Tomšič: Vstop Levice v slovensko vlado je recept za kaos

Dr. Matevž Tomšič je sociolog, univerzitetni predavatelj in publicist. Od l. 2008 pedagoško in raziskovalno deluje na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, poleg tega je angažiran tudi na Fakulteti za informacijske študije v Novem mestu in na Fakulteti za medije v Ljubljani.  Znanstveno in raziskovalno se ukvarja s preučevanjem demokratizacije in družbenega razvoja, pri čemer ga zanima tudi problematika kulturne sfere, predvsem vloga intelektualcev in kulturne elite v politiki in javnosti. Za Insajder.com smo se z njim pogovarjali prav o tem, pa tudi o znanih in neznanih posledicah parlamentarnih volitev v Sloveniji.

Dobili smo novega predsednika Državnega zbora – Mateja Tonina. Je njegova izvolitev res že napoved »obrisov nove koalicije«, ali pa so po vaši oceni še možna presenečenja?

Težko govorimo o obrisu nove koalicije. Tonina so namreč podprle vse stranke razen Levice, dvomim pa, da se bo formirala tako široka koalicija. Menim, da so še vedno vse možnosti odprte.

Kaj je po vaši oceni najpomembnejši dogodek parlamentatrnih volitev? So vas rezultati volitev presenetili?

Rezultati volitev niso veliko presenečenje. Merilci javnega mneja so dokaj dobro napovedali, kaj se bo zgodilo. Vemo namreč, da so na zadnjih predsedniških volitvah kar precej zgrešili. Zmaga SDS je bila pričakovana, tudi njena prednost se je v zadnjem mesecu povečevala. Odprto je bilo le, kdo bo prišel v parlament. To je nato v veliki meri tudi zaznamovalo sama razmerja sil. In tako sta na primer stranka SAB in DeSUS prišli v parlament, SLS, ki so ji napovedovali podobno možnost, pa ne.

In kako to sedaj vpliva na oblikovanje nove vlade?

Če bi se zgodilo obratno, potem bi bila situacija v parlamentu seveda precej drugačna, kot je danes. Relatvini zmagovalec bi imel precej lažje delo, kot sedaj. In tako so bile tiste odstotne točke, ki so odločale o prestopu volilnega prava, dejansko zelo pomembne. Največja težava desnice pa je bila, da se manjše stranke tega pola niso uspele povezati med sabo. Če bi se tudi SLS pridružila Združeni desnici, bi verjetno prišla v parlament. To je bila njihova zelo slaba strateška odločitev.

SLS je precej stavila na temo »ustavljanja migracij«, pa se ji preboj v parlament vendarle ni posrečil. Je po vaši oceni tu slovensko javno mnenje tu tradicionalno tako drugačno od tistega v Italiji ali Avstriji, oziroma kje je tu problem?

Vprašanje migrantov in ta kriza seveda je imela vpliv na volitve. SLS je seveda precej stavila na to karto, toda ni bila edina. Stranka Zmaga jelinčiča je še bolj stavila nanjo in v boju za prevlado okoli tega vprašanja je bila SNS seveda zmagovalka, ker ima boljši, daljši pedigre boja za 'nacionalno stvar'. Tudi Zmago Jelinčič je bistveno bolj karizmatična figura kot Marko Zidanšek. SLS bi seveda morala ob tem narediti še kaj. Stranko je najbolj teplo seveda to, da niso imeli dovolj prepoznavne voditeljske figure. Marjan Podobnik je bil denimo precej bolj karizmatična osebnost, Zidanšek pa je bil politik, ki ga večina sploh ni poznala. Ob tem SLS ni uspela dobro izkoristiti svoje lokalne mreže, ki je še zmeraj razvejana. Škodili so jim tudi spori s Kanglerjem v Mariboru, s celjskim županom Bojanom Šrotom, ki je nato izstopil iz stranke in podobno. Vse to je stranko oslabilo.

Se bo stranki SLS še kdaj uspelo prebiti v parlament?

