Insajder.com točno napovedal: Šiško znova na prostosti

Kot so sporočili s sodišča, je sodnik presodil, da tožilstvo ni v zadostni meri utemeljilo suma očitanega kaznivega dejanja. Da je Šiško znova na prostosti je potrdil tudi Šiškov odvetnik Viktor Osim.

Dežurni preiskovalni sodnik je Šiška, ki je osumljen kaznivega dejanja ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve v zvezi s kaznivim dejanjem oboroženega upora, zaslišal danes popoldne. Po zaslišanju je dežurni državni tožilec predlagal odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti.

"Po oceni dežurnega preiskovalnega sodnika tožilstvo ni v zadostni meri, s predloženimi dokazi, utemeljilo suma očitanega kaznivega dejanja. Zato po oceni dežurnega preiskovalnega sodnika ni bilo podlage za odreditev pripora," so zvečer sporočili s sodišča.

"Pripor zoper privedenega je namreč mogoče odrediti le ob utemeljenem sumu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki je očitano privedenemu, in če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine, kažejo na nevarnost, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi," so pojasnili.

"O nesoglasju (nestrinjanju) med dežurnim preiskovalnim sodnikom in predlogom pristojnega tožilstva za odreditev pripora pa bo odločil zunajobravnavni senat tega sodišča," so še zapisali v sodišču.

Vse se je torej izteklo točo tako, kot smo – kljub zelo bombastičnim vnaprejšnjim obsodbam Šiška s strani nekaterih medijev in »strokovnjakov« - predvideli že ob samem priprtju, ko smo opozorili na »pasti pregona Andreja Šiška in pripadnikov Štajerske varde«.

Kot smo napovedali, bi Šiško lahko ostal v zaporu le če bi iz sfere izrekanja še tako nesprejemljivih mnenj prestopiti k dejanjem oziroma vsaj k resnim načrtom, ki bi dejansko vodili k rušenju ustavne ureditve. Obstajati bi morala določena verjetnost, da bodo ta dejanja privedla do nesprejemljivih dejanj. In to bo treba šele dokazati.

Prav tako smo prvi opozorili, da slovenske sodne prakse na tem področju, sploh ni in da se edina podobna sodba (I Ips 40/97) iz področja poprave krivic leta 2000 ukvarja s kaznivim dejanjem sovražne propagande« oziroma »napeljevanja k pomoči storilcu kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo.« Storilec naj bi ta dejanja storil, ker je pač okoli leta 1952 pretirano hvalil Sovjetsko zvezo in »dajal v nič« Jugoslavijo.

Ponovimo lahko samo zapisano: »Če imajo dokaze, kako so Šiškovi »vardisti« načrtovali, da bi zrušili ustavno ureditev Slovenije, bo imelo tožilstvo lahko delo. Toda če se bodo lahko oprli samo na doslej znane izjave Andreja Šiška, bo to težavna naloga. Predvsem zaradi širokih meja, ki jih Evropsko sodišče za človekove pravice postavlja za omejitve svobode govora.« Iz dejstva, da se je na neki jasi zbrala skupina zakrinkanih in enako oblečenih oseb med katerimi je ena nosila sekiro (nekatere druge pa puške ali njihove imitacije) seveda še ni mogoče sklepati, da je bila ogrožena že ustavna ureditev države.

Prav tako je res tudi, da razglašanje »Dežele Štajerske« in podobnih tvorb po posvetovalnem mnenju Meddržavnega sodišča v Haagu v primeru Kosova ni kršitev mednarodnega prava. "Zakaj bi bilo potem dejstvo, da se je neka skupina moških s kapucami, orodjem (sekiro) psom (domačim) trebuščki (pivskimi) zbrala v nekem gozdu in prisegla zvestobo neki neobstoječi deželi predstavljalo ščuvanje k zrušenju oblasti? Šestdeset ljudi, ki se v gozdu zbere z noži, je res lahko tam zaradi kriminalnega dejanja, ki lahko ogrozi prebivalce okoliških hiš – lahko pa so tam samo na običajnem pikniku", smo opozorili ob priprtju Šiška.

Opozorili smo tudi, da je malo verjetno, da je Šiško »res želel ločiti »Deželo Štajersko« od Slovenije in da tudi nikjer ni bilo zaslediti pozivov k odcepitvi dela države in še manj k nasilni odcepitvi Dežele Štajerske ali pripojitvi kakšni drugi državi.«

Andrej Šiško je torej morda res organiziral »vardo«, toda »vse doslej je bilo to, kar je naredil, omejeno zgolj na javno zbiranje v gozdu, ki ni javen prostor, na njegove izjave in mnenja«.

Mnenja, tudi kadar so popolnoma napačna, pa imajo po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice precej visoko stopno zaščite. V demokratičnih državah je pri javnih zadevah dovoljena zelo ostra kritika in tudi uporaba besed, ki "šokirajo" ali "vznemirjajo" javnost. Očitno je, da je tem opozorilom sledil tudi preiskovalni sodnik, ki je presodil, da navedbe tožilstva o ponovitveni nevarnosti niso utemeljene.