Slovenska vojska propada, ministrstvo pa kupuje osemkolesnike s »papirnatimi« oklepi!

Medtem ko Slovenska vojska dobesedno izginja, se njen generalštab in obrambno ministrstvo prepirata le o tem, ali novi osemkolesniki »potrebujejo tudi rakete«. Ali bodo nova vozila imela sodobne, odporne ali pa zgolj »papirnate« oklepe, pa jih - sploh ne zanima. Jasno je tudi zakaj: zato, ker imajo znova favorizirane patrije preslabotne oklepe.

Slovenska vojska (SV) se te dni, kot je na zadnji seji parlamentarnega odbora za obrambo pokazal tudi nastop generala Alana Gederja, namestnika načelnika generalštaba SV, nahaja pred dramatičnimi odločitvami. Zadeva naj bi bila alarmantna. Stanje v vojski naj bi bilo namreč tako slabo, da bi ob sedanjem premočrtnem upadanju Slovenske vojske v letu 2020/21 doživeli celo njen kadrovski konec.

Slovenski vojski grozi konec!?

Geder je od prisotnih zahteval, da si odgovorijo na vprašanje, »ali želimo profesionalno vojsko ali ne«. V primeru, če je odgovor da, je pojasnil, da Slovenska vojska potrebuje minimalno 10.000 pripadnikov (8.000 poklicnih in 2.000 pogodbene rezerve), da lahko izvede vse zadane naloge. In še to naj bi bil »minimum od minimuma«, kajti  »trenutno manjka 1.300 ljudi« in v resnici »gre za to, ali bo profesionalna Slovenska vojska obstala ali ne.« Zaradi resnosti razmer so ta problem predlagali celo v obravnavo Svetu za nacionalno varnost.

Po Gederjevi oceni mora imeti država zakonodajo, ki to vojsko sprejema, da ni sovražna do nje,  Slovenska vojska živi v okolju, ki z vidika zakonodaje, »ne dovoljuje obstoja in razvoja profesionalne Slovenske vojske.« Po oceni vrha vojske  mora paket rešitev vključevati »izključitev iz sistema javne uprave, ker ta ne omogoča profesionalne vojske«, poleg tega še temeljite spremembe na področju plač, beneficij in zakonodaje, ne samo obrambne, ampak tudi ostale. Vse te pripombe kažejo, da lepotni popravki zakonodaje, ki jih je doslej pripravljala ministrica za obrambo Andreja Katič, še zdaleč niso uspešni.

Vse nabave predvidene nove oborožitve bodo namreč zaman, »ker ne bo vojakov, ki bi z njo upravljali«. Danes Slovenska vojska menda ne more popolniti bataljonskih bojnih skupin, saj so enote popolnjene samo 60 %, zato tudi letos ne more biti pozitivne ocene bojne pripravljenosti. Ni specialistov in z nobeno tehnologijo se ni mogoče ukvarjati, ker zahtevajo strokovnjake tehnične izobrazbe, ki jih Slovenska vojska nima.

Nakup osemkolesnikov s šibkimi oklepi

Vendar se poleg pomanjkanja vojakov Slovenska vojska ukvarja še z enim problemom – nesoglasji med strokovno komisijo Ministrstva za obrambo in Generalštabom Slovenske vojske glede zahtev v razpisu za nakup novih 56 osemkolesnikov, zaradi česar zadeva že več mesecev stoji. 

Dobro obveščeni viri so prepričani, da bo ministrica Andreja Katič še pred volitvami sicer pripravila razpis, vendar najverjetneje ne bo podpisala nakupa, ker se seveda boji, da bi bilo to škodljivo pred volitvami. Za nakup se poleg vladnih strank sicer zavzema tudi opozicijska SDS, nasprotuje pa mu Levica. V tej stranki nakupu nasprotujejo zato, ker po njihovi oceni država ni vojaško ogrožena in ker osemkolesniki niso obrambno orožje, ki bi bilo uporabno za obrambo, če bi bila država ogrožena. Ta vozila namreč ščitijo pehoto pri premikih, ni pa to nadomestek za druga protioklepna sredstva. Poleg tega tudi izkušnje, tudi iz leta 1991, kažejo, da so taka vozila skrajno ranljiva za oviranje in protioklepni boj, medtem ko sama k protioklepnemu boju ne morejo prispevati.

