REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Prepuščeni smrti v »intimnem domu«: Starostnike diskriminirali, vlada pa »šminka« grozno resnico

Prepuščeni smrti v »intimnem domu«: Starostnike diskriminirali, vlada pa »šminka« grozno resnicoStarejši v Sloveniji - prepuščeni smrti, predsedenik pa jim prepeva podoknico

Slovensko javnost je v zadnjem času pretresla predvsem informacija o tem, kako je Slovenija ravnala s starejšimi v domovih za starostnike.

O tem je največ povedal nekdanji zdravstveni minister dr. Dušan Keber.

Če skrajšamo dolgo zgodbo, so ob izbruhu pandemije posebni zdravstveni konziliji bolnišnic (sestavljali so jih trije zdravniki) pričeli pregledovati kartoteke starostnikov v domovih za starejše občane in jih – že vnaprej – razdeli v »odpisane«, ki jih tudi v primeru potencialne okužbe s koronavirusom, ki povzroča Covid-19 ni potrebno oziroma ni smiselno – oziroma vsaj ob lažjih oblikah bolezni - zdraviti v bolnišnicah in druge, pri katerih bi to bilo potrebno in predvsem smiselno.

To je seveda precej v nasprotju tudi s Hipokratovo prisego.

Razlog za takšno obravnavo je bil sicer očiten – v zahodnoevropskih državah je v bolnišnicah v zadnji fazi že primanjkovalo respiratorjev, zato so se morali zdravniki, v skladu z zdravniško etiko, ki sicer velja na bojiščih, odločati, koga bo potrebno izključiti od respiratorje oziroma mu sploh ne pomagati z respiratorji in komu pa lahko.

Osnovno pravilo, ki so se ga držali je bilo, da bolni spadajo v bolnišnice. In ne v domove za starejše občane! Je to res tako težko razumeti?

Običajno so postavili starostno mejo (običajno pri 60 letih) ter pomagali mlajšim in tistim, ki so imeli manj »pridruženih bolezni«.

Ker je posamezen pacient lahko en respirator zasedal tudi več tednov (možnost ozdravitve v tej fazi pa je okoli 50 odstotna) je bil strah pred tem, da bodo bolnišnice prenapolnjene seveda velik.

Toda problematično je seveda dejstvo, da so bili nekateri starostniki odpisani že vnaprej.

V Sloveniji takšne krize pravzaprav sploh nikoli ni bilo.

Pri tem pa je potrebno vedeti še dve dejstvi – prvič, da so predvsem kitajski in ostali zdravniki iz JV Azije, ki so se prvi soočili s to boleznijo, že od začetka zavzemali za ustanovitev posebnih »Covid-bolnišnic« in dosledno ločevanje vseh bolnikov od zdravih prebivalcev.

Z drugimi besedami, takoj ko je bil nekdo na Kitajskem okužen, se je testirala tudi njegova bližnja okolica, ljudje, s katerimi je bil le-ta v stiku, vsi so bili takoj ločeni od potencialno zdravih, nato pa odpeljani v posebne bolnišnice, kjer so bili samo bolniki s Covid-19, ali pa seveda na posebne oddelke intenzivne nege.

V nekaterih državah so Covid-bolnišnice, da ne bi bilo stika z okuženimi, varovale policijske enote ali celo vojska.

Osnovno pravilo, ki so se ga držali je bilo, da bolni spadajo v bolnišnice. In ne v domove za starejše občane! Je to res tako težko razumeti?

V nekaterih državah so te bolnišnice, da ne bi bilo stika z okuženimi, varovale policijske enote ali celo vojska.

Drugič, potrebno je vedeti, da je pri razvoju bolezni Covid-19 povsem mogoče, da se začetna »blaga okužba« v izjemno kratkem času spremeni v izjemno hudo.

Sprememba je tako hitra, da nekaterim dobesedno zmanjka zraka in umrejo na poti v bolnišnico. Zato so bili pomembni tudi mobilni respiratorji.

