torek, 30. april 2024 leto 29 / št. 121
Ciril Zlobec »Zmag ne slavim, poražen se ne vdam!«
Premini je Ciril Zlobec, slovenski pesnik, pisatelj in prevajalec, katerega življenje je zaznamovalo tudi novinarstvo in politika. Veliko bolje kot zgoraj našteti izrazi pa ga opisujejo njegova dejanja in njegove pesmi, ki pričajo o kraški trmasti drži, neizmerni ljubezni, predvsem pa človečnosti z veliko začetnico.
Ciril Zlobec: »V mladosti sem zasovražil italijanščino kot jezik tistih, ki so nas tlačili. Ko pa sem doživel ta razpad po vojni, ko sem videl množice Italijanov jokati in preklinjati fašizem, sem ugotovil - bilo je kot nekakšno razodetje - da pravzaprav narod ni isto kot oblast. Tako sem si zadal pubertetno nalogo - rekel sem si, da bom jaz tisti, ki bo prevedel vse velike italijanske pesnike v jezik, ki je enako lep in »sposoben« kot italijanščina. V slovenščino.«
Ciril Zlobec je bil otrok, ki je pri šestih letih svojemu učitelju primazal klofuto, ko je slednji pred šolskimi vrati zahteval fašističen pozdrav. Bil je pripravnik za duhovnika, izključen iz semenišča zaradi pisanja v takrat nedovoljenem slovenskem jeziku in urejanja ilegalnega literarnega glasila. Partizan in partizanski učitelj. Pesnik, ki je poleg zvenečih imen, kot je Dante Alighieri, prevajal tudi Ungarettija, čigar poezija predstavlja nekaj najbolj ganljivih zapisov prve svetovne vojne, četudi se je tega predstavnika italijanske moderne po 2. svetovni vojni držal sumljiv sloves zaradi preteklih vezi s fašisti. (Za kaj takega je potrebna pamet. Tiste vrste pameti, ki jo danes le težko zasledimo v slovenskem in svetovnem javnem prostoru.)
Ciril Zlobec: »Dobro prevajanje je sozvočje med zvestobo avtorju, ki ga prevajaš, in lastno poetičnostjo v prevodu.«
Sama sem Cirila Zlobca imela priložnost spoznati nekega avgustovskega vročega popoldneva leta 2016, ko sem prisostvovala njegovemu intervjuju za društvo I. SVIT Goriški Kras prav ob priložnosti 100 letnice upesnitve grozot vojne na Lokvici pesnika Giuseppa Ungarettija. Primož Marušič iz društva, snemalec Dejan in moja malenkost smo v tišjem kotičku kavarne Union najprej na oknih zastrli zavese, da našega snemanja z domačo kamero ne bi preveč motilo še vedno močno sonce. Gospoda Zlobca smo pričakali radovedni in vznemirjeni, vsi smo se namreč zavedali, da s človekom takšnega kalibra najbrž v življenju nikoli več ne bomo pili kave. Ciril Zlobec je moja visoko leteča pričakovanja še prekašal. S svojim bistrim umom v 92. letu svoje starosti, toplino, ki jo je izžareval, odprtostjo in ljubeznijo do sočloveka na sploh me je tako pozitivno šokiral, da sem na trenutke pozabila zapreti na široko odprta usta.
Ciril Zlobec: »Človek pogosto ne more realizirati samega sebe, če ob tem ne potlači in potolče koga drugega. Pri Slovencih je to celo genetska bolezen.«
V luči prihajajoče obletnice poezije, ki je nastala na Lokvici, smo se pogovarjali predvsem o njegovem prijateljevanju s pesnikom Ungarettijem, prevajanju Ungarettijevih del ter o prevajanju nasploh, dotaknili pa smo se tudi življenja kot takega, smrti, vojne, ljubezni in vseh dobrih in slabih človeških lastnosti.
Ciril Zlobec: »Umrla sta mi hčerka in sin. V svojih pesmih, posvečenih njima, sem želel dati svojo bolečino iz sebe v prepričljivi obliki, kot ponudbo za dialog z bralcem, ki se je prav tako srečal s smrtjo bližnjega.«
Povedal nam je, da je bilo zanj najhuje, ko je pokopal oba svoja otroka, hči Varjo in sina Jašo. Po njuni smrti je mislil, da je to tudi konec njegovega pesnikovanja. Vendar se ponovno ni vdal. Še enkrat se je podal na potovanje iz sebe vase in ustvarjal naprej, v pesmih nagovarjal svoja mrtva otroka, včasih uvrstil sinove stihe, ki je bil prav tako pesnik, kar med svoje, ter za svojo zadnjo pesniško zbirko zbral toliko moči in življenjske energije, da jo je posvetil ljubezni. Ciril Zlobec je ob svojem 90. rojstnem dnevu namreč izdal antologijsko knjigo Ljubezen - čudež duše in telesa, ki je v več ponatisih izšla v nakladi deset tisoč izvodov.
Boli, izzivam se, naj kar boli.
In kraška trma v meni se krepi:
Še stiskam v srcu svojo uporno pest:
»Zmag ne slavim, poražen se ne vdam!«
(iz pesmi Biti Človek, januar 2013)