Razlogov za strah pred podpisom pogodbe s strani Andreje Katič je zato veliko. Ob vseh naštetih težavah (odpor opozicije, pomanjkanje vojakov) se namreč osemkolesniki znova kupujejo natanko tako, kot so se že razvpite patrie. Netransparentno, s prirejenim razpisom, kjer je »favorit« prav tako že vnaprej znan, to pa je znova – kar ni posebno presenečenje – finska Patria.  

Javno naročilo za nakup BKV 8x8 bi bi moralo biti že avgusta lani objavljeno na Portalu javnih naročil in v Uradnem listu Evropske unije, vendar se je priprava tehnične dokumentacije zapletla. Razpisa ni na vidiku niti pol leta zatem. Po neuradnih informacijah naj bi vlada za okoli 200 milijonov evrov (dejansko bo končna vsota najmanj dvakrat višja) kupila do 56 osemkolesnikov, ki bi jih Slovenska vojska lahko začela uporabljati leta 2019.

Vendar pa je med vodstvom MORS in SV prišlo do spora. Dokument generalštaba SV o nakupu osemkolesnikov in in projektna dokumentacija Morsa se namreč razlikujeta, Ministrstvo za obrambo pa ni upoštevalo usmeritev vojske. V vrhu vojske so namreč prepričani, da oprema, ki bi jo država kupila po lani sprejetem osnutkom zasnove investicijske dokumentacije (DIIP), »ne zagotavlja zadostne zaščite slovenskim pripadnikom na bojišču«, zato predlagajo boljšo oborožitev, ki bi poleg topov in mitraljezov vsebovala še »protioklepno raketno zaščito«. Temu pa so nasprotovali nekateri drugi člani  Strateškega sveta.

Vendar pa se istočasno v ozadju dogaja še ena zgodba, na katero pa mediji pod neposrednim ali posrednim nadzorom države ne opozarjajo. Vlada namreč namerava zaradi »cenovno ugodnih« ponudb s Hrvaške in Poljske, za katerimi stoji finska Patria, želi kupiti osemkolesnike s šibkimi oklepi, ki jih druge vojske danes ne kupujejo več, o čemer sem že poročal. 

In tako se javna razprava vrti le okoli tega, ali naj bodo novi slovenski osemkolesniki »aktivno« zaščiteni še z raketami »spike« ali ne, pozablja pa se na veliko pomembnejše vprašanje – ali ne bodo življenja slovenskih vojakov še bolj ogrožena zato, ker bodo osemkolesniki imeli zastarelo »pasivno« zaščito, ki vojake varuje v vsakem trenutku – to pa je oklep vozil. 

Rakete namreč osemkolesnike (in druge vojake) posredno varujejo le tako, da lahko posadka vozila z njimi strelja in morda onesposobi vire ogrožanja na večjih razdaljah (npr. tanke, tudi na razdalji do 4000 metrov), medtem ko oklepi varujejo vojake v vsakem trenutku pred streli, raketami in eksplozijami min, na katere z raketami seveda ni mogoče »streljati«, ker včasih brez opozorila eksplodirajo pod vozilom. Zato so oklepi dejansko pomembnejši celo od raket oziroma od raketne protioklepne zaščite. Smešno je, da se država ukvarja z »raketno protioklepno zaščito«, ne pa z oklepi, ki so prva in prava »oklepna« zaščita življenj slovenskih vojakov. Pri tem je uporaba improviziranih eksplozivnih naprav (IED) v svetu in na konfliktnih območjih (kamor se pošiljajo tudi mirovne sile) v velikem porastu.   

Na ministrstvu za obrambo (MORS) pa naj bi se po navedbi naših virov k izbiri patrij nagibali tudi zato, ker bi lahko Slovenija ta vozila menda cenovno »ugodno« in hitro dobila tudi s Hrvaške ali Poljske: poljsko podjetje Rosomak SA na podlagi licence izdeluje patrie pod imenom "scorpion". Slovenija pa bi osemkolesnike lahko dobila tudi od hrvaškega podjetja Đuro Đaković, Specijalna vozila d.d., ki jih izdeluje za hrvaško vojsko, saj je s finsko Patrio sklenilo pogodbo o proizvodnji in dobavi bojnih oklepnih vozil Patria AMV 8×8, vredno 26 milijonov evrov. V zvezi s tem so strokovnjaki ministrstva za obrambo - menda pod krinko "bilateralnega sodelovanja" - že obiskali podjetja, ki izdelujejo patrie na Hrvaškem in Poljskem. Vse to pa, po informacijah, ki smo jih pridobili iz SV in MORS, poteka po navodilih obrambne ministrice Andreje Katič ter Željka Kralja, direktorja direktorata za logistiko na MORS.

