sobota, 30. november 2024 leto 29 / št. 335
Napihnjene cene in pomanjkljivo vzdrževanje – pravo ozadje odstopa od nakupa boxerjev
Ko je obrambni minister Karel Erjavec po odločitvi vlade, da odstopi od nakupa boxerjev, pojasnjeval razloge za odstop vlade od programa OCCAR, s katerim je vlada želela brez javnega razpisa kupiti nemška vozila Boxer 8x8, je navedel le nekaj suhoparnih, postopkovnih razlogov.
Vendar pa podrobnejša analiza teh navedb skupaj z nekaterimi drugimi podatki o tem največjem orožarskem poslu kažejo, da se razlogi za odstop od pogodbe skrivajo drugje.
Znano je, da je bil nakup osemkolesnikov boxer mišljen kot prvi korak pri najpomembnejšem projektu Slovenske vojske v prihodnjem desetletju: oblikovanju srednje bataljonske bojne skupine, sestavljene iz treh manevrskih čet, minometne čete in izvidniškega voda.
Toda izbrana vozila so bila tako draga, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo ta posel klavrno propadel.
To je bilo zaključno poglavje poloma, ki smo ga napovedali že v trenutku, ko se je vlada odločila za pristop k organizaciji OCCAR.
Erjavec je zatrdil, da za nakup, ki bi pomenil večletne finančne obveznosti, menda ni bilo prave pravne podlage. Proračuni namreč opredeljujejo finančne obveznosti države le za dve leti naprej, takšna pogodba pa bi to presegala. Ministrstvo za obrambo namreč razpolaga zgolj s proračunskimi sredstvi, z rednimi sredstvi pa oklepnikov ni mogoče kupiti.
"Če bi kot minister pogodbo podpisal, bi bila nezakonita, saj bi kršil finančne predpise. Finančne obveznosti so namreč pri nabavi oklepnikov porazdeljene na več let. Obrambno ministrstvo lahko razpolaga le s proračunskimi sredstvi. Trenutno pa ni sprejet noben zakon, ki bi omogočal dolgotrajno financiranje projekta," je dejal Erjavec.
Seveda pa je nekoliko nenavadno, da se je prejšnja obrambna ministrica Andreja Katič kar nekaj let ukvarjala z nakupom osemkolesnikov, ne da bi to vedela. In ministrica je kmalu zatem zanikala, da bi bilo z njenim vodenjem postopkov karkoli narobe.
Kot drug razlog za odstop od nabave boxerjev je minister Erjavec navedel dejstvo, da vojska nima celovite taktične študije o tem, katere zmogljivosti sploh potrebujemo za vzpostavitev srednje bojne bataljonske skupine.
Erjavec je pojasnil, da je zadnja taktična študija iz leta 2005 premalo celovita in zastarela, zato je generalštabu Slovenske vojske naročil izdelavo nove taktične študije, ki bo opredelila, ali za izgradnjo srednje bojne bataljonske skupine nujno potrebujemo nove osemkolesnike oziroma kateri bi bili najprimernejši, kako bo teklo njihovo vzdrževanje, »kje jih bomo imeli parkirane«, kako bo teklo usposabljanje kadrov za njihovo upravljanje in vzdrževanje, pa tudi, katere obstoječe zmogljivosti lahko porabimo pri izgradnji te skupine.
Toda na vprašanje, ali je bila v SV medtem naročena ali izdelana Taktična študija (zadnja naj bi bila izdelana leta 2005), brez katere se po oceni strokovnjakov ne bi smelo v nabavo novih vozil, nam je za portal Insajder.com že lani MORS odgovoril, da »je Slovenska vojska izdelala in oktobra 2017 potrdila novelacijo Taktične študije 'Motorizirani bataljon Slovenske vojske – 2010. Prva novela – 2017'.«
Iz tega očitno izhaja, da je bila še lani omenjena »novelirana taktična študija" dovolj dobra za nakup boxerjev, letos pa je nenadoma postala "zastarela".
