REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Andrej Mertelj: Nas gospodarsko nihče ne jemlje resno

Andrej Mertelj: Nas gospodarsko nihče ne jemlje resnoAndrej Mertelj - Pantheon

Andrej Mertelj, predsednik upravnega odbora in neizvršni direktor podjetja Datalab ima skoraj trideset let izkušenj v informatiki in le nekaj let manj tudi v podjetništvu. Ni ga sram priznati lastnih začetniških napak, zaradi katerih pa ni obupal; nasprotno, pridobljene izkušnje je spremenil v izvirne projekte in predvsem v Datalab, ki je s svojim programom PANTHEON, ustvaril vodilni poslovni program v jugovzhodni Evropi, ki ga uporablja več kot 54 000 uporabnikov.

Andrej Mertelj je tudi predsednik Združenja slovenskih proizvajalcev programske opreme KODA.SI, bil je predsednik Združenja za informatiko in telekomunikacije pri Gospodarski zbornici Slovenije in član več standardizacijskih teles. Svetoval je več vladam pri uvajanju evra, davka na dodano vrednosti in davčnih blagajn. Je tudi eden od najbolj kritičnih nasprotnikov evropske direktive o patentiranju programske opreme in sporazuma ACTA. Pogosto je na poti med Švico in Slovenijo, kjer smo ga ujeli, da bi ga povprašali o nekaterih ključnih težavah slovenskega in evropskega podjetništva.

Vse kaže, da imate svoje podjetniške korenine kar po očetu?

V bistvu gre še bolj nazaj. Dedek je bil ustanovitelj Gorenjke, oče pa je bil eden od 'možganov', ki so 'gor držali' Elan. Najprej je bil konstruktor posebnih strojev, s tem pa je Elan tudi zmagoval v tehnologiji. Nato je bil direktor proizvodnje smuči.

Vi pa ste potem začeli poslovno pot leta 1998?

Tako je. Ampak v bistvu se je začelo že prej, v naši družini je bilo pri nas običajno, da če si hotel kaj imeti, si si moral to zaslužiti. In sem že od tretjega razreda tudi delal. Najprej sem začel na golfu kot Caddy, s 15 leti me je na nekem tekmovanju rekrutiral Intertrade zastopstvo IBM-a, kar sem potem počel do osemnajstega leta, nato pa smo leta 1988 s kolegi naredili prvo firmo v Celovcu. Ko sem z njo bankrotiral, sem razmišljal, kaj bi lahko smiselnega počel v življenju. Vedel sem, da znam programirati in vedel sem, katere zadeve so mene kot podjetnika stale firme in bankrota. Zato je bil Datalab logični korak.

V naši družini je bilo pri nas običajno, da če si hotel kaj imeti, si si moral to zaslužiti

Ta vaša programska oprema Pantheon verjetno ni edina rešitev te vrste na trgu. Kljub temu pa beležite vztrajno rast. Zakaj se potemtakem kupci odločajo za vas, vam je to znano?

V bistvu kar vemo, zakaj se odločajo za nas – ker se trudimo pomagati podjetnikom da ne bankrotirajo. Red je osnova dobička in urejene knjige so predpogoj, vendar pa ne centralna naloga podjetja. Pantheon je namreč izšel iz potreb podjetnika, ne pa računovodje. Računovodje so bili takrat prepričani da moraš vedno imeti za vse elemente kalkulativne cene, zato da lahko sprejmeš blago na zalogo in jo začneš prodajati. Mi pa smo rekli, ali to pomeni, da če ti na carini stoji blago sedem dni, da potem ne boš prodajal, ker nimaš vseh kalkulativnih elementov? Dajmo narediti tako, da bo podjetnik lahko delo nadaljeval, blago prodal, potem pa naj program za nazaj poračuna vse te cene, do takrat pa se bo delalo s približki. In takšnih inovacij je v Pantheonu na tisoče.

