Predsednik KGZS: »Če želimo nekaj narediti za kmetijstvo, bodo ministrstva morala pričeti delovati skupaj, v dobro kmetijstva in s tem celotne države«

Objavljamo drugi del intervjuja. z Cvetkom Zupančičem, predsednikom Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS). Prvi del si lahko preberete tu.

Omenili ste staranje kmetov. Kje vidite rešitev za to problematiko?

Kmetovanje nikoli ni bilo in nikoli ne bo brez težkega fizičnega dela. S sodobno mehanizacijo si olajšamo delo le v tem, da lahko naredimo več, a še zmeraj gre za veliko fizičnega dela. Povprečna slovenska kmetija je manjša od sedmih hektarjev, od katere pa se ne da preživeti in si zagotoviti socialno varnost. Zato kmetje najdejo zaposlitev drugje in kmetija postane drugotna dejavnost. Ker nima več primarne pozornosti, postane kmetija tudi manj dobičkonosna. 

Druga težava je tudi v tem, da se je zmanjšala številčnost kmečkih družin. Pri majhnem številu otrok pa je tudi manjša možnost za prevzem kmetije. Upoštevati moramo, da vsi niso 'ustvarjeni' za kmetijstvo, kot tudi to, da se danes vse več ljudi odloča za študij in nato zaposlitev. Če pri otrocih ni želje po kmetijstvu, je prihodnost kmetije zelo negotova. 

Običajno je, da če kdo preneha s kmetovanjem, potem to zemljišče najeme drug kmet, ki še kmetuje, in se s tem ohranja obdelanost zemljišč. 

In prav na to, kako ohraniti obdelanost zemlje, bo morala biti pozorna bodoča kmetijska politika, če bo želela pritegniti in zadržati mlade na podeželju.

Kako ocenjujete slovenske kmetijske šole? Ali zagotavljajo dovolj znanja za sodoben način kmetijstva?

Če govorimo o srednjih in višjih kmetijskih šolah, je teh dovolj in tudi ponujajo dovolj znanja. Izvajajo tudi izmenjave, izobraževanje v tujini. A težava je v tem, da ni dovolj vpisa. Vpisa ni, ker ni zanimanja, tega pa ni, ker mladi ne vidijo prihodnosti v kmetijstvu. 

Na drugi strani pa za izobražen kader s področja kmetijstva ni ustreznih delovnih mest razen na kmetiji, ki pa zahteva težko fizično delo.

Opažamo tudi, da so se nekateri najprej izučili sorodnega poklica (npr. za strojnega inženirja) in so se nato vrnili na kmetijo iz veselja ter svoje znanje izkoristili za boljše kmetovanje. 

Zato je treba povečati promocijo kmetijskega poklica že v vrtcih in osnovnih šolah ter tako približati ta poklic mladim. 

Torej prek krožkov?

Prek krožkov ali pa izbirnih predmetov. Ali pa prek predstavitev kmetijstva po vzoru drugih poklicev – kot npr. gozdar. Učitelji se gotovo zavedajo, da bo učenec, ki bo v prvem razredu pomagal pri cepljenju drevesa, slednjega nato opazoval celo osnovno šolo. Gledal bo, kako drevo raste, se razvija, pomagal pri nabiranju plodov ter posaditvi novih dreves. Na ta način bo sam opazoval celoten ciklus rasti, s čimer bo tudi bolje razumel, od kje prihaja hrana in kaj je treba za njo narediti. 

Morebiti današnji učitelji nimajo več tega kmetijskega znanja, a tu bi lahko vstopili naši kmetijski svetovalci, kot tudi nekateri kmetje, ki bi kot mentorji ali predavatelji pomagali učencem. Država bi na tem morala narediti več, da bi spodbudila motivacijo za bodoče kmetovalce. 

V zadnjih letih smo opazili povečanje zanimanja za vrtičke ali pa gojenje rastlin na balkonih, okenskih policah. To je lepo in pohvalno, a je razlika med vrtom za lastno porabo in kmetijo na 30 hektarjih, ki daje tudi delovno mesto. 

Zdaj že nekaj let po žledu in posledičnemu lubadarju a še vedno nekateri gozdovi ostajajo nesanirani. Kje je težava? Bi država morala tu pomagati lastnikom?

Tu gre za podobno težavo kot pri kmetijstvu. Eno je ekonomika oziroma posel. V preteklosti je bila cena lesa veliko  višja. Kmet je tako imel gozd kot neke vrste banko oziroma zalogo za hude čase. A s povečanjem mehanizacije pri sečnji in spravilu lesa se je povečala količina lesa in s tem je tudi padla cena lesa. To je dober primer, kako nam na eni strani tehnologija pomaga, hkrati pa zbija ceno, v tem primeru lesa. 

Medtem ko so kmetovalci deležni  različnih plačil, pa teh za lastnike gozdov ni veliko. Če upoštevamo, da  kubik drv stane okoli 50 evrov, mora tako za minimalno plačo na mesec nažagati okoli dvajset kubikov lesa, pri čemer niso upoštevani stroški in drugo. Na koncu bi tako na leto moral prodati okoli tristo kubikov lesa. A večina lastnikov gozdov ni zmožna zagotoviti takih količin. Da bi se lahko dolgoročno ukvarjal le z gozdarstvom, bi potreboval več sto hektarjev dobrih gozdnih površin. 

Druga težava je v tem, da se večina lastnikov manjših gozdov ne ukvarja z gozdarstvom, niti nima opreme ali znanja o sečnji oziroma imajo premajhne gozdove, da bi se s tem splačalo ukvarjati. Zato morajo najeti izvajalce, ki jih je treba plačati. S tem se vsaj za polovico zmanjša zaslužek od posekanega lesa. 

Od žleda in izbruha podlubnikov se je kar dosti sekalo, a me skrbi, da slovenski gozdovi take hitrosti ne bodo več dolgo zdržali, zato bo treba več pozornosti posvetiti pogozdovanju in tudi negi trenutnih površin. 

Kako pa gledate na ustanovljeno podjetje Slovenski državni gozdovi?

Mnenja so različna. Oni se ukvarjajo le z državnimi gozdovi. Razočarani smo predvsem zaradi tega, ker bi lahko marsikateri kmet zaslužil še kaj prek koncesijskega dela v državnih gozdovih, a za to ni zanimanja pri državi. Podjetje bi moralo v primeru naravnih nesreč odkupovati les tudi od zasebnikov, a do sedaj ni bilo veliko učinka. Šele čas bo pokazal, ali je bila to prava odločitev. 

Kakšno pa je Vaše mnenje glede nameravanega prihoda škotskega podjetja BSW in vzpostavitve žage pri nas?

Po napovedih bo žaga imela ogromne zmogljivosti in večina pričakuje, da bo prihod vplival na oblikovanje cen lesa. Žaga bo, vsaj upamo tako, odkupovala les od bližnjih ponudnikov, kar naj bi pozitivno vplivalo na odkupno ceno lesa. Lastniki se bodo morali tudi bolje povezati med seboj, da bodo lahko zagotovili potreben les za žago in se izpogajali za boljšo ceno.

Obstoječe male žagarje, med njimi je tudi veliko kmetov, ki s tem dopolnilno ukvarjajo, pa skrbi, da ne bodo morali konkurirati škotski žagi in bo to pomenilo konec za njih. Tudi ni zagotovila, da bo podjetje pristalo na cene slovenskih ponudnikov, saj je pričakovati, da bo žaga odkupovala les tudi od drugod, ne samo pri nas. 

Upam, da se bo pozitivno izteklo za vse, bi pa od države pričakovali, da bo podprla tudi domače žagarje, če se bodo morali prestrukturirati ali preusmeriti. 

Za na konec: kaj nalagate naslednji vladi, da je nujno potrebno narediti na področju kmetijstva in gozdarstva?

Naslednja vlada se bo morala med seboj poenotiti in zavzeti stališče do slovenskega kmetijstva, do prehrambne varnosti ter vloge kmetijstva na podeželju. Nenehno že opozarjamo, da je skupna kmetijska politika pomembna predvsem zaradi prehrambne varnosti. 
Država bo tako morala sprejeti vizijo, strategijo za to področje. Pri vseh prejšnjih vladah sem opazil, da posamezna ministrstva delujejo ena mimo drugega. Če želimo nekaj narediti za kmetijstvo, bodo ministrstva morala pričeti delovati skupaj, v dobro kmetijstva in s tem celotne države. 

Pri tem pa bodo morala ministrstva razumeti kmete in njihove težave ter nato skupaj najti rešitve za boljšo prihodnost. Želel bi, da bi se vlada zastavila cilj samooskrbo vsaj do 80 % do leta 2030 ali 2040. Zastaviti bi morala konkretne cilje in to dejansko izpeljati do konca, s sodelovanjem vseh ministrstev in predstavnikov ter zastopnikov kmetijstva. 

Vlada bo morala nadgrajevati kmetijstvo in ga obravnavati kot kakovost življenja, če želi, da se bo ohranilo.