REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Sabotaža trga: zakaj lahko v Sloveniji slabe terjatve odkupijo le špekulativni fondi, ne pa strateški lastniki?

Sabotaža trga: zakaj lahko v Sloveniji slabe terjatve odkupijo le špekulativni fondi, ne pa strateški lastniki?Vir: Profimedia
Nekatere terjatve so bile prodane z brutalno velikimi popusti, tudi do 95 odstotnimi.

S slabimi terjatvami imamo Slovenci zelo slabe izkušnje. Izgubo, ki so jo ustvarile banke s podeljevanjem slabih kreditov, smo pokrili z davkoplačevalskim denarjem. S tem pa smo zadolžili prihodnje generacije državljanov.

Slabe terjatve pa so nato po izjemno nizkih cenah pokupili različni skladi kot so York, švicarsko podjetje DDM, sklad Pine River Capital in drugi.

Nekatere terjatve so bile prodane z brutalno velikimi popusti, tudi do 95-odstotnimi.

Zato so po nakupu skladi kmalu začeli unovčevati kupljene slabe terjatve z milijonskimi dobički.

Kmalu po tem, ko se je izkazalo, da je Miodrag Kostić ponudil najvišjo ceno (kar bi v normalnem tržnem sistemu moralo biti ključno merilo), so se začeli izvajati pritiski in medijska blatenja Kostića in MK Group.

Po drugi strani pa tistim, ki želijo vlagati v slovensko gospodarstvo, kljub najvišjim ponudbam ni omogočen odkup nekaterih podobnih terjatev.

Gre za svojevrstno sabotažo trga in tržnih mehanizmov. 

Zastavlja se vprašanje - ali tržni mehanizmi v Sloveniji res delujejo?

Skladi so, kot veleva njihova poslovna filozofija, iskali »dobre poslovne priložnosti« in jih v Sloveniji tudi našli.

A kot je pred časom na enem izmed portalov zapisal profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani Aleš Ahčan: »Družbeni pretres s finančno posledico ne povzroči npr. odkup slabih posojil ali njihova delna izterjava, temveč nastanek škodnega dogodka - nepoplačila posojila. Brez nastanka slabega posojila ne bi bilo možno ne odkupiti slabih posojil ne izterjati le-teh.«

Finančni špekulativni kapital je samo počakal in unovčil priložnosti.

Resda je to, kot pravi Ahčan, tržni proces, v katerem zaradi strukture samega procesa prodaje, (ki je konkurenčen in transparenten) redko ali nikoli ne more priti do zlorab, v smislu, da je šlo za delegiran proces, kjer je bila želja nekomu pod ceno prodati terjatve z namenom čim nižje cene, a smo očitno v Sloveniji resnično doktorji finančnih malverzacij in »upravljanja« s tržnimi mehanizmi.

Čeprav gre pri odkupu slabih terjatev za odnos med banko in kupcem, se pri nas v vmesnem prostoru kot po pravilu najdejo novi osebki, ki ta proces »koordinirajo«.

Finančni skladi s preprodajo slabih terjatev do milijonskih dobičkov, Slovenija pa brez razvoja.

Na to je opozoril tudi Matija Ž. Likar, ki je izpostavil sume, da v procesu prodaje slabih terjatev, ni vse potekalo v skladu s tržnimi mehanizmi, verjetno tudi ne vse v skladu z zakoni:

»V igrah s preprodajo slabih terjatev se omenjajo tudi personalne povezave, saj so pri poslih udeležene iste osebe, ki so sodelovale tudi pri sanaciji bank. Glede slovenske pomoči tujim kupcem terjatev pa so nekateri mediji že poročali o sumu uhajanja notranjih informacij iz DUTB«.

Številke njegove sume samo potrjujejo. Pa poglejmo.

Leta 2016 je takrat še državna NLB prodala 800 milijonov vreden portfelj slabih posojil do pravnih in fizičnih oseb v Sloveniji in na Balkanu. Vse terjatve do slovenskih podjetij v skupni bruto vrednosti približno 396 milijonov evrov so pristale pri ameriškemu skladu Pine River Capital.

Nekatere terjatve so bile prodane z brutalno velikimi popusti, tudi do 95 odstotnimi. Po drugi strani pa tistim, ki želijo vlagati v slovensko gospodarstvo, kljub najvišjim ponudbam ni omogočen odkup terjatev. 

Pri tem poslu sta Pine River Capital svetovali dobro znani svetovalni podjetji, slovenske KF Finance in britanski Apartners Capital.

Pine River Capital upravlja z okoli 15 milijard dolarjev vrednim portfeljem, zato se resno poraja vprašanje, komu je bilo v interesu tako bogatemu skladu prodati terjatve s tako visokimi popusti.

Terjatve do slovenskih pravnih in fizičnih oseb v višini 104 milijonov evrov je kupil tudi upravljalec slabih posojil DDM Group, ki je kupil slabe terjatve tudi od Abanke in to v vrednosti 130 milijonov evrov.

Del teh terjatev je DDM Invest prodal še naprej ter seveda izdatno zaslužil.

A tu v prvi vrsti ne smemo obsojati skladov, saj je njihov poslovni model jasen. In preprost.

Kupi po čim nižji ceni in prodaj po čim višji.

NLB, NKBM, Abanka

Takšen poslovni model skoraj vedno dvigne prah, saj smo zaradi izdatnih dokapitalizacij bank prepričani, da so nas s tem okradli.

