Dvajseta obletnica agresije zveze NATO: zahod je mednarodni red zrušil leta 1999, z napadom na Jugoslavijo

Zveza Nato je 24. marca leta 1999, po pogajanjih v Rambouilletu v Franciji, kjer Srbija ni želela predati popolnega nadzora nad Kosovom zvezi NATO, začela z vojaškimi napadi na  cilje v takratni Zvezni republiki Jugoslaviji (ZRJ). Prva bomba je padla ob 19 uri in 55 minut.

Neposreden povod za napad je bil insceniran, dejansko lažen poboj domnevnih albanskih "civilistov" v Račku. Da je bila preiskava tega dogodka izpeljana pod ameriškimi pritiski, je postalo znano šele več let zatem, pa tudi danes je resnica o tem v Sloveniji cenzurirana in objavljena samo deloma. 

Dne 16. januarja 1999 namreč v vasi Račak na Kosovu pod vodstvom posebnega preiskovalca, ameriškega diplomata in nekdanjega uslužbenca Cie Williama Walkerja odkrijejo trupla 45 albanskih civilistov, ki naj bi jih likvidirali Srbi. V resnici so bili borci OVK, ubiti v bojih z varnostnimi silami, preoblečeni v "civilke."

To je bil povod za sklic mirovne konference v Rambouilletu med Beogradom in Prištino, vendar pogajanja po mesecu dni propadejo in Beograd (zaradi zaostrenih zahtev ZDA v zadnjem hipu) zavrne podpis sporazuma. Kasneje se izkaže, da je bil pokol v Račku insceniran, kot pravilno ugotovi celo Delo. 

Tudi do srbske oblasti sicer kritičen B92 objavlja intervju z vodjo operacije v Račku, ki pojasnjuje, zakaj dejansko ni bilo nikakršnega masakra. Zanimivo je, da zaradi tega dogodka nikoli niso obtožili niti srbskega predsednika Slobodana Miloševića, čeprav je bil to povod za vojno.

Walker je bil sicer v času Reaganove administracije namestnik Elliota Abramsa, obsojenega zaradi laganja v aferi Iran-Kontra. Z orožjem, s katerim so izvajali masakre v Nikaragvi, je oskrboval "kontraše." Isti Abrams pa sedaj izvaja pritisk - na Venezuelo.

Za napad Nato ni imel dovoljenja Varnostnega Sveta OZN, ZRJ pa prav tako ni ogrožala članice zveze Nata, zato napad s stališča mednarodnega prava ni bil upravičen. So ga pa posamezne članice, generalni sekretar zveze Nato Havier Solana in nekateri mednarodni pravniki opravičevali kot primer nujne "humanitarne intervencije."

Slovenija je napad podprla, čeprav tedaj še ni bila članica zveze Nato.

Šlo je za prvo oboroženo posredovanje Nata v njegovi zgodovini, podprle pa so ga vse takratne članice zavezništva. Pozneje so ZDA isto metodo uporabile še v primeru vrste drugih držav, ki so jih označile za "malopridne."

Kot je opozoril zunanji minister Rusije Sergej Lavrov, se je pred 20. leti spodkopavanje temeljev mednarodnega prava začelo prav z napadom na Jugoslavijo.

Zahodne države so pričele razgrajevati mednarodni zakonski okvir prav tedaj, ko se je Nato odločil, da napade Jugoslavijo leta 1999, je dejal Sergej Lavrov.

"To je bil trenutek, ko je prišlo do zmešnjave in so se Američani odločili, da uničijo mednarodni pravni okvir in ga nadomestijo z nekimi novimi pravili. Zahodne sile se sedaj velikokrat pozivajo na ta 'red utemeljen na pravilih', namesto da bi vse pozvali, da naj spoštujejo mednarodno pravo," je dejal Lavrov.

Dodal je, da je bil napad na Jugoslavijo povezan tudi z željo zveze Nato, da se pomakne "proti vzhodu" in da se zahod iz tega "na žalost ni naučil ničesar." 

Te kršitve so se nato na podoben način nadaljevale tudi z napadi na druge suverene države - Irak, Libijo, Sirijo in druge. 

