Komedija zmešnjav: že druga knjiga razkriva Trumpov nepredvidljiv in kaotičen način vladanja

Tudi knjiga Howarda Kurtza »Medijska norost: Donald Trump, mediji in vojna za resnico« razkriva, da si Donald Trump sploh ni želel zmagati, da odločitve sprejema nepremišljeno, svoje ravnanje pa prilagaja zahtevam desnih medijev. 

Kmalu zatem, ko je ameriški predsednik Donald Trump poskusil neuspešno prepovedati izzid knjige Michaela Wolffa »Ogenj in bes«, o dogajanju v zakulisju Bele hiše, se je na ameriškem knjižnem trgu pojavila podobna knjiga z zelo podobno vsebino in z zgodbami, ki pravzaprav pritrjujejo vsebini Wolfove knjige. 

Gre za knjigo Howarda Kurtza z naslovom »Medijska norost: Donald Trump, mediji in vojna za resnico«.  Čeprav je Donald Trump Wolffovo knjigo, v kateri je opisan kot »odrasel otrok« in kot zelo nestanovitna osebnost, označil kot »lažnivo«, objava še ene knjige z zelo podobno in izpod peresa povsem drugega avtorja dokazuje, da so ocene različnih publicistov o Trumpovem predsednikovanju precej skladne. Pri tem je tudi Kurtz novinar z veliko izkušnjami. Med leti 1981 in 2010 je delal za Washington Post, nato pa za številne druge medije.

Kako »tvit« odplavi načrtovan predsednikov sestanek

V Kurzovi knjigi, ki je na knjižne police prišla 29. januarja, je na primer opisana zanimiva anekdota iz začetka lanskega julija. Bela hiša je pravkar končala uraden pregled politike do transspolnih oseb, ki služijo v ameriški vojski. Ameriški predsednik Donald Trump in njegov tedanji vodja osebja Reince Priebus sta se dogovorila, da se bosta v Ovalni pisarni pogovarjala o štirih možnostih, ki čakajo na odločitev predsednika, ki bo na koncu zapisana v memorandumu. 

Toda nato je Trump nepričakovano prehitel celoten pogovor in celotno administracijo porinil v nemogočo situacijo, saj je preprosto »tvitnil« svojo odločitev, da vlada v prihodnje ne bo več dovolila transspolnim osebam, da bi služile v vojski. »O moj Bog, on je to pravkar tvitnil« naj bi menda dejal Priebus, ko je zagledal Trumpovo odločitev na svojem mobilnem telefonu. »Ni več nobene potrebe za sestankom,« je še dodal. 

Podobne su tudi druge zgodbe, ki natančno opisujejo nepredvidljiv, kaotičen in nepremišljen način Trumpovega vodenja države. Kurz opisuje, da naj bi Trumpovi podrejeni za zmeraj enako ravnanje Trumpa skovali tudi svoj izraz. Prepričani so namreč, da Trump boleha za »motnjo neposlušnosti« oziroma »motnjo uporništva« (»Defiance Disorder«). 

S tem naj bi opisovali ravnanje Trumpa, da naredi točno to, proti čemur njegovi svetovalci najbolj močno nastopajo, nato pa prepusti njim, da se ukvarjajo s posledicami. Na nekem drugem mestu citira tedanjega glavnega stratega Bele hiše Steva Banona, ki e nasprotoval vključitvi Trumpove hčerke Ivanke in zeta Jareda v administracijo. »Moja hčerka me ima rada kot očeta. Ti imaš rada svojega očeta. Razumem to. Toda ti si samo še en član administracije, ki ne ve, kaj sploh počne,« naj bi predsednikovi hčerki dejal Banon. 

Tudi odločitev, da vodjo osebja Pribusa zamenja s tedanjim ministrom za domovinsko varnost Johnom Kellyem ni bila izpeljana po pravilih. »Zelo značilno, Trump je odločitev sporočil tako, da tega prej ni povedal Priebusu in ne da bi pred tem dal uradno ponudbo Kellyu,« piše Kurtz. 

Le svetovalka Kellyanne Conway naj bi bila ena od »pomirjajočih gladov« v trumpovi administraciji. Ko je predsednik Trump poslal svojega tiskovnega predstavnika Seana Spicerja, da naj kritizira tisk zaradi menda »napačne« ocene števila ljudi na njegovi inavguracji, mu je Conwayeva to odsvetovala, on pa ji je šele čez čas priznal, da »se je zmotil«, da je »imela ona prav,« in da zdaj vidi, »da tega ne bi smel storiti.« Conwayeva mu je namreč dejala, da je »on velik«, to nepomembno »vprašanje obsega« množice »pa je res majhno« in da se v to kot predsednik sploh ne bi smel zapletati. 

Kurtz tudi razkriva, kdo je največji »izdajalec« informacij iz Bele hiše medijem – predsednik ZDA sam. »Včasih je to neizogibno: Trump se pogovarja s toliko prijatelji in znanci, da ključne informacije hitro dosežejo novinarje,« piše Kurtz.

Kako je Trump vodil »kampanjo zlomljenega tiča«

Kurtzova knjiga tako p svoje pritrjuje Wolffovi knjigi. Novinarji zato tudi večinoma verjamejo eni od glavnih tez Wolffove knjige, ki še v luči zadnjih dogodkov kaže, da je utemeljena; da namreč Donald Trump sploh nikoli ni želel zmagati. 

To pa je zgodba, ki jo je mojstrsko povedal Wolff. Wolff navaja prizore iz zmagovite volilne noči leta 2016, ko je Trump izvedel, da bo verjetno zmagal. Videti je bil kakor da bi videl duha« je zapisal Wolff in dodal, da je bila Melania »v solzah.« Kajti Trump naj bi si menda samo želel, da »postane najbolj znan človek na svetu,« to pa bi dosegel tudi tako, da izgubi proti Clintonovi. Iz istega razloga je Steve Bannon zastonj prosil Trumpa, da naj v svojo kampanjo investira 50 novih milijonov dolarjev. 

Banonn je namreč Trumpovo kampanjo imenoval »kampanja zlomljenega tiča«, saj je takoj videl glavni problem – da kandidat in milijarder v lastno predsedniško kampanjo ne želi vložiti skoraj nič svojega denarja. Če pa on očitno ne zaupa sam sebi - kako naj mu potemtakem zaupajo volivci? Jared Kuschner mu je menda odvrnil, da bi bilo ta denar mogoče dobiti samo v primeru, »če lahko zagotovimo zmago«. Na koncu je Steve Bannon, »spolzki Steve«, kot ga danes imenuje Donald Trump, od Trumpa za njegovo lastno kampanjo dobil samo piškavih 10 milijonov dolarjev. 

In zato, ker Trump nikoli ni želel biti predsednik, okoli sebe tudi ni postavil nobene »ekipe« ljudi, ki bi lahko vodila vlado. Zato tudi nima navad, ki bi bile značilne za dobrega predsednika. Zato si svoj delovni čas zmanjšuje, da bi lahko gledal televizijo in tvital, telefoniral in gledal TV. Iz postelj najraje tvita in telefonira ter se pritožuje o tem, kako grozno službo in osebje ima in podobno. Vse to pa zato, ker v resnici sploh nikoli ni želel opravljati dela, za katerega je bil izbran. Želel je biti zgolj »slavna osebnost.« »Lahko bi bil najbolj znana osebnost na svetu,« je Trump dejal svojemu svetovalcu Samu Nunbergu. In prav zato se je moral njegov prvi tiskovni predstavnik Sean Spicer na prvi tiskovni konferenci blamirati z nekredibilnimi izjavami o tem, da je na Trumpovo inavguracijo prišlo več ljudi kot na Obamino. 

Zanimivo je tudi vprašanje, zakaj se je Trump tako »zaljubil« v Putina. Nekdanji vodja Fox Newsa Roger Ailes naj bi enkrat vprašal tedanjega stratega Bele hiše Steva Bannona, »zakaj se je trump sploh tako zapletel z Rusi?« Bannon naj bi mu odgovoril: »Trump je odšel v ZDA in mislil, da se bo srečal s Putinom. Toda Putina je en drek zanimal. In zato pač vztraja in poskuša znova.« 

Ko si je za vodja osebja izbral Reinca Priebusa, ga je Jim Baker, vodja osebja v času Ronald Reagana in Georga H.W. Busha takoj posvaril, da naj raje ne sprejme dela. Priebus se je nato vrnil s prvega sestanka s trumpom, za katerega je menil, da je »odbita izkušnja«, ker je Trump neprestano govoril in se ob tem ponavljal. »Takole to izgleda. V enournem srečanju z njim boste slišali 54 minut zgodb, ki bodo ene in iste zgodbe zmeraj znova in znova. Imaš samo eno priložnost, da svoj predlog spraviš nekje v to pripovedovanje in izkoristi jo, kjerkoli pač lahko,« naj bi pojasnil Priebus. 

Vsi v Trumpovi ekipi so se tudi zavedali številnih konfliktov interesov, do katerih bi prišlo, če bi Trump posta predsednik. Michael Flynn, upokojeni general, ki je postal prvi Trumpov svetovalec za nacionalno varnost je od svojih prijateljev slišal, da to, da je vzel 45 000 dolarjev od Rusov za nek govor res ni bila dobra ideja. »No, to bi bil problem samo, če zmagamo«, jim je odvrnil Flynn. In potem so – zmagali. 

Če bi zmagal, bi bil Trump istočasno neverjetno znan in še žrtev »Pokvarjene Hillary.« Njegova hčerka Ivanka in zet Jared bi postala svetovno znane osebnosti. Steve Bannon bi postal de facto vodja gibanja čajank. Kellyanne Conway bi bila televizijska zvezda. Melania Trump, ki ji je soprog zagotovil, da ne bo postal predsednik, pa bi se lahko vrnila k svojim tajnim kosilom. »Izgubiti volitve bi bilo odlično za vse. Izgubiti je pomenilo zmagati,« piše Wolff.

V knjigi je tudi jasno zapisano, da prav zato, ker se Melania »ne meša« v delo svojega soproga, zaposleni v Beli hiši Ivanko Trump imenujejo kot »njegovo ženo«, medtem ko je vlogo »prave hčerke« dobila vodja komunikacij Hope Hicks. 

»Ona je najmočnejša Trumpova svetovalka«, piše Wolff o 29-letni rjavolaski Hicksovi, ki je vodila tudi Trumpovo predsedniško kampanjo. »Njena glavna naloga je skrb za njegov ego, prepričevanje, da bo vse dobro, tolaženje in skrb zanj,« piše Wolff v svoji knjigi.

»Prav Hicksova je, zavedajoč se Trumpovih lapsusov in ponavljanja, od njega zahtevala, da odpove že dogovorjen intervju v ’60 minutah' in da raje da intervju Seanu Hannityju s Foxa, ki jim je pred tem rad dostavil svoja vprašanje,« piše Wolff in se poziva na besede zaposlenega v Beli hiši.