Dr. Andrej Vizjak: »Najprej bom poskrbel za to, da se popravi lažna slika, ki so jo poskusili ustvariti o meni«

Andrej Vizjak, ki je bil s strani SDH eden od izbranih za mesto člana nadzornega sveta Telekoma Slovenije, je umaknil svojo kandidaturo.

Istočasno pa je vložil dve tožbi, zoper tiste, ki so o njem v zadnjem času razširili največje število neresnic.

Še pred tem pa so nadzorni organi Telekoma Slovenije in drugi državni organi že ugotovili, da Vizjak ni bil kaznovan, da zoper njega ne teče noben postopek, da ni davčni rezident Slovenije in da ničesar ne dolguje državi – kar je samo del neresnic, ki so se v zadnjem času ponavljale v delu medijev in so bile očitno (uspešno) sprožene zato, da preprečijo njegovo imenovanje.

Tako so medijski baloni res preprečili, da bi Telekom Slovenije, ki je žal postal eden od najslabših Telekomov, prišel nekdo z vodstevnimi izkušnjami drugih telekomov in velikih svetovnih multinacionalk.

O tem, koga je s tem v resnici izgubil Telekom Slovenije in zakaj je ta izguba bistveno večja za to državno podjetje in njegove lastnike, kot pa za samega Andreja Vizjaka, pa razkriva tudi vsebina našega intervjuja z direktorjem podjetja AV Consulting.   

Zakaj vas je ekonomija sploh začela zanimati?

Predvsem zaradi mojega očeta, ki je bil že tedaj eden od ključnih podjetnikov in je leta 1971 ustanovil prvo podružnico Gorenja v tujini, v Münchnu, v Nemčiji. To je bil ključni posel Gorenja. In z Gorenjem in z družino, ki je za to živela preživel vso mladost, nato pa sem si izbral tudi takšen študij. Le-ta mi je šel zelo dobro, ker sem že kot otrok videl, kako deluje ekonomija in imel  možnost obiskovati prodajne prireditve in podobno.

V vaših knjigah opozarjate, da ima veliko podjetij težave zato, ker načrtuje strategije v pogojih popolnega trga, ki ga več ni. Strategije so vaša specializacija. Kaj pa to pomeni, na primer za podjetja v Sloveniji?

Osnovna logika tega, kar se sedaj dogaja je, da vsi pravijo, da bodo lahko preživela le velika podjetja in da ni rešitve za majhna podjetja. Jaz pa sem se ves čas boril za to, da bi znanstveno dokazal, da imajo manjša podjetja v panogah potencial. In da kljub temu, da se združevanja in nakupi dogajajo, saj se v vsaki panogi dogaja, da imajo po 80 odstotkov tržnega deleža le dva ali trije veliki proizvajalci, uspevajo tudi manjši, ki imajo svoje tržne niše in prednosti.

Zato pa lahko tudi v slovenskem in svetovnem gospodarstvu uspe tudi podjetje, ki je deset krat manjše. Tudi moji klienti so takšni. Panoga otroške hrane je na primer zelo koncentrirana. Nestle in Danone obsegata kompleten trg te hrane. Toda v Nemčiji imate še vedno uspešno podjetje, ki se imenuje Hipp, ki pa ima v organskem mleku za dojenčke vodilni svetovni tržni delež. Če bi bila ekonomija obsega res odločilna, potem teh primerov ne bi bilo.

Je pa potrebno imeti ideje in takšno miselnost, da nekaj narediš. Če se oziraš samo na konjukturo in samo plavaš skupaj z ribami, potem boš slej ko prej prevzet od nekoga. Če pa razviješ prednosti, potem lahko uspeš. Potrebuješ poseben profil. Morda samo takšen, kot smo ga imeli v Nemčiji z Gorenjem, kjer smo bili »najboljši drugi.«

Ker velik trgovec ni želel imeti samo dveh velikih, kjer bi izgubil pogajalsko moč. Za njega je bilo dobro, da je imel poleg Electroluxa še nas, ker smo bili manjši in bolj fleksibilni. Lahko smo naredili točno to, kar so potrebovali. Tudi kupci ne marajo samo velikanov. Zato sem vedno zagovarjal tezo, da smo lahko uspešni proti Electroluxu. Kljub temu, da nismo imeli denarja za marketing od Whirlpoola in Boscha smo nekaj naredili.

