Kriza v Venezueli: kako so ZDA kompromitirale »humanitarno pomoč« in jo spremenile v svoje orožje

Potem ko je uradni Caracas zaprl morske meje ter meje z Brazilijo in Kolumbijo so pristaši samooklicanega »predsednika« Juana Guaida s pomočjo sosednjih držav poskusili sami organizirati dostavo omenjene »humanitarne pomoči« v Venezuelo.

Pri tem pa so izbruhnili številni spopadi med prebivalstvom in venezuelskimi varnostnimi silami.

Prihajalo je do nevarnih in absurdnih prizorov. Ko sta se na primer dva tovornjaka iz Cucute uspela prebiti skozi blokado v venezuelsko Ureno ju je po navedbah opozicije vojska zažgala, ljudje pa so skušali pred ognjem rešiti, kar je bilo mogoče.

Vendar je informacijo venezuelska vlada zanikala. Po anvedbah venezuelskega zunanjega ministra so vozili zažgali na kolumbijski strani, to pa naj bi organizirale osebe angažitrane s strani držav, ki so vpletene v provokacije na venezuelski meji.

"Sekretar Pompeo, specialist CIE za napade na 'lažne zastave' misli, da bo prevaral svet s tovornjakom, ki je bil zažgan v Kolumbiji s strani njegovih lastnih agentov...Pompeo in njegovi možje obupano iščejo razlog za vojno. Danes je njihova operacija propadla. In če želite najti tiste, ki so zažgali tovornjak z lažno humanitarno pomočjo, potem jih poiščite med svojim osebjem," je na Twittru zapisal Jorge Arreaza. 

.@SecPompeo y sus sicarios están desesperados por fabricar un pretexto para la guerra. Hoy la operación le salió mal. Si quiere ubicar a quienes quemaron el camión con falsa ayuda humanitaria, que lo busque entre sus asalariados. #TrumpHandsOffVenezuela https://t.co/qS73BEyHDz

— Jorge Arreaza M (@jaarreaza) 24 February 2019

Na meji z Brazilijo so se Venezuelci peš odpravili preko meje po pomoč, vojska pa je začela streljati in ubila dve osebi, tudi 14-letnega fanta. Pri tem naj bi bilo ranjenih 31 ljudi.

Venezuela je zaradi »provokacij« prekinila tudi diplomatske odnose s Kolumbijo in diplomatom sosednje države dala na voljo 24 ur, da se vrnejo domov.

Samooklicani »predsednik« Venezuele Juan Guaido, ki se je pred mesecem dni razglasil za začasnega predsednika države, je namreč v soboto v kolumbijskem obmejnem mestu Cucuta, kjer se je zbrala humanitarna pomoč iz ZDA, formalno sprožil operacijo distribucije pomoči čez mejo, vendar so varnostne sile to akcijo uspešno blokirale.

Pri tem je Guaido prekršil tudi odlok Vrhovnega sodišča, da ne sme zapustiti države.

Spopadi med protestniki in varnostnimi silami venezuelskega predsednika Nicolasa Madure so v soboto na meji z Brazilijo zahtevali dve življenji in več kot 30 ranjenih, spopadi na meji s Kolumbijo pa najmanj 285 ranjenih. Madura je v prestolnici Caracas medtem podprlo več tisoč ljudi, pred katerimi je zatrdil, da bo branil državo s svojim življenjem.

Nekaj pomoči so poskušali po morskih poteh do Venezuele poslati tudi iz Portorika, vendar je venezuelska vojska ladjo prestregla in poslala nazaj domov.

Venezuela je pod Madurom padla v hudo krizo in državo je od leta 2015 zapustilo skoraj tri milijone ljudi. Zaradi pomanjkanja in lakote se beg nadaljuje in iz Venezuele vsak dan odide najmanj 5000 ljudi.

Pri tem pa so ZDA in zaveznice Venezueli ob zadnji krizi, po lastnih podatkih, na meji med Kolumbijo in Venezuelo slednji namenile pomoč, ki bi zadostovala za desetdnevno oskrbo 5000 ljudi.

