Je bil zadnji ruski car žrtev prostozidarske zarote?

Aleksander Kerenski je bil vodja začasne vlade, ki so jo boljševiki strmoglavili oktobra 1917. Mnenja o njegovi vlogi pri tem dejanju so še danes deljena. Osovražen je bil tako na desni kot na levi strani, monarhisti pa so ga okrivili za tragično smrt carske družine. Isti krogi trdijo, da je bil na čelu skrivne prostozidarske zarote, ki je zrušila carja Nikolaja II. Takšne teorije danes podpirajo celo nekateri zgodovinarji.

Aleksander Kerenski je bil pomemben poslanec ruske Državne dume, spodnjega doma parlamenta. Svojo najbolj znano izjavo je dal le nekaj dni pred februarsko revolucijo v Rusiji 1917: "Zgodovinska naloga ruskega naroda je, da takoj zruši srednjeveški režim. Obstaja samo ena pot boja proti tistim, ki kršijo zakone in to je fizično uničenje."

Te besede je izgovoril nekaj manj kot dva tedna pred svojim političnim vzponom. Carica Aleksandra Fjodorovna je bila šokirana nad njegovimi besedami in je zahtevala obešenje. Kolo usode pa se je hitro obrnilo: njeno življenje in življenje bližnjih je kmalu postalo odvisno prav od Kerenskega.

Aleksander Kerenski je bil izbran v dumo leta 1912. Po nastopu poslanske funkcije se je vključil v prostozidarsko društvo, kar je bilo med parlamentarci tistega časa zelo priljubljeno dejanje. Postal je generalni sekretar Vrhovnega sveta Velikega Orienta ruskega naroda, katerega večino so predstavljali poslanci dume. Zaradi težkih besed na račun carske oblasti in članstva med prostozidarji so Kerenskega sumili, da sodeluje v prostozidarski zaroti proti monarhiji in likvidaciji carske družine.

Kerenski in vstaja proti carju

Morebitna prostozidarska zarota kot glavni sprožilec dogajanja februarja 1917 je postala zelo priljubljena teorija, s katero so pojasnjevali razloge za hitro strmoglavljenje carske oblasti. Obstaja namreč vrsta raziskav, v katerih so razvijali tezo o prostozidarskem vplivu na februarsko revolucijo.

Po besedah zgodovinarja in sodelavca Ruskega inštituta za strateške študije (RISI) Petra Multatulija je Kerenski igral pomembno vlogo v dogodkih leta 1917 zaradi svojih prostozidarskih vezi v Rusiji in tujini.

Tistega usodnega februarja je Kerenski odigral pomembno vlogo pri odstranitvi carja in sprejemu odločitve v dumi. Prav on je sprejel čete, ki so prisegle zvestobo začasni vladi in nasprotoval ideji, da bi ruski prestol zasedel veliki knez Mihail, brat carja Nikolaja.

Kerenski je bil prav tako edina oseba, ki je imela vpliv v obeh taborih, ki sta si delila moč po revoluciji: v Začasnem komiteju Državne dume, ki je Kerenskega izstrelil v vlado, in v Petrograjskem svetu delavcev in vojakov. Multatuli meni, da so na Kerenskega takrat močno vplivali prostozidarji, tudi takrat, ko je postal pravosodni minister in predsednik vlade. Kerenski naj bi bil njihovo orodje za vzdrževanje in širjenje njihovega vpliva.

Kerenski in aretacija Nikolaja II.

Multatuli navaja, da je bil Kerenski ključna politična figura pri odločitvi o aretaciji carja in njegove soproge po uspešnem prevratu v Petrogradu, prav tako pa naj bi jim preprečil odhod iz Rusije. Vendar pa so na njihov ostanek v Rusiji vplivali tudi francoskih in britanski ambasadorji.

"Odločitev, da aretirajo carsko družino, so sprejeli pod močnim pritiskom iz tujine," je zapisal zgodovinar ob sklicevanju na pomembnega politika Pavla Miljukova, ki je v začasni revolucionarni vladi opravljal dolžnost zunanjega ministra. Miljukov je trdil, da je imel britanski ambasador George Buchanan ogromen vpliv na Kerenskega.

Britanija menda ni želela sprejeti carja zaradi njegovih domnevnih simpatij z Nemci med prvo svetovno vojno. Diplomati so zato pritiskali na novo rusko oblast, naj ukrene nekaj glede carja. Tudi Kerenski je izjavil, da so carja zadržali v Rusiji, ker ga Britanija ni želela sprejeti, v času opravljanja ministrske funkcije pa je osebno nadzoroval situacijo z družino v Carskem selu med marcem in julijem.

Izgon carja v Sibirijo

Čeprav vloga Kerenskega pri rušenju monarhije ni povsem jasna, pa nasprotno velja za usodo carja in njegove družine. Julija, ko je Kerenski postal predsednik vlade, je družino Romanovih preselil v Sibirijo, ker jim v bližini Moskve niso mogli zagotoviti ustrezne varnosti.

V začetku julija so se v Petrogradu pojavili nezadovoljni vojaki in mornarji, ki so nosili boljševistične transparente. Vlada se je odločila zatreti to gibanje, Kerenski pa je bil prepričan, da bi bil car ubit že leta 1917, če se ne bi preselil v Sibirijo.

Kerenski je v svojih spominih trdil, da je odločitev o premestitvi carja v Sibirijo sprejela vlada, Toboljsk pa je izbral sam. Tam se je carska družina vselila v hišo nekdanjega guvernerja, kjer so ostali do 1918. Družino so nato premestili v Jekaterinburg, kjer so jo julija 1917 okrutno ubili.

Aleksander Kerenski je umrl v New Yorku leta 1970. Njegova družina ga je želela pokopati v skladu s pravoslavnimi običaji, vendar sta zahtevo zavrnili tako Ruska kot Srbska pravoslavna cerkev. Kerenskega so na koncu pokopali v Londonu na pokopališču, ki ne pripada nobeni veri.

Članek omogoča: RUSSIA BEYOND THE HEADLINES