To je težko napovedovati, toda nemogoče ni. Ampak seveda bi morala  marsikaj spremeniti. Predvsem pa bi na čelu stranke potrebovala bolj prepoznavnega voditelja. To je bila tudi ena od strank, ki je najbolj pogosto menjavala svoje vodstvo. In zato tudi ni imela več tistega »brenda«, ki ga je ustvarila v času bratov Podobnik. Jelinčičeva stranka je pač »njegova«, ker jo vsi povezujejo z njim. Ima neko zgodovino, ki je povezana s to politiko. Pri SLS-u pa je stranka izgubljala svojo prepoznavnost. Šele s prepoznavno osebnostjo bi lahko povezala te danes razpršene glasove 'ljudskega' dela volilnega telesa. Morda bi se stranka morala vrniti k svojim koreninam in bolj zagovarjati interese slovenskega podeželja ter kmečkega prebivalstva.

V tem medvladju še vedno ne vemo, ali bo naslednjo slovensko vlado vodila bolj »desna« ali »leva« vlada. Ampak kakšne bi bile po vaši oceni posledice za Slovenijo v prvem ali pa v drugem primeru? Ali bi sploh bila kakšna razlika?

Predvsem je v obeh primerih težko sestaviti koalicijo. Neka res desnosredinska koalicija vsekakor ni možna, saj imajo stranke, ki  jih pozicioniramo na desno, premalo glasov. Zato koalicija z desnimi strankami ni verjetna, čeprav bi bila po moji oceni to še vedno najbolj stabilna koalicija. Leva koalicija, ki je  bolj verjetna, pa bi bila zelo nestabilna. Pravzaprav bo levica težko sestavila levosredinsko koalicijo. Stranke, ki so bile že v prejšnji vladi, imajo tudi s pomočjo še kakšne stranke, ki še ni bila v parlamentu ali v vladi, prav tako premalo glasov. V vlado bi morali vzeti še Slovensko nacionalno stranko, kar je malo verjetno, ali pa Novo Slovenijo oziroma Levico. V primeru Nsi-ja bi bila to zelo težavna pozicija za to stranko, ker bi bila v večinsko levi koaliciji in bi ji volivci to lahko zamerili, koaliciji z Levico pa bi težko rekli, da je »levosredinska«.

Levica je pač radikalno levičarska in nekateri pogledi te stranke niso samo ekstremni, podobni pogledom nekaterih oblastnikov v zavoženih socialističnih avtokracijah, kot je na primer Venezuela, pač pa so tudi v nasprotju s programskimi usmeritvami drugih strank. To velja, na primer, za zahtevo po izstopu iz NATA. Zagovarjajo tudi politiko neomejenega sprejemanja migrantov. Na drugi strani pa imamo Marjana Šarca, ki zagovarja postavitev ograje na slovensko-hrvaški meiji. Res ne vem, kako bi se o tem dogovorili. Zato bi bila ta leva koalicija še precej bolj disfunkcionalna, kot je bila Cerarjeva. Veliko bolj natančno bi se morali že pred sestavo koalicije dogovoriti o vseh ciljih vlade in ne glede na to bi bile v tem primeru veliko bolj verjetne tudi predčasne volitve. Mislim, da bi imela takšna koalicija za državo slabe posledice, neka velika ali vsaj nazorsko mešana koalicija, ki je vsaj v prvem krogu manj verjetna, pa bi imela večjo možnost preživetja.

Kljub temu, da je ta levosredinska vlada bolj verjetna, pa se istočasno vrstijo pozivi, da naj predsednik države mandata ne podeli Janezu Janši, predvsem zaradi njegovih preteklih potez. K temu je na primer pozvala Spomenka Hribar. Kako ocenjujete te pozive in političen fenomen Janeza Janše nasploh?  

To pismo Spomenke Hribar ni presenetljivo, saj tudi ni prvo pismo te vrste, ki bi ga napisala. Je pa nekoliko smešno, da se je za to odločila potem, ko je predsednik Borut Pahor že napovedal, da bo mandat podelil Janezu Janši. Seveda vsi vemo, kakšen je njen in odnos številnih »oblikovalcev javnega mnenja« o Janši. Janša je pač oseba, ki izrazito polazira. Ima izveste privržence, del ljudi pa tudi zelo odbija. Je oseba, brez katere si SDS težko predstavljamo, hkrati pa ima tudi zaradi tega ta stranka veliko težav pri pridobivanju širše podpore. Zakaj je njegov imidž takšen, pa je seveda drugo vprašanje. Samo to bi zahtevalo posebno debato. Spomnimo se na primer kakšnih njegovih tvitov, ki so bili zelo neprimerni.

