Cvetko Zupančič: »Predlagamo pavšalno obdavčitev manjših kmetov, saj nove davčne obveznosti še dodatno povečujejo obremenjenost z administracijo«

Pogovarjali smo se z Cvetkom Zupančičem, predsednikom Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS). 

Kako ocenjujete trenutno stanje slovenskega kmetijstva in gozdarstva?

Če gledamo skozi oči zunanjega opazovalca, bi dejali, da je stanje kar v redu. Če namreč potujemo preko Slovenije, ugotovimo, da je lepo obdelana,  res pa je, da so v gozdovih vidne posledice naravnih nesreč. 

A glede na to, da je kmetijstvo dolgoročni proces,  pa nas lahko skrbi. Ali je Slovenija samozadostna s kmetijsko pridelavo? Vemo, da ni.  Zato se moramo vprašati,  kaj jemo danes, kaj bomo jedli jutri in kaj čez deset let. 

Ali je vlada Mira Cerarja dobro vplivala na kmetijstvo?

V preteklem mandatu ministrstvo za kmetijstvo ni delalo slabo, saj so zaznali težave, ki tarejo kmetijstvo in so se trudili odpraviti jih. A zame je kmetijstvo več kot samo kmetijsko ministrstvo. V kmetijstvo so tako ali drugače vključeni še ministrstvo za okolje, za delo in družino, za zdravje, za obrambo in za finance. 

V prihodnje bo morala vlada izoblikovati vizijo slovenskega kmetijstva, ki bo omogočala njegov razvoj. Pri tem je sicer izjemno pomembna skupna kmetijska politika Evropske unije, a je vseeno v ospredju slovenski nacionalni interes. 

Pri oblikovanju vizije se moramo najprej vprašati, ali želimo biti prehrambno varni (torej ali bomo hrano pridelali sami ali bomo odvisni od tujih multinacionalk), ali želimo ohraniti okolje ter če se zavedamo, da je kmetijstvo tudi obdelava in poselitev podeželja, kar je posledično povezano tudi s turistično dejavnostjo. 

Slovenska politika ima o slovenskem kmetijstvu dokaj enotno mnenje, in sicer da vse prej našteto rabimo. A ko jih vprašamo, kaj so pripravljeni za to narediti oziroma ali so pripravljeni nameniti več denarja ali spremeniti kak zakon, pa odgovori niso več tako enotni. 

Predsednik vlade je večkrat sodeloval na različnih naših dogodkih. A ko smo ga opozorili na naše težave, nas je napotil na posamezno ministrstvo, kjer pa nekateri sploh niso želeli govoriti z nami. Težava je v tem, da uradniki ne razumejo naših težav oziroma se ne zavedajo resnosti težav, s katerimi se ubada kmetijstvo. 

Kje vidite največje nevarnosti za kmetijstvo?

Na kmetijstvo kot eno ključnih gospodarskih panog v zadnjem času bistveno vplivajo podnebne spremembe in z njimi naravne nesreče.

Treba se je posvetiti trem večjim težavam. Kot prvo naj omenim podnebne spremembe. To bo neverjeten izziv za celoten svet in  Evropo, sploh pa za našo državo. Vsako leto imamo kak ekstremen vremenski pojav, enkrat  sušo, drugič poplave, pa točo in pozebe, ali celo več njih v enem letu. Prvi ukrep bi bil, da država zagotovi okoli 10 do 15 milijonov evrov za zavarovanja v kmetijstvu, ne glede na stanje evropskega proračuna. 

Kmetje sami niso finančno sposobni tega storiti, zato mora država pomagati vzpostaviti sistem za zavarovanje poljščin, pridelkov in gozda za primer naravnih nesreč. 

Pri tem bi država sofinancirala zavarovanje (do 50-60 % premije) kot tudi nadzorovala zavarovalnice, da ne bi skušale zaradi tega povečati premije ali pa dvigniti odbitno franšizo. Prek tega sistema bi tako ublažili škodo, ki nastane po naravnih nesrečah. Sanirati take škode ni mogoče tudi zaradi trenutnega prepočasnega odziva vladnih ustanov. 

Drugi ukrep je preventivno preprečevanje naravnih nesreč. Od izgradnje namakalnih sistemov, postavitev mrež proti toči, protitočna obramba, ...

Trenutno se sprejema bodoči evropski proračun. Kako gledate na to, kot tudi vpliv EU na slovensko kmetijstvo?

Iz Evrope smo že dobili prve namige, da se bodo sredstva za kmetijstvo v bodočem proračunu EU zmanjšala, tudi zaradi izstopa Združenega kraljestva. Že lani sem opozoril, da bo morala Slovenija tudi v tem primeru zagotoviti manjkajoča sredstva. 