V igrah s preprodajo slabih terjatev se omenjajo tudi personalne povezave, saj so pri poslih udeležene iste osebe, ki so sodelovale tudi pri sanaciji bank.

In iščemo krivce, saj nekdo mora biti kriv za to krajo in s tem naj bi Slovenci dobili zadoščenje, še pravi Ahčan: »Tako je tudi bančna luknja v slovenski družbi dvignila veliko prahu, ki je vzbudilo pričakovanje, da bo z obsodbo 'krivcev' zgodba dobila epilog in bo bolečina finančne luknje manjša. Zato so tudi vsa dejanja, povezana z bančno luknjo in slabimi posojili, bolj pod drobnogledom javnosti in se jih jemlje kot slaba.«

Da ne bo pomote. Niti v času krize, niti danes, špekulativnega kapitala v Sloveniji ne potrebujemo, saj nima dolgoročne strategije, razvojnih načrtov, vizije oz. kakršnega koli namena ostati v Sloveniji dlje, kot do trenutka, ko bo vnovčil svojo investicijo.

Odločitev, komu prodati pakete slabih terjatev, pa je v rokah kupcev. Torej, v naših rokah.

Toda, ali si resnično želimo pritegniti strateške investitorje, ali je to samo mrtva črka na papirju in si dejansko želimo »na hitro zaslužiti«.

Vsaj nekateri.

Slovenija, država, ki odganja strateške lastnike.

Včasih imamo občutek, da je želja po hitrem zaslužku v Sloveniji neusahljiv vir idej in priložnosti, ki jih iščemo in si jih ustvarjamo.

Če pa krava nam ne daje mleka, pa (po slovensko) naj crkne še sosedu.

Tako približno se sedaj dogaja okoli aktualne prodaje slabih terjatev v primeru slovenske podružnice avstrijske slabe banke Heta Asset Resolution, ki ima v lasti za okoli 551 milijonov evrov terjatev ter za okoli 110 milijonov evrov nepremičnin.

Gorenjska banka, hotel Kempinski

Najverjetnejši kupec je srbski poslovnež Miodrag Kostić in njegova MK Group, ki ima v Sloveniji že v lasti portoroški hotel Kempinski Palace Portorož, Aerodrom Portorož in Gorenjsko banko.

Kot kaže, Kostić ne spada v pravo »omrežje«, ki sme odkupiti tovrstne terjatve.

Po zadnjih podatkih so namreč v Gorenjski banki zmanjšali slaba posojila ter povečal tržni delež, kljub temu pa lastnike v nekaterih medijih v Sloveniji neprestano blatijo.

Kmalu po tem, ko se je izkazalo, da je Kostić ponudil najvišjo ceno (kar bi v normalnem tržnem sistemu moralo biti ključno merilo), so se začeli izvajati pritiski in medijska blatenja Kostića in MK Group.

Za razliko od skladov, je MK Group strateški investitor, saj je do sedaj vse svoje investicije v Sloveniji razvijal, vanje vlagal in dvigoval kakovost njihovih storitev.

Kot to počne v portoroškem hotelu in letališču ter v Gorenjski banki.

Po zadnjih podatkih so namreč v Gorenjski banki zmanjšali slaba posojila ter povečal tržni delež.

Nekaj zelo podobnega se je zgodilo tudi v primeru Adrie Airways.

Država je še pred leti računala, da je dokapitalizacija Adrie za 3,1 milijon evra in prodaja skladu 4K za 100.000 evrov boljša rešitev kot stečaj, ki bi stal 3,2 milijona evrov.

Vlada je nato res dokapitalizirala Adrio Airways in jo za zgolj 100.000 evrov prodala mlademu nemškemu skladu, ki se je ukvarjal z vsem mogočim, ni pa se spoznal na letalski posel.

Kot smo že poročali, je na Finskem sklad 4K uspel likvidirati trgovsko verigo Anttila, po samo dveh letih je prodal nemško elektronsko podjetje Periscope, prevzel proizvajalca poliesterskih proizvodov TWD Fibers, kemično podjetje Alz Chem in še nekaj manjših ...

Marjan Šarec, Adria Airways

Kupil je in preprodal Adler (trgovino s tekstilom), Woolworth (trgovino s tekstilom), Rohner (kemično industrijo), SKW (kemijsko industrijo), Goldgas (prodaja plina), Zielpunkt (trgovca s hrano na malo), Versatel (telekomunikacije) in mnoge druge.

Finančni skladi nimajo namena razvijati svojih investicij dolgoročno. 

In sedaj se nekateri čudijo, ker jim z Adrio Airways – ni uspelo?

Bil bi čudež, če bi jim.

Finančni skladi - kot kaže tudi zadnji primer, napačna prodaja Adrie Airways skladu, ki je želel zgolj očistiti Adrio in jo preprodati naprej - nimajo namena razvijati svojih investicij dolgoročno.

Zato bi veljalo razmisliti, ali ne bi bilo pametneje, če bi lastniki dolgov Hete in podobnih terjetev tokrat vendarle dali priložnost strateškemu lastniku.

Končna odločitev, prodati finančnemu skladu s špekulativnim kapitalom ali strateškemu investitorju - bo kmalu znana.

Spodaj pa si lahko ogledate promocijski video, kako je bila Adria uspešna pred samo štirimi leti ...

Komentarji