Andrej Martelj - Datalab

Red je osnova dobička

Bi torej rekli, da podjetja pred to vašo rešitvijo sploh niso imela pravih podatkov, ko so uporabljala, recimo temu - »navadno računovodstvo«? Manjkal jim je torej osnovni kompas?

V grobem lahko pritrdim - tako je. Če pogledamo razvoj podjetništva v Sloveniji, lahko ugotovimo, da so bili najprej uspešni tisti, ki so znali dobro prodajati, dobro variti in podobne zadeve. Nihče pa ni imel za seboj podjetniške šole. Vsak, ki je imel še leta 1995 veliko skladišče, je bil »glavni car.« O stroških se tako sploh ni razmišljalo. Navadno računovodstvo pa je v tistih časih pomenilo, da si stanje podjetja poznal za prejšnji mesec, ne pa za danes.

Janez Škrabec nekje opisuje, kako se je njegov kolega, ki je imel sicer odlično idejo o montažnih hišah, s širjenjem in investiranjem tako preračunal, da bi moralo njuno skupno podjetje pravzaprav v bankrot, če ga Škrabec ne bi rešil. Z vašim programom se mu to ne bi zgodilo? 

Večina podjetij, ki propade, propade zaradi tako brezveznih zadev, da je to kar težko verjeti. Ali imajo problem z določitvijo kratkoročnih ali dolgoročnih virov, ali ne znajo izračunati, koliko rabata imajo na voljo in kupcu dajo na primer 20 odstotkov, čeprav bi ga lahko dali samo petnajst, ne vedo, koliko jih stanejo zaloge in podobno. To naše pojmovanje izhaja še iz SFRJ. Šele od leta 2008 vsi podjetniki razumejo finance, ker so banke prišle v težave in so se tega morali naučiti vsi. Do tega leta pa so bile finance nekaj, kar si obračal, računovodstvo pa si imel zato, da ti je odganjalo inšpektorje. In zato so bili vsi v računovodstvu nedotakljivi, ker so se pač 'znali pogovarjati' z inšpektorji. Vmes pa ni bilo nobenih odprtih postavk. Mi smo najprej začeli delati programsko opremo za podjetja, leta 1999 pa smo ugotovili, da so najšibkejši člen prav ločenost (zunanjega) računovodstva od drugih procesov v podjetju. In potem je prišel internet. Kar pomeni, da je lahko računovodja daleč, podatke pa lahko gleda podjetnik skupaj z njim. In v tem primeru ni več prekladanja fasciklov, enomesečne zamude pri dostavi odprtih postavk za izterjavo in podobno. In tako nam je nekje do leta 2004 in 2005 uspelo bistveno spremeniti način poslovanja. Zmeraj smo pa želeli narediti programsko opremo, ki bi primarno pomagala podjetnikom.

Ampak kljub temu uspehu to odpira še eno zadevo – outsourcing, selitev dejavnosti v tujino. Vi ste uspeli v regiji in doma, kljub temu pa se selite v Švico? A to pomeni, da ste dvignili belo zastavo? Ste torej zapustili domače okolje in zbežali v tujino? Zakaj?

Večina podjetij, ki propade, propade zaradi tako brezveznih zadev, da je to kar težko verjeti

Lepa provokacija – ampak ne. Glejte, zadeva je takšna, da smo imeli v Datalabu do decembra 2017 dve dejavnosti – razvoj podjetniške programske opreme, od leta 2010 pa smo vzpostavili oddelek za kmetijstvo. Do kmetijstva smo prišli naključno: ministrstvo za kmetijstvo nas je prosilo za pomoč glede EU FADN direktive, ki naj bi vpeljala računovodstvo tudi na kmetije. In glede tega res vemo veliko zato smo jim lahko pomagali. Ta direktiva pa je predvidevala, da bomo dokončno od kmetov začeli dobivati uporabne, pametne in pravilne podatke. Evropski generalni direktorat za kmetijstvo in regionalni razvoj oziroma "evropsko ministrstvo za kmetijstvo" ima namreč zaradi nejasnosti pri poročilih velike težave pri reviziji letnega poslovanja. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da gre kar 43 odstotkov denarja EU v kmetijstvo, ljudje, ki ta denar usmerjajo, pa dejansko težko vedo, kateri ukrepi delujejo, kateri pa ne. In zato je vsa kmetijska politika pravzaprav eno veliko ugibanje. Da bi bila stvar še hujša, pa imamo znotraj kmetijskega ministrstva na ravni EU še socialno politiko in lahko bi rekli, da so naloge ministrstva precej shizofrene: kar je dobro za dejanske proizvajalce hrane je običajno čisto neužitno na male kmete.

