeni domovini. Ni tukaj samo Tito, tukaj je Jugoslavija, tu je Slovenija, tu je Hrvaška, Makedonija, Bosna, Hercegovina in Črna gora, tu so narodi, ki so dali milijon in sedemsto tisoč žrtev v tej vojni,« je poročalo glasilo OF, ki je povzemalo Tita.

S temi besedami je bila zakoličena tako zunanja politika Jugoslavije (jugoslovanska suverenost, neuvrščenost, nasprotovanje politiki interesnih sfer, ozemeljska celovitost Slovenije), ki je v naslednjih letih pripeljala do znamenitega informbirojevskega spora in lastne jugoslovanske poti (samoupravni sistem) kot obračun z notranjimi političnimi nasprotniki: »Kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti.

Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala divnih planin, naših cvetočih polj.

Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas,« so v OF povzemali sporočilo Tita.

In danes?

Zunanjo politiko Slovenije so ugrabili v Bruslju in Washingtonu. Danes je Slovenija drobiž v igri velikih.

O samostojnosti se govori največ v zadnjih letih, prav zato, ker izginja.

Praznik bo Ljubljana praznovala skromno.

Brez zunanjih proslav, zgolj s slavnostno sejo mestnega sveta MOL, v torek, 9. maja 2023, ob 13. uri ob podelitvi plaket in nazivov častnih meščanov.

Ob obletnici osvoboditve Ljubljane in 78. obletnici zaključnih bojev na Orlah je predsednik vlade Robert Golob položil venec pred spomenikom padlih, nato pa nagovoril zbrane.

Tudi to je bila v resnici mestna proslava.

Ob tem je Golob to storil 8. maja, na dan, ko osvoboditev praznujejo »zahodne države« in ne 9. maja, ko je bila Ljubljana res osvobojena.

Le zakaj? Zelo verjetno prav zato, da dogodek ne bi sovpadel s proslavo v Rusiji.

9. maja se je bojev na Orlah spomnila le ZZB NOV.

Premier Robert Golob je med drugim dejal, da je bila Ljubljana edina prestolnica v Evropi, ki je bila spremenjena v koncentracijsko taborišče. Tega po njegovih besedah ne smemo nikoli pozabiti.

Toda - ali lahko pozabimo, da se je šele z rusko ratifikacijo brezpogojne kapitulacije Wermachta končala druga svetovna vojna v Evropi in to na dan, ko je bila osvobojena Ljubljana?

Očitno lahko – vse v imenu novih geopolitičnih bitk, tokrat z Rusijo. In v tem boju se mnogim ne zdi prav, da se proslavlja kakršnakoli sovjetska ali ruska zmaga. Pa čeprav nad nacifašizmom in kljub temu, da je to bila takrat tudi naša skupna zmaga.

Vse to se dogaja v trenutku, ko je v Ukrajini Vladimir Zelenski ukinil proslave dneva zmage in jih nadomestil s proslavo dneva Evrope.

In v trenutku, ko je v Sloveniji Milan Kučan ob molku večine medijev predlagal nadomestitev, v bistvu pa izbris spomenika revoluciji in NOB na glavnem trgu v prestolnici z novim kipom.

In s tem podprl idejo desnice, o kateri sta se že leta 2016 strinjala Lojze Peterle in Borut Pahor.

Le kaj bo naslednji korak?

Postavitev spomenika domobrancem, ki so se pravočasno in daljnovidno uprli grozeči ruski nevarnosti?

C/P "EU je naziv Dan Evrope dobesedno ukradla – Evropi!

Izvirni praznik Dan Evrope se praznuje 5. maja ! Nikoli in nikakor 9.maja ! 9.maj je v Evropi, in po svetu, rezerviran izklučno za zgodovinski praznik – Dan zmage nad nacizmom in fašizmom!"https://t.co/yoihPNAdw2 pic.twitter.com/iVXnGOKzVd

— Viljem Rački (@ViljemR) May 9, 2023

Vse to pa za t. i. zmago Evrope v Ukrajini in s podporo ukrajinskim neonacistom?

Le kam gre EU in Slovenija z njo?

Zaradi zunanjepolitičnih zablod nesposobnih evropskih politikov nekoč nemogoče - postaja mogoče.

For Russia, for our valiant Armed Forces, for the Victory, Ura (hooray) — Putin pic.twitter.com/1JEtH5XqhN

— War Monitor (@WarMonitors) May 9, 2023

Zgodovinska zmaga slovenskega naroda pa se zaradi hegemonističnih interesov ZDA v njeni posredniški vojni proti Rusiji - spreminja v zgodovinski poraz.

In prikriva in skriva celo pred slovensko javnostjo.