Pa je Gorenje res najboljši primer? Res je bilo uspešno prodano Hisensu, ampak potem smo izvedeli za milijonske izgube?

Pri Gorenju sem bil član uprave že leta nazaj zato tega ne poznam. Sem pa se vedno zavzemal za doseganje čim boljše tržne pozicije in tržnega deleža. Moja osnovna preokupacija je bila, kako tržno znamko okrepiti in povečati njen tržni delež. Kako biti inovativen in zmagati. Kako so finančno potem »zaštrikali« v Gorenju, pa ne vem.

Ampak po vseh teorijah bi Gorenje moralo biti prevzeto že pred 20 leti. Ker včasih je bilo v Evropi več kot sto ponudnikov bele tehnike. Bilo je tudi ogromno sejmov, ki s jih začeli ukinjati, ker preprosto ni bilo več toliko različnih proizvajalcev. Ko sem zagovarjal profesuro v Nemčiji, sem dal prav te primere, Miele in Gorenje, v koncentrirani panogi, kjer je bila velika konkurenca.

Trdil sem, da ima tudi v takšni panogi Gorenje več možnosti da preživi kot pa Miele. No, lahko seveda vprašate, zakaj Miele še je v lasti istih lastnikov, Gorenje pa je že prodano? No, na to vpliva tudi lastniška struktura. Nemška družina se bo vedno borila do konca, ne bo dala lastništva in svojega imena. Na to, kako se odloča država s svojo lastnino, tudi moja teorija nima vpliva. Toda po kvaliteti proizvodov in dizajnu je bilo Gorenje, čeprav ni imelo enakega marketinga, vsaj enakovredno Mielu. Proizvodi Gorenja imajo praviloma dolgo življenjsko dobo, so tudi lepše videti in so cenejši.

Toda kaj narediti z večjimi sistemi? V Evropi je prevladovala teza, da je bolje vse prodati, ker bodo zasebniki tudi v tradicionalno državnih panogah boljši gospodarji. Pa se včasih ni izšlo točno tako, na primer pri privatizacijah vodovodov, zdravstva, železnic, tudi telekomov. Kaj to pomeni za naš državni Telekom? Ga je mogoče uspešno voditi?

Sam že petnajst let spremljam podjetja po vsem svetu. In osnova mojih raziskav so statistike. Naredil sem tudi primerjavo petdesetih največjih telekomov na svetu, od tega 16 v Evropi. Ravno na področju telekomov je še vedo ogromno državnega lastništva. Samo vprašanje je, kako država gleda na neko podjetje. Če gre za tvorbo, kjer je sto različnih interesov, potem je to podjetje težko voditi. Če pa kličejo ljudi kot sem jaz, da bi ekonomsko stvari peljali pa mislim da je upanje, da se tako podjetje v redu postavi. V panogi telekomov boste težko našli družinsko podjetje, kot je to običajno v kakšni drugi branži.

Vprašanje pa je, če pogledamo teh 50 telekomov in če pogledamo dobičke – zakaj se naš Telekom tako slabo odreže. Ko govorimo o dobičku v prihodkih, je srednja vrednost devet odstotkov. Leta 2017 smo pa mi imeli samo en odstotek. Če pogledamo povprečje let 2015, 2016 in 2017, je bilo pri nas štiri, povprečje pa je bilo devet odstotkov dobička letno. Leta 2018 je bil dobiček le dva odstotka. Tu je neka razlika. Kam ta denar gre - ne vem. Ampak to so javno dostopni podatki. Morda so se tudi zaradi opozoril o tem pričeli določeni medijski napadi name. Osebno si namreč ne prizadevam le za to, da bi dosegal povprečje, pač pa je moj cilj biti najboljši.

Ali to pomeni, da je v organizaciji Telekoma danes veliko podvajanja in neracionalnosti ali pa veliko pijavk, ki od tega Telekoma živijo?

