Tea Rogelj: govorila sem o plagiatu v dramatiki na načelni ravni in nikakor ne o Kobalu

Te dni me mediji povezujejo in citirajo v zvezi z zadnjim primerom plagiatorstva. Očitajo mi, da sem relativizirala dejanje Borisa Kobala, Kobala primerjala s Shakespearom ter ga na vsak način skušala opravičiti. Nekateri v mojih besedah najdejo celo povezave s strici iz ozadja, češ, moji lahko kradejo, drugi pa ne …

Ker gre za natolcevanja, želim pojasniti okoliščine, v katerih sem izrekla zapisano.

V četrtek, 17. 1., me je dopoldne v službo poklicala novinarka STA in me – kot nekdanjo članico komisije za Grumovo nagrado in nekdanjo selektorico programa za TSD – povprašala o mojih izkušnjah s plagiatorstvom v slovenski dramatiki. Povedala sem ji, da konkretnega primera iz SLG Celje ne morem komentirati, saj nisem ne brala ne gledala igre Profesionalci espe in tudi ne dela, ki naj bi ga Kobal prepisal (uporabljala sem pogojnik, saj še nisem poznala vseh dejstev v zvezi s plagiatom).

V pogovoru sem torej govorila o plagiatu v dramatiki na načelni ravni in nikakor ne o Kobalu. In govorila sem o plagiatu v bolj sofisticirani obliki, ne o prepisovanju. Za vsem, kar sem rekla, stojim. Vendar pa sem, se strinjam, naredila napako, ki ne pritiče mojim letom in izkušnjam – morala bi predvideti, kako bodo moje besede v kontekstu afere razumljene.

Vztrajati bi morala, da je v članku omenjen moj začetni stavek: »Primera iz SLG Celje ne morem komentirati, saj nisem ne brala ne gledala igre Profesionalci espe in tudi ne dela, ki naj bi ga Kobal prepisal«, hkrati pa dodati še naslednjega: »Če pa nekdo igro enostavno prepiše, je stvar jasna, saj gre za tiho krajo intelektualne lastnine.«

V pogovoru z novinarko sem med drugim dejala (in novinarka me je pri tem korektno povzela): »Natančno je treba prebrati original, morebitno predelavo ali navdihnjeno novo izvirno delo ter se od dela do dela sproti odločati. Ne bi si upala zlahka reči, da je neko delo plagiat, dokler ne bi zelo natančno prebrala obeh del.«). Ta stavek je v kontekstu ostal spregledan.

Hkrati pa bi – če že odgovarjam na očitke – želela zapisati še nekaj. Novinarka me je med drugim vprašala, ali menim, da bi morali formirati ustanovo, ki bi se ukvarjala z morebitnimi plagiati in jih tako preprečevati. Odgovorila sem ji in še zmeraj odgovarjam: Ne, takšnega urada ne potrebujemo, saj noben urad ne more pregledati vseh umetniških del na Slovenskem in preveriti njihove originalnosti. In pri tem bi lahko prišlo do nevarnosti, da bi zaradi negativnega primera, kakršen je Kobalov, prišlo do lova na čarovnice. Zato menim, da se moramo še naprej zanašati na moralo in poštenost avtorjev ter na poštenje tistih, ki zlorabe opazijo.

Kot dramaturginja želim stopiti v bran kolegicam/kolegom, ki so Kobalov plagiat brali v komisiji za najboljšo komedijo in ga uvrstili na repertoar gledališča – noben dramaturg na tem svetu ne more poznati vseh dram in komedij, ki obstajajo.

Zaradi takšnega skrajnega (in izjemnega!) primera ne bo kar dvomil o vseh avtorjih, katerih tekste prebira/uprizarja, in jih predhodno preverjal. Zaradi negativnih izjem ne smemo zapasti v splošno nezaupanje drug do drugega.

Ne poklicno ne osebno ne politično nimam nobenega motiva opravičevati plagiatorstva. Kdor je moje izjave dosledno prebral, to tudi dobro ve.  

Tea Rogelj