Zakaj veleposlaništvo ZDA časti znanstvenika, ki je Sloveniji ohranil Bled in Bohinj

Veleposlaništvo ZDA v Beogradu se je s posebnim video spotom spomnilo na čase zavezništva s Srbijo v prvi svetovni vojni ter na Mihajla Pupina, ki je bil zelo pomemben tudi za Slovenijo.

Četrta obletnica začetka Prve svetovne vojne je bila v ZDA zaznamovana tako, da je ameriški predsednik Thomas Woodrow Wilson ukazal, da naj se zastavo Srbije slavnostno dvigne in razvije nad Belo hišo. To se je zgodilo pred enim stoletjem, na isti dan, ko je štiri leta pred tem Avstro-Ogrska objavila vojno Srbiji. 

Wilson je ob tem dogodku leta 1918 izdal posebno izjavo, v kateri se je poklonil “pogumnemu srbskemu ljudstvu, ki je žrtvovalo vse za svobodo in neodvisnost”. Izjava je bila prebrana v cerkvah po vsej deželi in objavljena v vseh vplivnih ameriških časnikih. Uradni Washington je na ta način oddal priznanje “srbskemu narodu” za prispevek k zmagi v tej vojni.

V spomin na ta dogodek izpred 100 leti, ko je prvič v zgodovini zastava neke tuje države plapolala ne le nad Belo hišo, ampak nad vsemi stavbami javnih institucij v Washingtonu, je veleposlaništvo ZDA v Beogradu na svoji spletni strani objavilo video-spot s katerem je obudilo spomin predvsem na Mihajla Pupina, človeka, ki je bil “eden od vas” in ki je že leta 1914 avstro-ogrsko napoved vojne ocenil “kot napoved vojne vsemu civiliziranemu svetu”. ZDA so z omenjenim spotom izkazale posebno čast matematiku in fiziku Mihajlu Pupinu, osebnemu prijatelju takratnega ameriškega predsednika Wilsona.

Pupin ni bil pomemben le za ZDA, pač pa je odločilno vplival tudi na Slovenijo. Kot nas spominja “Slovenska biografija” Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) se je Pupin, srbski in ameriški tehnik in izumitelj, rojen leta 1858 v Idvoru (danes Srbija), že v mladih letih “trebuhom za kruhom” odpravil v New York, kjer si je s svojimi znanstvenimi razpravami in izumi na področju elektrotehnike pridobil največji ugled in se pomaknil v prve vrste svetovnih učenjakov te stroke. 

Ob zlomu Avstro-Ogrske je kot osebni prijatelj predsednika ZDA Wilsona odločilno vplival, da je Dalmacija ostala v Jugoslaviji; ko pa je izvedel, da je Antanta priznala t. i. “blejski kot” Italiji, je Pupin z osebnim posredovanjem pri predsedniku Wilsonu izposloval, da je ta preklical svoj podpis na že pripravljeni listini. 

S tem je Pupin Sloveniji rešil Bled, ki ga je zato razglasil za častnega občana. Tudi za Koroško je Pupin dosegel pri Wilsonu kompromisno rešitev dveh pasov, od katerih bi južni pripadal Jugoslaviji, severni pa Avstrijski republiki. 

“Slovenska biografija” spominja, da so “to, v danih razmerah edino ustrezno rešitev, ki jo je sprejel tudi Nikola Pašić (predsednik delegacije Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev na Mirovni konferenci v Parizu leta 1919) takrat v Ljubljani vladajoči politični krogi odklonili in zahtevali plebiscit, z njim pa izgubili Koroško”.