Morda, toda če je edina rešitev, da se takšen Telekom proda, potem to ni rešitev. Kajti takšen ne bo zanimiv za prodajo. Zato enako, kot je verjel moj oče, še vedno verjamem, da je ne glede na to, kakšen je kapital, zasebni ali državni, pomembna ambicija managementa, da podjetje uspešno vodi. Zame najboljši lastnik ni bil nikoli samo nek zasebnik ali družina, ki lahko tudi popušča pod neracionalnimi zahtevami. Lahko gre tudi za podjetja z državnim kapitalom, ki se jih prav tako da uspešno in profesionalno voditi. Na področju telekomov pa se da narediti marsikaj, saj si telekomi pogosto niso v neposredni konkurenci. V svoji študiji sem na primer pokazal, da bi se v naslednjih štirih letih vrednost dobička lahko povečala za 226 milijonov evrov, bistveno več, kot pa bi ga naredili, če bo Telekom Slovenije ostal takšen, kot je sedaj.

Kaj pa cena Telekoma, po kateri ga je država prodajala? Je realna?

Če bi Telekom Slovenije prodajali danes, potem bi morali začeti iz uradne cene konec leta 2018, ki je bila v poslovnem poročilu objavljena kot 386 milijonov evrov tržne kapitalizacije. Vendar je ta cena tudi zelo »navita«, kajti če pogledamo, po kakšnem količniku je to računano lahko vidimo, da naša borza tudi še ni čisto prava in je količnik na dobiček ena proti 22. To je zelo izjemen količnik, ki ga dosegajo samo najboljši. Iz te statistike bi lahko sklepali, da je cena Telekoma Slovenije v resnici - precenjena. Verjetno bi dobili za njega v današnjem stanju manj kot 300 milijonov evrov. To vrednost lahko Telekom Slovenije sam s povečanimi dobički zasluži v naslednjih štirih letih, brez da ga prodamo.

V štirih letih bi torej Telekom lahko zaslužil toliko, kolikor je sedaj sam vreden?

Točno tako. Za leto 2018 je Telekom Slovenije v svojem poslovnem poročilu objavil dobiček (EBIT) v višini 17,9 miljonov EUR. V primeru doseganja srednje vrednosti panoge – torej po uspešnosti 25. najbolšega od analiziranih 50 mednarodnih telekomov - bi lahko Telekom Slovenije dosegal 80 milijonov evrov dobička na leto, pri še boljšem poslovanju pa še več. In tudi sam slovenski Telekom je že imel v preteklosti po 50 milijonov evrov dobička na leto, tako da to ni nekaj nemogočega. Vsi bodo seveda rekli, da je padel dobiček, zato, ker je panoga slaba. Kar pa ni res. Panoga ni slaba, je pa težka. In če jih je v tej panogi štirideset ali petinštirideset boljših ne moreš trditi, da ja panoga slaba. Področje telekomov je še vedno eno od najbolj prosperitetnih na svetu.

Toda slovenki trg je majhen – se sploh še da kaj zaslužiti na njem?

Seveda se da, saj tu so še informacijske, medijske in druge storitve. Ta panoga živi od inovativnosti in idej.

Kakšne pa so vaše pretekle izkušnje, daj ste delali tudi za Deutche Telekom, ki je v državni lasti?

Res je, največji lastnik je s 32% nemška država, se pa veliko bolje odreže v primerjavi z našim Telekomom. Bil sem dve leti svetovalec današnjega predsednika uprave Timotheusa Höttgesa, ko je bil še finančni direktor za T-Mobile Europe. Ampak še boljša je primerjava s švicarskim telekomom Swisscomom, ker so manjši in jih je lažje primerjati z nami, njihov telekom pa naredi na primer na 12 milijard prihodkov 2 milijardi, to pa je že več kot 15 odstotkov. Švica je zelo blizu Sloveniji, tehnično niso tudi nič boljši od Slovenije. Podobno ustvari Deutsche Telekom na Hrvaškem celo več kot 20 odstotkov dobička v prihodkih.

Kje je potem problem? Zaposleni?