Ker se subvencije izplačujejo zato, da se sploh ne bi proizvajalo?

Odvisno. Bolj je problem v tem, da preko kmetijskih ministrstev dejansko podpiraš tudi starejšo populacijo in podobno, kar po moje sodi bolj v domeno ministrstva za socialo kot pa problem dovoljšnjega zagotavljanja zdrave hrane. Seveda morajo biti podprti, ker smo socialna država, zaradi kulture, krajine in tako naprej. Toda to je sociala, ne kmetijstvo. In težko delaš hiperproduktivno kmetijstvo, kar je danes nujno, hkrati pa izvajaš še socialni program.

A če se vrnem nazaj na zgodbo Datalab Agra: direktiva je predvidevala, da  bo do 2010 zahtevano ustrezno računovodstvo – torej da mora imeti vsaka kmetija nad določenimi prihodki bilanco, sicer ne dobi subvencij. In ko sem to opazoval, sem videl, da gre za velik trg, ki pa je prazen. Povsod prej je bilo na vsakem trgu tako, da ko smo se nanj 'izkrcali', jih je 500 'streljalo nazaj'. To je bilo huje kot Normandija. Pričakali so vas lokalni igralci z raznimi zvezami in podobno. Imeli pa smo veliko željo po rasti. In zato smo začeli zelo investirati v kmetijski sektor, ki pa je jama brez dna.Švicarji, ki so upravljali zemljiške sklade, pa so imeli probleme s tem, da so jim zemljo, ki so jo dali v najem kmetom, le-ti uničevali z nepravilno prakso. Pa so rekli, da bi radi investirali v nas. Pogoj pa je bil - da je podjetniško okolje in njim znan in predvidljiv pravni okvir, to pa je Švica.

Vsa kmetijska politika pravzaprav eno veliko ugibanje
Andrej Martelj - Datalab
Andrej Mertelj | VIR: Insajder.com

Ampak, kaj to pomeni za naše poslovno okolje? Švica je torej bila pogoj zato, ker jim je bil znan pravni okvir, ki je predvidljiv. Ali bi torej rekli, da je naš sodni sistem nepredvidljiv?

Seveda. Mislim – komu to govorim? Absolutno. Nas gospodarsko nihče ne jemlje resno. Še pred tremi leti smo nasankali Žide in danes v Slovenijo ne dobiš več nobenega resnega kapitala. Tudi mi imamo težavo s tem: že večkrat smo iskali strateškega partnerja ali kupca za Datalab. In od tristo podjetij, ki se ukvarjajo s tem v Evropi, sta le dve takšni, ki si upata investirati na Balkanu. V Češki, Poljski, Slovaški, Madžarski ni nobenega problema dobiti tudi tvegani kapital, pa tudi druge financerje. V Sloveniji pa so pogoji nenormalni. In ko tuji investitorji kaj kupujejo pri nas, takoj 'diskontirajo', običajno spuščajo cene, kar za 30 do 50 odstotkov, da bi zmanjšali tveganja investitorjev in prav za toliko je pri nas cena podjetij nižja predvsem zaradi nepredvidljivega pravnega okvirja.   

Torej samo zato, ker kot podjetnik v Sloveniji ne veš, koliko bi te lahko stale nepredvidljive sodbe ali pa odločbe organov glede raznih predpisov, sporov, plačil upnikov in podobno? 

