Koline – gastronomska, kulturna in narodna dediščina Slovenije

Poleg knjige »Ni tiča brez prašiča,« o kateri smo pisali prejšnji teden, je založba Rokus Klett lansko leto izdala še eno knjigo, posvečeno prašičjim kolinam – »Koline«. Delo je napisal slovenski etnolog Janez Bogataj, medtem ko je fotografije prispeval Stojan Kerbler. 

Pričujoča knjiga predstavlja nadaljevanje neformalne serije te založbe, ki predstavlja različne ento-kulinarične znamenitosti Slovenije; predhodno sta izšli deli »Kranjska klobasa« in »Potica«.

Na začetku se avtor dotakne razvoja prašičereje skozi človeško zgodovino, ne le v kulinarične namene, ampak tudi za potrebe religij. Še posebej izpostavi vlogo antičnega Rima, ki je tudi neposredno vplival na prašičerejo pri nas. 

V Sloveniji se beseda koline pojavi v 17. stoletju, a zgodovina prašičereje in kolin je daljša. Prva likovna upodobitev kolin izvira iz leta 1415. Reja prašiča je bila v zgodovini pomembna kot vir hrane in prihodkov, ne le za kmeta, ampak tudi za veleposestnika.

Medtem ko je katoliška Cerkev sprva omejevala porabo svinjskega mesa, je nastop protestantizma odprl vrata širšemu povpraševanju po in uživanju svinjskih mesnin. Pomemben prelomni trenutek se je zgodil konec 18. septembra s prihodom industralizacije, ki je vplivala tudi na množično prašičerejo, prihod tujih prašičjih pasem in izginotje nekaterih avtohtonih vrst. 

Po koncu druge svetovne vojne se je nadaljevala rast prašičereje, a je kmalu »kultura vitkosti« povzročila strm padec priljubljenosti svinjine. Prašičereja v Sloveniji sedaj pokriva le četrtino potreb prebivalstva po svinjskem mesu. Predvsem je to povezano s padcem cene, s čimer prašičereja ni več gospodarsko upravičena za slovenskega kmeta.  

V primerjavi s knjigo »Ni tiča brez prašiča«, ima dotična knjiga manj besedila (očitna je odsotnost bolj podrobne obravnave regionalnih posebnosti s predhodno knjigo), a je zato ta knjiga opremljena z večjim naborom vizualnega gradiva; tako fotografij kot ilustracij. 

Obe knjigi se tako dopolnjujeta in si zaslužita svoje mesto v knjižnicah; še posebej glede na dejstvo, da je etno-kulturna dediščina Slovenije slabo prisotna na slovenskem knjižnem trgu.