"Zahod se ni ničesar naučil iz tega in dvomim, da se želijo kaj naučiti... Kmalu po letu 1999, je bila leta 2003 sprejeta odločitev, o intervenciji v Iraku pod izmišljenim razlogom, češ da ima Irak kemično in biološko orožje," je spomnil Lavrov.

Z napadi je v 78 dneh Nato leta 1999 dosegel umik srbskih vojaških in policijskih enot s Kosova, vendar je Kosovo formalno ostalo del ZRJ oziroma Srbije.

Napadi tudi niso potekali brez težav. Vojska Jugoslavije je uspela ubraniti meje države vse do konca sovražnosti, kljub vztrajnm napadom iz smeri Albanije.

Kljub velikanski premoči je protizračna obramba (PVO) Vojske Jugoslavije uspela sestreliti večje število dronov in manevrirnih raket, pa tudi letalo F-16 in "nevidni" bombnik F-117A.

Sestrelili so ga z zelo starim, sovjetskim sistemom SA-125 Neva. O tem je v tistem času poročala tudi srbska RTS.

Operaterji starega sistema so pokazali zelo visoko profesionalnost.

Morali so neprestano izklapljati radarje, da jih ne bi zadele protiradarske rakete. Za ciljanje so imeli na voljo dobesedno sekunde, vendar so uspeli odkriti in sestreliti "nevidno" letalo, kar pojasnjujejo v oddaji tukaj.

Njegovi deli so še danes na voljo na ogled v letalskem muzeju ob Surčinu blizu Beograda. Delčke letala si je bilo nekaj časa mogoče celo kupiti kot spominčke.

Zadeli so tudi veliko število manevrirnih raket in tudi helikopterje ZDA.

Odlične rezultate, ki jih je sporočal Nato o svojih "zadetkih" pa je potrebno vzeti z rezervo, saj je danes jasno, da so veliko teh lažnih ciljev naredili sami vojaki Vojske Jugoslavije iz starih traktorjev, ponjav in anten.

Včasih so uporabljali tudi stare kombajne in podobno. Zato je veliko bomb Nato zveze dejansko končalo na nepomembnih maketah, ne pa na tankih in topovih.    

Nadzor je v pokrajini Kosovo prevzel poseben organ OZN, UNMIK, (ki je še danes "uradno"  najvišji organ oblasti), vojaško zaščito pa so zagotovile članice zveze Nato z enotami KFOR-ja.

Danes v njih sodeluje tudi Slovenija, ki je leta 1999 letalom zveze Nato dovolila prelete svojega ozemlja ob bombardiranju ZRJ oziroma predvsem Srbije.

Status pokrajine Kosovo bi moral biti določen v pogajanjih, vendar so devet let pozneje, februarja 2008 politiki kosovsko-albanskih strank in institucij razglasili neodvisnost države.

Kosovo je kot državo priznalo okoli sto drugih držav sveta, vendar za Kosovo še vedno velja resolucija VS OZN 1244, ki Kosovo določa kot pokrajino pod začasno upravo OZN.

Okoli dvanajst držav je svoje priznanje Kosova v zadnjem času umaknilo ali preklicalo.

Razmere na Kosovu so se zaostrile februarja 1998, ko je Srbija na okrepljeno teroristično dejavnost Osvobodilne vojske Kosova (OVK) odgovorila z okrepitvijo posredovanja srbskih vojaških in policijskih sil.

V spopadih je do konca konflikta junija 1999 umrlo okoli 13.000 ljudi, večinoma kosovskih Albancev. Po podatkih OZN je bilo do marca 1999 z domov pregnanih okoli 400.000 kosovskih Albancev, do konca napadov Nata pa že milijon. Vendar so se nato vrnili, medtem pa so bili v pogromih s Kosova pregnani skorajda vsi preostali kosovski Srbi, kjub temu, da bi jih KFOR moral zaščititi. Ocene so različne, vendar je pokrajino zapustilo od 160.000 do 300.000 Srbov in nealbancev.

Srbskih žrtev je bilo najmanj 3000, uničene pa je bilo tudi zelo veliko infrastrukture in gospodarskih objektov.