Točno tako. In dejansko je še hujše – nimaš primerne finančne infrastrukture. Dokler si samostojni podjetnik ali imaš neki D.O.O., ki dela na lokalnem trgu, ne potrebuješ nič več kot žiro račun, kredit in še dva lizinga. Ko pa poskušaš graditi svetovni imperij, pa potrebuješ podjetniške obveznice, delniške opcije za zaposlene, delniške opcije za menedžerje, potrebuješ cel kup nečesa, čemur sam pravim 'finančna orožarna'. Nujno potrebuješ finančne mitraljeze, topove in podobno. Zato, ker so to optimalni mehanizmi, s katerimi lahko kaj narediš. Tri četrt tega pa je v Sloveniji nemogoče narediti, ker ni jasnih pravnih podlag.

Podjetjem v Sloveniji manjka cel kup nečesa, čemur sam pravim 'finančna orožarna'

Za delniške opcije za zaposlene pa verjetno že imamo pravne podlage?

A res? Po enem tolmačenju imaš delnice trikrat obdavčene, po drugem tolmačenju, ki si ga FURS na koncu ni upal poštempljati, pa imaš dve obdavčitvi. V enem od mnenj, za katero smo prosili, se je takratni DURS postavil na stališče, da se plača davek takrat, ko je bila opcija podeljena, ker si pač dobil pravico do nekega premoženja in je ta opcija zato obdavčena enako kot prispevki iz dela, saj si to opcijo dobil, ker si delal. Ampak po drugem tolmačenju bi takrat, ko opcijo spremeniš v delnice, moral plačati 25 odstotek davka na dobiček, ki je razlika med ceno, po kateri si dobil in ceno, po kateri si realiziral opcijo. Potem pa je tu še tretja možnost, dohodnina, ki je razlika med nakupno in prodajo ceno opcije.

In kaj od tega sedaj velja?

Nič. Pravzaprav ne vem.  Hvala bogu, da so sprejeli vsaj Zakon o delavski soudeležbi na dobičku, da lahko delavcem damo  vsaj približno motivacijsko nagrado.

In naša podjetja teh finančnih instrumentov zato sploh ne uporabljajo?

Tako je.

Ampak to je verjetno problem tudi pri angažiranju sposobnih menedžerjev, ki jih podjetja ne morejo dobiti zaradi podobnih neusklajenih interpretacij FURS-a in DURS-a?

Seveda. Zakon o udeležbi delavcev pri dobičku eksplicitno prepoveduje nagrajevanje menedžerjev na ta način. Kot podjetnik pa potrebuješ dve vrsti kadrov – ključne zaposlene, visoko izobražene, »braniace«, ki jih moraš dobro plačati, da ti ne odidejo drugam. Vsak programer ima danes 500 drugih služb po svetu in se prav zato vsa vzhodna Evropa »kadrovsko ropa«. Druga skupina pa so dobri menedžerji. Menedžerjev na ta način ne moreš nagrajevati, ker je prepovedano, izobraženim zaposlenim, »braniac«-om, pa lahko daš največ dve povprečni bruto plači. Kar pomeni, da jim ne morem narediti »vzvoda« kjer bi lahko visoko nadpovprečne rezultate tudi nadpovprečno nagradil.  In kako naj jih potem zadržimo, motiviramo? Saj nihče od njih ni na minimalni plači!

V Švici je to menda drugače. Kako?