Puščanje zdravih skupaj z bolnimi v domovih za starejše je zaradi prenašanja bolezni tudi brez simptomov okuženih in ob izjemno hitrem poslabšanju stanja seveda ustvarilo idealne pogoje za veliko smrti v domovih za starejše.

Smrti, ki bi se lahko preprečile.

Problematično je seveda dejstvo, da so bili nekateri starostniki odpisani že vnaprej.

Če si ogledamo »slovenski model« lahko vidimo, da je Slovenija – podobno kot Avstrija, Italija in druge države – tu naredila več napak.

V Sloveniji ni bilo posebnih »Covid-bolnišnic«, bolni (s t. i. blago obliko bolezni) so ostajali v domovih za starejše, pomanjkljivo pa je bilo tudi testiranje in iskanje stikov.

Zdravstveni sistem je kljub temu lepo prenesel udarec pandemije – toda tudi zato, ker je v Sloveniji največ umrlih svojo življensko pot zaradi takšnega načina organizacije »zdravljenja« umrlo v domovih za starejše.

Prav zato se je pri zagovorniku načela enakosti po uradni dolžnosti začeli postopek ugotavljanja morebitne diskriminacije nekaterih starostnikov, ki so Covid-19 prebolevali v domovih za starejše občane.

Sporočilo o tem je zagovornik Miha Lobnik objavil na družbenem omrežju Facebook.

»Zdravstveni strokovnjaki opozarjajo, da bi lahko imeli jeseni nov val epidemije bolezni covid-19. Še preden se to zgodi, moramo preveriti, ali so bili ukrepi, izvedeni med prvim valom, ustrezni tudi z vidika pravice do enake obravnave vseh ljudi. To so zelo pomembna vprašanja, zato pričakujem odgovore pristojnih pri vseh postopkih zagovornika,« je zapisal.

Zato smo skovali strategijo, da se dom razdeli na območje, kjer bivajo zdravi prebivalci, potem na del, t. i. sivo cono, kjer so bili kontakti obolelih oziroma suspektni in pa rdeča cona, kjer prebivajo zboleli, ampak nimajo težke klinične slike.

Na kritike, da mnogih starostnikov s Covidom-19 niso sprejeli v bolnišnično obravnavo, s čimer bi lažje zajezili okužbo z novim koronavirusom med to ranljivo populacijo, ampak so jih obdržali v domovih za starejše, kjer so tudi umirali, pa se je danes odzval tudi zdravstveni minister Tomaž Gantar, ki je ob uradnem »Covid govorcu« Jelku Kacinu poskusil olepšati to precej nagravžno zgodbo.

Pomagalo jim je tudi pet drugih strokovnjakov, ki tako ali drugače spadajo med zaupnike in nameščence vlade, ki je takoj po oblikovanju najprej ustanovila nezakonit »Krizni štab«, nato pa izvedla večkratne kadrovske čistke tudi v NIJZ in drugih strokovnih institucijah, zadolženih za javno zdravje v Sloveniji.

Covid bolnišnica

Na novinarski konferenci vlade so tako sodelovali minister za zdravje Tomaž Gantar, državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Mateja Ribič, vodja strokovne skupine za zajezitev in obvladovanje epidemije Covid-19 pri Ministrstvu za zdravje prof. dr. Bojana Beovič, direktor Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik dr. Aleš Rozman, strokovni direktor SB Celje in koordinator za izvajanje zdravstvene dejavnosti v socialno varstvenih zavodih za območje celjske regije mag. Franc Vindišar, mag. Mateja Lopuh, državna koordinatorica razvoja paliativne oskrbe, vodja Sektorja mejne policije v Upravi uniformirane policije na Generalni policijski upravi Melita Močnik ter vladni govorec Jelko Kacin.

Poleg za te dogodke že običajnih puhlic in samohvale smo na tej konferenci lahko slišali marsikaj, predvsem pa tudi nekaj navedb, ki so – kljub poskusu nastopajočih, da zanikajo navedbe o tem, da so »odpisali« del starostnikov – potrdili to, o čemer je v Sloveniji prvi spregovoril nekdanji zdravstveni minister dr. Dušan Keber.