Vse to pa dokazuje, da je v ozadju nekaj povsem drugega. Odgovori MORS za Insajder.com, ki smo jih objavili že lani, ob kritiki vladne odločitve, da se nabavijo boxerji pa so potrdili, da bo vsako vozilo stalo najmanj 4 milijone evrov, v resnici pa bistveno več.
Boxerji brez oborožitvene postaje (ne pa "z oborožitvijo" kot trdi MORS) namreč po podatkih, ki smo jih pridobili v Insajderju.com na trgu stanejo okoli 3,5 milijona evrov, z okoli 2,5 milijona evrov vredno oborožitveno postajo pa bi tako vozilo Slovenijo stalo več kot 6 milijonov evrov.
Vsako Sloveniji ponujeno vozilo boxer je torej najmanj 1,5 – 3 milijona evrov dražje od drugih podobnih vozil s podobnimi lastnostmi, na primer od predhodno izbranih vozil Patria AMV, vozil Piranha - 5 (GDELS) ali drugih podobnih vozil s podobnimi lastnostmi, isto pa velja tudi za oborožitvene postaje.
Vendar pa tudi v primeru, če bi res vsako vozilo (s topovi in minometi) stalo enako, komaj 4 milijone evrov, to pomeni najmanj 448 milijonov evrov za dve srednji bataljonski skupini (SrBBSk). V resnici pa bi strošek na koncu bistveno večji in bi zagotovo presegel 600 milijonov evrov.
Z drugačno, bolj racionalno in pametno izbiro pa bi Slovenija lahko isti cilj dosegla tudi s polovico manjšim zneskom.
Povsem jasno je torej, da so bili prav visoki stroški tisti, ki so na koncu vlado prepričali, da se ozre po kakšnih cenovno bolj sprejemljivih rešitvah.
Na vse to smo opozarjali že v trenutku, ko se je (prejšnja, Cerarjeva) vlada odločila pristopiti organizaciji OCCAR, zato je še toliko bolj nenavadno, da je vlada tako dolgo vztrajala pri tem poslu. Po informacijah naših virov naj bi vlada tako odločala tudi zaradi pritiskov nemških diplomatov, ki tudi sedaj niso nič kaj zadovoljni z odločitvijo, da vlada odstopi od nameravanega nakupa.
Po odstopu od nakupa so se v javnosti pojavile informacije, da bi morala Slovenija za oklepnike plačati ne samo »dobrih 300 milijonov«, ampak najmanj 360 milijonov, pri tem pa bi komaj 48 in ne 56 oklepnikov. To bi ceno vozila z 6,42 dvignilo na celo 7,5 milijonov evrov.
Gre seveda za oderuške cene – kot smo že lani objavili, je cena boxerjev brez oborožitvenih postaj okoli 3,5 milijona evrov, z okoli 2,5 milijona evrov vredno oborožitveno postajo pa se povzpne na preko 6 milijonov evrov. V primeru Slovenije pa so pri OCCAR-ju želeli zaslužiti celo še 1,5 milijona več! Ta neverjetni pohlep je bil na koncu tisti, ki je povzročil žalosten propad tega posla.
Še en razlog je morda tudi velikost in nepreizkušenost samih vozil. Oklepnike boxer imajo v svoji sestavi vojske treh držav članic Nata. Nemčija, Nizozemska (ki skupaj sodelujeta pri proizvodnji in razvoju tega oklepnega vozila), ter Litva, ki je avgusta leta 2016 podpisala pogodbo o dobavi 88 oklepnikov.
Vendar ti oklepniki za seboj nimajo kakšnega omembe vrednega preizkusa v realnih bojnih razmerah, hkrati pa so to tudi zelo velika in okorna vozila. Ni dvoma, da bi na številnih slovenskih cestah imela kar veliko težav.