To je v Švici povsem drugače. Noro je. Mi smo na primer imeli problem, ker smo v Švico prenašali intelektualno lastnino, izvorno kodo in podobno. Odprto vprašanje je bilo, kako bo švicarski davčni urad to sprejel, ker takrat še ni bil izdelan proizvod, kjer bi bila vsa vrednotenja jasna. In zato so bili naši svetovalci v Švici zadržani in nam niso mogli dati dokončnega odgovora. Rekli so, da bi bilo najbolje opisati našo situacijo in pismo poslati na lokalni davčni urad, da bi dobili njihovo mnenje. Mnenje pa je v švicarskem davčnem zakonu zavezujoče. Če njihov DURS reče 'A', potem razen ustavne obtožbe ni pravnega sredstva zoper tako odločitev in še manj možnosti je, da bi se kakšen sodnik morda odločil, da je to morda vendarle 'B' ali 'C'. In takšno mnenje velja 20 let – ne glede na to, kako se zakon spreminja. Ko smo to pismo napisali, smo v roku petih dni dobili odgovor približno v tem smislu, da se »mi strinjamo z vašimi predlogi in ugotovitvami in kar se kantonalnega pravnega reda tiče, vam pritrjujemo. Vendar pa imate lahko problem z enim zveznim ukrepom. Ali želite, da o tem v vašem imenu vprašamo zvezne organe, torej 'Bund?'« Seveda smo se strinjali. Čez štiri dni smo dobili zavezujoče mnenje zveznih organov, ki so pritrdili kantonalnim. In tako za najmanj 20 naslednjih let vemo, da je ta zadeva za nas dokončno rešena.

Mnenje je v švicarskem davčnem zakonu zavezujoče

In kako bi bilo to videti v Sloveniji?

Ali je Furs kdaj že dal kakšno takšno mnenje? Dokler slovenske mame govorijo svojim otrokom, da 'kdor visoko leta nizko pade' - je vse zaman. Mi se že v startu kastriramo, ko si govorimo, da se nič ne da. Tu je ključna miselnost, 'mindset.' Pogosto iščemo izgovore, s katerimi bi se opravičili sami pred seboj, da se nekaj pač ne da in se iščejo argumenti, zakaj nisi uspel, ne pa argumenti, zakaj bi ti lahko uspelo.

Andrej Martelj - Datalab
Andrej Mertelj | VIR: Insajder.com

Ampak to vseeno kaže, da bi morali nekatere pomembne rešitve iz tujine prenesti v domače okolje. Kaj bi vi naredili, če bi bili gospodarski minister?

Biti gospodarski minister za to je premalo. Meni je žal, ampak mislim, da moramo praktično od ustave naprej celotno zakonodajo napisati na novo. Če pogledate slovenski pravni red, potem vidite, da je to kaos. Tukaj imamo nekaj, kar se nam vleče iz Jugoslavije, kar je z amandmaji spremenjeno v slovenski pravni red, to je bilo nato še štirikrat spremenjeno, potem pa imamo še poseben problem slovenskih piscev zakonov, ki mislijo, da lahko regulirajo ves svet v vsak najmanjši detajl. In če je nekdo kupil avto na lizing in zato ni mogel plačati delavcev, potem bomo mi na primer sprejeli predpis, s katerim bomo prepovedovali kupovanje avtov na lizing, če delavci niso plačani - ali kaj podobnega. To je ta absurdna logika. Namesto, da bi zgolj poskrbeli za to, da tisti, ki je nekomu dolžan več kot neko določeno vsoto in ne plača – gre v ječo. Mi vedno znova krpamo tretji derivat – nikoli pa se ne spravimo k temu, da bi rešili izviren problem. In ko to gledaš 25 let, potem vidiš, da smo začeli z 8000 predpisi, končali pa z 24 000 predpisi. Ki jih mora danes poznati vsak podjetnik v Sloveniji.

Težava pa je tudi v pridobivanju večjih denarnih sredstev. Kako v tem smislu gledate na prodajo NLB, je to prava poteza? Je tudi za vas NLB bankomat privilegiranih - ali ne?

