Drago Pilsel: nesprejemljivo in žaljivo je slaviti spomin na ustaško vojsko v Pliberku!

Drago Pilsel, znani hrvaški novinar in teolog, urednik portala Autograf.hr, ki je mladost preživel v Argentini in nato postal kritik hrvaškega obujanja ustaštva je v pogovoru za Radio Svobodna Evropa (RFE) spregovoril tudi o vsakoletni manifestaciji v Pliberku in o tem, zakaj ga je strah, da se bo »ogenj neoustaštva« ponovno razplamtel v Hrvaški. Pojasnil je tudi, zakaj je prepričan, da zagrebškega nadškofa in kardinala Alojzija Stepinca ne bi smeli razglasiti za svetnika.

Ker je avstrijska organizacija AK Pliberk Bleiburg, ki deluje pod sloganom »proti vsakemu nacionalizmu in zgodovinskem revizionizmu« sprožila online kampanjo »proti komemoracije vojski Ante Pavelića«, ki se vsako leto organizira blizu Pliberka, je novinarko Mirjano Rakelo najprej zanimalo, ali bi morali takšno kampanjo organizirati tudi na Hrvaškem.

»Jaz sem član Antifašistične lige Republike Hrvaške in te dni sva se o tem pogovarjala predsednik Zoran Pusić in jaz. Mislim, da bi bilo treba poslati tudi nekakšen apel hrvaškemu Saboru in organizatorjem komemoracije v Pliberku. Kdorkoli namreč pogleda spomenik iz leta 1987, tisti velik kup kamenja, desno od oltarja, ta lahko vidi, da sta na tem kamnu zapisani dve besedili, eno v nemščini in drugo v hrvaškem jeziku – ti besedili pa sta različni. V nemščini piše: 'V čast umrlim Hrvatom. Maj 1945.' Medtem pa v hrvaščini piše: 'V čast in slavo Hrvaški vojski. Maj 1945.' Ustaška vojska ni in ne more biti isto kot hrvaška vojska. Mislim, da je to besedilo treba čim prej spremeniti, ker to preprosto žali vse, ki želijo spoštovati ustavo Republike Hrvaške. Ustaška vojska namreč ne more biti nekaj istega kot vojska narodno-osvobodilne vojne, ki je zmagala v drugi svetovni vojni in ne more biti enaka hrvaški vojski danes. To je nesprejemljivo!,« je ocenil novinar in urednik.

Na vprašanje, ali je val neoustaštva v zadnjih mesecih »pretresel ugled Hrvaške v svetu« in kako gleda na to, da je agencija AP hrvaško predsednico Kolindo Grabar-Kitarović uvrstila med ekstremne desničarje, je Pilsel, ki je bil nekoč tudi svetovalec nekdanjega hrvaškega predsednika Iva Josipovića, kritično ocenil delo sedanje hrvaške predsednice.

»Kolinda Grabar-Kitarović je naredila nekaj, česar ne morem razumeti, ker vem, kako se je pripravljala njena pot v Argentino, Čile in Brazilijo. Rojen sem bil v Argentini in imam neposredne izvore informiranja. Hrvaško veleposlaništvo v Buenos Airesu, ki je obvestilo Urad hrvaške predsednice o programu, bi lahko obšlo Tomislava Frkovića, vnuka bivšega ministra gozdarstva v vladi NDH, ki je govoril v imenu Meddružbenega odbora v Buenos Airesu. Otroci seveda ne morejo biti odgovorni za to, kar so delali njihovi dedki in očetje, to ni sporno. Tudi en od mojih dveh dedkov je bil ustaš, drugi gestapovec, vendar sem se jaz zgodaj distanciral od ustaštva in opravičil vsem, ki so bili oškodovani zaradi tega, kar so počeli moji dedki. Problem je v tem, ker Frković v Buenos Airesu vsako leto vodi proslavo 10. aprila, na dan ustanovitve NDH in ima ognjevite govore v čast Pavelića, to pa v uradu predsednice dobro vedo in bi ga zato lahko zaobšli.

On pripada neki majhni, filoustaški skupini, v Argentini pa živi okoli 200 000 potomcev Hrvatov. Toda Kolinda Grabar-Kitarović, ne samo da je dovolila, da on izvede neko proustaško predstavo, napade bivše predsednike Stjepana Mesića in Iva Josipovića kot nosilce jugoslovanske ideje in od nje zahteva spremembo ustave, oziroma to, da se iz ustave odstrani besedilo, da je hrvaška naslednica NOB in antifašistične borbe oziroma ZAVNOH-a. Še več, Grabar-Kitarović je tedaj, ko je dobila titulo častne občanke v Buenos Airesu nato naslednji dan v Braziliji, v São Paolu, ko so jo vprašali za komentar tega, kar se je zgodilo v Buenos Airesu, ponovila, da je ponosna na vse Hrvate, ki so prišli v Argentino po drugi svetovni vojni. In tega ne morete izreči, kajti s tem se niste distancirali od Šakića, Pavelića in cele skupine zločincev, ki so prišli po letu 1945,« ocenjuje Pilsel.  