Na eni strani se zmanjšuje število kmetijskih pridelovalcev, medtem ko rastejo površine tistih, ki se intenzivno ukvarjajo s kmetijstvom. Kljub temu na zbornici ugotavljamo, da slovenske kmetije nimajo dovolj kapitala, saj povečujejo obseg obdelave kmetijskih površin predvsem zaradi tega, da ohranijo ali povečajo prihodek, saj so odkupne cene že vrsto let enake. Zaradi pomanjkanja lastnega kapitala se mora za večje naložbe kmet zadolžiti, kar pa je zelo tvegano. 

Na drugi strani imamo male kmetije, ki zelo težko konkurirajo na razpisih. A zaradi zmanjševanja sredstev in pomoči s strani države in EU bodo ti kmetje, ki so po navadi ob tem še redno zaposleni, verjetno še bolj opuščali kmetovanje.
Tretja težava je trženje. Vse več kmetov ugotavlja, da ni dovolj samo pridelati pridelke in izdelke, temveč jih je treba znati tudi prodati. V zadnjem času se je veliko naredilo na promociji lokalno pridelane hrane, pa ekološko pridelane hrane, med drugim tudi prek sheme

»Izbrana kakovost«. To je Slovenija rabila, saj je s tem dobila sistem nadzora kakovosti in porekla hrane. Tudi sami kmetje so začeli promovirati svoje dejavnosti in izdelkov. K temu je pripomogla tudi zbornica s portalom Kupujmo domače, kjer lahko kmetje brezplačno ponujajo svoje pridelke in izdelke.

Dejstvo pa je, da kmetje, ki pridelujejo za trg (torej ne samo za lastne potrebe), rabijo nekoga, ki jih bo povezal. Za večje količine odkupa mleka, mesa in drugega po navadi poskrbi zadruga. Težava pa je v tem, da največkrat zunaj sistema ostanejo manjši pridelovalci, katerih kakovost izdelkov je nesporna in imajo veliko dodano vrednost. Tako ti kmetje ne pridejo do kupca.

Nekatere zadruge so uvedle tako imenovane Domače kotičke, a so ti (trgovine oziroma kotički) večinoma na podeželju in tako ne prodrejo v mesta, kjer je največje povpraševanje po slovensko pridelani hrani. 

Vedeti moramo, da slovenski kmet zna in je zmožen pridelati kakovostno hrano, a je ta dostikrat dražja od množično proizvedene hrane, ki k nam pride iz drugih držav ali celo celin. Tudi zaradi tega se marsikateri trgovec noče ukvarjati s slovenskimi kmeti in raje kupuje stvari od tujih multinacionalk, saj je zaslužek tako večji. 

Nekateri kmetje to rešujejo s prodajo na tržnici, dostavo hrane na dom, prodajo prek spleta, a so to posamezni poskusi z manjšimi količinami. Prav tako je za nekatere tudi prezahtevno, saj vsi tega niso vešči. 

Kako ocenjujete vpliv birokracije na slovenskega kmeta?

To je ena od težav, s katero se soočamo. Pred kratkim sem bil na sestanku Evropske komisije (EK), kjer so dejali, da si EK želi zmanjšati birokracijo, a so samo ugotovili, da se ta dejansko povečuje. Pri nas je isto. Za vsa denarna sredstva, ki se delijo (naj si bodo to evropska ali naša), se najprej predpišejo pogoji, nato pa se še določi nadzor nad izvajanjem delitve in porabe. Oboje potegne za seboj administracijo, ki jo je preveč. 

Javna služba kmetijskega svetovanja (JSKS) pri Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije tu veliko pomaga in obveščajo kmete, kako se prilagoditi zahtevam. 

Na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije že ves čas zagovarjamo drugačno rešitev, ki bi odpravila marsikatero nepotrebno administracijo. Predlagamo pavšalno obdavčitev manjših kmetov, saj nove davčne obveznosti še dodatno povečujejo obremenjenost z administracijo. Kmetje morajo tako voditi davčne blagajne in različne knjige ter jih sproti izpolnjevati, kar vzame veliko dragocenega časa. 

Danes se kmet ne ukvarja samo s pridelovanjem hrane in učenjem za izboljšanjem tega, temveč mora hkrati biti tajnica, računovodja, komercialist... Na KGZS nenehno opozarjamo, da se mora kmete razbremeniti in da naj se ti ukvarjajo s kmetijstvom in ne papirologijo.

Torej se državna birokracija ne zaveda, da je kmetijstvo živ proces in da življenja ne moremo popolnoma prenesti na papir?

Tako je. Vsega ne moreš narekovati prek papirjev in s predpisi. Kmetijstvo je neizogibno povezano z naravo, te pa se s papirji ne da nadzorovati. Poleg tega je povprečni slovenski kmet starejši od 60 let in so temu primerno manj vešči pri obvladovanju papirologije.

Upoštevajmo pa tudi to, da po celodnevnem delu na prostem nisi več tako sposoben, da bi se še upadal s papirji in sledil vsem zahtevam ter predpisom. 

Preberi še drugi del intervjuja s predsednikom KGZS.