Po njihovih navodilih naj bi zaposleni na MORS in v SV "priredili" razpisno dokumentacijo za nabavo osemkolesnikov tako, da bi bila kar se da "ustrezna" za nakup "že vnaprej izbranih" finskih patrij. To so razkrili tudi odgovori Ministrstva za obrambo.

Terenski ogled le v proizvodnih obratih Patrie

Iz odgovorov MORS je namreč razvidno, da so se delegacije Slovenske vojske in ministrstva za obrambo na "terenskem ogledu proizvodnje" vozil mudile zgolj na Hrvaškem in Poljskem, kjer se izdelujejo patrie, medtem ko so podatke drugih proizvajalcev vozil in opreme pridobili zgolj s srečanji s predstavniki podjetij v Sloveniji ali pa kar po e-mailu. Na terenu so obiskali zgolj proizvajalca dodatne opreme Ruag. Tudi s tem je bila Patria očitno že pred razpisom postavljena v boljši položaj, saj je lahko bolje in konkretno predstavila svoje izdelke ter imela več časa, da prepričuje predstavnike MO in SV glede domnevnih prednosti svojega izdelka.

Strokovnjaki v Slovenski vojski pa opozarjajo, da so standardi oklepne zaščite vozil v predvidenem osnutku razpisa prenizki in slabi, to pa bi lahko ogrozilo življenja slovenskih vojakov na nevarnih misijah v tujini. Standardi so namerno postavljeni "nizko" ne le zaradi cene, pač pa predvsem zato, ker imajo v vladi že vnaprej izbrane favorite, finsko Patrio, ki se "ponaša" z omenjeno slabotno protioklepno zaščito svojih vozil 8x8. V razpisu zahtevana protioklepna zaščita naj bi bila torej namerno »znižana« na takšno raven, da bi Slovenija lahko znova lahko kupila patrie, ki se izdelujejo na Poljskem in Hrvaškem. 

Zanimivo je, da v Slovenski vojski in MORS-u tudi po javnih kritikah na račun slabotne oklepne zaščite vztrajajo pri nizki zaščiti slovenskih vojakov in v načrtih razpisa tega pogoja še vedno niso spremenili. To je presenetljivo, po svoje pa tudi razumljivo; to kaže na močan pritisk lobijev, ki vedo, da bi višji standardi zaščite v razpisu njihova favorizirana vozila onemogočili pri predvidenem naročilu. In zato jih na vrhu Slovenske vojske in Ministrstva za obrambo še vedno niso spremenili.

In za kakšno stopnjo zaščite gre? Zadeva je pravzaprav enostavna. Za to zaščito obstaja NATO standard, ki se imenuje STANAG oziroma za NATO AEP-55 STANAG 4569, kar je "Standardizacijski sporazum zveze NATO", ki določa standarde za "ravni zaščite za osebje logističnih in lahko oklepljenih vozil". In prav takšno zaščito za svojo vojsko sedaj kupujejo vse resne in do lastnega "ljudstva" odgovorne države. Certifikate za to izdaja vojni institut NATO. Ta potrjuje, kakšno zaščito posamezna vozila nudijo. 

Zaščita za vozila, ki so lahko uporabljena izven ozemlja članic NATO, pa bi danes po ocenah strokovnjakov, s katerimi smo se pogovarjali, morala biti višja od 4 (balistična) oziroma 4A ali 4B (protiminska) po STANAG standardu. V praksi to pomeni, da bi takšno vozilo moralo uspešno prestati napad z mino, težko 10 ali več kilogramov. Taka zaščita omogoča, da posadka varno preživi udarec prebojne krogle kalibra 14,5 milimetrov iz oddaljenosti 200 metrov, eksplozijo 155 milimetrske granate iz oddaljenosti 30 metrov ter eksplozijo 10 kilogramske mine pod središčem vozila ali pod enim od koles.

