Pozor: mobilni telefon vam tudi brez vednosti prisluškuje

Sodobni mobilni telefoni v primeru izgovarjanja pravih »besed-sprožilcev« v njihovi bližini lahko uporabijo mikrofon za snemanje in posredovanje glasovnih posnetkov računalniškim strežnikom.

Da sodobni mobilni telefoni lahko izdajo našo lokacijo – to vemo. Znano je tudi, da je celo lokacijo ugasnjenega prenosnega telefona mogoče ugotoviti ob pomoči mobilnega operaterja, ki telefonu pošlje signal. To metodo naj bi nekatere policije uporabljale več stokrat na mesec, a le, ko so ogrožena človeška življenja in ob dovoljenju sodišč.

Vemo tudi, da ko uporabljamo glasovne ukaze za iskanje po telefonu ali spletu, se ti nekje shranijo in tam ostanejo. Pri Googlu na primer. Shranijo se tudi naključni pogovori ali ponesrečeni poskusi iskanja se posnamejo in shranijo. »A brez skrbi! Te posnetke lahko poslušate tudi sami in jih lahko tudi izbrišete,« v zvezi s tem ocenjujejo na eni od slovenskih spletnih strani.

Žal – napačno.

Zadeve so nekoliko bolj zapletene. Telefoni nas namreč očitno »poslušajo« tudi tedaj, ko jim tega ne ukazujemo, posnetke o tem pa brez naše vednosti premlevajo računalniki v oddaljenih strežnikih. Večinoma zaradi reklam, toda - ne vedno.

»Pred nekaj leti se je zgodilo nekaj nenavadnega. S prijateljem sva sedela v baru, z iPhonoma v žepih in razpravljala o najinih nedavnih potovanjih na Japonsko in kako bi želela iti nazaj. Naslednji dan sva oba na Facebooku dobila reklame o poceni povratnih kartah za polete do Tokia. Zdelo se nama je samo kot nenavadno naključje, toda takšnih zgodb o telefonih, ki naj bi prisluškovali, ima skorajda vsak. Je to torej samo paranoja, ali nas naši telefoni res poslušajo?,« je svojo izkušnjo o tem v portalu Vice delil eden od ameriških novinarjev.

Odgovor je poiskal pri dr. Petru Henwayu, višjemu svetovalcu za kibernetsko varnost v podjetju Asterix in nekdanjemu predavatelju in raziskovalcu na univerzi Edith Cowan. In kratek odgovor na zastavljeno vprašanje je, »da«, čeprav to nujno ne pomeni nekaj tako »diaboličnega«, kot se to morda zdi. Da bi vaš pametni telefon vašim besedam posvetil pozornost in posnel pogovor, mora obstajati »sprožilec«, tako kot takrat, ko rečeš »hej Siri« ali »O.K. Google«.

Ob odsotnosti teh sprožilcev se podatki obdelajo samo v vašem telefonu. To morda še ni razlog za alarm, toda neke druge aplikacije, ki jih imate morda nameščene na telefonu – kot na primer Facebook – bodo še vedno imele dostop do teh podatkov »brez sprožilcev«. In kdaj bodo te podatke uporabile – je odvisno od njih.

»Od časa do časa gredo deli avdio posnetkov do strežnikov, kot je na primer Facebook, vendar pri tem ni uradnega razumevanja o tem, kaj naj bi bili sprožilci za to. Lahko gre za časovne intervale ali pa za lokacijsko pogojeno iskanje določenih funkcij.

Dejstvo je, da aplikacije uporabljajo svoja dovoljenja za uporabo mikrofona in ga občasno uporabljajo. Vsi notranji procesi v teh aplikacijah pa so poslani v kodirani obliki, tako da je zelo težko ugotoviti, kaj so sprožilci,« pojasnjuje dr. Peter Henway.

Aplikacije, kot so na primer Facebook ali Instagram bi lahko imele na tisoče sprožilcev. Običajen pogovor s prijateljem o tem, da potrebuješ nove kavbojke, je lahko dovolj, da se sprožijo. Vendar pa po drugi strani podjetja, kot so Facebook, vztrajno zanikajo, da poslušajo naše pogovore. »Glede na to, da je Google glede tega odkrit, osebno ocenjujem, da tudi druga podjetja počnejo enako. Res, nobenega razloga ni, da tega ne bi počela. To je smiselno z marketinškega zornega kota, njihove pogodbe z uporabniki in zakoni pa jim to dovoljujejo. Zato predpostavljam, da to počnejo, čeprav v to ne moremo biti povsem prepričani,« opozarja strokovnjak.

Novinar je nato naredil svoj eksperiment. Dvakrat na dan je v obdobju petih dni povedal cel kup besed, ki bi morda lahko bile sprožilci. Na primer stavke o tem, kako razmišlja, da bi šel nazaj na univerzo in da potrebuje nekaj poceni srajc za delo. Nato je pazljivo opazoval spletno stran Facebooka, ali bo opazil kakšne spremembe. In te so se zgodile – dobesedno čez noč.

Nenadoma so se naslednji dan na spletnih straneh, ki jih je obiskoval, pojavile reklame za »kvalitetna oblačila« in zanimive univerzitetne programe, ki jih prej ni videl še nikoli. Pogovor s prijateljem o tem, kako mu zmanjkuje prostora za podatke, je privedlo do poceni ponudbe za oblačno shrambo v velikosti 20 GB podatkov. Vse to so bile »dobre ponudbe«, toda po drugi strani je bilo vse skupaj tako očitno, da je »bilo res zastrašujoče in mi je odprlo oči«, kot je zapisal novinar.

Peter Henway trdi, da ne glede na to nobeno podjetje danes svojih podatkov neposredno ne ponuja oglaševalcem. Toda, kot vemo, oglaševalci tudi ne potrebujejo naših podatkov za to, da bi videli njihove reklame.

Podatkov podjetja, ki izdelujejo programe res, ne dajejo oglaševalcem, pač pa na podlagi zahtev oglaševalcev pripravijo njihove reklame tako, da jih vidijo le tisti, ki ustrezajo nekaterim demografskim kriterijem.

Istočasno pa seveda do teh podatkov lahko na ameriških tleh in celo v tujini dostopajo tudi obveščevalne agencije, kot na primer ameriška NSA ali CIA, kar je razkril »žvižgač« Edward Snowden.

Telefon nas torej res neopazno poslušajo in to, kar slišijo, je lahko uporabljeno tudi v našo korist ali škodo. Vendar po oceni dr. Henwaya to ni tako zelo dramatično, kot se na prvi pogled zdi. Če namreč niste »novinar, odvetnik, ali nimate kakšne posebne vloge dostopa do občutljivih informacij,« potem bodo tudi prestreženi podatki s strani aplikacij v najboljšem primeru služili zgolj za usmerjanje reklam. Na določen način gre za »podaljšek reklamiranja, kot ga vidimo na televiziji.«

Ti prestreženi podatki zato »ne predstavljajo neposredne nevarnosti za večino ljudi.« Toda ne glede na to se je tega dejstva treba zavedati. Še posebej tedaj, če razpolagate ali se pogovarjate o zanimivih in zelo zaupnih informacijah, če ste novinar, visok državni uradnik, odvetnik ali pa tudi poslovnež. V takih trenutkih morda ne bi bilo slabo imeti mobilnega telefona tam, kjer vam ne bo pretirano uspešno prisluškoval.