Stari prelaz Ljubelj ponovno oživel

Dirka, ki jo poznajo vse do Anglije. Živi dokaz, da ljubitelji starodobnih vozil želijo ohranjati tako tehnično kulturo kot tudi prikaz, kako so včasih dirkali in premagovali gorske vzpone, ki so dandanes ali zaprti ali pa gradbeno predelani in so utonili v pozabo.

Če kje velja, da je važno sodelovati in ne zmagati, to velja na Ljubelju. Ali imaš starega Tomosa za part sto evrov ali pa dragoceni dirkalnik, tu so vsi enaki in z enako željo: peljati po progi v svojem stilu in po svojih zmožnostih. 

Že res, da so eni zagrizeni in »divjajo« na polno, drugi pa le uživajo, cilj imajo vsi enak: poustvariti duh dirkanja, kot so ga poznali včasih.

Zahteven 33 % vzpon obremeni motor na polno in niso redki, ki si pomagajo celo z nogami, da »prisopihajo« na vrh. Dobra 2,3 kilometra dolga cesta je preko leta zaprta za ves promet, saj bi jo v nasprotnem preveč uničili. 

Za samo dirko, ki je potekala že 22-ič, pa jo na novo posujejo in utrdijo, da zdrži obremenitve okoli 90-ih dirkačev, željnih avanture, ki je takšna redkost, da je gospod pripeljal svoj Rolls Royce celo iz Anglije, samo da se je lahko kot gost zapeljal po progi gor in dol.

Zelo veliko je bilo avstrijskih dirkačev, ki so s svojimi (večinoma) Puch-i neutrudno sopihali proti vrhu. Prav zanimivo pa je gledati tudi prikoličarje, ki z akrobacijami (predvsem sovoznikov) vedno popestrijo samo dogajanje. In če velja rek: važno je sodelovati….to velja za skupino dirkačev s Tomos mopedi (letos jih je bilo rekordno število), ko je samo srce dirkača večje, kot je motor. In prav je tako, da se ljudje spominjamo svoje tehnične kulture in jo oživljamo na takšnih prireditvah. Slovenci imamo radi ohranjanje tehnične kulturne dediščine, zato je prav, da s ponosom gledamo naraščanje sodelujočih vsako leto.

V današnjem času prihoda hiper električnih vozil in hermetično zaprtih dirkališč za gledalce, je takšna prireditev balzam za dušo vseh bencinskih navdušencev, ki imajo radi hrup, vonj in še dovoljen pristen (včasih zelo bližnji) stik z dirkači na progi. 

Da o sami raznoliki tehniki niti ne govorimo. Ko poslušaš komentarje gledalcev v več jezikih (slovenski, avstrijsko-nemški, italijanski in celo hrvaški…) ter opazke: 

"..ja, ta pa kuri Castrol, ga voham… "
"..lejga, kaj se je zašaltu…"

…takrat vem, da je duh ponovno za kratek čas ušel iz steklenice. In prav je tako. To pogrešamo in takšne organizacije zelo pozdravljamo. Zato lahko le rečem, hvala AMD Tržič za čudovito preživet dan in se vidimo naslednje leto… morda celo na svojem mopedu.