Tu me sprašujete zelo težka vprašanja. Po eni strani se mi zdi, da je za države koristno, da imajo v rokah pomembno premoženje. Vidimo tudi, da nekatere države na ta način dobro delujejo. Tudi na primer Švica. Problemi v Sloveniji so znova posebni. Znova se pogovarjamo o derivatih, ne pa o bistvu problema. Pogovarjamo se o tem, ali država sme ali ne sme imeti premoženja, v resnici pa bi se morali ukvarjati s tem, kakšna je odgovornost nadzornih svetov in drugih organov. Poglejmo primer Sparkase v Švici. Tam je bila ista situacija kot v NLB. Delili so kredite prijateljem, prelivali denar v svoje firme, prenašali podjetja v tujino in podobno. Aprila lani je to prišlo v javnost, ko jim je v prostor vpadla policija. Celotna uprava in nadzorni svet te banke že leto in pol 'sedita.' Samo to je razlika. V Švici te najprej hitro spravijo za zapahe, potem pa se lahko zagovarjaš..

Mi vedno znova krpamo tretji derivat – nikoli pa se ne spravimo k temu, da bi rešili izviren problem

Vse je bilo končano v letu in pol?

Ne, neke zadeve še trajajo, ker počasi dobivajo podatke iz tujine, iz davčnih oaz in podobno, toda za upravne in nadzorne odbore so zadeve zaključili v nekaj mesecih, razen za predsednika nadzornega odbora, ki je bil najbolj odgovoren. Direktor in njegova dva pomočnika pa sta že za zapahi. V Ljubljanski banki pa ni praktično nihče odgovarjal – baje so si celo razdelili  nagrade.

Veliko potujete tudi po svetu. V času volilne kampanje pa je bil ob vseh teh problemih, s katerimi se srečujete podjetniki, na prvem mestu problem beguncev in migrantov. In kako vi gledate na te razprave, kako bi vi to rešili?

Najprej tako, da bi za začetek razumeli, da je to globalna tema in da se ne pogovarjamo o migrantih. Zame migranti ne obstajajo. Lahko so vojni ali okoljski begunci ali pa delavci na delu v tujini. In nič drugega. Beguncem moramo nuditi to, kar smo dokazano že delali. Koliko je bilo v času vojn na Balkanu v Sloveniji Bošnjakov in Hrvatov? Veliko. Pa smo lepo poskrbeli zanje. Večina se jih je vrnila domov, nekateri pa so tudi ostali. In to ni problem. Problem pa nastane, kadar odpreš meje za 'gastarbajterje', za delovno silo. To pa so ljudje, ki jih države pustijo na svoje ozemlje zaradi zadovoljevanja svojih potreb in ne potreb nekoga drugega. To pa je potrebno izpeljati po ustaljenih postopkih. Sprejeti so lahko samo tisti, ki so preverjeni, ki so kvalificirani in podobno. Prepričan sem, da moramo te zadeve reševati že danes, ker bodo čez deset let še veliko hujše. Vidimo, kaj se dogaja na Antarktiki. C prelomnica bi lahko poplavila Indijo in Bangladeš. Kar pomeni, da bomo soočeni s pol milijarde ljudi, ki se bodo pomikali proti severu. Sedaj pa imamo problem že z enim samim milijonom. Kaj nas torej še čaka, če ne znamo rešiti problema z milijonom ljudi? Ampak že kmalu Bangladeša več ne bo, Mynamar bo nestabilen, vsa vzhodna Kitajska bo nestabilna, tam bomo imeli koncentracijska taborišča, povečal se bo pritisk na Indijo in vsi si bodo želeli v Evropo, v ZDA, Avstralijo ali Novo Zelandijo. In Nova Zelandija in Avstralija sta se že praktično v celoti zaprli.

Ampak to pomeni, da tega ne bomo mogli rešiti samo z ograjami? Verjetno bomo morali razviti območja, s katerih begunci prihajajo ali pa neka druga?

Seveda. Kajti take množice bi lahko, žal, pred Evropo ustavili samo tako, da bi stroje pooblastili, da pobijajo ljudi. Vsekakor pa je enako kot s slovenskim pravnim redom težave potrebno reševati tam, kjer nastajajo. V Afriki. In verjetno na začetku – z diskusijo o rodnosti. Ne moreš za 10x zmanjšati umrljivost otrok in zadržati rodnost. Prej ali slej se zlomi.

