»Puč je puč!« Kako Miro Cerar glede Venezuele in nuje »priznanja Guaida« zavaja javnost

Za predsednika Venezuele Nicolasa Madura zlasti v ameriških medijih prevladuje teza, da je nelegitimno izbran in da je zato »predsednik parlamenta« Juan Guaido zakoniti ter »ustavni predsednik«, pa čeprav se je razglasil – sam.

S tem se strinja tudi slovenski zunanji minister Miro Cerar.

»Dejstvo je, da gospod Maduro ni zmagal na takšnih volitvah. Zmagal je na volitvah, ki so bile nedemokratične, torej nepoštene, nesvobodne, netransparentne,« je pred dnevi dejal slovenski zunanji minister, ki se zato zavzema za »priznanje« Juana Guaida kot začasnega predsednika Venezuele.

O tem naj bi kmalu odločala tudi slovenska vlada.

Po Cerarjevi oceni zunanji ministri EU zaradi nedemokratičnih volitev »odrekajo legitimnost položaja, priznavajo legitimnost parlamentu na čelu s predsednikom in pričakujejo, da bo v skladu z ustavo našel pot, da v svoji vlogi čim prej spodbudi sklic volitev, tako da bo čim prej vzpostavljena demokratično izvoljena oblast.«

Vendar to, da naj bi vsi zunanji ministri članic EU »odrekali legitimnost« Maduru in »priznavali legitimnost«  Juanu Guaidu, vključno s »pravico« do »samorazglasitve« za predsednika, ki nato lahko sklicuje volitve - preprosto ni res.

Italija, Grčija in še mnoge druge države očitno niso »priznale« Juana Guaida. Slovaška je umaknila svoje priznanja, Švica in Norveška prav tako nista priznali Guaida. EU kot mednarodni subjekt o tem sploh ni zavzela enotnega mnenja. Torej se res nič ne mudi, kot trdi Cerar.

Res je le to, da ustavni pravnik Miro Cerar tokrat podpira kršitev ustave v drugi državi, Venezueli in celo državni udar. Puč. Torej nekaj, kar lahko to latinskoameriško državo spremeni v novo Sirijo ali drugo Libijo.

"There's a very danger that Venezuela will become a new Libya or Syria" says @georgegalloway who talks to @InQuestionRT's @AshleeMBanks as EU states recognize Juan Guaido as Venezuela's interim leader. pic.twitter.com/iiUgVVZ0DA

— RT UK (@RTUKnews) February 5, 2019

To, da puč podpira tudi večina poslancev v Evropskem parlamentu in večina zunanjih ministrov članic EU je pri tem nepomembno.

Število držav, ki »priznajo« hudo kršitev mednarodnega prava in njegovih kogentnih norm, zapisanih tudi v ustanovni listini OZN – v tem primeru pravice do samoodločbe - ne zmanjšuje teže kršitve, pač pa jo zgolj povečuje.

Minister, ki je bil dolžan vladi predlagati zakonito potezo, v skladu z veljavnim načelom neintervencije (o čemer je knjigo v Sloveniji napisal tudi dr. Danilo Türk), se v opravičilo svoje nezakonitosti ne more sklicevati na mnenje ostalih kršiteljev.

Poglejmo sedaj nekoliko natančneje primer Venezuele.

Predsednik nacionalnega parlamenta Juan Guaido, ki je bil pred tem skoraj neznan, se je za predsednika države razglasil 23. januarja. Po anketah javnega mnenja tega v Washingtonu izšolanega politika še teden dni pred njegovo samorazglasitvijo za »predsednika« v državi ni poznalo kar 81 odstotkov Venezuelcev. Guaido tudi ni voditelj stranke »Popularne volje« (Voluntad Popular), ki ima v parlamentu 14 od 167 mest.

Guaido trdi, da je »zakoniti začasni predsednik« države v skladu z ustavo iz leta 1999 – čeprav sploh ni sodeloval na zadnjih predsedniških volitvah maja lani. Toda trditev Guaida nima nobene prepričljive podlage.