To je bistveno spremenilo etnično sliko pokrajine. Lokalne oblasti pa tudi po ocenah mednarodnih opazovalcev niso storile dovolj za vrnitev razseljenih Srbov. Njihova lastnina je še vedno v velikem številu primerov oropana, ali pa so si jo preprosto nezakonito prisvojili tisti, ki so ostali, večinoma Albanci.

Po srbskih podatkih je Nato izvedel 2300 letalskih napadov na 995 objektov, tudi civilnih, kot so bili železnice, mostovi, vodni rezervoarji, bolnišnice in daljnovodi. Ubitih je bilo okoli tisoč vojakov in 2000 civilistov. 

Najbolj kritično se je javnost odzvla ob bombardiranju srbske državne radiotelevizije RTS v Beogradu, v katerem je bilo aprila 1999 ubitih 16 ljudi, in napad na kitajsko veleposlaništvo v Beogradu, v katerem so umrli trije ljudje. V Sloveniji so te napade številni mediji, novinarji in uredniki (nekateri so tudi danes na vodilnih položajih) odkrito pozdravili.

Na podoben način so zadeli tudi vlakovno kompozicijo s civilisti v Grdelici in veliko mostov, preko katerih so v tem trenutku hodili ljudje, ki so bili nato s strani Nata razglašeni za "kolateralno škodo".

Mednarodna sodišča civilnih žrtev napadov niso nikoli preiskala, češ da so nepristojna za to vrsto zločinov.

Amnesty International je na primer trdil, da gre pri bmbardiranju javne televizije za vojni zločin, a so se tožilci sodišča ICTY - istega, ki je pravkar obsodilo Radovana Karadžića na dosmrtni zapor - leta 2000 odločili, da niti preiskave ne začnejo.

Tudi to je eden od razlogov za stalne kritike mednarodnih sodišč v Srbiji in zakoreninjeno prepričanje, da ta sodišča delujejo po nalogu velikih sil in niso nepristranska.

Posledice na zdravje ljudi, ki naj bi ga imelo bombardiranje, zlasti s strelivom z osiromašenim uranom, medtem preučuje lani oblikovana parlamentarna komisija, ki naj bi poročilo pripravila do konca leta 2020.

Zveza Nato tovrstne posledice zanika, vendar obstaja vrsta dokazov, da je osiromašen uran pokosil veliko žrtev tudi med vojaki zveze Nato - na primer italijanskimi, ki so bili stacionirani na Kosovu.

Ob deveti obletnici napadov, leta 2009, le mesec dni zatem, ko je Kosovo pod zaščito zveze Nato razglasilo svojo neodvisnost, je tedanji predsednik vlade Vojislav Koštunica dejal, da je prepričan, da je zdaj povsem jasen cilj takratnega Natovega bombardiranja - oblikovanje Kosova v Natovo državo, ob tem pa je poudaril, da je pokrajina srbska in bo za vedno ostala srbska.

"Protipravna gradnja ogromne ameriške vojaške baze Bondsteel in aneks 11 Ahtisaarijevega načrta, ki določa, da je Nato najvišji organ oblasti na Kosovu, razkrivata pravi cilj, zakaj je bila Srbija brezumno porušena in zakaj je bila 17. februarja protipravno razglašena Natova država," je zapisal srbski premier v odstopu.

Po mnenju Koštunice je politika sile, ki se izvaja nad Srbijo, slepa in kratkotrajna, zato bo ta sila odšla, tako kot je vsaka, ki je prišla na Balkan.

Zanimivo je, da je tudi na črnogorskem primorju - Črna gora pa je postala predzadnja članica zveze NATO - organizirao obeleževanje agresije zveze NATO.

V Srbiji so ob 20. obletnici začetka bombardiranja postavljeni veliki plakati, osrednji dogodek pa bo v nedeljo, 24. marca. Črna gora je bila sicer zaradi takratne politike Mila Đukanovića, ki se je pričel oddaljevati od Slobodana Miloševića manj na udaru raket in bomb zveze Nato kot Srbija.