Hkrati pa je bil Janša tudi tarča stalne medijske »obdelave« in ustvarjanja negativne javne podobe s strani vodilnih medijev  o Janši kot o politiku, ki je menda nevaren, ki naj bi bil grožnja za demokracijo in podobno. In to se je na koncu spremenilo v 'samouresničujočo se prerokbo', ko je skozi napade na samega sebe tudi on postal napadalen. Po drugi strani pa se je v sami kampanji poskušal precej umiriti. Vendar bi bilo za stranko bolje, če bi to naredil že prej in bi se tudi s svojo retoriko umaknil bolj proti politični sredini. SDS je namreč najbolj napredovala, ko je delovala najbolj sredinsko. Po letu 2008 pa se je pomikala vedno bolj na desno in ji to ni koristilo, ker je izgubila del volivcev in jih prepustila tem tako imenovanim »novim obrazom.«

Je torej Janša res tako velik »bav-bav« in nevarnost za demokracijo, ali to preprosto ni res in je edini resen problem Janše mogoče prav ta premajhna usmerjenost proti sredini političnega telesa?

Janša je že dvakrat vodil slovensko vlado. In lahko se vprašamo, ali smo tedaj res videli kakšne resne težave z vidika delovanja demokracije ali poslabšanja stanja v državi? Mislim, da je odgovor na to vprašanje - ne. 

No, mediji, zlasti vodilni, so imeli veliko težav, spomnimo se samo spornega upravljanja časopisne hiše Delo, peticije novinarjev takrat in podobno?

Ja, mediji so bili tedaj precej usmerjeni proti Janši. Toda, ali je bilo tedaj res kaj več političnih pritiskov na medije? Ta podoba je bila bolj kot ne umetno ustvarjena. Drži sicer, da ko se vprašamo, kdo ustvarja več pritiskov na medije, je  odgovor morda res, da je to »desnica«, ampak je to seveda preprosto tudi zato, ker »levici« tega sploh ni potrebno početi. Ker je večina medijev preprosto na njeni strani. Če bi večina medijev podpirala SDS, potem tudi Janez Janša verjetno ne bi bil tako negativno nastrojen do teh medijev. Je pa seveda tudi SDS naredila premalo, da bi se takšni javni podobi zoperstavila.

Janša je poskusil v svoji prvi vladi problem rešiti z instalacijo svojih ljudi v nekatere medije, kar se je slabo končalo, skorajda z »uporom« med novinarji. Zdaj je poskusil z drugo taktiko, s strankarskimi mediji, ki pa kapital dobivajo iz tujine, iz kroga poslovnežev, ki so blizu Orbanu. Se vam to ne zdi nevarno, saj izpostavlja Slovenijo vplivu tuje države in vlade?

Če hoče nekdo vzpostaviti neke svoje medije, seveda potrebuje kapital. In do njega je mogoče priti tudi iz tujine. Vprašanje pa je, ali je ta strategija dokapitalizacije strankarskih medijev dobra. V neki normalni situaciji bi lahko rekli 'ne.' Toda v Sloveniji nimamo 'normalne' situacije. In ker se ta prva medijska strategija Janše ni izkazala kot dobra in se obstoječih medijev ni dalo preprosto prevzeti - saj se to ne da storiti samo z zamenjavo uprave, treba je narediti še veliko več – se je sedaj lotil drugačne. Orbanu je na Madžarskem prevzem domačih medijev uspel, ampak še v daljšem časovnem obdobju. On je šel bolj po poslovni poti. Mediji, ki so včasih bolj podpirali socialiste, so se nato pod vplivom njemu naklonjenih poslovnežev »preusmerili«. Orban je imel več mandatov in več ljudi, ki so ga podpirali v začetku, na primer Lajosa Simicsko, ki se je pozneje z njim tudi razšel. Tuj kapital je seveda lahko problematičen, ampak ne vidim razloga, da bi bil madžarski kapital bolj sporen, kot pa na primer kakšen drug, na primer ruski kapital, ali pa kapital sumljivega izvora, ki na primer prihaja iz davčnih oaz…

Ali pa na primer iz Republike srbske?

