Problem financiranja zasebnega šolstva razkril, da imamo v Sloveniji še večji problem – z ustavnim sodiščem

Šolstvo je v Sloveniji zmeraj področje srditih ideoloških spopadov. Tudi tokrat ni nič drugače, ko je Državni zbor potrdil spremembe financiranja zasebnih osnovnih šol na način, kot je to predlagalo ministrstvo za izobraževanje.

Edino presenečenje je verjetno dejstvo, da koalicija pri tem vprašanju ni bila povsem enotna. SMC je predlaganim spremembam nasprotovala, vendar je predlog dobi dovolj podpore zato, ker ga je podprla Levica.

Država bo tako obvezni del javnega programa v zasebnih osnovnih šolah financirala v celoti, razširjenega dela programa pa sploh ne bo financirala.

Bistvo spora je seveda v ločevanju med »obveznim in »razširjenim« delom javnega programa. Nasprotniki spremembe trdijo, da takega ločevanja v odločbi, ki zahteva izenačitev pravic zasebnih in javnih šol preprosto ni, zagovorniki pa trdijo da je in da je njihova rešitev dejansko takšna, kot jo poznajo druge države po svetu.

V zadnjem času so zato zoper včeraj sprejeto novelo zakona večkrat protestirali starši otrok, ki obiskujejo zasebne šole. Menijo, da ustavna odločba državi nalaga, da mora 100-odstotno financirati celoten javni program, ne pa le obvezni del javnega programa.

Javni program zasebnih šol zdaj država financira v 85 odstotkih, kar je po oceni ustavnega sodišča v nasprotju z ustavo. Po novem, ko bi obvezni del javnega programa financirala v celoti, nič pa ne bi prispevala za razširjeni del (neobvezni izbirni predmeti, dopolnilni in dodatni pouk, interesne dejavnosti, podaljšano bivanje in jutranje varstvo), bi se delež državnega financiranja zmanjšal na približno 65 odstotkov.

Za novelo je na koncu glasovalo 42 poslancev, proti pa jih je bilo 36. Za novelo zakona so glasovali poslanci LMŠ, SD, SAB in Desus, glasove pa je prispevala še večina poslancev Levice. Miha Kordiš je pred glasovanjem dejal, da v Levici novelo podpirajo, ker položaja zasebnih šol ne izboljšuje. Po njihovem bi moral biti javni denar namenjen le za javne šole.

Temu pa nasprotujejo v SMC. »Če je ustavno sodišče reklo, da je 85 odstotkov tistega, kar se daje zasebnim šolam, premalo, potem mi danes ne moremo pristati na zakon, ki daje še manj,« je opozoril Igor Zorčič (SMC). Poslanci SMC so se pri glasovanju vzdržali, proti noveli zakona pa so glasovali poslanci SDS, NSi in SNS.

Zanimivo je, da so se s pozivom, naj predlog ministrstva zavrnejo, so se včeraj zjutraj na poslance obrnili tudi pravni strokovnjaki Matej Avbelj, Janez Čebulj, Veronika Fikfak, Borut Holcman, Jernej Letnar Černič, Andraž Teršek, Jurij Toplak in Verica Trstenjak.

Opozorili so, da so strokovne pravne službe vlade in DZ ugotovile, da je predlog v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča in zato protiustaven.

Pravniki so opozorili, da jo je DZ tri leta ignoriral, nato so se porodile zamisli o spremembi ustave z ustavnim amandmajem, da bi se DZ izognil uresničitvi ustavne odločbe, zdaj pa se ustavna odločba uresničuje na način “da bi bili njeni pobudniki še na slabšem, kot so bili pred sprožitvijo ustavnega spora.”

Zato so državni zbor pozvali, naj zavaruje integriteto slovenske ustavne demokracije na splošno in zagotovi spoštovanje človekovih pravic posameznikov, tako da izvrši to in ostale neizvršene odločbe ustavnega sodišča. Ob tem pa je res tudi, da je ustavno sodišče o istem problemu odločalo že drugače.

Zato je očitno tudi, da se problem skriva tudi v ideološki usmerjenosti ustavnih sodnikov. Sedanje razmerje (7:3) je po ocenah številnih v korist »levice«, pred nekaj leti je bilo to drugače (npr. v času afere Patria), in tako naprej. Zato se politično-pravne igrice v Sloveniji tudi nadaljujejo v neskončnost.

Pri tem je prav tako zanimivo to, da je sedanji morebiti »neustaven« zakon precej podoben ureditvi, kot jo poznajo druge države.

V Italiji zasebne šole na ravni obveznega izobraževanja ne dobivajo javne finančne podpore. V drugih državah EU je financiranje zasebnih šol največkrat dodeljeno za določene kategorije stroškov. V nekaterih državah lokalne oblasti ali šole dobijo univerzalno subvencijo, ki pokriva različne kategorije stroškov. Takšen primer je Švedska.

Na Danskem dobijo zasebne šole subvencijo glede na število učencev in pokrivajo od 80 do 85 odstotkov stroškov. Zasebna šola se sama odloči, kako bo porabila sredstva.

Pravzaprav imajo številne države EU (Belgija, Bolgarija, Hrvaška, Estonija, Finska, Grčija, Madžarska, Irska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška in Španija) v svojih ustavah določeno brezplačno osnovnošolsko izobraževanje, kljub temu pa financirajo zasebne osnovne šole zgolj v omejenem obsegu - ali pa jih sploh ne financirajo.

V Belgiji, na Nizozemskem in v Avstriji so stroški učiteljskega osebja polno javno financirani. Pri tem gre v Avstriji za subvencije za premestitve državnih učiteljev na zasebne šole in le v posameznih primerih za denarno financiranje. V Franciji in Avstriji s šolninami pokrijejo stroške šol, za katere ne dobijo subvencij, kar prav tako kaže, da zasebne šole niso financirane sto odstotno.

Na Finskem se financiranje izvaja po istih načelih kot za druge šole, vendar enotni izdatki za učence, ki temeljijo na državni subvenciji zasebnega šolstva, dosegajo 90 odstotkov občinskih enotnih izdatkov. Si pa zato zasebne šole pomagajo s pogosto visokimi šolninami.

Če bi država v celoti pokrila vse stroške največjega dela programov tako zasebnim kot državnim šolam bi bile prve zaradi dveh virov financiranja tudi v bistveno boljšem položaju in bi kmalu lahko »pobrale« najboljše učitelje.

S tem bi država ustvarila elitno šolstvo, ki bi bilo nedostopno socialno šibkejšim, opozarjajo nekateri, ki zagovarjajo nov način finansiranja, ki je očitno »evropski«, vendar v Sloveniji »protiustaven«.

Kar pomeni, da je zaplet s šolstvom v Sloveniji razkril, da imamo v resnici večji problem – problem z ustavnim sodiščem, njegovo sestavo in pristranskostjo, ki se spreminja skorajda iz leta v leto.

In ki nato o enakih vprašanjih odloča enkrat tako, drugič pa drugače, zato si vse vlade in vse koalicije trudijo, da bi sprejele »svoje« zakone in jih zaščitile s »svojimi« ustavnimi sodniki.

Na ta problem je že večkrat opozoril nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic.

Če se ne bo rešil problem pravne države, torej to, da bodo v tej državi isti zakoni veljali za vse enako – od tega pa smo še daleč – potem sedanja novela seveda ni zadnja, ki smo ji bili priča.

Enako nenavadno je dejstvo, da v Sloveniji obstaja še veliko ljudi, ki se sicer zavzemajo za zmanjšanje vloge države, hkrati pa so prepričani, da bi morala država v celoti financirati - zasebne šole.