V Srbiji široko odprli vrata za tuji kapital, srbskemu pa v Sloveniji in na Hrvaškem postavljajo ovire

Nekritično in brezpogojno sprejemanje skoraj vseh zahtev Evropske Unije glede liberalizacije različnih področij gibanja blaga in kapitala je privedlo do tega, da je Srbija danes država z maksimalno odprtimi vrati za prilive tujih investicij (kar se dodatno vzpodbuja z dodeljevanjem državne pomoči), medtem ko za razliko od tega ni recipročnih ukrepov s strani drugih bivših jugoslovanskih republik, predvsem Slovenije, Hrvaške in Črne gore, ocenjuje v beograjski Politiki Milorad Filipović, profesor Ekonomske fakultete v Beogradu.

»V številnih primerih ovire niso zakonske ('kajti mi, kot članice EU spoštujemo evropske predpise'), pač pa administrativne, birokratske in postavljene na lokalni ravni (npr. dovoljenja in soglasja, kot na primer 'mi smo vas sprejeli kot investitorja, vendar morate probleme reševati z lokalno samoupravo'). Gre za perfidne poskuse onemogočanja vstopa srbskega kapitala, saj se obravnava kot nedobrodošla investicija. Posamezna podjetja, ki so vseeno preskočila te prepreke in obstrukcije pa so pokazala, da 'ni važno, katere barve je mačka, temveč da lovi miši,' in so kljub temu začele posle v Sloveniji (hoteli v lastništvu 'MK Grupe' in podobni),« navaja Filipović.

Po njegovih besedah je poseben primer Hrvaška, ko jo tudi njeni poslovneži, na primer nedavno Emil Tedeschi, kritizirajo, da je preveč zaprta družba, ki se tudi danes v mnogih pogledih obnaša, kakor da spopadi iz preteklosti še vedno trajajo ali pa da so se končali šele včeraj, ne pa pred skoraj 25 leti.

»Ne čudi preplah zaradi 'Kraša.' Spomnimo se samo panike zaradi 'srbskih čokoladic v novoletnih paketkih za hrvaške otroke' pred nekaj leti. Na žalost so na čelu vzpodbujanja takšne atmosfere pogosto državni predstavniki in zato ni presenetljivo, da navadni državljani padejo pod vpliv takšnih pogledov. Toda, od kar je od vstopa v EU Hrvaška postala izrazito emigracijsko okolje, je povsem gotovo, da se bo povečalo angažiranje delavcev iz Srbije in BiH in da bo pristop kapitalu iz teh držav olajšan,« ocenjuje Filipović.

Sogovornik Politike ocenjuje, da se bodo sčasoma zagotovo omehčala stališča o vlaganjih poslovnežev iz Srbije, vendar je, po njegovi oceni, ključno vprašanje: zakaj naši poslovneži niso najprej preiskali možnosti dobičkonosnih vlaganj v Srbiji in da šele nato viške kapitala, s katerim razpolagajo, vlagajo na regionalnem trgu.

»Kaj jim to manjka na domačem terenu, da morajo svoje imperije širiti izven Srbije? Ali gre samo za atraktivnost trga (noben od trgov regije ni po velikosti večji od srbskega), ali gre za neke druge prepreke, na katere naletijo doma? Ali so te ovire ekonomske narave in so odvisne tudi od ekonomske politike, ki se vodi?«, se sprašuje  profesor Ekonomske fakultete.

Ekonomist Saša Đogović, sodelavec Inštituta za tržne raziskave pa ocenjuje, da imajo neprestane politične napetosti na relaciji Zagreb – Beograd svoje posledice tudi za poslovanje. Po njegovih besedah na Hrvaškem obstajajo nekatere »kvaziadministrativne« ovire kot opravičilo za nekoga, ki ni sprejemljiv.

»Tam so uspešne večinoma majhne srbske investicije, večje pa so na radarju javnosti. Te dni smo lahko videli, da za vstop na hrvaški trg obstajajo obvozne poti, kot je to naredil Šaranović preko borze. Hrvatska sicer ni razpoložena za prihod tujih podjetij in ne samo srbskih,« dodaja Đogović.

Po drugi strani ni mogoče trditi, da je slovenski trg zaprt za vlaganja srbskih poslovnežev. Črna gora, Makedonija in Bosna, v kateri poslujejo Telekom in Dunav osiguranje, ter Komercijalna banka so prav tako odprte za investicije srbskih poslovnežev.

Nesorazmerna razlika med vlaganji slovenskih in hrvaških podjetij v Srbiji in srbskih v Sloveniji in na Hrvaškem je po oceni raziskovalca posledica dejstva, da je bil v Sloveniji in na Hrvaškem proces privatizacije končan, ko se je v Srbiji šele dobro začel.

»Nič slabega ne vidim v tem, da nekdo pride sem, če plača davke in dobro posluje. To več ne bi smela biti tema in vprašanje, ali je Srb ali Hrvat. Če torej nekdo povečuje vrednost podjetja, dela v korist podjetja, zaposlenih in celotne družbe, potem je dobrodošel,« ocenjuje Saša Đogović.