Pilsel opozarja tudi, da se je na podoben način hrvaška predsednica kompromitirala tudi ob obisku taborišča Jasenovac, zaradi poziranja z ustaško zastavo v Kanadi in trditve, da je ustaški pozdrav »Za dom spremni« pravzaprav »stari hrvaški pozdrav.«

Novinarko je tudi zanimalo, kako Pilsel gleda na morebitno razglasitev kardinala Alojzija Stepinca za svetnika. »Vsakokrat, ko grem po praški ulici v Zagrebu, pogledam praznino, kjer je bila sinagoga in si poskusim zamisliti Žide, ki so tam nekoč molili in so bili spremenjeni v prah v Auschwitzu ali so jih z macolami pobili na Savi pri Jasenovcu.

Tedaj si poskušam zamisliti Stepinca, kako ve, kajti meseci minevajo v rušenju sinagoge, zidak za zidakom in kaj mu je bilo v glavi, medtem ko mu je ustaška ekipa, s katero je bil na 'ti', rušila sinagogo. Razumem, da če razmišljamo o Stepincu pred komunističnim sodiščem, v tem montiranem procesu ni dobil fer in poštenega sojenja. Vendar je pokojni kardinal Franjo Kuharić dobro opazil, da Katoliški cerkvi ne odgovarja revizija sojenja Stepincu, kajti v tem primeru ne bi odpadle vse točke obtožnice. Nekatere bi bile neubranljive, kot je neubranljivo skrivanje Eriha Lisaka, ustaškega polkovnika in glavnega ravnatelja glavnega ravnateljstva za javni red in varnost v NDH.

Stepinac komaj leta 1943 spregovori o rasnih zakonih, potem, ko je Heinrich Himmler prišel v Zagreb, da bi ugotovil, da je židovsko vprašanje na ozemlju NDH rešeno. In potem, ko je bil holokavst že izveden, potem ko so na tisoče in tisoče Romov in Židov zahrbtno ubili, poleti leta 1943 Stepinac odhaja v Vatikan. V svojem arhivu imam njegov govor pred papežem Pijem XII, v katerem ga prosi, skorajda na kolenih, da naj prizna NDH. Ne samo to. Konec leta 1944 bo prejel še visoko odlikovanje NDH. Kako je sploh mogoče braniti Stepinca in njegov menda velik 'odpor' do ustašev s trditvijo, da se je od leta 1942 – ko je bilo ubitih osem duhovnikov, od tega sedem Slovencev in en Poljak – distanciral od ustašev?

Če je tedaj prekinil z Ante Pavelićem, zakaj je šel leta 1943 k papežu, da prosi za priznanje NDH, in zakaj je pozneje sprejel visoko odlikovanje NDH? Iz vsega, kar 25 let temeljito proučujem, še posebej v delu mešane pravoslavno-katoliške komisije, lahko razumem, da je Hrvatom Stepinac potreben, da bi se izpisala neka boljša preteklost, da bi se oprala umazana vest, ker so gledali vstran, za kar se še danes nismo pošteno opravičili, tako kot se je argentinska škofovska konferenca leta 2000 morala opravičiti, ker je podpirala vojno diktaturo iz leta 1976 v Argentini.

Mi, kot je Karl Jaspers pisal leta 1946 Nemcem, morda nismo odgovorni za te zločine v smislu kazenskega zakonika, vendar smo moralno krivi in se moramo kot narod opravičiti za te grozne zločine ustašev. Episkopat, ki deluje na ozemlju Hrvaške tega ni naredil. Če bi to naredili, če bi se zgodovinopisje s tem bolj resno ubadalo v času vseh teh let po samostojnosti, če bi bilo nekaj dialoga med zgodovinarji ene, druge ali tretje strani, če bi se pogovarjali tudi z Židi, potem bi se sedaj morda lahko bolj mirno pogovarjali o Stepincu …

Veliko tega slabega je bilo narejenega, predno je Stepinac ob koncu aprila napisal okrožnico in narod pozval na podporo NDH! On je bil torej leta 1941 nem in slep. Moramo ponoviti: nacionalizem ga je prevzel in zato je molčal o taboriščih Jadovno in Jasenovac, vse dokler mu niso ubili osem duhovnikov leta 1942. Ko se nekdo razglasi za svetnika, potem mora biti za primer, ne samo za Hrvate, pač pa primer za vse katolike v svetu, v Pragi in v Santiago de Chileu in Tokiu. Stepinac pa to na žalost -ni,« v intervjuju za RFE ocenjuje Drago Pilsel.