Profesor Mark Levine: Vojne po svetu polnijo blagajno ZDA

Ob robu nedavnega svetovnega medijskega foruma v mestu Guangzhou smo se pogovarjali z Markom Levinom, profesorjem na kitajski univerzi Minzu. Z njegove perspektive kot Američana, ki večinoma živi na Kitajskem, smo poskušali odkriti skrivnosti kitajskega razvojnega uspeha in razbliniti nekatere pogoste stereotipe o Kitajski.

Amerika je močna država, ima veliko denarja – kako je mogoče, da v ZDA vidimo toliko brezdomcev, na Kitajskem, kjer je bilo 800 milijonov ljudi rešeno iz najhujše revščine, pa ne?

Eden od govorcev na svetovnem medijskem forumu je dejal, da Amerika ni sposobna rešiti problema brezdomcev, s čimer se nikakor ne strinjam. Amerika bi lahko rešila ta problem, vendar za to ni motivirana.

Poleg tega bi bila na izgubi tudi država, saj velik del prihodkov pobere z davki na plače in dobičke. Če ne bi bilo proizvodnje za (ameriške) vojne in »intervencije« po svetu, bi bil proračun nekaterih ameriških zveznih držav precej skromnejši, kar pomeni zmanjšanje izdatkov za javne potrebe. 

Jasno je, da bo marsikdo rekel, da vojne niso dobra stvar, a vseeno moramo v njih sodelovati, saj polnijo blagajno. Podobno je s problematiko brezdomcev.

V San Franciscu sem živel skoraj četrt stoletja, na Kitajsko sem prišel leta 2000. V San Franciscu je na tisoče praznih stanovanj, kljub temu pa ljudje, ki so ostali brez strehe nad glavo, spijo dobesedno pred temi praznimi hišami, na ulici. 

Vlada Joeja Bidna bi to težavo lahko rešila, če bi na primer zvišala davek na stanovanja, ki so prazna več kot eno leto. A očitno za takšno potezo ni volje in motivacije, saj je problem v konceptu razvoja, ki je naravnan na posameznika.

Na Zahodu se vse začne pri posameznikih, šele potem je kultura in na koncu gospodarstvo. Na Kitajskem je obratno, ker je na prvem mestu gospodarstvo, najpomembnejše je, kakšne posledice bodo imele določene odločitve na življenja ljudi. 

V Združenih državah Amerike je to nepomembno in če imajo odločitve v družbi kakršen koli vpliv na navadne ljudi, je vpliv običajno negativen.

Zato občudujem kitajske študente, ki pričakujejo, da bodo po diplomi živeli v mirnem svetu. Ameriški študent pa pričakuje, da bodo vojne, ki so del vsakdana.

Kar zadeva brezdomstvo, v San Franciscu obstaja glavna ulica, Market Street, ki se razteza čez celotno mesto. Del ulice je v starem delu mesta, drugi del je v sodobnem delu ...

Vsak dan, ko sem tam živel, sem moral hoditi skozi štiri soseske in skakati čez ljudi, ki so spali na pločniku, od devete do tretje ulice. Po osmi uri zvečer so ljudje drug poleg drugega ležali na trgu. 

Tako je bilo leta 2000, zdaj pa je še huje. Že takrat se je zaradi tega v mestnem svetu vnel velik boj.

Zakaj?

Mestni očetje so bili pred dilemo, ali brezdomcem podeliti članske izkaznice za brezplačen vstop v splošne knjižnice. Nekateri so takoj rekli "ne", ker so "ti ljudje neuporabni, umazani, smrdljivi in ​​kradejo knjige". Zagovorniki brezdomcev so jih spraševali, kako so lahko tako kruti in zakaj jim ne pustijo vsaj brati knjig. Nihče pa se ni vprašal, kako je sploh mogoče, da imamo brezdomce in kaj storiti glede tega.

Tukaj je še en primer - zadnjič sem bil v ZDA leta 2011. San Francisco ima hitro podzemno železnico, ki teče skozi pet okrožij. V šestdesetih letih, ko so jo zgradili, je bilo fantastično. Ko sem vstopil na postajo metroja, sem ugotovil, da moram na stranišče. Uslužbenca sem vprašal, kje je, pa mi je odgovoril, da so pred petimi leti zaprli vsa stranišča. 

Ker so se tam zbirali tudi brezdomci, je pojasnil. Svetoval mi je, naj grem s postaje podzemne železnice in poiščem McDonald's dve ulici nižje. Seveda bom potem moral znova kupiti isto vozovnico za metro. 

No, ena od čudovitih stvari na Kitajskem je, da so povsod zgradili javna stranišča. V večjih mestih lastniki restavracij obiskovalcem ne smejo preprečiti, da tam opravljajo potrebe. Na Kitajskem ni tako kot v Ameriki, kjer lahko stranišča v restavracijah uporabljajo le njihovi gostje. 