Ne, nikakor. Trikrat sem delal za Telekom Slovenije, tam delajo zelo dobro podkovani, izobraženi ljudje in to ni problem. Mislim, da se vodstvo Telekoma Slovenije ukvarja z drugimi problemi kot pa s problemi telekomov. To je glavni problem. Bil sem v preteklosti kot gost in zunanji svetovalec na sejah nadzornega sveta Telekoma Slovenije in so šle diskusije v smer 'ali je pravilno da se načrtuje plan telekoma na podlagi realnega tečaja, ali bi morali uporabiti stalne cene?' To niso diskusije, ki bi jih srečali v gospodarskih podjetjih v tujini. V podjetništvu takih diskusij ni. V Sloveniji pa lahko take razprave trajajo tri, štiri ure in po nepotrebnem tratijo čas številnih managerjev in nadzornikov.

Kaj pa Telekom in nacionalna varnost? Pred nekaj leti je bil minister odstavljen, ker je s pomočjo vojaške obveščevalne službe ocenjeval vpliv prodaje Telekoma Slovenije na nacionalno varnost. Kako gledate na to?

V tujini za takšne razprave še nisem slišal. V tujini so prioriteta poslovne teme kot na primer število oz. produktivnost zaposlenih. Ampak Swisscom ima 20 000 zaposlenih in deluje v državi, ki ni 7-krat večja od Slovenije. Poglejte, koliko zaposlenih ima Telekom Slovenije – 3530. Zmanjševanje števila zaposlenih zato ni potrebno. Res je, da sem delal za svetovalne hiše in da le-te najlažje dokažejo svojo vrednost z zmanjševanjem števila zaposlenih, toda vsi moji projekti zatem so zgodbe rasti, dvostopenjske rasti in to brez zmanjševanja delovne sile. Če bi Telekom rasel dvostopenjsko, kar sicer uspevajo moji drugi klienti, potem je to neka čisto druga zgodba. Je pa potrebno ljudem omogočiti produktivno delo, ki prinaša novo vrednost.

Kako pa je bilo videti stanje v katarskem telekomu?

Tam je lastnik šejk, gre za družinsko lastništvo in tudi tam dosegajo vsaj pet odstotni dobiček. Ob tem pa dobiček ni njihov prvi motiv. Nasprotno, investirajo v najdražje tehnologije. Njihova oprema je na visoki ravni, ne varčujejo prav nič, kljub temu jim ostane pod črto več kot v Sloveniji, ker so inovativni in pravilno uporabljajo nove tehnologije. Ob tem je tam tudi veliko ljudi iz Evrope, predvsem na vodilnih mestih. Pri njih tudi ni vprašanje, ali imate ustrezno izobrazbo, če imate na primer doktorat iz Nemčije in ni nostrificiran, kot se to zahteva pri nas.

Ste imeli s tem probleme v Sloveniji?

Sam sem na primer profesor v Nemčiji, na nemški univerzi, tam sem zaključil tudi svoj doktorat. V okviru izborov za nadzorni svet Telekoma Slovenije se je razvila dolga diskusija, ali imam ustrezno izobrazbo za to funkcijo. Ker imam poleg nemške tudi zaključeno visoko stopnjo na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, so mi priznali ustrezno izobrazbo – drugače bi moral dati nemške diplome nostrificirati v Sloveniji, kar bi trajalo toliko časa, da bi bil izbor za nadzorni svet že prej mimo.

Nemški doktorati pa imajo v svetu ogromno veljavo in je na vodilnih mestih – ne samo v Katarju ampak tudi v Ameriki in Aziji – ravno zaradi izvrstne nemške izobrazbe veliko Nemcev. Veljajo za delovne in strokovne in jih tudi plačajo veliko. Dvomim, da bi na takšno delovno mesto v nadzornem svetu Telekoma Slovenije prišel kakšen tak Nemec. Kajti tam kjer delajo, jih za en dan plačajo toliko, kolikor v Sloveniji ponujajo za mesec dni dela v nadzornem svetu Telekoma. Ampak moj motiv ni denar – rad bi pomagal, tako kot je moj oče pomagal Gorenju. Če to ne bi bil moj motiv, se te igre ne bi šel. Meni se to zdi zanimiv primer. Imamo možnost, da iz našega Telekoma naredimo najboljšega, kot je že bil, ko je bil predsednik uprave Peter Grašek in sta bila v nadzornem svetu Franjo Bobinac in Sandi Češko. Takrat smo naredili načrt, 1000 linij za zaposlenega in to tudi dosegli. Slovenski Telekom je bil tedaj trikrat bolj produktiven od hrvaškega. Pa poglejte, kje so danes.