Člen 233. ustave Venezuele določa, da lahko do »absolutnega brezvladja« pride v naslednjih primerih: smrti predsednika, odstopu, ustavni obtožbi s strani vrhovnega sodišča, »trajne fizične ali duševne nezmožnosti«, ki jo potrdi medicinski strokovnjak, ki ga določi Vrhovno sodišče in potrdi nacionalna skupščina in ob »zapustitvi položaja«, ki ga razglasi nacionalna skupščina, ter tudi ob odpoklicu s pomočjo nacionalnega referenduma, opozarja Lucas Koerner.

Guaidovo poseganje po mestu predsednika države temelji na zadnjem od omenjenih razlogov. Guaido trdi, da Maduro ni izpolnil svojih ustavnih dolžnosti in da je zato dejansko »zapustil položaj.«

Toda ob tem člen 236. ustave Venezuele dodatno opisuje naloge predsednika države, ki vključujejo vodenje mednarodnih odnosov, poveljevanje oboroženim silam, izrekanje pomilostitev in podobno.

In čeprav opozicija Madura ne mara iz vrste razlogov, že pogled na njegov Twitter profil kaže, da predsednik Venezuele preprosto – opravlja svoje naloge. Ni se torej zaprl neznano kam in odrezal od sveta, kot bi to želela prikazati opozicija.

Toda, celo če bi bil Maduro res »nesposoben« opravljati svoje dolžnosti, to ne pomeni, da bi naloge predsednika države že takoj prešle na pleča predsednika parlamenta.

Člen 233. namreč določa, da če pride do »absolutnega vakuuma moči« oziroma »brezvladja« v prvih štirih letih sicer šestletnega mandata predsednika, v tem času predsednika do novih volitev nadomesti – podpredsednik države.

To se je zgodilo po smrti Huga Chaveza 5. marca leta 2013, ko je Maduro prevzel njegove dolžnosti, nato pa so nove volitve sklicali v 30. dneh.

Če pa do »brezvladja« pride v zadnjih dveh letih mandata predsednika, potem zaprisežejo podpredsednika, ki do konca mandata opravlja dolžnosti predsednika države.

Samo v »brezvladju«, kadar to nastane med predsedniškimi volitvami in inavguracijo novega predsednika, lahko predsednik nacionalne skupščine začasno izvaja naloge predsednika države.

Takšnega brezvladja pa v tem primeru ni bilo, ker je Maduro takoj po koncu prvega nadaljeval z drugim mandatom.

In celo če bi Maduro res zapustil svoje delovno mesto, bi naloge predsednika moral opravljati podpredsednica Delcy Rodriguez,  ne pa Guaido.

Tudi če pristanemo na zelo neutemeljeno tezo opozicije, da je Juan Guaido zakoniti predsednik države, se istočasno zastavlja naslednje vprašanje – zakaj še vedno ni sklical novih predsedniških volitev, ki morajo biti v skladu z 233. členom ustave izvedene v roku 30 dni?

Ne samo, da Guaido ni sklical volitev – na katere se poziva tudi Miro Cerar, češ da je prav to namera Guaida, pač pa je 5. februarja nacionalna skupščina Venezuele sprejela celo zakon z naslovom »demokratični statut o tranziciji«, ki omogoča neizvoljenim politikom, da ostanejo na oblasti »v obdobju največ 12 mesecev,« v primeru »tehnične nezmožnosti«, da se volitve izvedejo prej.

Vendar člen 233. venezuelske ustave ne omenja nikakršnih »tehničnih pogojev« kot razloga za nerazpis volitev. Sicer pa je opozicija dokazala, da zna celo sama organizirati sicer nezakonite referendume, na primer 14. julija leta 2017.

Očitno je, da si s strani ZDA izbrani Juan Guaido želi vladati tudi brez volitev in na nezakonit način prevzeti oblast. Gre za še eno kršitev ustave.

Kot je dejal posebni odposlanec OZN za Venezuelo Alfred de Zayas, je zato »člen 223. ustave Venezuele neuporaben in ne more biti uporabljen za to, da bi legitimiziral Guaidovo samorazglasitev za začasnega predsednika. Puč je puč.«

Opozicijske stranke tudi niso želele po sodni poti izpodbijati izvolitev Madura, češ da bi odločali sodniki, ki jih je potrdila skupščina izbrana pred letom 2015, ko je parlament prevzela opozicija, saj je do tedaj imela večino še Madurova socialistična stranka. Toda na ta način je mogoče spodkopati pravni sistem vsake države.

Podobno brez podlage so trditve, da so bile predsedniške volitve nelegitimne.