Hkrati so Kuba, Nikaragva in Bolivija jasno sporočile, da želijo »ZDA nasilno vzpostaviti humanitarni koridor pod mednarodno zaščito in se pri tem pozivati na obveznost o zaščiti civilistov ter nujo uporabe vseh sredstev.«

Pri tem se seveda zastavlja logično vprašanje – zakaj Venezuela zavrača pomoč, ki ji je očitno potrebna? Najbolj preprost odgovor, ki ga ponavljajo predvsem ameriški in tudi drugi »mainstream« mediji je, da gre pač za običajno reakcijo neobčutljivega, nehumanega »socialističnega režima«.

V sami Venezueli pa mnogi vidijo ameriško pomoč kot skrajno hipokritično sredstvo za »spremembo režima« in vmešavanje v notranje zadeve Venezuele. Predvsem zato, ker so odločitve Washingtona same primaren razlog za številne težave Venezuele.

Tudi mnogi v ZDA priznavajo, da za sedanje težave Venezuele ni kriv samo Maduro ali »Madurov režim«, kot v propagandistični maniri pogosto poročajo zlasti ameriški mediji.

Kot je v Guardianu opozaril Gabriel Hetland, profesor za latinskoameriške in karibske sociološke študije na univerzi Albany, je odgovornost za krizo v Venezueli tudi na ZDA. In prav zato Venezuela ne želi sprejeti »plesnivih drobtinic« in ameriško pomoč vidi kot vrhunec hipokrizije.

»Tudi ameriška vlada in opozicija nosita del odgovornosti. ZDA so priznale, da bi njihove sankcije lahko škodovale Venezuelcem … Le malo dvomov je v to, da so sankcije poslabšale humanitarno krizo. Ostrejše sankcije, uvedene sredi leta 2017, so zelo onemogočile sposobnost Venezuele, da odplačuje svoj dolg, zaradi tega pa se je zelo zmanjšala proizvodnja nafte v Venezueli. To pa je zmanjšalo javna sredstva, ki so na voljo vse bolj obupanemu prebivalstvu. Daleč od tega, da bi šlo za naključen stranski učinek, vse kaže, da je bila to namerna ameriška politika: da Venezuelce spravijo v takšno stanje obupa, da bi se obrnili proti Maduru. Nehumanost takšne politike je jasna,« opozarja ameriški profesor.

Zato je slika »krutega diktatorja«, ki menda svojemu trpečemu ljudstvu ne privošči niti najosnovnejših živil, cenena ameriška propaganda.

Pravzaprav so ZDA dosegle novo moralno dno, saj so uspele kompromitirati celo humanitarno pomoč in jo spremeniti v orožje.

Na podoben način, toda takrat drugače, tako da so orožje tihotapile v državo pod krinko »humanitarne pomoči« so ZDA ravnale že velikokrat.

Tako je na primer sedanji »posebni odposlanec« za Venezuelo Elliott Abrams ob aferi Iran-Contra »kontrašem« pošiljal orožje pod krinko humanitarne pomoči. ZDA so bile zaradi tega obsojene pred meddržavnim sodiščem v Haagu, Elliot Abrams pa je bil v ZDA obsojen, ker je lagal kongresu.

Ob tihem soglasju ZDA pa so zalivske države s pomočjo pozneje bolj znanega Osame bin Ladna in drugih operativcev v devetdesetih letih prejšnjega stoletja organizirale tudi vojaško »humanitarno pomoč« za tedanjo muslimansko armado BiH – in del te lažne »pomoči« je Janez Janša odkril tudi na mariborskem letališču.

O tem, da pomoč Venezueli ni samo »pomoč« je nedavno poročal tudi ameriški NPR.

»Ameriški napor, da razdeli hrano in zdravila Venezuelcem, ki to potrebujejo je več kot samo humanitarna misija. Operacija je oblikovana tako tudi zato, da sproži 'spremembo režima' v Venezueli – in to je razlog, zaradi katerega večina mednarodne skupnosti s tem ne želi imeti ničesar. Humanitarne akcije morajo biti neodvisne od političnih, vojaških ali drugih ciljev. Potrebe ljudi morajo pripeljati do tega, da se določijo pogoji o tem, kdaj in kje bo uporabljena humanitarna pomoč,« opozarja Stéphane Dujarric, tiskovna predstavnica OZN v New Yorku.

In prav zato so Mednarodni rdeči križ in druge humanitarne organizacije zavrnile sodelovanje pri distribuciji sedanje »humanitarne pomoči« v Venezueli. Zavrnile so ne samo ZDA, pač pa tudi venezuelsko opozicijo.