Vendar pa v nekaterih državah tudi to zaščito ocenjujejo kot nezadostno. Danska vojska, ki je nedavno kupila 309 vozil Piranha, je na primer izbrala zaščito STANAG 5. Ta zaščita zagotavlja preživetje posadke tudi ob eksploziji 25 kilogramov eksploziva neposredno pod vozilom ali pa udare 25 milimetrskih AP topovskih krogel iz oddaljenosti 500 metrov. To je za ta vozila največja mogoča zaščita. Za enako stopnjo zaščite se je nedavno odločila tudi romunska vojska. Le Slovenska vojska pa se odloča za slabotno zaščito. To pa bi posledično znova lahko ogrozilo življenja slovenskih vojakov, ki se že danes v tujini soočajo z resnimi nevarnostmi. Da je to res pa kaže odgovor Urada za varovanje tajnih podatkov, ki je takoj po objavi omenjenega nezaupnega dokumenta zveze NATO, ki dokazuje, da Slovenija kupuje preslabotno zaščitene oklepnike, (neupravičeno) zahteval umik objavljenega dokumenta! V razpisni dokumentaciji za zaščito novih 56 vozil 8X8 Slovenske vojske je namreč sedaj predvidena protiminska zaščita 3a oziroma 3b, pri kateri vrh vojske in obrambnega ministrstva še naprej vztrajata, ne pa nujno potrebna zaščita pete stopnje.

Poljsko vozilo ROSOMAK, ki je očitno v najožjem izboru slovenskega ministrstva za obrambo v pričujočem "prirejenem razpisu", pa ima v "domači" verziji zaščito STANAG 4 za sprednji del vozila in le STANAG 3 za ostali del vozila, kar pomeni, da ta oklep varuje samo pred navadnimi kroglami iz pušk. Le "afganistanska" verzija istega vozila naj bi imela STANAG 4 oklepno zaščito celotnega vozila. 

Sodobne vojske kupujejo vozila z zaščito STANAG-5

Vendar pa je tudi 4 stopnja zaščite po ocenah strokovnjakov danes že bistveno preslabotna. Francosko vozilo Vehicule Blinde de Combat Infanterie (VBCI) ima na primer raven zaščite STANAG 5, avstralska vojska pa je izbrala nemška vozila Boxer z največjo stopnjo zaščite STANAG 6. Slovenski Valuki imajo, na primer zgolj zaščito 1 (balistično) oziroma 1A in 1B (protiminsko). S takim oklepom so vojaki in posadka zaščiteni zgolj pred streli iz pušk in lažjimi stojnicami 5,56 milimetrov in 7,62 milimetrov, ter eksplozijami ročnih granat. Celo pred mitraljezi večjega kalibra ali pa topovi manjšega kalibra ta zaščita ni zadostna.

Tudi obramboslovec Klemen Grošelj je že pred leti razkril da "imajo vozila 8x8 prenizko oklepno zaščito, da bi lahko vzdržala zasedo" ter da imajo zadnja, hidravlična vrata finskih patrij "več problemov", da "lahko le na splošno pove, da vozila 8x8 za afganistansko bojišče niso primerna oziroma so primerna tam, kjer nasprotnik nima protioklepnega orožja; to navsezadnje tudi piše v navodilih za uporabo podobnih vozil v ameriški vojski". 

Grošelj je tudi opozoril, da »talibani sedaj načrtno testirajo oklepno zaščito patrij, ki jih uporablja poljska vojska« in jim »podstavljajo jim vse močnejša improvizirana eksplozivna telesa«. Začeli naj bi »s 6 kilogrami, sedaj so že pri 15 kilogramih, ki so pred tednom dni resno poškodovali eno od poljskih vozil. K sreči smrtnih žrtev ni bilo, bile pa so hude telesne poškodbe«. Že pred sedmimi leti je bilo torej jasno, da so patrie (in to celo poljske!) že "na udaru" min, težkih 16 kilogramov, čeprav ti oklepniki lahko po STANAG-u 4 vzdržijo zgolj eksplozije 10 kilogramskih min. 

Slovenija pa desetletje pozneje kupuje vozila, ki jih je čas povozil že leta 2008...