Ja, res je, no, to je bila še ena velika napaka SDS-a, ki pa jim na koncu ni škodila tako, kot bi jim lahko. Očitno so to zgodbo v javnost lansirali nekoliko prezgodaj.  Zadeva s tem posojilom pa je seveda bila velika blamaža in to bi SDS lahko stalo precej dražje, kot jo je v resnici. Tu so povezave, ki so problematične. In temu se je treba izogibati, če želiš v politiki delovati delovati kredibilno. Kar pa se tiče povezovanja SDS-a z Orbanom, pa se mi zdi, da SDS-u to v javnosti ni škodilo.

Viktor Orban med navadnimi ljudmi ni zaznan kot neka zelo negativna figura, kot ga pač najraje prikazujejo dominantni slovenski, pa tudi evropski mediji. Ker konec koncev je to le človek, ki je uspel ubraniti madžarske meje in preusmeriti ta migrantski val, s katerim se je leta 2015 soočala tudi Slovenija. Za povprečnega državljana v Sloveniji je to nekaj pozitivnega. Da pa neki politiki iz tujine podpirajo slovenske, pa tudi ni nič novega. Saj Janše ni podprl samo Orban, pač pa tudi Jean Claude Juncker, predsednik Evropske komisije in Manfred Weber, vodja poslanske skupine Evropske ljudske stranke, ki je bil prav tako na predvolilni konvenciji SDS-a; čeprav je večina slovenskih medijev takrat omenjala samo Orbana. Tudi »mainstream« Evropske ljudske stranke je torej Janšo podprl, kar pomeni, da Janša v evropski politiki ni izoliran.

In kaj si v naslednjem obdobju želite videti v Sloveniji? Kaj bi bila najpomembnejša naloga za novo vlado, po vaši oceni?

Najbolj pomembno bi bilo dobiti operativno vlado, ki bi bila sposobna in ki bi bila zmožna izpeljati ključne reforme. Ki bi bila sposobna ustvariti konkurenčni gospodarksi sistem in znova s pomočjo konkurence reformirati zdravstveni sistem. Zdravstvena reforma, ki jo je izvajala Cerarjeva vlada, se mi je namreč zdela slaba, ker je šlo znova za nekakšno etatizacijo zdravstva. Ta reforma je bila v bistvu antireforma in je samo še poslabšala položaj. Številke to jasno kažejo. Več zasebne pobude potrebujemo povsod in ne samo na področju gospodarstva. Za vse to pa potrebujemo vlado, ki je to pripravljena izpeljati. Velikih možnosti za to v tem trenutku ni, toda edina možnost, da se to vendarle uresniči, bi bila v okviru neke široke sredinsko-desne koalicije, kjer ne bi bilo preveč strank. Morda bi bilo najbolje, če bi se SDS uspela dogovoriti z nekaterimi večjimi strankami na levi sredini in bi k tej koaliciji pristopila tudi NSi, ki  je prav tako reformno nastrojena, predvsem kar se tiče zdravstva. To bi bilo za Slovenijo najbolje. Ne delam pa si utvar, da bo do tega lahko priti.

Pa se Janši ob takšnem razmerju sil sploh splača, kot se je zadnjič vprašal Žiga Turk, sestavljati vlado – ali bi bilo bolje, da počaka, na primer na predčasne volitve čez morda dve leti?

V tem razmisleku je seveda precej logike. Tudi to je morda realističen scenarij, da namreč Janša v novi vladi ne sodeluje in se nato čez kakšni dve leti njegova stranka vrne v vlado še močnejša. Dvomim, da bo šel sestavljati vlado za vsako ceno. Sploh če bo kazalo, da bo nova vlada že od začetka disfunkcionalna. Sploh, če bi v vlado vstopila še Levica. Po moje bi bil to recept za kaos. In v tej koaliciji bi vsekakor nekdo izgubil – ali Levica, ki bi ji volivci zamerili, ker so pristali na preveč kompromisov, ali pa bolj sredinske stranke, v kolikor bi Levica uspela izsliti svoje zahteve. Vedno bi imeli poražence. Če pa nihče ne bi uspel sestaviti vlade in bi imeli jeseni nove volitve, potem tega ni potrebno biti strah le SDS-a in do neke mere še Levice. Vsi, ki so nekje vmes, pa bi lahko bili na udaru javnega mnenja in lahko veliko izgubijo.