Že na samem začetku, ko še nismo natančno vedeli, s čim imamo opravka in kako se bo epidemija razvijala, smo opazili, da domovi niso namenjeni temu, da se vodijo kot bolnišnice, ampak so to bolj bivališča. 

Tomaž Gantar je pojasnil, da so se tako zdravstvene ustanove kot domovi za starejše občane že pred epidemijo soočali s kadrovskimi in prostorskimi stiskami, kot pozitiven pa je navedel podatek, da je bilo med »približno 18.800 oskrbovanci v domovih okuženih samo 1,7 odstotka«, kar naj bi bil »odličen rezultat.«

Toda ker vseh oskrbovancev sploh niso testirali je zelo verjetno, da ministrov podatek ni točen. Celo med slovensko populacijo je po izvedeni raziskavi odstotek najmanj enkrat višji, vemo pa, da se nalezljive bolezni hitreje širijo predvsem tam, kjer skupaj bivajo ali delijo skupine ljudi.

Minister je torej zavajal javnost.

Minister je tudi dejal, da so se »manjše težave pojavljale v desetih od 102 domov«, z velikimi težavami pa so se med epidemijo spopadali »le v treh domovih.«

Tudi državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Mateja Ribič je poudarila, da so domovi za starejše »veliko več od institucij, kjer se zgolj izvaja institucionalno varstvo« ter da »varovancem predstavljajo intimni dom, kjer se počutijo varne.«

To je sicer lepo. Toda Ribičeva ni pojasnila, zakaj bi moral nekdo ostati v okuženem domu in zakaj bi bili okuženi domovi pravo, intimno mesto še za kaj drugega kot za smrt.

Zato bi bilo potrebno povsod, kjer so se pojavile okužbe, okužene takoj spraviti v bolnišnice in do enot za intenzivno nego.Ampak ne, slovenski zdravniki so jih puščali v domovih za starejše.

Ni tudi pojasnila, zakaj se slovenski zdravniki niso držali smernic WHO in nasvetov tujih zdravnikov, ki so opozarjali, da vsi bolni spadajo v bolnišnice.

Kaj vse je bilo narobe pa najbolje razkrije pričevanje dr. Aleša Rozmana, direktorja bolnišnice na Golniku: »Prvi dom, v katerega je vdrla okužba covid-19, je bil dom starejših občanov v Metliki. Že na samem začetku, ko še nismo natančno vedeli, s čim imamo opravka in kako se bo epidemija razvijala, smo opazili, da domovi niso namenjeni temu, da se vodijo kot bolnišnice, ampak so to bolj bivališča. Zato smo se od samega začetka organizirali, kako presekati stvari, pomagati in učinkovito obvladovati epidemijo. To je, da se usposobi osebje in da pride dovolj zaščitne opreme.«

»Danes imamo podatke, da se 40 odstotkov prenosov zgodi, še preden je oseba simptomatska. To pomeni, da tisti prvi trenutek, ko zaznamo okužbo, četudi bi ga takoj umaknili, se je prenos že zgodil. Zato smo skovali strategijo, da se dom razdeli na območje, kjer bivajo zdravi prebivalci, potem na del, t. i. sivo cono, kjer so bili kontakti obolelih oziroma suspektni in pa rdeča cona, kjer prebivajo zboleli, ampak nimajo težke klinične slike. Treba je poudariti, da 70 odstotkov starostnikov preboleva covid z lažjo klinično sliko,« sklene svoje pričevanje dr. Rozman.

Omenjeno pričevanje je v resnici popolnoma razkrilo napačno strategijo boja proti Covidu-19 v Sloveniji.

Ob tem, da nobeden od govornikov ni niti z besedo izpodbil navedbe dr. Dušana Kebra o tem, kako so bili nekateri bolniki s »pridruženimi boleznimi« že vnaprej odpisani, pričevanje dr. Aleša Rozmana kaže, da so okužene s Covid-19 puščali v domovih za starejše občane in jih tam, ne pa v bolnišnicah – »zdravili.«

In več kot 80 odstotkov smrtnih primerov je bilo prav tam, na mestu tega »zdravljenja«.