Vmes so se seveda dogajala še različna »preigravanja«. Medtem ko naj bi litovska vojska za posamezno vozilo, ki so jih izdelali v Artecu odštela 5,1 milijona evrov, je Artec za posamezno vozilo lani jeseni zahteval 6,2 milijona evrov. Slovenska vozila bi torej bila tudi do 400 000 evrov dražja od »litovskih.«
V Litvi so za 91 vozil skupaj z rezervnimi deli, usposabljanjem, razvojem in drugimi stroški plačali skoraj 567 milijonov evrov, Slovenska vojska pa bi morala po ponudbi iz lanskega septembra za samo 48 vozil plačati 366 milijonov evrov. Ob tem bi morala plačati še eskalacija dveh odstotkov na ceno posameznega vozila, ki se obračuna za vsako leto zamude pri dobavi.
Še ena neznanka je bila odsotnost vzdrževanje. Pogodba je predvidela le dveletno jamstvo proizvajalca, vse ostalo vzdrževanje pa bi bilo na plečih Slovenske vojske.
Ob tem proizvajalec ni želel imeti vključene »protikorupcijske klavzule«, kar pa bi slovenska javnost, ki jo je nekaj let obremenjevala »afera Patria«, zelo težko sprejela.
Pri tem pa je bil Rheinmetall, ki izdeluje boxerje, leta 2014 celo pravnomočno obsojen zaradi podkupovanja v Grčiji, kot smo opozarjali že lani. Po priznanju krivde je moral plačati 37 milijonov evrov kazni, ker "ni zaznal in preprečil sumljivih plačil partnerjem pri prodaji".
Da se je Slovenija vseeno odločila za »boxerje« in nato od njih odstopila je po oceni naših dobro obveščenih virov iz obrambnega sektorja rezultat spopada »dveh struj« v obrambnem ministrstvu.
Najprej so se namreč v Slovenski vojski ogreli za nadaljevanje posla z finsko Patrio. Konec leta 2016 se je glavna razprava vodila le o tem, ali že »vnaprej izbrani« oklepniki (poljske ali hrvaške Patrie) potrebujejo »raketno protioklepno zaščito« - ali ne.
Iz anonimk, ki so curljale iz vojske, pa je bilo jasno, da so se v vrhu vojske že odločili za nabavo oklepnikov pri poljskem podjetju Rosomak (ali pa na Hrvaškem), ki jih izdeluje na podlagi licence finske Patrie. Delegacije ministrstva za obrambo so si celo že ogledovale proizvodnjo patrij.
Toda ko je bilo razkrito, da se želi Poljska določenega števila »rosomakov« dejansko otresti, ker ne izpolnjujejo nekaterih njihovih standardov (da na primer nimajo amfibijskih lastnosti) in da imajo preslabotno oklepno zaščito - se je vlada hitro ogrela za boxerje.
Nakup boxerjev naj bi zagovarja predvsem tedanji načelnik generalštaba Alan Geder, ki ga je imenovala Andreja Katič. O vsem tem slovenski obrambni minister novinarjem seveda ni povedal ničesar.
Kam torej naprej?
Najbolj preprosto bi bilo na celoten posel preprosto pozabiti. Toda zadeve niso tako enostavne. Slovenija je v sistemu kolektivne varnosti. Slovenski vojski ni potrebno nabaviti marsičesa, kar bi država sicer potrebovala (na primer peklensko dragih reaktivnih lovcev) toda prav zato mora krepiti tiste bojne sposobnosti, za katere se je v okviru zavezništva dogovorila.
»To seveda ne pomeni, da je postopek nabave končan. Oklepnike 8x8 bo treba v doglednem času nabaviti, a prej moramo točno definirati, kaj potrebujemo,« je na primer dejal Karel Erjavec.
Ob tem je spomnil, da se je Slovenija Natu zavezala, da bo prvo srednjo bojno bataljonsko skupino oblikovala do leta 2022 in drugo do 2025. Vendar do leta 2022 Slovenija s tako počasnim tempom nabave ne bo imela vseh potrebnih osemkolesnikov.