Delavcu podzemne železnice v San Franciscu sem mimogrede razložil, da sem pravkar prispel s Kitajske, kjer so stranišča povsod, in da kljub vsem zahodnim kritikam človekovih pravic na Kitajskem verjamem, da je osnovna človekova pravica, da se ne userješ v hlače. In da jo Kitajska uresničuje veliko, veliko bolje kot mi Američani.

Ali to pomeni, da bi se morali spet vrniti v socializem? Kaj se lahko naučimo od Kitajske?

Mogoče. Saj kitajski predsednik Xi Jinping ves čas govori o sodelovanju, ameriški predsednik Biden pa o konkurenci. V ZDA tekmovanje pomeni, da mora nekdo zmagati in da zmagovalec nato vzame vse. Zato Washington preprosto zavrača kakršno koli sodelovanje s Kitajsko.

Ko je na primer Kitajska organizirala proslavo in parado ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne, so bili povabljeni številni tuji državniki. Odzvali so se številni, tudi Putin, z ameriške strani pa ni prišel nihče. Potem sem v ameriškem kulturnem centru v Pekingu vprašal kulturnega atašeja - zakaj ni bilo Američanov? Povedal mi je, da so Kitajci res poslali vabila vsem predstavnikom držav, ki so sodelovale pri zmagi nad fašizmom, a da se v ZDA niso želeli odzvati. Takrat sem jim poslal uradno vprašanje o tem, a mi nikoli niso odgovorili.

Približno v istem času je Kitajska povabila predstavnike 14 držav na kulturno turnejo po Kitajski. Tudi takrat se ni oglasil nihče z ameriškega veleposlaništva. 

Zato sem, ko sem se predstavil drugim kitajskim gostom, rekel, da predstavljam "ljudstvo Združenih držav Amerike". 

Kitajci in predstavniki veleposlaništev drugih držav so bili veseli, da sem na nek način predstavljal Američane. Osebno sem mislil, da je tako veliko bolje, da sem vseeno boljši predstavnik ameriškega ljudstva kot birokrati z veleposlaništva. 

Američani, ki predstavljajo državne institucije, se nikoli ne odzovejo na kitajske klice.

Ko govorimo o sodelovanju – kaj je najpomembnejše pri poslovanju s kitajskimi poslovneži, kako skleniti posel?

Pred kratkim sem svetoval skupini poslovnežev iz Libanona, ki so se prišli srečat s predstavniki velike elektroenergetske družbe na jugu Kitajske. Pojasnil sem jim, da ko prideš na Kitajsko poslovati, je običajno, da sestanek traja približno pol ure, potem pa te povabijo na večerjo. Ker mislijo, da moramo biti prijatelji. 

Ne vedo, ali vam lahko zaupajo in zato bi morali storiti vse, da bi vas spoznali, celo tako dobro, da bi lahko z vami govorili o svojih družinskih težavah. A nikakor ne o ideologiji. Želijo vedeti, da je povsod skrb za življenja ljudi na prvem mestu in ne, da je naša prva skrb le, kako zaslužiti denar, pa še to morda na nepošten način. 

Tako ravnajo vlada v Pekingu in lokalne oblasti na Kitajskem. Tak pristop je šel z roko v roki s prizadevanji za zmanjšanje revščine.

Vlada pravzaprav ni ničesar odločala na pamet; najprej so šli med ljudi in vprašali - kaj potrebujete? To je še ena zelo pomembna točka v vodenju kitajske politike.

Torej, lahko bi rekli, da Kitajska deluje v slogu socialne države, vendar na svoj način ... Kaj je torej Kitajska - demokracija ali diktatura? Ker ameriški predsednik Biden trdi, da je Xi diktator...

Če se vrnemo k razpravi o socializmu, potem se moramo dotakniti postulatov marksizma in koncepta, da je vsaka družba diktatura in da diktatura ni oseba, osebnost, ampak razred. S tega vidika se lahko vprašamo, za koga dela Biden? Ali deluje za ljudi, navadne Američane? Ne, Biden dela za proizvajalce orožja, za menedžerje in lastnike velikih korporacij, ki podpirajo tak sistem.

Ali lahko sklepamo, da je težava Amerike v tem, da je vrhovno sodišče dovolilo neomejene donacije politikom, prek katerih jih razni lobiji pravzaprav – kupujejo?

Ja točno to. Gre pravzaprav za razgaljeno korupcijo. Seveda je to strup za družbo kot celoto. Toda v Ameriki temu ne pravijo korupcija. Pravijo, da gre za denarni prispevek, pomoč pri kampanjah, temu v ZDA rečemo demokracija.