In kje so?

No, če pogledamo podatke, vidimo da je dobiček hrvaškega telekoma v prihodkih 22-odstoten, dobiček našega Telekoma pa je 2-odstoten.

No, to je morda zato, ker je njihov trg še bolj nerazvit in znano je, da imajo tudi manj razvite držav na splošno višnje stopnje rasti…        

Ne, ne gre za to. Sistemsko smo se lotili sprememb in smo jih dolgoročno izvajali. Samo to je bilo. Kot zunanji svetovalec sem vodil štiri leta prestrukturiranje Hrvaškega Telekoma – od 2001 do leta 2004 in od takrat naprej ima Hrvaški Telekom vsako leto do danes več kot 20-odstoten dobiček v prihodkih, razen v letih 2014 in 2017, ko je bil 18-odstoten. Povprečje dobička v prihodkih hrvaškega telekoma od 2004 do 2018 je 26%. V zadnjih 15 letih je hrvaški telekom ustvaril 4 miljarde EUR dobička. Ker je v večinski lasti Deutsche Telekom, je večino tega dobička zaslužila Nemčija.

Ali ni tako da je tam manj uporabnikov internetnih storitev, da to šele sedaj uvajajo in širijo omrežje? Pa v Sloveniji je morda več stroškov, ker je država hribovita?

Ne, nikakor. Trga sta zelo podobna. Imam tudi sam hrvaško telefonsko številko in je vsa leta kvaliteta usluge odlična, če ne, bi jo že davno zamenjal.

Kako pa gledate na tehnologijo 5G? Ali bi se Evropa in Slovenija morali ukloniti grožnjam ZDA zaradi Huaweija ali ne? Bi ga morali ignorirati?

Težko ignoriraš največjega dobavitelja neke tehnologije. Ker s tem boš preplačal to, kar boš moral kupiti. Moja izkušnje iz Katarja in dela za špansko Telefonico je, da so se pogovarjali z vsemi in testirali vse, na koncu pa so se odločali sami. Ni pa prav že vnaprej izključiti kogarkoli. Prav tako ne verjamem, da smo tako pomembni, da bi ZDA pritiskale na nas, če bomo imeli opremo Huawei ali iz Kitajske ali ne. To niti v Deutche Telekomu nikoli ni bilo vredno razprave. In če bi bilo to, kar trdijo v ZDA res – zakaj potem te prepovedi ne veljajo tudi za kitajsko podjetje ZTE? Tudi to je kitajsko podjetje, zelo hitro rastoče in veliko. Če bi bilo toliko groženj, se moramo vprašati tudi, zakaj potem toliko držav kupuje njihovo opremo? Pa nisem zagovornik Kitajcev, da se razumemo. Ampak s to matematiko je nekaj narobe. Kako je lahko največji dobavitelj grožnja? Če bi res bil, potem ne bi bil največji. V Sloveniji se diskusije pogosto zapeljejo v neko smer, ki nima veliko smisla.

Kako pa gledate na carinske vojne? Se nam recesija približuje ali ne in kako lahko to vpliva na poslovanje Telekoma?

V svoji študiji sem pokazal, zakaj nisem pristaš sklicevanja na recesijo. Kajti z dobrim managementom lahko podjetje dobro posluje tudi v recesiji. Najhujše leto je bilo 2009, ko je bil upad BDP-ja v EU minus šest odstotkov in minus štiri v ZDA. Pa poglejmo še leto 2016 in poglejmo 500 podjetij in lahko vidimo, da je bilo leta 2009 šestnajst odstotkov podjetij takih, ki so povečala svoje prihodke na letni ravni dvostopensko, torej z več kot 10 odstotki letno. V krizi je drugače le to, da je nekaj več tistih, ki delajo izgubo, na primer 63 odstotkov takšnih v letu 2009 in 43 odstotkov leta 2016. Veliko pa je v obeh primerih povprečnih, ki samo »plavajo.« Ampak sam želim pomagati tako, da bi bili tisti za katere delam – najboljši.