To pa bi lahko bilo slabo tudi za Slovenijo. Predvsem v drugih članicah zveze Nato, ki obrambi namenjajo več denarja, se takšne odločitve o odpovedih nakupov opreme in prenizki proračuni za obrambo kritizirajo predvsem kot primer, ko države pristanejo v vlogi "freeriderjev", oziroma kot države, ki se želijo "zastonj voziti" in ne plačati cene za skupno varnost, ki je nujna v sistemu kolektivne varnosti.
Že pred časom je analitik in obramboslovec Klemen Grošelj opozarjal, da "je vozilo boxer z vidika logistike popolna mora". »Slovenska vojska bi moral kupiti vozilo, ki je že preizkušeno in ki ga uporabljajo naši partnerji, kar bi pomenilo zmanjševanje logističnih stroškov,« je dejal Grošelj.
Takšnih vozil je na trgu veliko. Sloveniji so na primer na voljo vozila Patria AMV XP, vendar je njihova nabava obremenjena z »afero Patria« in zato verjetno politično neprimerna. Zanimivo je tudi kanadsko vozilo LAV 6.0. Savdska Arabija jih je nedavno naročila 900, vendar gre za veliko vozilo, ki tehta preko 28 ton.
V ZDA so na voljo sistemi M1296 Dragoon, ki so nadgrajene verzije vozila M1126 Stryker, vendar gre bolj za vozila, namenjena predvsem ameriškemu trgu. V Singapurju izdelujejo vozila Terrex. Ta prenese napade z izstrelki 14,5 milimetra in lahko prestane eksplozijo 12 kilogramov TNT-ja. Vozilo je dobro, toda oddaljenost proizvajalca bi bila težava ob vzdrževanju vozil.
Zaradi proizvodnje v majhnih serijah je zelo vprašljivo, če bi se Sloveniji splačalo nabaviti turška vozila AV8. In če iz političnih razlogov (vidimo, kakšne težave ima Turčija zaradi nabave ruskih raket S-400) izvzamemo še nekatera sicer dobra ruska ali kitajska vozila, na primer ruski Bumerang, potem kakšne posebne izbire na tem trgu pravzaprav več ni.
Logistično in geografsko bi bil za slovenske potrebe morda še najbolj primeren avstrijski Pandur II, ali pa morda moderna Piranha 5.
Gre za oklepnike evropskih proizvajalcev, s katerimi ima Slovenija že nekaj dobrih izkušenj, saj ima Slovenska vojska v svoji sestavi tudi »Valuke« (SV jih ima 85), ki so izboljšana verzija šestkolesnih Pandurjev, na Ravnah pa so izdelali tudi še boljše Krpane 8X8.
Kot tretja možnost je tukaj še Piranha 5, ki se ponaša z najvišjo stopnjo protibalistične zaščite, saj lahko vzdrži napad z izstrelki kalibra do 25 milimetrov.
Piranho 5 so izbrali tudi v Monaku, Danski, Romuniji in Španiji.
Pri tem to vozilo izdeluje korporacija z več kot 2200 zaposlenimi, z obrati po vsej Evropi, ki je v Sloveniji že sodelovala s Sistemsko tehniko. Ta vozila so zaradi izdelave v velikih serijah lahko na voljo zelo hitro, hkrati pa so moderna in preizkušena na realnih bojiščih.
Logistični center se nahaja na Dunaju, zato ni nobenih problemov niti s servisiranjem vozil. In pri vsakem takšnem vozilu bi Slovenija prihranila najmanj od 1,5 do 3 milijone evrov v primerjavi z dragimi »boxerji.«
V obrambnem ministrstvu sta se doslej spopadali dve »struji« - prva je navijala za nakup slabih poljskih »patrij«, druga se je ogrela za nakup predragih »boxerjev.« Kot kaže zgornji izračun, pa Slovenija v resnici potrebuje zgolj vozila, ki bodo cenejša - in boljša.