Letos bodo dan spomina na agresijo zveze NATO organizirali  "Veterani 63. padalske brigade", "Nesmrtni polk v Črni gori", "Miholjski zbor" in portal "IN4S".

Na panojih pa je napis: "Začelo se je 24. marca leta 1999. 20 let in še vedno nas ubijajo rak, levkemije, smrtnost dojenčkov."

Generalpolkovnik in bivši šef ruske vojaške obveščevalne službe službe (GRU) Fjodor Ladigin je dejal, da je NATO pod vodstvom ZDA z napadom na Jugoslavijo v praksi pokazal nov strateški način vojskovanja ob pomoči najmodernejše vojaške tehnike, da bi dosegel kapitulacijo v političnem in ekonomskem pogledu.

Čeprav je do vojaške agresije zveze Nato prišlo pred 20 leti, se je po oceni Ladgina agresija začela že veliko prej, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Prav Jugoslavija je bila prva država, katere meje in državnost so bile prve uničene po sprejetju Helsinškega zaključnega akta.

»Pred vojaško agresijo so uporabili tehnologijo obarvanih revolucij na ozemlju jugovzhodne Evrope, s ciljem demontaže meja in državnosti. Dejansko je bil pred 30 leti začeta vojna z drugimi sredstvi, kar danes imenujemo hibridna vojna,« je dejal Ladgin in opozoril, da so avtorji tega koncepta popolnoma zanemarili vsa pravila mednarodnega prava.

Ocenil je tudi, ali je NATO dosegel svoj glavni cilj, razorožitev srbske vojske. Poudaril je, da so bile žrtve v tej vojni v največji meri civilisti, medtem ko je bila vojna moč srbske vojske po vseh 78 dnevih napadov zmanjšana samo za nekaj odstotkov.

Srbski minister za inovacije in tehnološki razvoj Nenad Popović pa je v parku Tašmajdan v Beogradu včeraj položil venec na spomenik Milici Rakić, deklici, ki je umrla v bombardiranju Jugoslavije leta 1999. Dejal je, da je bil cilj zveze NATO samo en – da Kosovo loči od Srbije in da v tem »niso in nikoli ne bodo uspeli.«

»Kosovo je bilo in bo zmeraj srbsko, tako dolgo, dokler imamo Ustavo Srbije in resolucijo Varnostnega sveta 1244,« je dejal minister. Poudaril je, da je za Srbijo pomembno, da jo podpirajo prijatelji, predvsem Rusija in predsednik Vladimir Putin, ki so nekajkrat preprečili ukinitev te resolucije.

Dodal je, da je bilo v agresiji več kot 10.000 žrtev in da je bila uničeno praktično vso srbsko gospodarstvo, škoda pa znaša na desetine milijard evrov, kljub temu pa končni cilj zveze Nato ni dosežen.

»Kosovo ni članica OZN, UNESCA, niti Interpola in to tudi nikoli ne bodo postali,« je poudaril Popović. Zahteval je tudi, da se zločinci, ki so bili odgovorni za napad na ZRJ kaznujejo in da mora Srbija pri tem vztrajati.

Satirično pesem, ki so jo spesnili člani skupine "Index" v Srbiji ob sestrelitvi "nevidnega" 117A ameriškega vojaškega letalstva z naslovom "El Kondor pada" pa si lahko pogledate v spotu spodaj.

Gre za priredbo skladbe "El condor pasa"; v priredbi "Indexovcev" pa govori o tem, kako je bil nekega dne med bombardiranem Srbov pilot  "nevidnega"117A "opažen", kako ga je zadela raketa in mu uničila "sklopko", kako je nato padal proti tlom, kjer ga je čakala "četa kmetov z vilami", na srečo pa je bil rešen z 32 helikopterji.

In kako nikoli ne bi odšel iz svojega Colorada bombardirati Srbijo zaradi nekega Kosova, za katerega niti ne ve kje točno je, če bi vedel, da ji "še dela protizračna obramba." In da naj gre drugič kar "svetovni žandar", takratni predsednik Bill Clinton. 

Zanimivo je, da sta sestreljeni pilot, ki ima tudi slovenske korenine in operater raketnega sistema, ki ga je sestrelil, pozneje postala celo prijatelja.