No, kljub temu so pa se v vašem primeru pojavile trditve o tem, da ste na nek način »najslabši« - da ne plačujete preživnine, da ste zato »sporni« zaradi izbire podizvajalcev projektov v PwC-ju in podobno. Zakaj se je po vašem mnenju to zgodilo?

Mislim da zato, ker doslej niso mogli najti nič res negativnega, zato so začeli z objavljanjem lažnih zgodb, za katere si nisem nikoli predstavljal, da bi se lahko zgodile. Čudno pa se mi zdi, da isti novinarji, ki so o meni nekoč pisali drugače, danes objavljajo o meni takšne neresnice, zato sem na vse te neresnične trditve tudi podal svoje odgovore in popravke.

Kako so te popravke objavili je druga zgodba in to je problem slovenskega medijskega prostora, ki glede tega še nima jasnih pravil. Ampak zame je bistveno, da sem vse pojasnil. In tudi kar se tiče zaposlitve v PwC-ju je jasno, da se sporazumno razšel in nikoli nisem bil krivdno razrešen. Ob tem nikoli nisem izbiral izvajalcev PwC-ja, kot se je trdilo, zmeraj sem zgolj vodil projekte. PwC je ob tem zelo nadzorovana hiša, za vsako storitev mora imeti podlage in evidence. Ob tem s bili tudi v PwC-ju po vse objavah neresničnih trditev v nekaterih časnikih že pred leti opravljeni pregledi, ki pa niso pokazali nobenih nepravilnosti.

PwC je zelo velika in uspešna multinacionalka. Toda - ali so lahko tudi slovenska podjetja – celo državna – nadpovprečno dobra?

Le zakaj ne? Sam se sprašujem, zakaj ne bi bili ambiciozni še kje drugje, ne samo v športu. In posamezna podjetja v Sloveniji seveda so uspešna že danes. In tu je država res mogoče premalo ambiciozna.

In kakšni so vaši načrti za naprej?

Zgodba procesa izbora za nadzornika Telekoma Slovenije me je opozorila, da se moram spet ukvarjati več s Slovenijo, kot sem se v preteklih petih letih. Najprej bom poskrbel za to, da se popravi lažna slika, ki sta jo Andreja Jernejčič in Bojan Požar poskušala ustvariti o meni v Sloveniji. Zato sem v tem tednu vložil tako proti Andreji Jernejčič kot tudi proti Bojanu Požarju tožbi zaradi širjenja neresnic in blatenja mojega dobrega imena. Pri tem pa je bil portal »Insajder.com« edini slovenski medij, ki je v preteklih dveh mesecih objektivno in korektno poročal o meni.

Hkrati je pa že sam proces izbora za nadzornika Telekoma Slovenije, za katerega me je v preteklih dveh mesecih potrdil tako SDH kot tudi nadzorni svet Telekoma Slovenije na osnovi mojega znanja, mojih referenc in formalne neoporečnosti, dokaz, da se o meni po Sloveniji širijo neupravičeno laži.

Organi upravljanja Telekoma Slovenije so svoje delo opravili zelo profesionalno, saj so preverili poleg tega, da nisem Sloveniji dolžan nobenih davkov tudi to, da proti meni ni bila vložena nikoli nobena tožba.

Poleg tega so pozitivno potrdili mojo primernost za nadzornika Telekoma Sloveniji tudi na osnovi analize sledečih dejstev, ki jih analizirajo po standardnem postopku za vse člane nadzornega sveta: potrdila pristojnega državnega organa o nekaznovanosti za kazniva dejanja, potrdila pristojnega sodišča, da zoper mene ni uveden kazenski postopek, potrdila, da zoper mene ni začet postopek osebnega stečaja, potrdila o usposobljenosti za člana nadzornega sveta in potrdila o moji neodvisnosti za nadzorovanje Telekoma Slovenije.

Drugače, kot je poročal včeraj Bojan Požar, nimam nobenih zamer – oz. celo tožb – z vodstvom SDH. Ravno obratno. Obljubil sem vodstvu SDH, da bom z veseljem prevzel nadzorno funkcijo, ko bodo zagotovljeni pogoji, da se v slovenskih medijih ne bo več blatilo moje dobro ime. Za jutrišnjo Skupščino Telekoma Slovenije sem pa umaknil svojo kandidaturo.