Ko ta narobe postavljeni »sistem« predstavim svojim kitajskim študentom, so milo rečeno osupli. Pravijo, pa saj to je korupcija, kdo jo rabi! Jaz jim samo razlagam dejstva, oni pa sklepajo sami. Pravijo, da je grozno, grozno, kako je v Ameriki. Na Kitajskem bi takšne politike aretirali in zaprli. In res, ko takole pogledaš Ameriko, tam galopira absolutna korupcija, a je Američani tega tako ne vidijo in je tako ne imenujejo.

Je na Kitajskem bistveno drugače?

Na Kitajskem je tri milijone partijskih kadrov; ko se nekaj odločijo, ne odnehajo na pol poti, saj sami izberejo najpametnejše in najsposobnejše ljudi iz skupnosti za vodenje določenih projektov. V Ameriki je ravno obratno – ko se nekdo loti vodenja projekta, najprej vzame boljši avto in se preseli v predmestje ali izven organizacije, ki jo vodi, ker ne želi, da gredo njegovi otroci tam v šolo. 

Takrat lahko navadni smrtnik vidi, da menedžerji niso več del njegove skupnosti. In potem se zgodi, da država na neki točki ta projekt neha financirati. Vmes so tisti, ki so projekt vodili, vzeli hipoteke in zdaj morajo narediti nekaj, kar se od njih zahteva, čeprav tega nočejo.

Recimo, da morajo odpovedati "viškom zaposlenih", da ne rešijo potapljajoče se ladje.V tistem trenutku začne propadati skupnost, ljudje, ki so ostali brez službe, odvisniki, alkoholiki, bolniki se množijo se po ulicah...

Na Zahodu Kitajsko pogosto obtožujejo hitrega napredka, ker krade tehnologijo?

Kar naprej ponavljajo te stereotipe, da je Kitajska "ukradla tehnologijo". Kar ni res; Pravzaprav so vsa ta zahodna podjetja prišla na Kitajsko zaradi dobička, ampak Kitajska je rekla - no, hočete poslovati? 

Pogoji so naslednji: če želite našo poceni delovno silo in velik trg, potem je del posla tudi prenos tehnologije.

Veliko je držav po svetu, kjer so zahodna podjetja vstopila in osvojila njihov trg, pa tudi cenejšo delovno silo, a te države še vedno ostajajo revne. Kitajska je zato rekla: Pomagali vam bomo, a le, če nam boste pomagali pri razvoju.

Na mednarodni ravni Kitajska poudarja, da je vedno zavezana sodelovanju. Kaj pa, če se le pretvarja, da goji prijateljstva v svetu, ker še ni dovolj močna, ko pa kitajska podjetja kupijo mnoga zahodna podjetja in postanejo močnejša, ali obstaja nevarnost, da bo Kitajska postala bolj nasilna, tako kot je danes Amerika?

Težko napovedujem in podam končno oceno. Ampak, odkrito povedano, ne verjamem, da se lahko Kitajska spremeni v nasilnico, kot je Amerika. Glede na moje izkušnje tukajšnjega življenja in kar sem videl, dvomim. Čeprav mnogi mediji o tem ne poročajo, vas bo verjetno presenetilo, da imamo tudi na Kitajskem demonstracije in proteste, na tisoče demonstracij in protestov na leto, po vsej državi. Še posebej na podeželju, kar spodbuja spremembe.

Podobno je bilo nekoč v ZDA. Živel sem v Oaklandu, nedaleč od San Francisca, ko je Lyndon Johnson v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi upora številnih lokalnih skupnosti napovedal vojno proti revščini. Takrat je bila to revna in večinoma temnopolta skupnost. 

Vlada se je odločila, da najprej zgradi kliniko. Najela je arhitekte, naredila lepe načrte, začela graditi in protesti so izpuhteli. 

Toda potem se je vlada odločila, rekla "vraga, nimamo dovolj denarja za ustanovitev te klinike" - in upi ljudi na tem področju so bili popolnoma razblinjeni. V Ameriki se nekaj podobnega dogaja vedno znova.

Slavni jugoslovanski disident Milovan Đilas je nekoč napisal knjigo »Novi razred«, v kateri je komunistično elito označil za poseben razred, ki parazitira na hrbtih ljudi; na podlagi tega je kritiziral takratni socialistični sistem kot diktatorskega. Kako pa to deluje na Kitajskem?

Izvršni uradniki imajo zagotovo višjo stopnjo varnosti kot jaz. Ne bi pa rekel, da imajo bistveno več denarja. Na Kitajskem se v resnici dogaja, da imajo vsi ljudje na splošno več denarja. Ne gre za to, da bi imeli vsi enako količino denarja, temveč za ustvarjanje ravni, pod katero nihče ne bi smel pasti. Tako je Kitajska iz revščine rešila več kot 800 milijonov ljudi.

Pri nas (na Kitajskem) je res na delu tisto, kar je ovekovečeno v kitajskem pregovoru, da »valovi dvignejo vse ladje, velike in majhne«. V Evropi in Ameriki pa se ljudje dobesedno utapljajo pod valovi težav. Obstaja velika razlika.