Edvard Lorencon: »Ni me zanimalo, s čim letim, samo da letim!«

Edvard Lorencon, legenda slovenskega letalstva, se je na svoji življenjski poti preizkusil v letenju 83 tipov letal, poučevanju jadralnega in motornega letenja ter izdelovanju lastnih letal. Človek, bolj povezan z nebom, kot zemljo, a vseeno trdno na tleh. Odločen, miren, strog. Človek, ki se drži pravil in postopkov, vendar ne čisto do pike natančno, ko gre za letenje. Zaupal nam je, da je prav on kot upravnik ajdovskega letališča dovolil drugi slovenski legendi, g. Boscarolu, v mladih letih leteti pozno zvečer. To po takratni jugoslovanski zakonodaji namreč ni bilo popolnoma legalno.

Edi, kot ga kličejo prijatelji, je prvič poletel l. 1946 na Blokah s šolskim letalom Vrabec. Aktiven letalec je ostal vse do l. 2012, ko je poletel zadnjič, in sicer z lastnim športnim letalom S5-MAB. Danes ima gospod Lorencon 90 let, obiskali smo ga v Centru starejših Pristan v Vipavi, ki je nedavno postal njegov dom.

Kako ste se začeli ukvarjati z letalstvom? In zakaj?

Kot mladenič sem se ukvarjal z modelarstvom. Bil sem član goriškega aerokluba RUNA, izdeloval sem jadralne modele in z njimi tekmoval. Močno sem si želel leteti, zato sem šel večkrat na letališče v Gorici, kjer sem si ogledoval letala in pilote. Sanjal sem o tem, da bi  zgradil svoje jadralno letalo. Leta 1944, takrat sem bil star 17 let, sem se lotil gradnje enosedežnega San Ambrogia, vendar nisem imel dovolj znanja, ne izkušenj. Divjala je vojna in po pobegu domobrancem in ob pomoči starejšega kolega modelarja sem pristal v Vojkovi brigadi, kjer sem ostal do konca vojne. Po prihodu domov, v Gorico, sem od letalske zveze prejel povabilo za obiskovanje šole jadralnega letenja na Blokah. Tako se je vse začelo.

Imate na Bloke lepe spomine?

Zelo lepe, še posebej na svojega učitelja, predvojnega pilota Vladimirja Slugo, ki sem ga občudoval. Nekatere njegove nauke, njihov pomen, sem doumel mnogo let kasneje. Na Blokah sem najprej letel z jadralnim letalom Vrabec. To letalo ni imelo pilotske kabine niti instrumentov za merjenje hitrosti in višine letenja. Pomagati smo si morali na druge načine. Gledali smo prednji in zadnji rob krila, ter tako vedeli, ali se dvigamo ali spuščamo. Druga stvar je bila zvok. Z večjo hitrostjo letala je tudi zvok močnejši in obratno. Konstrukcija trupa Vrabca je bila rešetkasta. Trup in krilo pa je povezovalo šest jeklenic, ki so strukturo delale trdno. Ravno te jeklenice so ustvarjale izrazit zvok. Podobno kot glasbilo. Med letalci je zato
nastalo opozorilo: »Bolje, da ti igrajo zajle, kakor vojaški orkester.« 

Je bilo to že tisto pravo letenje?

Z Vrabcem smo dosegali višine največ nekje do 100 metrov. Prvič sem dobil občutek da letim na svojem prvem letu z jadralnim letalom Salamander. Ta let sem doživel zelo čustveno.

Ste se takrat za vse življenje zapisali letalstvu?

Ja, vendar takrat tega še nisem vedel. Iz Blok me je g. Sluga poslal še v jadralni center v Ribnico, in ko sem tam zaključil šolanje, sem mislil, da je to konec letenja zame. Presenečen sem bil, ko me je v pisarno poklical komandant Žarko Majcen in mi rekel: »Ti imaš prihodnost v letenju. Nikar ne odnehaj. Pojdi naprej v šolo.« Tako sem bil konec istega leta že na poti v Vršac v Srbijo, kjer sem se šolal za učitelja jadralnega letenja. Moji učitelji so bili pred vojni piloti z bogatimi izkušnjami. Tam sem se veliko naučil.

In potem naravnost v prvo službo?