Zame migranti ne obstajajo. Lahko so vojni ali okoljski begunci ali pa delavci na delu v tujini.

Še nekaj nas zanima – kaj je vaša osebna motivacija za vaše delo? Vi sami ste nekoč dejali, da bi lahko že pred leti vozili Ferrarija ali uživali na jahti, pa tega niste naredili. Kaj vas torej motivira? Biti največji regionalni, svetovni igralec na svojem področju?

Ne, to so takšne 'ego' motivacije. To ni dobro. Kar me res motivira, je - kako preprečiti bankrote. Jaz sem to doživel in vem, da to res uničuje družine. Podjetnik, ki bankrotira se težko pobere, ker začne dvomiti sam vase in ker seveda tvega do zadnjega. In s tem uniči ne samo svojo, pač pa tudi eksistenco družine in njemu najbližjih. Zame je največja motivacija prav to, izziv, kako to preprečiti in narediti zadeve tako, da bodo boljše. Zakaj bi morali še naprej pošiljati papirnate račune? Zakaj ne bi rešili še nekaj dreves? Pri kmetijstvu pa je še posebna zgodba, na tem področju sem tako vznemirjen tako kot otrok, ki dobi nove lego kocke.

Ampak v kmetijstvu je tudi verjetno največji problem, ker se kmetje računovodstvo in povezane zadeve najmanj spoznajo?     

Povejmo odkrito: kmetijstvo nam uničuje planet. Največji onesnaževalci niso avtomobili s CO2, pač pa krave z metanom. In več kot pojemo hamburgerjev, bolj pospešujemo ta cikel. Metan pa je 25-krat bolj toplogreden od CO2. Zemlje nam zmanjkuje, ptičev ni več, ker ni žužkov in mrčesa, tega pa ni zato, ker kmetje špricajo na primer 27-krat namesto 14-krat, kot bi lahko ob upoštevanju vseh podatkov, ki danes so na voljo. Namesto da bi delali pametno se raje poveča doziranje – »da bo za zihr«. Gledam tudi podatke o kmetijah. Na eni njivi dobiš pet ton na hektar, na drugi pa 40 ton na hektar in to je seveda v redu. Nihče ne preverja, karavana gre popolnoma enako naprej. Še psov ni preveč, da bi zelo lajali.

Andrej Martelj - Datalab
Andrej Mertelj | VIR: Insajder.com

Ker je ena kmetija višinska?

Ne, ampak ker je struktura zemlje takšna. In vidiš, da tam silažna koruza ne uspeva. Ko pa pogledaš za šest let nazaj, ker za to imamo podatke, potem vidiš, da je na tej isti njivi vsako leto – koruza. Pri tem je okoli deset odstotkov površin neobdelanih. Ker pozabijo nanjo.

Pri tem je okoli deset odstotkov površin neobdelanih. Ker pozabijo nanjo.

Pozabijo? Kako je to mogoče? In da kmetje ne kolobarijo? Da je to nujno, so nas učili že v osnovni šoli?!

Seveda pozabijo. Izgubiš pregled. Imaš izreden dogodek – npr okvaro traktorja – in so prioritete čisto drugačne. Kmetije, ki dejansko proizvajajo hrano, nimajo samo 20 hektarjev zemlje. To so kmetije, ki imajo v lasti od 200 hektarjev pa navzgor. Naša največja stranka ima 163 000 hektarjev. In ali veste, kako lahko je pri takšni površini pozabiti na neko polje? Mimogrede se ti to lahko zgodi. In tako je praktično po celem svetu. In to je tisto, kar je zame izziv, kako to preprečiti.

In tu torej pomagajo vaši programi, ki te na take zadeve opomnijo ali kako?

Seveda. Za to gre. Ves svet je prešel na »data driven decisions«, da torej sprejemamo odločitve, utemeljene na podatkih. Kmetijstvo pa je trenutno še izven tega trenda. In to moramo čim prej spremeniti.