Ob tem pa je popolnoma jasno, da je bil največji problem tega zdravljenja v tem, da se je bolezen lahko z nekaj okuženih, zaradi nesposobnosti osebja, da v popolnosti prepreči prenos okužb, prenesla še na ostale varovance.

Največji problem tega zdravljenja v tem, da se je bolezen lahko z nekaj okuženih, zaradi nesposobnosti osebja, da v popolnosti prepreči prenos okužb, prenesla še na ostale varovance.

To dokazuje tudi navedba na tiskovni konferenci, da je »skoraj 80 odstotkov vseh dokazano okuženih v domu v Šmarju okužbo prebolelo tam.«

To, s čemer se slovenski strokovnjaki »hvalijo« je seveda dokaz njihove nesposobnosti in napačnega ravnanja.

Jasno je, da večina ljudi Covid-19 uspešno preživi, toda če se bolezen preveč razširi, jih nekaj odstotkov umre.

Tudi deset odstotkov ali več, še posebej, če so starejši. Zato bi bilo potrebno povsod, kjer so se pojavile okužbe, okužene takoj spraviti v bolnišnice in do enot za intenzivno nego.

Sploh če se ve, da je 40 odstotkov prenosov virusa nezaznanih, je potrebno takoj tudi iskati stike in v »Covid bolnišnice« spraviti še dodatne, potencialno okužene.

Ampak ne, slovenski zdravniki so jih puščali v domovih, razdeljene na »rdeče«, »sive« in (črno?) cono za bolne (ampak ne s težko klinično sliko!), čeprav sam dr. Aleš Rozman pove, da to niso bile bolnišnice, ampak domovi za bivanje ljudi.

Starejši

To pomeni, da so se zdravi, »suspektni« in bolni kljub naporom osebja mešali, da je prihajalo do širjenja okužb in s tem do večjega števila mrtvih.

Obenem se je včasih nekaterim - zaradi narave bolezni – stanje nenadoma poslabšalo.

Večina pozna primer britanskega premierja Borisa Johnsona, ko je zbolel za Covid-19. Po tednu dni brez velikih sprememb je v nekaj urah osmega dne končal na kisiku. Priznal je, da bi skoraj umrl.

Bi Boris Johnson preživel, če bi bil v 'sivi coni' nekega doma in ne v bolnišnici? Verjetno ne. Tako kot niso slovenski upokojenci, starejši, za katere bi morala poskrbeti slovenska vlada.

Bi preživel, če bi bil v »sivi coni« nekega doma in ne v bolnišnici?

Verjetno ne. Tako kot niso slovenski upokojenci, starejši, za katere bi morala poskrbeti slovenska vlada.

Pa ni. Smrtnih žrtev v Sloveniji zaradi Covida-19 je bilo nekajkrat toliko, kot v času »vojne za Slovenijo«, kljub temu pa je vlada na svojo zgradbo razobesila zastavo »zmage nad koronavirusom«.

In sedaj olepšuje svoje napake, čeprav je jasno, da je starejše – pustila na cedilu.

Objektivno odgovornost za to pa ne nosita samo predsednik vlade Janez Janša in zdravstveni minister Tomaž Gantar, pač pa tudi predsednica stranke upokojencev DeSUS-a Aleksandra Pivec, ki bi morala še posebej skrbeti za interese starejših.

V resnici pa jih je prepustila smrti v njihovem »intimnem domu, kjer so se počutili varno.«

In predsednik države Borut Pahor, ki se je medtem naučil bodriti Evropejce v kar 23 jezikih in je med pandemijo rad kolesaril (ampak ponoči), je prišel celo pod okna obsojenih na smrt in jim - zapel podoknico, kot je zapisala ena od komentatork na družbenih omrežjih.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Sorodni članki

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke