Pasti pregona Andreja Šiška in pripadnikov "Štajerske varde"

Potem, ko so se v javnosti pojavili posnetki zaprisege »Štajerske varde«, ki jo je vodil vodja Zedinjene Slovenije Andrej Šiško, so kriminalisti pridržali vodjo »Štajerske varde«. Uradno zaradi »ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve.«

Vodja sektorja kriminalistične policije na Policijski upravi Maribor Robert Munda je pojasnil, da so osumljene tri osebe. Prvoosumljeni je iz Maribora, zanj so kriminalisti ugotovili, da obstaja utemeljen sum, da je organiziral in aktivno sodeloval v zborovanju, ki je potekalo 1. septembra na območju travnika in v gozdu pri Janhovi na območju Apač.

Po njegovih besedah je iz objav z zborovanja, ki so zakrožile po družbenih omrežjih, razvidno, da je osumljenec »s pozivi ščuval k strmoglavljanju najvišjih predstavnikov države, udeležence pa je pozival tudi k izpolnitvi njegovih pozivov.« Tako so kriminalisti ugotovili, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za sum ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve.

Na prvi pogled je zadeva precej enostavna. Tako kot je za vsako državo značilno, da ima ozemlje, ljudstvo in oblast, je monopol državne prisile resnično temelj vsake oblasti. Pojav paravojaških skupin, ki bi želele vzeti zakon v svoje roke ter same izvajati »obrambo dežele« pred komerkoli, je res nesprejemljiv in v nasprotju s samim pojmom države.

Država, ki bi pristala na kaj takega, lahko res samo še prizna, da svojega ozemlja ne nadzoruje več, kar je enako priznanju odcepitve dela države, kot smo opozorili že včeraj, ko smo se vprašali, ali bo Slovenija priznala »sosednjo Deželo Štajersko«?

Kljub temu pa bo pregon Šiškovih »vardistov« težaven. Takšen pregon v sebi skriva celo vrsto pasti. Marsikaj je seveda odvisno tudi od tega, kaj so kriminalisti našli in kakšne dokaze so zbrali. Če imajo dokaze, kako so Šiškovi »vardisti« načrtovali, da bi zrušili ustavno ureditev Slovenije, bo imelo tožilstvo lahko delo. Toda če se bodo lahko oprli samo na doslej znane izjave Andreja Šiška, bo to težavna naloga. Predvsem zaradi širokih meja, ki jih Evropsko sodišče za človekove pravice postavlja za omejitve svobode govora.

Poglejmo torej samo nekatere najbolj udarne izjave Andreja Šiška. Na prvem mestu je izjava, da imajo pač vsi državljani pravico do nošnje orožja in da je to tako rekoč človekova pravica. V resnici je nošenje orožja dovoljeno v skladu z zakonom in ni nikakršna posebna človekova pravica. Toda – ali je Šiškova izjava zgolj napačna, gre za zmotno mnenje - ali pa že pomeni že »ščuvanje«? Vse kaže, da je bolj prvo, kot drugo.

Njegova druga sporna izjava je, da se pripadniki njegove »varde« ne bodo pustili nasilno razorožiti. Če bi dejal, da se morajo upirati policistom, bi morda še lahko rekli, da gre za »ščuvanje« - toda tako, kot je Šiško dejal, je znova lahko zgolj - mnenje. Nihče ne ve, kako se bodo ljudje obnašali v prihodnje in nima monopola nad resnico. Šiško ima lahko prav, lahko se moti, »vardisti« bi se morda pustili razorožiti ali ne – toda njegovo mnenje o ravnanju pripadnikov njegove skupine je še vedno samo - mnenje.

Tudi njegov odgovor na vprašanje, da orožje pač imajo in nabavljajo tam, kjer pač lahko, tudi kaže na sum, da so njegovi pripadniki morda nabavili orožje ilegalno – toda to še vedno ni dokaz, da je do tega res prišlo. Če so »vardisti« na svojih »vajah« uporabljali pravo orožje, pa še to tako, ki ga posameznik ne bi smel imeti (vojaško in avtomatsko) je to seveda poseben prekršek. Toda - ali takšen prekršek dokazuje že načrtovano spremembo ustavne ureditve?

Poročilo o ekstremističnih skupinah, ki ga je februarja leta 2014 sprejel Državni zbor, omenja različne ekstremistične skupine, tudi Hervardi, vendar samo na enem mestu omenja »ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve« in še to brez konkretnih primerov. Iskalnik sodne prakse pokaže, da sodb Vrhovnega sodišča na to temo v Sloveniji ni. Trije podobni primeri so povezani z revizijami povojnih sodb, v primeru, ki bi bil primeru »Štajerske varde« še najbolj podoben, pa je bil po krivici obsojeni oproščen.

Razglašanje »Dežele Štajerske« in podobnih tvorb po posvetovalnem mnenju Meddržavnega sodišča v Haagu v primeru Kosova ni kršitev mednarodnega prava. Zakaj bi bilo potem dejstvo, da se je neka skupina moških s kapucami, orodjem (sekiro) psom (domačim) trebuščki (pivskimi) zbrala v nekem gozdu in prisegla zvestobo neki neobstoječi deželi predstavljalo ščuvanje k zrušenju oblasti?

Šestdeset ljudi, ki se v gozdu zbere z noži, je res lahko tam zaradi kriminalnega dejanja, ki lahko ogrozi prebivalce okoliških hiš – lahko pa so tam samo na običajnem pikniku. Puške so posebna zgodba, kaznovanje pa je seveda odvisno od tega, ali je šlo za prave ali »air-soft« imitacije. To bo ugotovila policija.

Kaznivo dejanje »ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve« iz 359 KZ RS namreč stori samo tisti, ki zato, da bi ogrozil obstoj, ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, poziva ali ščuva k neposredni storitvi kaznivih dejanj iz 348. do 357. člena tega zakonika.« Zaporna kazen je do pet let zapora.

Krivi pa so lahko tudi tisti, ki izdelujejo ali razmnožujejo gradivo, s katerim se poziva ali ščuva k nasilni spremembi oblasti "ali kdor z enakim namenom hrani večjo količino takega gradiva ali ga razširja". Kazen je v tem primeru »samo« tri leta zapora.

Temu pa sledijo različna dodatna kazniva dejanja. Tako na primer 348. člen KZ RS določa, da »kdor poskuša s silo ali grožnjo, da bo uporabil silo, odcepiti del ozemlja Republike Slovenije ali del tega ozemlja pripojiti drugi državi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.« Vendar je v tem primeru Šiškov nastop nekoliko drugačen – sam je trdil (sicer napačno) da je njegova »varda« nastala v nekakšnem od slovenskega pravnega reda »ločenem« pravnem redu, hkrati pa je trdil, da je ustanovil »deželo«, ker pač pokrajine niso bile pravočasno ustanovljene s strani državnih organov Slovenije. Da je res želel ločiti »Deželo Štajersko« od Slovenije, je malo verjetno, prav tako pa nikjer ni zaslediti pozivov k odcepitvi dela države in še manj k nasilni odcepitvi »Dežele Štajerske« ali pripojitvi kakšni drugi državi.

Andrej Šiško je torej morda res organiziral »vardo«, toda vse doslej je bilo to, kar je naredil, omejeno zgolj na javno zbiranje v gozdu, ki ni javen prostor, na njegove izjave in mnenja. Mnenja, tudi kadar so popolnoma napačna, pa imajo po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice precej visoko stopno zaščite. V demokratičnih državah je pri javnih zadevah dovoljena zelo ostra kritika in tudi uporaba besed, ki "šokirajo" ali "vznemirjajo" javnost.

Tudi slovensko Ustavno sodišče je enako kot Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) sta v svojih odločbah že večkrat poudarilo izjemen pomen svobode izražanja za zagotavljanje demokratične razprave. Prav zato so s svobodo izražanja varovane tudi trditve in mnenja, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Postavljanje in paradiranje Šiškovih gardistov je zagotovo uspelo vznemiriti javnost, vprašanje pa je, ali je že samo to dovolj za učinkovit pregon posameznikov.

Da so lahko razprave o tem precej kontroverzne, kažejo tudi nekateri podobni poskusov pozivov na pregon posameznikov zaradi »ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve.«

Poslanec Miha Kordiš je na primer leta 2015 opozoril na sistemsko nasilje kapitalizma in ob stavkah Air France pohvalil nasilen odpor delavcev. Ob predvideni ukinitvi 2900 delovnih mest so namreč stavkajoči delavci Air France napadli upravo ter pri tem fizično ranili dva menedžerja.

»Tako se štrajka, je zapisal Kordiš, naštel oblike nasilja nad delavci in dodal, da je »edino nasilje, ki žanje kletve, moralistični pogrom in sistemsko sankcioniranje občasna samoobrambna reakcija delavskih razredov – ko se ti zares postavijo za svoje.« Po njegovi oceni lahko kapitalizem preživi vse, samo »popolnega prevrata proizvodnih razmerij ne.« In ta mora biti po njegovem prepričanju nujno nasilen. Vprašal se je, ali se »ni ravno proti temu vredno boriti« in ali ni »revolucionarno nasilje proti taki strahoti ne le pravica, marveč kar dolžnost?«. Policija pa ob tem ni začela s pregonom – jasno, ker mnenja, tudi takšna, seveda uživajo ustavno zaščito države.

Nekateri so opozorili tudi na teoretiziranje vahabitskega teologa Alima Hasanagića o štirih nasilnih načinih uvedbe šeriata v Sloveniji. Bralec ga je namreč vprašal, »kako je (teoretično gledano), v Sloveniji mogoče vzpostaviti šarijo?« Odgovor na spletni strani www.resnica-haq.com, namenjene predstavitvi Islama slovenski javnosti je bil zelo nazoren. Alim Hasanagić, muslimanski teolog iz Jesenic, je opisal štiri načine, kako to narediti.

Kot prvo možnost poti do uvedbe šeriatskega prava v Sloveniji je omenil možnost, da je šarijska država vzpostavljena v neki drugi državi »in se le-ta odloči, da bo prišla sem in prevzela oblast.« Druga metoda je, če bi se »džihad začel v Sloveniji, kot se je zgodilo nedavno nazaj v Bosni ali na Kosovu, kjer so tudi Muslimani iz drugih dežel prišli pomagati. Tretja metoda naj bi bila, da določena območja družbe povzročijo padec režima, zadnja pa je, da ljudje sami v Sloveniji sprejmejo islam »in jo tako samo vzpostavijo.«

Tudi v tem primeru do pregona zaradi »ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve« ni prišlo, čeprav bi »prevzem oblasti s strani druge države v Sloveniji« lahko interpretirali tudi kot »poziv k okupaciji Slovenije.« V resnici pa je šlo zgolj za mnenje.

Da bi bili Šiško in »vardisti« lahko obsojeni, bi morali iz sfere izrekanja še tako nesprejemljivih mnenj prestopiti k dejanjem oziroma vsaj k resnim načrtom, ki bi dejansko vodili k rušenju ustavne ureditve. Obstajati bi morala določena verjetnost, da bodo ta dejanja privedla do nesprejemljivih dejanj. In to bo treba šele dokazati.

Slovenske sodne prakse na tem področju, kot vse kaže, sploh ni. Podobna sodba (I Ips 40/97) iz področja poprave krivic leta 2000 se ukvarja s kaznivim dejanjem sovražne propagande« oziroma »napeljevanja k pomoči storilcu kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo.« Storilec naj bi ta dejanja storil, ker je pač okoli leta 1952 pretirano hvalil Sovjetsko zvezo in »dajal v nič« Jugoslavijo.

V jedru sodbe je zapisano, da zato, ker »obsojenčeve ocene in mnenja o družbenopolitičnih razmerah niso predstavljale izvajanja propagande v smislu pridobivanja pristašev za nasilno ali protiustavno spreminjanje družbene ali državne ureditve ali za rušenje, spremembe oziroma razbijanje drugih objektov varstva, ni podano kaznivo dejanje sovražne propagande po 1. odstavku 118.«

In kako je danes? Iz poročil slovenske vlade in nacionalnih varnostnih organov je, kot je zapisano v poročilu DZ iz leta 2014 izhaja, da v Sloveniji res obstajajo skupine, ki bi jim lahko pripisali ekstremistično ideologijo.

»Pri nas so za zdaj najbolj aktivne neonacistične spletne strani Blood & Honour, Headhunters Domžale, Slovenski radikali in rasistični Tu je Slovenija ter Hervardi. Skupini Tu je Slovenija in Blood&Honour posameznike, ki jima nasprotujejo, na svojih spletnih straneh označujeta za »levičarske ekstremiste«.Tu je Slovenija in Hervardi medtem pod pretvezo domoljubja širita sovraštvo, v glavnem do priseljencev, muslimanov, Romov, gejev, Afričanov, Hrvatov in seveda »skrajnih levičarjev«. Vse to je razvidno iz pregleda vsebine njihovih spletnih strani in forumov. Zelo dejavni so po srednjih šolah. Propagiranje »ljubezni do domovine« uporabljajo za novačenje novih članov in za poliranje svoje podobe v javnosti, ko s slovenskimi in »karantanskimi« zastavami paradirajo po Ljubljani ob kakem državnem prazniku in podobno. A v osnovi so rasisti in nestrpneži,« piše v poročilu, ki dobro povzema stanje v Sloveniji.

Na koncu poročila pa je tudi opozorilo, ki bi si ga bilo dobro še enkrat prebrati tudi ob oceni »primera Šiško«.

»Samo represivna in kaznovalna zakonodaja ne more vplivati na delovanje in razširjenost desnih ekstremističnih skupin. Verjetno je potreben tudi mehkejši pristop, na primer javno objavljanje različnih idej in dejanj teh skupin in postavljanjem mej med družbeno primernim in neprimernim oziroma sprejemljivim in nesprejemljivim.«

Povedano drugače: Andrej Šiško si česa boljšega, kot je aretacija in ovadba za rušenje države, zaradi česar v tej Sloveniji ni odgovarjal še nihče - verjetno ni mogel želeti.

Državni organi bi zato pri tehtanju pregona morali dobro paziti predvsem na dve zadevi. Najprej, da s svojimi postopki ne kriminalizirajo same svobode govora, ki vključuje tudi »šokantne« izjave in podobe. In drugič, da iz Andreja Šiška po nepotrebnem, če ni trdnejših dokazov, preko noči ne naredijo za »mučenika«, ki bo kaznovan zgolj zaradi ostrih besed, zaradi katerih pa država še nikoli ni kaznovala nekaterih drugih državljanov, zaradi podobno (za drugi del javnosti) »šokantnih« izjav.

Res pa je, da še nihče doslej, vsaj od leta 1990 naprej, v Sloveniji ni organiziral ali uril skupine ljudi, ki bi se podučevala o uporabi orožja. Za to pa v vsaki državi obstajajo vojska in policija in strelska društva in klubi. Andrej Šiško je zato stopal po samem robu zakona. V prihodnjih dnevih bomo videli, ali mu je tudi spodrsnilo.