Bile so izvedene na isti način kot leta 2015, na katerih je opozicija že zabeležila zmago. Na predsedniških volitvah pa je Maduro dobil 6,2 milijona glasov (konkurenta pa 1,9 oziroma 1 milijon), okoli 31 odstotkov vseh glasov volivcev, kar je v povprečju toliko, kot dobijo podpore tudi ameriški predsedniki.

Barack Obama je dobil na primer 31 odstotkov glasov vseh volivcev leta 2008 in 28 odstotkov leta 2012, Donald Trump pa je bil izvoljen z 26 odstotki leta 2016.

Štiri mednarodne skupine opazovalcev so potrdile zakonitost volitev v Venezueli, ugovori Washingtona in z ZDA povezani kritiki pa niso kredibilni že zato, ker so ZDA celo že pred volitvami trdile, da bodo predsedniške volitve v Venezueli »farsa.«

Res je, da tudi oblast pritiska na opozicijo in da tudi na oblast letijo upravičene kritike zaradi omejevanja temeljnih svoboščin. To je jasno razvidno npr. iz poročil Amnesty International ali Human Rigts Watch. Toda res je tudi, da opozicija predvsem iz ZDA dobiva najmanj okoli 40-50 milijonov dolarjev pomoči letno in nato sproža nasilje na ulicah Venezuele, kar povzroča odzive oblasti. Zadeve res niso črno-bele, kot je upravičeno opozoril poslanec LMŠ Brane Golubovič.

Še več, ZDA so pritiskale na kandidate, da naj ne kandidirajo, opozicija pa je na podoben način zavrnila prihod opazovalcev OZN, ki jih je povabila vlada. Vse to seveda zelo spominja na državni udar leta 2002, ki ga je tedaj podprl George Bush. Ob podpori španske vlade.

Tedaj je vojska zrušila z oblasti Huga Chaveza, predsednika gospodarske zbornice Pedro Carmona pa se je razglasil za »začasnega predsednika« in bil takoj »priznan« v ZDA in Španiji.

Dejansko je šlo za s strani ZDA podprto akcijo vojnega hudodelca Elliotta Abramsa. Abrams, vpleten v številne udare v Latinski Ameriki je dal zeleno luč« za akcijo proti Chavezu.

In pravkar je Donald Trump – nič kaj presenetljivo – v preteklosti zaradi sodelovanja v nezakonitih intervencijah in zločinih  ZDA že obsojenega Elliotta Abramsa ponovno imenoval na položaj »posebnega odposlanca« za Venezuelo.

Zanimivo je, da se z izvolitvijo Guaida za »predsednika države« ne strinjajo niti v opozicijskih strankah. Vodilni opozicijski predsedniški kandidat Henri Falcón, ki je konkuriral Maduru leta 2018 nasprotuje »Popularni volji« in njeni zahtevi po bojkotu volitev.

Časnik Ultimas Noticias je poročal, da je znani opozicijski voditelj Henrique Capriles, ki je bil protikandidat Maduru leta 2013, v pogovoru potrdil, da »se večina opozicijskih strank ne strinja s samooklicanjem Juana Guaida kot začasnega predsednika.«

Podobnega mnenja je tudi Claudio Fermin, predsednik stranke Rešitve za Venezuelo, ki se zavzema za dialog.

Vodilni opozicijski guverner države Táchira, Laidy Gómez, je prav tako zavrnil podporo Guaida ameriški intervenciji, ker bi to privedlo do »smrti Venezuelcev.«

Pri tem pa ameriška vlada še naprej – nasprotuje dialogu. »Sedaj ni čas za dialog; sedaj je čas za akcijo,« je dejal podpredsednik ZDA Mike Pence.

Bo takšno politiko »hitre akcije« res podprla tudi Slovenija?

Odsluženim politikom brez javne podpore, kot je Cerar, je morda res vseeno. V vplivnih institucijah take odslužene kadre običajno nagradijo s kakšnim dobro plačanim uradniškim mestom.

Toda za Marjana Šarca, ki si doslej z zunanjepolitičnim fiaskom še ni umazal svoje kariere, je zadeva že nekoliko bolj kočljiva.

Najbolj mamljive in na prvi pogled preproste izbire na področju zunanje politike žal pogosto niso tudi tiste najboljše.