Od ajmohovca do župe s sprluženo svinjsko kožo: bogastvo kolin, ki počasi izginja

Lansko leto je založba Rokus Klett izdala delo priznanega slovenskega etnologa Janeza Bogataja »Ni ga tiča brez prašiča! Kultura kolin na Slovenskem«, v katerem se avtor posveti enemu bolj znanih običajev slovenske kulture – kolinam.

Od prašičereje do kulturnega pomena

V prvem delu Bogataj poudari, da »koline niso le način klanja prašiča, njegovo razrezanje in izdelava mesnih izdelkov, ampak veliko več«. 

Tako obravnava razvoj in pomen same besede »koline« ter drugih besed, s katerimi se po različnih slovenskih pokrajinah opisuje ta običaj. 

Običaj kolin se je preko stoletij razvijal, da se je izoblikoval do sedanje oblike. Nenazadnje je človek divjega prašiča udomačil okoli devet tisoč let pred našim štetjem, medtem ko so prve klobase, najbolj razširjeni simbol kolin, izdelovali antični Sumerci in to že tri tisoč let pred Kristusom. 

Prvi zapisi o prašičereji na slovenskih tleh segajo v 14. stoletje, predvsem v okviru dajatev kmetov zemljiškim gospodom, kamor so seveda sodili tudi prašiči. Dalje avtor opisuje, kako so na prašičerejo in same koline vplivale spremembe v prehranjevanju, kot tudi vpliv vere, vse do današnjega dne.

Zaradi svojega pomena je prašič dobil svojo mesto tudi v kulturi; predvsem kot simbol sreče oz. blagostanja. 

Preko Slovenije in tujine

Osrednji del knjige zavzemajo opisi postopkov kolin, kot tudi običajev, ki so se razvili ob tem pomembnem dogodku, in to po različnih regijah Slovenije, kot tudi pri Slovencih po svetu. 

Tako avtor na podlagi pričevanj, zapisov, kot tudi neposredne prisotnosti na kolinah zabeleži celoten proces, od priprav na klanje prašiča do družabnega dogajanja po končanemu klanju in izdelavi mesnih izdelkov. 

Opisi so opremljeni tudi z obsežnim naborom fotografskega materiala, ki pomembno obogatijo pisano besedo. Prav besede oz. kako različno so poimenovali posamezni deli živali, mesni izdelki, uporabljeni predmeti ter postopki, kažejo tudi na bogato kulturno dediščino slovenskega naroda, kot tudi kaj vse je oblikovalo na oblikovanje lokalnih običajev.

A pri tem je Bogataj tudi zabeležil, kako so se v zadnjih letih običaji in načini izdelave pričeli spreminjati, predvsem zaradi pritiska sodobnih navad in pomanjkanja časa.

Kmalu le še turistična prireditev?

Včasih so koline predstavljale pomemben družinski kot tudi širši, družbeni dogodek. S pomočjo sosedom pri klanju in pripravi mesnin ter izmenjavo slednjih so se utrjevale vezi med sosedi, vaščani ter ožjimi in širšimi družinskimi člani. 

A v zadnjem času širši družbeni pomen izginja, saj je možnost nakupa mesa v supermarketih razvrednotila pomen kolin, kot enega osrednjih dogodkov v letu, na kar opomni tudi sam avtor: »Koline danes postajajo vedno bolj tehnologija klanja in izdelave mesnih izdelkov, vedno bolj pa se izgubljata njihova družbena vloga in mesto v družbenih razmerjih v vaških skupnostih.«

Ali bomo kmalu lahko koline, tudi zahvaljujoč javnemu moraliziranju s strani določenih skupin, lahko doživeli le preko pričujoče knjige?