In prav zato je pojem »humanitarna pomoč« v tem primeru potrebno pisati točno tako – z navednicami, kajti ta »pomoč« ni samo to, za kar se izdaja.

Donald Trump, pa tudi velik del »zahodnih« in celo slovenskih medijev javnosti torej s kritikami na račun »nehumanega režima« prodaja preprost, toda dejansko lažniv kliše.

To, da ti neka država ni dala »agremana« za delovanje tvojega nerezidentnega veleposlanika (slovenskega v Braziliji, da bi iz Brazilije »pokrival« še Venezuelo) seveda ne bi smel biti razlog za vmešavanje v notranje zadeve Venezuele.

Na ta kliše je očitno »padel« celo predsednik slovenske vlade Marjan Šarec, ki je nedavno na RTV SLO zatrdil, da gre v primeru Venezuele za »Madurov režim«, nato pa je ob navedbi slovenskih argumentov za »prepoznanje Madura« vendarle priznal za kakšne tehtne razloge gre, s tem pa je potrdil, da gre v tem primeru res za nezakonito ravnanje Slovenije in za očitno kršitev mednarodnega prava, za katerega je odgovorna tudi slovenska vlada.

Povedano preprosto – to, da ti neka država (Venezuela Sloveniji) ni dala »agremana« (privolitve) za delovanje tvojega nerezidentnega veleposlanika (slovenskega v Braziliji, da bi iz Brazilije »pokrival« še Venezuelo) seveda ne bi smel biti razlog za vmešavanje v notranje zadeve Venezuele in za priznanje ali »prepoznanje« nekega, na volitvah neizbranega opozicijskega politika za predsednika države.

Venezuela je imela za svojo odločitev enako pravico kot Slovenija za podobne zahteve drugih držav, ki pokrivajo Slovenijo iz tujine.

Venezuela, na primer, morda pač ni želela, da v njej deluje tudi nek slovenski veleposlanik, ki mu je privoljenje za delovanje pred tem že dala desna vlada v Braziliji. In to je njena pravica.

To ni bilo nikakršno neprijazno ravnanje do Slovenije.

In tudi če bi bilo - to ni razlog, ki bi opravičil nezakonito ravnanje Slovenije. 

Skratka, na povsem zakonito odločitev Venezuele se je Slovenija odzvala z nezakonitostjo – in slovenski predsednik vlade je to celo javno priznal, kar veliko pove o kvaliteti njegovih zunanjepolitičnih svetovalcev.

Pri tem pa prav tako ni mogoče mimo preprostega dejstva – da so ZDA Venezueli s sankcijami odvzele 30 milijard dolarjev in povzročile neverjetno trpljenje ljudi, sedaj pa ji pošiljajo »humanitarno pomoč« v višini 20 milijonov dolarjev in trdijo, da jo morajo nujno dostaviti ljudem, ki sicer »trpijo.« Gre za hipokrizijo svetovnih razsežnosti.

"Yankee go home!" Thousands of Venezuelans flooded the streets of Caracas in defence of the Bolivarian Revolution and their government against intervention by the US and its allies. #HandsOffVenezuela #TrumpHandsOffVenezuela #VenezuelaEnDefensaDeLaPaz pic.twitter.com/LdEvNgzoM9

— redfish (@redfishstream) 23. Februar 2019

Da so sami ustvarili humanitarno krizo in da so za njo v veliki meri soodgovorni, tega vodilni politiki v ZDA seveda ne želijo priznati.

»Humanitarna pomoč se je spremenila v spektakel za opravičevanje vojne intervencije v naši državi,« je prejšnji teden točno opisal položaj venezuelski predsednik Nicolas Maduro.

Drugi kritiki pa opozarjajo tudi na hipokrizijo ameriških in drugih medijev, ki so leta 2014 kritizirali Rusijo, ki je brez pregledov ukrajinskih carinskih organov in sodelovanja Rdečega križa v vzhodno Ukrajino leta 2014 poslala 250 tovornjakov s humanitarno pomočjo, kar so ti mediji tedaj kritizirali – danes pa podobno ravnanje hvalijo kot nujno in potrebno.

Gre za očiten primer neverodostojnega poročanja o mednarodnih zadevah in za eklatanten primer »dvojnih standardov.«