Svojo prvo službo kot učitelj jadralnega letenja sem nastopil v Kompoljah malo preden sem dopolnil 20 let. Potem sem se veliko selil. Učil sem v Postojni, Skopju, Lescah. Ves čas sem se  tudi dodatno šolal in opravil še izpita za športnega in poklicnega pilota. Vendar nomadsko življenje ni bilo zame. Zame je bilo pomembno, da sem bil doma. Z družino.

Ustalili ste se v Ajdovščini kot upravnik letališča in letalske šole? 

Že v začetku petdesetih let sem začel na Goriškem zbirati letalske navdušence, organiziral sem aeroklub v Ajdovščini in potem še goriškega. Leta 1957 sem prevzel službo upravnika letališča in letalske šole v Ajdovščini in tam ostal vse do upokojitve.

Nam zaupate kakšen spomin iz tega obdobja, ki vam je še posebej pri srcu?

Zelo lepe spomine imam na dvomotorno letalo Aero 145. Kupili smo ga leta1964 na Češkem in sicer je bilo namenjeno prvemu kongovskemu premierju Lumumbi, ki je umrl v sumljivih okoliščinah.  Medtem, ko so na letalu spreminjali oznake, sem moral opraviti še izpit za ta tip letala, nakar sem lahko z njim poletel v Ajdovščino. Aero 145 je letel s hitrostmi do 270kmlh na višini 2300 metrov. Bilo je težko in dobro opremljeno. Leteti s tem letalom je bil čisti užitek.

Slišala sem, da sta z Ivom Boscarolom velika prijatelja. Ali se spomnite, kdaj sta se prvič srečala?

Res je, še danes se velikokrat slišiva, čeprav je ves čas po svetu. Redno me vabi tudi na vse prireditve in srečanja. Ne spomnim se točne letnice, kdaj sva se prvič srečala, spomnim pa se, da sem mu v njegovi mladosti prav jaz kot upravnik letališča dovolil leteti pozno zvečer. Od tod tudi ime njegovega podjetja Pipistrel. Ste vedela? Italijanska beseda pipistrello pomeni netopir, Pipistrellus pa je ime enega od rodov gladkonosih netopirjev. Netopir je upodobljen tudi v logotipu njegovega podjetja.

Ivo Boscarol je danes svetovno znan izdelovalec letal, kaj mislite, da je bila pri njem najpomembnejša lastnost, da je uspel?

Entuziazem. Vztrajnost. Smisel za prodajo. In še enkrat entuziazem.

Je imel kaj prstov zraven tudi pri izdelavi vašega prvega letala Bagalini?

Takrat sem bil že upokojen in končno sem imel dovolj časa, da se posvetim svoji največji želji – zgraditi letalo! Povsem po naključju sem v časopisu prebral informacijo o ultralahkem letalu Bagalini. Z Ivom in nekaj drugimi kolegi iz aerokluba smo se odločili obiskati konstruktorja tega letala v Milanu, kjer smo dobili potrebne načrte. Kupili smo cevi iz antikorodala in se lotili gradnje. Bagalinija sem zgradil v dobrih dveh letih, vendar z njim nisem bil zadovoljen. Letalo je dosegalo hitrost le nekje do 100 km/h, z njim sem letel vsega skupaj 60 ur, potem sem ga prodal.

In se lotil izdelave novega letala?

Tako je. Takega, s kakršnim bom zadovoljen. Kupil sem precej nepopolne načrte in material za dvosedežno letalo KR-2 in ga do leta 1991 izdelal in vpisal v register. Prve poskusne lete  sem z njim opravil, ko se je Slovenija že osamosvojila. Letenje z letalom KR-2 mi je dalo veliko zadovoljstva. Z njim sem uresničil mladostne sanje. Potovalna hitrost letala je bila 250km/h, maksimalna pa 320km/h. Z njim sem letel od leta 1991 do leta 2012, ko sem prenehal leteti. Danes je shranjen v hangarju v Ajdovščini.

Lahko piloti danes postanejo samo tisti z veliko denarja, ali pa postaja letalstvo bolj dostopno kot včasih? Kaj bi svetovali mladim z ambicijami v letalstvu?

Mislim, da je danes letalstvo manj dostopno. Meni sta kariero v letalstvu omogočili država in vojska. Danes je to precej drag šport. Ura letenja stanje tudi do 200 Eur, opraviti pa moraš vsaj 25 – 30 ur, da pridobiš osnovne izkušnje in znanja. Sledijo dodatna šolanja in izpopolnjevanja in vse to stane. Verjamem pa, da bo resnični entuziast našel pot do uresničitve svojih sanj.