Začelo se je: predsednica škotske vlade poziva Johnsona k novemu referendumu o neodvisnosti Škotske

Novi predsednik britanske vlade Boris Johnson je britansko državo usmeril »s polno mojo naprej« proti brexitu »brez dogovora«, še prej pa iz vlade vrgel sedem ministrov in jih nadomestil s svojimi podporniki.

Toda težave bo kmalu imel na severu in zahodu dežele. V Irski, kjer so vse glasnejši pozivi po združitvi Severne Irske in Irske, da jih ne bi več delila nova meja, ki bo rezultat izstopa Velike Britanije iz EU ter na Škotskem, kjer proevropsko usmerjeni prebivalci zavračajo ideje skrajnih koservativcev.

Škotska predsednica vlade Nicole Sturgeon je tako Borisu Johnsonu že poslala pismo, v katerem je zahtevala »alternativno opcijo brexita« ter mu napovedala, da se veseli razprave z predsednikom vlade o drugem referendumu o neodvisnosti Škotske.

Do pisma prihaja v trenutku, ko so na Škotskem nov kabinet Borisa Johnsona ocenili kot »najslabšega od časov Margaret Thatcher.«

Boris Johnson verjetno ne bi želel biti zapisan v zgodovini kot zadnji predsednik Vlade Združenega kraljestva Severne Irske in velike Britanije, toda prav to bi se mu lahko zgodilo.

V pismu je škotska premierka opozorila na analizo škotske vlade, v kateri je ocenjeno, da bi izstop Velike Britanije iz EU Škotsko stal 100 000 delovnih mest.

In glede na to, da je Johnson zatrdil, da bo brexit »uresničil ali umrl«, ga je spomnila, da je za Škotsko zato še bolj kot kadarkoli nujno, »da ima alternativno možnost."  

Zapisala je, da bo škotski parlament nadaljeval zakonodajno pot, ki bi omogočila drugi referendum o neodvisnosti, ki bi ga Nicola Sturgeon želela izpeljati pred letom 2021.

»Pravica ljudi na Škotskem, da se odločijo o svoji zgodovini je temejno demokratično načelo, ki mora biti spoštovano,«

Vendar pa je Johnson zavrnil možnost, da se vnaprej zaveže, da ne bo blokiral poskusov drugega referenduma  na Škotskem, celo če bi škotska stranka SNP zmagala na volitvah in dobila mandat za referendum o neodvisnosti.

Konservativci namreč – seveda v strahu, da bi bil drugi referendum lahko uspešen, kot kažejo sedaj tudi ankete javnega mnenja -  trdijo, da je bila odločitev leta 2014 »odločitev generacije« in da zato referenduma ni mogoče ponavljati vsakih nekaj let.

Toda v SNP-ju opozarjajo, da je odhod Velike Britanije iz EU in to celo brez nekega dogovora tako pomembna in prelomna, da bi bil drugi referendum nujno potreben.

In z mednarodnim pravom si tu, paradoksalno, ne da veliko pomagati – v Evropi, »izven kolonialnega konteksta« po veljavnih pravilih enostranske odcepitve niso dovoljene, kar je pokazal primer Katalonije. Razen, kadar je to dogovorjeno in dovoljeno na ravni celotne države.

Na načelni ravni pa ostaja pravica do samoodločbe seveda temeljna, "kogentna" pravica, ki jo zagovarjajo in jo bodo še zagovarjali marsikje, tudi v Evropi, ne glede na to, kako jo bodo ocenjevale posamezne vlade.

Hud spor na relaciji Škotska - centralna vlada v Londonu je zato skoraj neizbežen.

Toda podobnih odprtih primerov enostranskih odcepitev, ki še vedno čakajo na dokončno reševanje je še veliko od primera Ukrajine in Gruzije pa do Katalonije, Kosova, celo Cipra in morda znova v prihodnosti tudi BIH, tako da ni izključeno, da "škotsko vprašanje" ne bi postalo nekaj, kar bo znova razdelilo ne samo Veliko Britanijo, pač pa tudi večji del Evrope.